V vsakodnevni naglici običajno vitamini izginejo z jedilnika, saj jemo tisto, kar nam pride pod roke, zato se pogosto srečujemo s težavami prekomerne telesne teže in raznih drugih bolezni. Strokovnjaki za prehrano priporočajo živila, ki so koristna za srce, zmanjšujejo tveganje za različna maligna obolenja in preprečujejo ali lajšajo tegobe sladkorne bolezni.
Marelice vsebujejo veliko betakarotena, ki varuje oči in ga telo pretvarja v vitamin A, ki varuje pred raznimi oblikami raka, še posebno raka kože. Ena marelica ima 17 kalorij, nič maščob in 1 g vlaknin. Najbolje je uživati sušene ali sveže, saj preveč zrele ali premehke izgubljajo hranljive snovi.
Maline vsebujejo sestavine, ki zavirajo razvoj raka in veliko vitamina C ter vlaknin, ki odlično delujejo proti povečanju holesterola in srčnih bolezni. Skodelica malin vsebuje 60 kalorij, 1 g maščob in 8 g vlaknin. Sveže maline najbolje teknejo z nemastnim jogurtom in žitaricami.
Melona ima največ vitamina C in beta karotena, torej dva močna antioksidanta v sodelovanju s kalijem (katerega ima dvakrat več kot banana), in je izvrsten vsakodnevni obrok sadja. Polovica melone ima 97 kalorij, 1 g maščob in 2 g vlaknin. Melono olupite in zrežite na koščke, ki jih za nekaj ur postavite v hladilnik in ohlajene zmiksajte v prijetno osvežujoč zdravilen napitek.
Brusnični sokčisti kri in ščiti telo pred bakterijami in infekcijami. Kozarec soka ima 144 kalorij, nič maščob in nič vlaknin. Najbolje je, da si priskrbite 100 % brusnični sok in ga vsakodnevno dodajate vodi, ki jo popijete. Ne dodajajte sladkorja!
Suho grozdje ali rozine so največji naravni vir železa, ki pomaga pri kroženju krvi. Polovica skodelice vsebuje 218 kalorij, nič maščob in 3 g vlaknin. Jutranjemu obroku žitnih kosmičev dodajte nekaj rozin in dobro dnevno počutje vam je zagotovljeno. Uživanje rozin še posebej priporočamo ženskam v času menstruacije, saj takrat potrebujejo veliko železa.
Fige imajo veliko kalija in vlaknin, pa tudi vitamina B6, ki je potreben za dobro razpoloženje. Ti čudoviti sadeži znižujejo škodljiv holesterol in preprečujejo zadrževanje vode v telesu. Srednje velika figa ima od 37 do 48 kalorij, nič maščob in 2 g vlaknin. Najokusnejše so sveže fige, nekateri ljudje pa obožujejo suhe fige, saj dajejo veliko energije, zato jih še posebej priporočajo športnikom.
Artičoka je vrtnina zelo nenavadne zunanjosti, ki telo varuje pred rakom in uravnava holesterol, kar je v današnjih časih, ko se večina ljudi zelo nezdravo prehranjuje, zelo pomembno. Povprečna artičoka vsebuje 60 kalorij, nič maščob in 7 g vlaknin. Kuhamo jo v veliko osoljene vode, in sicer 30 do 40 minut, nato jo prelijemo z limoninim sokom, s prsti odstranimo ovoj in s slastjo zaužijemo srednji del, saj je ta najokusnejši.
Avokado pomaga pri zniževanju ravni škodljivega holesterola in povečuje raven HDL-a (lipoproteini visoke gostote). Kos avokada vsebuje 81 kalorij, 8 g maščob in 3 g vlaknin. Namesto majoneze dajte v hamburger nekaj koščkov avokada.
Brokoli je izredno koristna zelenjava, predvsem za ženske, saj zmanjšuje tveganje za raka na dojki. Vsebuje veliko vitamina C in beta karotena. Skodelica brokolija ima 25 kalorij, nič maščob in 3 g vlaknin. Ker preveč kuhan brokoli izgubi veliko koristnih sestavin, priporočamo, da ga kuhate na sopari ali v mikrovalovni pečici.
Čebula vsebuje enega najmočnejših flavonoidov, ki je naraven antioksidant. Skodelica čebule vsebuje 61 kalorij, nič maščob in 3 g vlaknin. Telo ščiti pred bakterijami in malignimi obolenji, najbolj koristno pa je uživanje surove čebule.
Česen ima zelo močen in neprijeten vonj. Koristen je za zniževanje škodljivega holesterola in krvnega tlaka, preventivno pa deluje v primeru želodčnih težav in raka debelega črevesa. Česnov strok ima samo 4 kalorije, nič maščob in vlaknin. Glavico česna kuhajte 15 do 20 minut, in ko je mehka, česen spasirajte in ga namažite na kos kruha namesto masla. Ne mrščite se, preden ga poizkusite.
Leča je odlična za preprečevanje raka na dojki ter za zdravje srca, v polovici skodelice pa je kar 9 g proteinov. Če skuhamo polovico skodelice leče, dobimo koristen obrok proteinov, ki vsebuje 115 kalorij, nič maščob in 8 g vlaknin.
Paradižnik vsebuje likopen, ki je najboljši karotenoid in sodi med učinkovite antioksidante v telesu. Najnovejše raziskave so pokazale, da paradižnik zmanjšuje težave urinarnih poti, želodca in debelega črevesa. Priporočljivo je pojesti pol paradižnika dnevno. Povprečen paradižnik ima 26 kalorij, nič maščob in 1 g vlaknin. Sveže narezan paradižnik prelijte z olivnim oljem, saj se likopen v organizmu najbolje absorbira skupaj z nekoliko maščobe.
Pšenični kalčki vsebujejo veliko magnezija, saj ena kavna žlička kalčkov zadovolji celodnevne potrebe telesa po tem mineralu, katerega potrebuje za preprečevanje krčev v mišicah. V pšeničnih kalčkih pa je tudi zadostna količina vitamina E. Mala žlička kalčkov vsebuje 27 kalorij, 1 gram maščob in 1 g vlaknin. Kalčki so primerni za uživanje pripravljeni z jogurtom, sadjem ali skupaj z drugimi žitaricami.
Špinača vsebuje lutein in karotenoide, ki ščitijo telo pred molekulno degeneracijo, ki povzroča slepoto, zlasti pri starejših ljudeh. To kraljestvo zelenja pomaga pri ohranjanju mladostnega videza, predvsem pa je primerna pri raznih dietah, saj skodelica špinače vsebuje samo 7 kalorij.
Kikiriki (arašid) zmanjšuje srčna obolenja celo za 20 %. Pest kikirikijev ima 166 kalorij, 14 g maščob in 12 g vlaknin. Nekateri ljudje imajo pri roki vedno kak zavitek kikirikija, ki lahko uspešno nadomestijo obrok hrane.
Britanski strokovnjaki svetujejo, da prihajajoče poletne dni izkoristite za zmerno sončenje, saj vam vitamin D krepi kognitivne sposobnosti in zmanjšuje tveganje za starostno demenco. V raziskavi je sodelovalo več kot tri tisoč moških v starosti od 39 do 79 let, testiranja pa so bila opravljena v osmih raziskovalnih centrih po vsej Evropi.
Raziskovani so opravili testiranja kognitivnih sposobnosti, hitrosti in iznajdljivosti, psihičnega stanja in fizične pripravljenosti, nato pa so jim bili odvzeti vzorci krvi za določitev nivoja vitamina D. Rezultati raziskave so pokazali, da imajo moški, ki imajo v organizmu več vitamina D, boljši spomin, lažje si zapomnijo nove stvari, pa tudi večjo fizično sposobnost.
“Pretekle raziskave, ki so poskušale dokazati povezavo med kognitivnih sposobnosti in vsebnostjo vitamina D v organizmu, niso bile dovolj popolne, zato so bile polne nejasnosti. Nova raziskava je bila izvedena na velikem številu ljudi in z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da s pomočjo vitamina D zvišujemo kognitivne sposobnosti in s tem zmanjšujejo tveganje za nastanek demence”, je poudaril David Lee, znanstvenik s fakultete Univerze v Manchestru, ki je vodil to raziskavo.
Predhodne raziskave so pokazale, da telo pri sončenju proizvaja vitamin D, ki varuje pred motnjami metabolizma in srčnimi obolenji, kakor tudi pred diabetesom. Kljub temu pa je David Lee opozoril, da pretirano izpostavljanje soncu lahko povzroči kožnega raka, zato je najbolj primeren čas za sončenje v poznem popoldnevu, ko sonce že zahaja.
Chia gel je pri peki uporaben kot okusen nadomestek za jajca (1 žlica chia gela = 1 jajce).
Recept za pripravo chia gela
Sestavine:
1 enota chia semen
5 enot vode
Navodila za pripravo: Chia semenom počasi dodajajte vodo in maso konstantno mešajte, da preprečite nastajanje grudic. Zmes pustite počivati 30 minut in jo večkrat premešajte. Chia gel shranite v dobro zaprti stekleni posodi v hladilniku. Rok uporabe ustrezno shranjenega gela je nekaj tednov.
* Chia gel vedno jemljite iz posode s čisto žlico, da preprečite možnost stika z bakterijami.
Dandanes izdelujejo lovilce sanj domorodci Severne Amerike in veliko ljudi ima vtis, da so plemena Lakota, Dakota, Nakota (imenovani tudi Siouxi-Suji) prvotni ustvarjalci lovilcev sanj.
Veliko legend in zgodbic je o pajkovih mrežah, vendar Ojibwe (imenovani Chippewa) so najbližje resničnemu izvoru lovilcev sanj. Narod Ojibwe, ki se nahaja v regiji Velikih jezer, imajo najboljše in najstarejše podatke o nastanku lovilcev sanj in o uporabi, ter o načinu izdelovanja.
Pogled v zgodovino ali tradicijo, ki pripoveduje zgodbe, prenešene pripovedno s staršev na otroke, iz generacije v generacijo, očisti marsikatero zablodo o izvoru lovilcev sanj. Zbrani opisi, ki so bili nazadnje objavljeni leta 1979, govorijo o predmetih, ki so predstavjeni kot pajkove mreže ki so visele z obročev otroških nosilk.
Lovilec sanj (Dream Catcher)
V pajkovo mrežo se je ujelo vse kar je bilo slabega in obdržalo tudi vse kar je prišlo v kontakt z mrežo, le lepe sanje in vizije so prišle skozi luknjo v sredini. Ti lovilci sanj so bili narejeni predvsem iz lesenih obročev vejevja vrbe ali korenin ostalih dreves in pleteni z vlakni zelišč. Za otroke so jih pletle mame, sestre ali babice (v sredino lovilcev sanj so vstavljale pero, simbolično to predstavlja pihljaj vetra), za odrasle pa zdravilci (šamani), ki so med izdelavo prepevali molitve. Indijanci so verjeli, da se lahko v sanjah ozdravi in odpravi negativne kreacije človeškega uma, ki jih ustvari čez dan, zato so bili hvaležni vsem lepim vizijam, ki so jim pomagale uspešno in pozitivno preživeti naslednjega. Močno povezani z naravo in izostrenimi čutili so smernice našli glede na pojave, ki so se odvijali. Previdno in spoštljivo pa so se vedli do duhov njihovih prednikov in živali, s katerimi so imeli stike.
Za ženske so ponavadi dodajali k lovilcem sanj sovino pero, ki simbolizira modrost, za moške pa orlovo pero, ki predstavlja pogum. Z vladno prepovedjo o trgovanju s peresi svetih ptic so namesto peres začeli vpletati 4 kamne za 4 strani neba. Oblike in mere obročev so bile različne, nekateri so bili v obliki solz, večina pa okroglih oblik. Do sedaj, so z razvojem oplemenitili lovilce sanj s peresi različnih ptic, s kožami, kremplji, z dlako, zobmi divjadi, s školjkami, poldragimi kamni, ročno poslikanimi keramičnimi dodatki, z vejevjem ostalih dreves in različnimi vzorci, odvisno za katero osebo je bil namenjen. Prvotni so bili pleteni v obliki pajkove mreže, ki se je stikala z obročem na osmih točkah, v počastitev osmih pajkovih nog (legenda naroda Ojibwe), ali na sedmih za sedem prerokb. Redno ali po občutku je dobro lovilec sanj postaviti na sonce ali pa ga prekaditi s posušenim žajbljem, imenovanim tudi kadulja, da ga očistimo slabih stvari, ki so se nanj ujele. Ker ne razmišljamo in ne delujemo vsi enako, nimamo enakih sanj, naj bi imel vsak posameznik svojega, zato ga ne posojamo.
Kratka legenda o Lovilcu sanj
Zgodba govori o šamanu (zdravilcu), ki je bil zelo bolan in okužen s slabimi sanjami in vizijami. Odpravil se je v gozd in si tam poiskal prostor za prenočitev. Zaspal je, z obešenim zdravilnim kolesom nad seboj, v namenu, da se pozdravi. Ta večer je pajek našel pot do kolesa in začel plesti mrežo. V zelo kratkem času je mreža pokrila kolo, z izjemo luknje v sredini. Kot bi bilo namenjeno je tisto noč sova preletela in spustila pero, ki se je ujelo v center mreže, s katerega je nato viselo. Ob sončnem vzhodu se je šaman zbudil iz mirnega spanca, osvobojen slabih sanj in njegove bolezni ni bilo več. Pogledal je v zdravilno kolo, čuteč, da je to vzrok njegove ozdravitve. Ko je ugledal pajkovo mrežo in pero, ki je viselo iz luknje v središču kolesa je ugotovil pomen obeh. Presenečen je bil nad delovanjem obroča, mreže in peresa, zato je ugotovitev začel širiti naprej. Od takrat je bil predmet, kasneje imenovan lovilec sanj uporabljen kot vodstvo in zaščito spečim.
Liči – sočen sladko-kisli okus in nežna tekstura dajejo temu sadežu prav posebno mesto v zakladnici gurmanskih okusov. Slastni liči se najbolje obnese v receptih azijske kuhinje, ob njegovi vse večji priljubljenosti pa je vse lažje najti tudi odlična izvirna navodila za pripravo, obarvana s kuhinjami iz najrazličnejših delov sveta.
Liči je simbol ljubezni
Domovina ličija (Litchi chinensis) je jugovzhodna Azija. Še posebej priljubljen je na Kitajskem, kjer so ga kot najboljši sadež častili celo kitajski cesarji. Tam je bil tako dragocena dobrina, da so z njim nekoč lahko plačevali davke, še danes pa velja ta sadež za enega najbolj zaželenih novoletnih daril. Sadež, ki po obliki in barvi spominja na srce, na Kitajskem velja za simbol ljubezni. Ker spodbuja prebavo, hkrati pa po zaslugi vlaknin nasiti telo za dlje časa, je odličen kot del shujševalnih diet. Med zdravilnimi učinki, ki jih ima uživanje ličija na zunanjost, je tudi lepši ten kože.
Kako izgleda liči?
Liči ima značilne jajčaste sadeže rožnate ali rdeče barve. Pod lupino se skriva mehko belo meso kislo-sladkega okusa. Sadeži imajo na sredini koščico. Ko kupujete svež liči, bodite pazljivi, saj le-ta preneha zoreti v trenutku, ko je nabran. Kupujte le trde sadeže svetlih barv in brez madežev. Sadeži z zeleno lupino so premalo zreli, rjava lupina pa pomeni, da so preveč zreli. Sadežev ne smete hraniti v plastični vrečki, saj potrebujejo zrak. Hranite jih na hladnem, na približno 10 stopinjah.
Kakšen okus ima liči in kje se uporablja?
Nežen in prijeten okus mu omogoča, da se izvrstno poda k najrazličnejšim jedem; zelo okusen pa je tudi, če ga uživamo samega. Presen liči je še posebej zdrav in slasten, vendar pa ga je pri nas nekoliko težje dobiti. Pri nas v trgovinah je največkrat na voljo v obliki kompota v pločevinkah. Čeprav se ne more primerjati z uživanjem svežega, pa je tudi kompot zdrav vir vseh koristnih snovi, ki jih v izobilju vsebuje svež sadež. Kulinarične mojstrovine iz ličija se ne omejujejo zgolj na sladice – Kitajci znajo z njim pripraviti okusen mesni obrok (okus ličija se dobro ujema z okusom piščanca) in druge slane jedi.
Zdravilne lastnosti ličija
Liči vsebuje številne zdravju koristne sestavine – vitamin C in B, baker (14 odstotkov priporočene dnevne količine), fosfor (9 odstotkov priporočene dnevne količine), magnezij in kalij(6 odstotkov priporočene dnevne količine). Povprečna vsebnost vitamina C v ličiju je 72 mg na 100 g sadja. Devet ličijev na dan (oziroma 100 g) tako popolnoma zadosti dnevni potrebi odrasle osebe po C vitaminu. Po zaslugi vitamina C je liči odlično sredstvo v boju s prostimi radikali in je koristen pripomoček pri varovanju telesa pred staranjem in nevarnimi boleznimi, kot je rak. Redno uživanje ličijo poveča telesno energijo, spodbuja obnovo celic in uravnoteži tekočine v telesu, kar je izjemnega pomena za zdravje. Liči spodbuja delovanje prebavnega sistema in deluje kot diuretik. Maščobne kisline, ki jih sadež vsebuje, so ključne za absorbiranje beta karotena. Tisti, ki ga uživajo, imajo 50 odstotkov manj možnosti, da jih bo doletel srčni infarkt. Redno uživanje ličija poveča telesno energijo in uravnoteži tekočine v telesu, kar je izjemnega pomena za zdravje.
Priprava: Maline, rožno vodo in pol skodelice javorjevega sirupa z mešalnikom zmešajte v gladko maso. Z maso do polovice napolnite modelčke za lučke in vtaknite vanje paličico. Dajte v zamrzovalnik. Medtem očistite in narežite liči. Ličijevo meso, limonin sok in preostanek javorjevega sirupa zmešajte v gladko maso. Vzemite iz zamrzovalnika model za lučke in na zamrznjeno malinino kašo prilijte ličijevo zmes. Dajte nazaj v zamrzovalnik in pustite tam, dokler se ne strdi. Ličijeve lučke so slasten in kvaliteten vitaminski obrok, ki se ga bodo še posebej razveselili otroci.
Recept: Liči v sladkokisli omaki
Potrebujemo:
2 čajni žlički rastlinskega olja
2 žlici sezamovih semen
2 skodelici svežih olupljenih in izkoščičenih ličijev
4 žlice riževega kisa
1 nasekljana sladka čebula
1/2 žličke sezamovega olja
sol
Priprava: V ponvi segrejte olje, dodajte sezamova semena in pražite na zmerni temperaturi. Dodajte liči in kis. Kuhajte približno pol minute. Dodajte čebulo in kuhajte še pol minute. Nato dodajte sezamovo olje in sol. Jed je običajno ponujena k svinjini ali piščancu, če pa ste vegetarijanec ali vegan, vam bo prijala tudi kot priloga h kuhanemu rižu.
Recept: Predjed iz ličija in kumar
Priprava:
2 srednje veliki kumari
2 skodelici svežih olupljenih in izkoščičenih ličijev
3 vejice svežega sesekljanega koriandra in ena za okras
žlička pekočega rdečega čilija
limonina lupina in sok dveh limon
2 žlički rjavega sladkorja
2 žlici riževega kisa
sol
Priprava: Kumari prerežite po dolgem. Odstranite semena in narežite na kocke. V skledi zmešajte kumare, razpolovljen liči, koriander in čili. Dodajte limonino lupino in sok, sladkor, sol in kis. Dobro premešajte. Ta sveža in zdrava solata bo še posebej prijala v vročih dneh.
Čeprav med superhrano sodijo tudi povsem običajna živila, kot je na primer česen, se izraz superhrana danes največkrat uporablja za nabor najdragocenejših naravnih darov z vsega sveta, ki jih na policah običajnih trgovin le redko srečamo.
Superhrana
Da si določeno živilo prisluži laskavi naziv superhrana, mora izpolnjevati številne pogoje. Vsebovati morajo vitamine, minerale, esencialne maščobne kisline, polisaharide, encime in esencialne aminokisline, telesu pomembne protein in antioksidante, skratka vse tiste snovi, katerih uživanje poveča našo vitalnost in energijo ter na splošno pripomore k boljšemu zdravju in počutju. Živila, ki jih uvrščamo med superhrano, poleg tega spodbujajo delovanje imunskega sistema ter pomagajo pri čiščenju in alkaliziranju telesa. Superhrana so živila, ki delujejo podobno kot zdravila. Nujna sestavina superhrane so fitokemikalije, kot so bioflavonoidi, karotenoidi in flavonoidi.
Zelena superhrana
Spirulina velja za eno z beljakovinami najbogatejših živil, kar jih poznamo.
To je skupina lahko prebavljivih hranil, ki jih, poleg številnih vitaminov in mineralov, ki varujejo telo pred boleznimi, odlikuje tudi širok spekter koristnih proteinov, fotokemikalij in zdravih bakterij, s katerimi pomagamo telesu graditi bolj čiste mišice in tkiva. Glavna prednost zelene superhrane je vsebnost klorofila. Kemijska sestava klorofila je zelo podobna sestavi človeške krvi. Uživanje zelene superhrane zato pomaga pri slabokrvnosti. Trenutno zelo priljubljena zelena superhrana so alge. Chlorella, Spirulina in modrozelene alge, ki jih najdemo tudi na policah naših trgovin, so odličen vir beljakovin, zato jih s pridom uživajo vegetarijanci, vegani in presnojedci. Spirulina velja za eno z beljakovinami najbogatejših živil, kar jih poznamo.
Vsebuje 70 odstotkov beljakovin, kar je neprimerno več od količine beljakovin, ki jih vsebuje zrezek (25 odstotkov). Spirulina pomaga uravnavati sladkor v krvi, zato je zelo priporočljiva hrana za diabetike. Modro-zelena alga sodi med hranila, izjemno bogata z beta karotenom in vitaminom B. Izboljšuje spomin, krepi možgane in utrjuje imunski sistem. Imunskemu sistemu pomaga tudi Chlorella, ki se poleg tega ponaša tudi kot sredstvo za zniževanje holesterola in proti preprečevanju nastanka krvnih strdkov. Izjemno zdravo zeleno superhrano, kaljena žita, lahko pridelate kar doma na okenski polici iz pšeničnih ali ječmenovih semen. Ječmenova trava ima 11-krat več kalcija kot kravje mleko, poleg tega pa je izjemno bogata z železom, vitaminom C in bioflavonoidi. Deluje antivirusno in nevtralizira težke kovine v krvi. Pšenična trava je odličen alkalizator. Pomaga pri slabokrvnosti, normalizira ščitnico in spodbuja presnovo. Med zeleno superhrano sodi tudi zelena listnata zelenjava. Surova špinača, regrat, ohrovt, vodna kreša in zelena solata izboljšujejo krvno sliko, poživljajo možgane, krepijo imunski sistem in čistijo ledvice.
Sadje in oreščki
Sadje in oreščki so superhrana predvsem zaradi čudovite lastnosti, da se uspešno borijo s prostimi radikali v telesu. Uživanje dovolj sadja in oreščkov pospešuje metabolizem in pomaga v boju proti staranju. Med sadno superhrano so pri poznavalcih zdrave prehrane trenutno izjemno priljubljene goji jagode. Sadež, ki originalno raste v Mongoliji in Tibetu, je bogat vir vitaminov C (vsebujejo ga kar 500-krat več kot pomaranča), A, B1m B2, B6 in E. Goji jagode poleg tega vsebujejo tudi številne aminokisline in sledi mineralov. Še ena superhrana iz te skupine je maca, o kateri smo v reviji Bodi eko pred časom že pisali. Maca povečuje vzdržljivost, izboljšuje imunski sistem in poskrbi za boljše razpoloženje. Trenutno najbolj trendovska pijača v Hollywoodu,tj. kokosova voda, prav tako sodi med superhrano. Kokosova voda izboljšuje kri in imunski sistem. Jagode acai so posebej priljubljene v boju proti staranju, saj so eden najmočnejših antioksidantov. Nič manj koristen ni sadež, v katerem nastaja. Nadpovprečno bogastvo antioksidantov (21-krat več kot v zelenem čaju!) najdemo tudi v surovih kakavovih zrnih, ki so poleg tega tudi bogat vir magnezija in železa. Noni, sadež iz Polinezije deluje protibakterijsko. Uspešen je celo v boju z E-coli. Noni pomaga pri prehladu in gripi, preprečuje nastajanje tumorjev, lajša bolečine, skrbi za lepšo kožo, blaži prebavne motnje in lajša glavobol.
Noni pomaga pri prehladu in gripi, preprečuje nastajanje tumorjev, lajša bolečine, skrbi za lepšo kožo, blaži prebavne motnje in lajša glavobol.
Njeno veličanstvo čebela
Drobne čebelice si zaslužijo naše največje spoštovanje, saj ustvarjajo celo paleto izdelkov, ki so za človeka superhrana. Matični mleček, ki je najbogatejši vir pantenonske kisline na svetu, odpravlja utrujenost in nespečnost. Njegov učinek je tako močan, da ga s pridom uporabljajo rakavi bolniki, ki se zdravijo s kemoterapijo. Cvetni prah vsebuje ogromno beljakovin in je zelo koristen dodatek v prehrani športnikov in tistih, ki okrevajo po bolezni. Uživanje cvetnega prahu pomaga zdraviti alergije, še posebej seneni nahod. Propolis krepi naš imunski sistem in varuje pred bakterijami.
Morske alge
Morske alge zdravijo slabokrvnost in nevtralizirajo zakisanost telesa. Nekatere vrste vsebujejo tudi do 10-krat več kalcija kot mleko. Morske alge ščitijo telo pred škodljivimi učinki težkih kovin in sevanjem. Uživanje morskih alg je izjemno priljubljeno zaradi njihovih lepotnih učinkov – uspešno namreč odpravljajo celulit. Najbolj znane so nori alge, ki so sestavina sušija, sicer pa so priljubljene tudi wakame, kombu, dulse in arame.
Drugo
Med superhrano uvrščamo tudi navadno koprivo. Uživanje koprive je odličen pripomoček pri hujšanju. Priporočljivo jo je uživati, če imate težave s ščitnico, saj uravnava njeno delovanje. Pospešuje nastanek sluzi v debelem črevesju, ki pomaga iz telesa odplakniti odpadne snovi. Med superhrani sodita tudi aloe vera in ehinaceja, ki ju običajno uživamo v obliki soka. Prva je izjemno koristno pomagalo proti zakisanost telesa, druga pa je nepogrešljiva, kadar želimo okrepiti imunski sistem. Obvezen del zdrave prehrane (če niste vegetarijanec ali vegan) so ribe. So bogat vir beljakovin, vitaminov in mineralov. S snovmi, kot je holin, spodbujajo delovanje možganov. Z maščobami omega-3 pomagajo preprečevati nastanek bolezni srca in ožilja. So zelo dobrodošla superhrana na jedilniku tistih, ki trpijo za hormonskimi težavami, saj uravnavajo delovanje hormonov. Česen je superhrana po zaslugi antibakterijskega delovanja. Vsebuje več kot 180 aktivnih učinkovin, ki pomagajo preprečevati bolezni. Česen deluje protivnetno, protiglivično in protibakterijsko. Po nekaterih raziskavah česen preprečuje nastanek raka.
Gobe
Iz vrst gob med superhrano uvrščamo šitake in rejši. Prve vsebujejo veliko vitamina D, kalcija, fosforja in aminokislin. Uživanje šitak zaradi posebne snovi, ki jo te gobe vsebujejo spodbuja imunski sistem in tako pomaga v boju proti virusom. Po nekaterih raziskavah šitake preprečujejo rast tumorjev in razvoj raka. Rejši gobe preprečujejo glavobol, utrjujejo imunski sistem (uspešne so celo v boju s hepatitisom), blažijo bolezni prebavil (tudi pri rani na želodcu). Astmatiki uživajo gobe zaradi njihovega zdravilnega učinka na dihala. Rejši gobe uravnavajo tudi sladkor v telesu. Priporočljivo jih je uživati pri kemoterapiji.
Surova ohrovtova juha
Sestavine:
1 pomaranča
¼ skodelice vode
¼ skodelice namočenih sončničnih semen (namoči in spere)
½ jabolka
1/2 stebelca mlade čebule
1/2 žlice surove sojine omake
½ stroka česna (ali več po okusu)
pol glave ohrovta
Drobno sesekljajte pomaranče. Skupaj s sončničnimi semeni jih zmeljite v gladko kremasto maso. Dodajte ostale sestavine v mešalnik in zmeljite. Postrezite z opranimi in na kocke narezanimi jabolki.
Nikakor ne smemo pozabiti, da veliko vrtnin sejemo še vso pomlad in poletje, nekatere pa sejemo komaj jeseni, zato ne bo odveč, če ponovimo nekaj osnovnih podatkov setve nekaterih vrtnin.
Poznamo več načinov setve, ki so odvisni predvsem od nadaljnje vzgoje vrtnin. Tako lahko seme sejemo povprek, v vrste itd. Lahko sejemo tudi več semen v kupček v vrsti, kar je precej običajen način setve, vendar ni primeren za vse vrtnine ali poljščine. Tako v kupček po nekaj semen sejemo grah, fižol, lahko tudi kumare, če temu prilagodimo tudi način vzgoje. Nikakor pa v isto sadilno jamico ne sadimo več krompirjevih gomoljev naenkrat. Krompir sadimo en gomolj na sadilno jamico, sicer ne bo primernega pridelka, ker bo rastlina imela premalo prostora.
Večje je seme, globlje ga sejemo, ter obratno: manjše je seme, plitveje ga sejemo. Tako bomo seme fižola, graha, soje in podobnih velikosti sejali globlje kot pa seme solatnic ter plitveje kot gomolje krompirja. Poglejmo si nekaj najpogostejših vrtnin, globino in način setve ter gojenja.
Korenček – seme sejemo, ko imajo tla nad 7 oC, na globino od 1 do 2 cm, v brazde, ki imajo med seboj 15 cm razmaka ali pa enakomerno po gredi. Seme kali od 10 do 15 dni. Zaradi tako dolgega časa, ki ga seme potrebuje za kaljenje, je velika nevarnost, da se nam kaleče seme in male rastlinice posušijo. Dober vznik zagotovimo z rednim zalivanjem ali zastiranjem tal, s čimer zmanjšamo izgubo vlage iz tal. Optimalne temperature med rastjo so med 16 in 20 oC. Zgodnje korenje redčimo na 7 cm, glavni posevek pa na 4 cm, da dobimo srednje debelo korenje.
Čebula najbolje uspeva pri temperaturi med 13 in 24 oC. V začetku rasti pa potrebuje nižje temperature. Ustrezajo ji rodovitna, dobro odcedna in srednje rahla tla. Čebule ne sadimo v sveže pognojena tla, ker za dobro rast potrebuje nizko vsebnost dušika. Sejemo jo zgodaj spomladi, od marca naprej pa vse do maja, v plitve jarke, ki so med seboj oddaljeni 30 cm, med posameznim semenom pa naj bo 5 cm prostora. Če pa bomo čebulo redčili, sejemo seme 1 cm narazen. Če hočemo imeti srednje velike čebule, redčimo na 4 cm, za večje pa redčimo na 5‒10 cm. Seme kali od 15 do 20 dni. Čebulček sadimo prav na tako razdaljo kot seme. Vrh čebulčka naj bo tik pod zemljo. Preden ga posadimo, mu porežemo morebitne ostanke starih listov, da preprečimo, da bi ptice čebulčke izpulile.
Grah ‒ od marca do junija je čas tudi za sajenje graha. Ta ne prenaša mraza, godijo mu rodovitna, vlažna vendar dobro odcedna tla. Ko ima zemlja nekje 10 oC, ga sejemo na prostem, pri nižjih temperaturah počasneje kali. Semena posejemo 3 cm globoko v skupinah, da se kasneje rastline med seboj podpirajo. Seme kali od 8 do 10 dni. Posamezna semena naj bodo okrog 7 cm narazen. Lahko pa sejemo vsako seme posebej v tem primeru pa naredimo plitev jarek in semena sejemo 5 cm narazen. Med posameznimi jarki pa naj bo nekje od 60 do 90 cm prostora odvisno od sorte. Višja kot nam bo zrasla rastlina, večja naj bo razdalja med jarki. Še en način sajenja je primeren za grah, in sicer da ga sejemo v dvojni vrsti. Vrste so narazen 23 cm, med semeni pa 1 cm razmaka. Ko rastline zrastejo do te mere, da izraščajo vitice, jim postavimo oporo. To so lahko žične mreže ali plastične mreže ali kar veje grma, ki jih postavimo na obe strani posajenega graha.
Paradižnik ‒ seme kali od 10 do15 dni. Sejemo lahko na stalno mesto in jih kasneje redčimo. V hladnejšem podnebju pa sejemo semena v platoje 2 cm globoko, platoje hranimo v prostoru s temperaturo okrog 15 oC. Na prosto presadimo ali sadimo paradižnik v mesecu maju oziroma ko so nočne temperature nad 7 oC, temperatura tal pa vsaj 10 oC in ko ni več nevarnosti slane. Primerna razdalja za sajenje paradižnika je 80 cm med vrstami in 50 cm v vrsti. Pregosta saditev sadik povzroči višjo rast, saj se rastlina »bori« za svetlobo in zrak.
Špinača ‒ primeren čas setve je v mesecu aprilu (nekje že meseca marca), za jesensko setev pa avgust ali september. Sejemo jo na stalno mesto, 2 cm globoko v vrste, ki so narazen od 20 do 25 cm. Seme kali od 8 do 15 dni, slab vznik je lahko posledica slabe priprave tal, neustreznih vodnih razmer ali slabe kalivosti semen. Za boljši vznik moramo redno zalivati posevek in zastiramo tla. Ustreza ji zmerno topla lega. Optimalne temperature med rastno dobo so med 15 in 18 oC. Pred razvitim 5. listom lahko mlade liste uporabimo za pripravo solat, kasneje pa jo režemo in obiramo liste za kuhanje.
Paprika ‒ je toplotno zahtevna rastlina, med rastjo potrebuje temperature med 22 in 28 oC. Poznamo več sort, in sicer debeloplodne, paradižnikove paprike, podolgovate s koničastimi plodovi in drobnoplodne s koničastimi plodovi oziroma feferone, ki jih ločimo na sladke in pekoče. Na prosto sejemo ali presajamo sadike maja. Seme kali od 10 do 14 dni, med kalitvijo potrebuje minimalno temperaturo 16 oC. Potrebuje strukturna, zmerno vlažna in dobro gnojena tla s pH od 6 do 6,5. Sadike sejemo na razdaljo 25 x 40 cm oziroma debeloplodne sorte, ki so tudi bolj bujne na 80 x 40 cm. Rast paprik pospešimo s prekrivanjem posevkov s folijami. Da pospešimo razraščanje, pa rastlino vršičkamo, ko je visoka 15 cm. Rastlini pustimo od tri do štiri vršičke, s čimer dobimo grmičasto obliko. Visoke sorte privežemo ob oporo.
Por ‒ za zgodnje in poletno pridelovanje sejemo seme v zavarovanem prostoru od januarja do marca. Za jesensko in zimsko pridelovanje pa ga sejemo na prosto od aprila do maja. V višino zraste do 45 cm, ima značilen okus in je zelo odporen proti nizkim temperaturam. Pozimi ga lahko pustimo na prostem in je konec zime prav dobrodošla porova juha ali kot priloga jedem. Razdalja med rastlinami naj bi bila 40 x 10 cm oziroma okrog 35 rastlin/m2. Seme kali od 15 do 20 dni. Optimalna temperatura med vznikom je 15 oC, med rastno dobo pa med 15 in 18 oC. Por lahko vzgajamo na dva načina: lahko si vzgojimo sadike, ki jih, ko so visoke od 15 do 20 cm, presadimo na prosto. Ko presajamo na prosto, moramo sadike dobro utrditi in jih sadimo v ravne vrste. Če želimo kasneje beliti por, je potrebno sadike saditi v brazde, kjer jih postopoma ogrebemo, da dobimo obeljena in sočna, belo obarvana stebla. Pogostejši način pridelovanja pora pa je, da seme posejemo na prosto nekje aprila in rastline po potrebi redčimo, da dobimo primerno gostoto rastlin, da se lahko rastline lepo razvijajo in debelijo.
Rdeča pesa ‒ najbolje uspeva pri temperaturi 16 oC. Sejemo jo maja, lahko pa tudi junija, temperatura tal mora biti vsaj 7 oC. Seme kali 15 dni. Sejemo na stalno mesto, od 1 do 2 cm globoko v vrste, ki so med seboj 30 cm narazen. Ko imajo rastline od 3 do 4 liste, jo redčimo na primerno razdaljo, ki je nekje od 7 do 10 cm. Če pa želimo imeti gomolje s premerom 2,5 cm, ki jih kar cele lahko vlagamo, sejemo v vrste z razmakom 7 cm in redčimo na 6 cm. Posevek redno okopavamo, s čimer odstranjujemo plevel, vendar moramo to opravljati skrbno, da ne ranimo korenov rdeče pese. Če hočemo imeti rdečo peso vse poletje na voljo, jo sejemo v različnih časovnih terminih, tako da je od 2 do 3 tedne razmaka med eno in drugo setvijo. Prve gomolje lahko pobiramo že 7‒13 tednov po setvi (odvisno od sorte), razen v primeru, če pobiramo nezrele gomolje s premerom 2,5 cm.
Buče in bučke ‒ semena pred sajenjem čez noč namočimo, da pospešimo kalitev. Seme kali od 10 do 12 dni. Optimalna temperatura med vznikom je nad 14 oC, med rastno dobo pa so minimalne med 12 in 15 oC. Plodovi bučk se razvijejo tudi pri temperaturi med 8 in 10 oC. Sadilna razdalja je zelo odvisna od bujnosti vrste, sorte in načina gojenja. Okvirna sadilna razdalja je 1 sadika na enem kvadratnem metru, če sadimo sorte brez vrež, plezalke z vrežami pa 2 x 1 m. Redna in dobra oskrba z vodo in redno obiranje plodov (pri podolgovatih plodovih, ko so dolgi med 10 in 20 cm), omogočata dolgo rastno dobo.
Kumare ‒ plazeče kumare zrastejo od 1 do 3 metre. Kumare sejemo na prosto maja, seme kali od 10 do 12 dni. Minimalna temperatura, ki je potrebna za vznik, je 13 oC, najboljše pa uspeva, ko so temperature med 24 in 27 oC. Kumare mraza ne prenesejo, poškodbe nastanejo že pri temperaturi pod 10 oC. Sadike sadimo na razdaljo 50 x 100cm. Najpogostejše bolezni in škodljivci so pepelasta plesen, plesen bučnic, ščitasta uš in pršice. Z gojenjem na črni foliji zmanjšamo zapleveljenost, rastline so manj izpostavljene in manj zbolevajo za plesnijo, plodovi so čisti in pospešimo zorenje. Rast izboljšamo že s samim zastiranjem tal s slamo, listjem, pokošeno travo.
Redkvico lahko pridelujemo na prostem ali v rastlinjaku skoraj vse leto. Na prostem jo sejemo od sredine februarja, pa tja do sredine septembra. Sejemo jo v vrste. Na prostem jo sejemo lahko na dva sistema gojenja: če je na primer medvrstna razdalja 16 cm, naj bi bila razdalja v vrsti 2,5 cm, če pa je medvrstna razdalja 8 cm, je lahko razdalja v vrsti 6 cm. Na enem kvadratnem metru imamo torej v obeh primerih 250 rastlin. Seme kali 15 dni.
Peteršilj ‒ semena sejemo plitvo, pol centimetra globoko, razmik med vrstami naj bo med 15 in 30 cm, v vrstah pa 8‒10 cm. Seme v ugodnih razmerah kali od 16 do 22 dni, v neugodnih razmerah pa celo 40 dni in dlje. Najboljše prirašča, ko je temperatura zraka med 16 in 19 oC. Zgodnejši pridelek pridobimo z gojenjem sadik ali s prekrivanjem posevka z raznimi pokrivali. Po vzniku redčimo na želeno gostoto.
Vudu je religija kmečkih množic na Haitiju. Večina prebivalstva Haitija so potomci sužnjev, ki so jih prepeljali iz Afrike obdelovati plantaže.
Poleg Mojzesa je slaven židovski magični lik tudi kralj Salomon. Njegova slava velikega čarovnika je trajala stoletja – vse do današnjih dni. Stara zaveza pripoveduje, da mu je Bog podaril bogastvo, slavo in modrost, kot so je imeli vsi ljudje skupaj.
Resnični Salomon je bil najmogočnejši židovski kralj in biblijski opis jeruzalemskega templja, ki ga je zgradil in opremil, nam ustvarja predstavo o izjemnem bogastvu in razkošju. Ko ga je obiskala kraljica Saba in ga spraševala nenavadne reči, ji je dajal natančne odgovore, kar je še povečalo njegov ugled in slavo. Njegov življenjepis nam dokazuje močno osebnost, čeprav je bilo v njegovem značaju mnogo nenavadnih in skrivnostnih potez, ki niso bile niti najmanj svetniške. Bil je tip človeka, ki je v svoji ambiciji, da vse ve in nad vsem gospodari, oporekal Bogu in se postavljal nadenj, kar je kasneje povzročilo njegov lasten propad. Zgodbe pripovedujejo, da je imel Salomon čarobni prstan, ki mu ga je dal sam Bog. Z njegovo pomočjo je vladal naravi, ljudem in vsem duhovom. Gradnjo templja so sprva zavirali demoni, a jih je Salomon s prstanom prisilil, da so delali zanj. Tempelj so nato zgradili v pičlih sedmih letih. Salomon je razumel jezike živali in ptic, letal je na vetru ali na čarobni pisani in bogato okrašeni preprogi. Salomon je slaven tudi zaradi legende, da je napisal magične spise oziroma so jih pod njegovo oblastjo napisali demoni. Knjigo so kmalu prepovedali in zaplenili (že leta 700 pred našim štetjem), čeprav viri navajajo, da je nekaj ljudi še veliko kasneje z njeno pomočjo izganjalo hudiča ali klicalo duhove.
Salomonova oporoka
Židovska vera v angele – dobre in zle – je omogočila čarovnikom, da so jim ukazovali. Verjetno iz 2. ali 3. stoletja našega štetja izhaja Salomonova oporoka, to je tekst, ki opisuje fizični izgled in funkcije petnajstih glavnih demonov ter odkriva angelska imena in sile, ki jim vladajo. Vsebuje tudi spisek 36 demonov bolezni, pa tudi magične izreke in rituale proti njim. Kasnejše različice knjige poznajo drugačen seznam duhov. Sicer pa knjiga vsebuje tudi simbole, s pomočjo katerih je čarovnik lahko poklical duhove in zagospodaril nad njimi.
Židom so pripisovali dokaj negativne lastnosti, saj se je skozi stoletja med ljudmi uveljavilo prepričanje, da se vsi Židje ukvarjajo z magijo – belo ali črno. Ker so živeli dokaj odmaknjeno in skrivnostno, ponavadi so strnjeno poseljevali določene mestne predele (tudi v Ljubljani – Židovska ulica) in opozarjali nase s temnimi oblačili in pokrivali, so ljudje verjeli, da znajo človeka oslepiti, oglušiti, da lahko hodijo po vodi, ubijejo sovražnika s pomočjo likovne magije, osvobodijo ujetnika iz zapore, se pogovarjajo z mrtvimi, mučijo ljudi prek sanj, prisilijo žene, da se jim seksualno predajo ali zdravijo neozdravljivo bolne.
Salomonova dela so se prevajala v mnoge jezike, spisi pa so še danes ohranjeni in jih imajo v Britanskem muzeju. Cerkev je leta 1350 poskušala uničiti njegove knjige, zato so jih množično zažigali. Vendar niso uspeli, saj se v virih omenjajo še leta 1456. Poudariti je treba, da so navodila od magov zahtevala strogo poštenje in spolno vzdržnost ter čistost, čeprav so lahko z njihovo pomočjo dobili moč tudi za ubijanje. Tekst je vključeval tudi zelo nenavadna navodila, ki jih danes ne moremo jemati povsem resno, na primer navodila za izdelavo leteče preproge, za iskanje skritih zakladov, za izbiro ugodnih dni, za izdelavo talismanov in magičnega orodja.
Magična židovska abeceda
V židovski magiji, pa tudi v magiji sodobnega sveta je imela in še ima zelo velik pomen židovska abeceda, sestavljena iz 22 črk. V njej imajo črke dvojno funkcijo: služijo kot črke in kot števila z magičnim pomenom. Danes se nauk svete kabale in abecede uporablja predvsem pri tarotu.
Židje so zelo cenili in uporabljali tudi likovno magijo, astrologijo in talismane. Uradna židovska vera je bila do magije veliko bolj strpna kot krščanstvo, zato je bila židovska magijska tradicija popularna tudi v krščanskem okultizmu. Zanimivo je, da hudič v židovstvu ni imel takega pomena kot v krščanstvu, obenem pa magija za židovsko družbo ni predstavljala takšne grožnje in nevarnosti kot v krščanskih deželah. Zato se pri Židih ni razvilo preganjanje čarovnic in čarovnikov. Sodnih procesov proti njim praktično ni bilo. Po drugi strani pa je to popustljivo stališče Židov do čarovništva, magije in demonov verjetno pripomoglo h krščanskemu preganjanju Židov, ki je dobilo najgrozovitejše razsežnosti med drugo svetovno vojno, saj so kristjani kaj hitro verjeli, da vsi Židje častijo demone in da so čarovniki in čarovnice. Teh prepričanj se Židje niso mogli otresti skozi dolga stoletja vse do današnjih dni.
Iskanje skrivnostnega grala
Tudi krščanstvo se je v svojem zgodovinskem razvoju večkrat srečalo s skrivnostnimi in čarobnimi miti, ki so izhajali iz poganskih verovanj ali so se razvili med določenimi prebivalstvenimi skupinami. Eden najpomembnejših mitov je zgodba o svetem gralu. Najstarejši zapis o svetem gralu je iz leta 1180 francoskega avtorja Chretiena de Troyesa. Pripoveduje o mladem vitezu Parsivalu, ki pride v skrivnostni grad ob široki reki, kjer živi kralj Ribič, ki je pohabljen in ne more hoditi, zato mu je ribolov edina zabava. Kralj Parsivala lepo sprejme in ta na obisku vidi nenavadne stvari: sprevod, v katerem mladenič drži v roki belo kopje, s katerega mu na roke kaplja rdeča kri. Za njim stopa čudovita mladenka, ki nosi zlati gral, okrašen z dragimi kamni. Parsival si ne upa ničesar vprašati, navzoči dvorjani pa tudi nič ne rečejo. Naslednji dan je grad prazen. Parsival odide in šele kasneje izve, da bi moral vprašati, komu služi gral. S tem vprašanjem bi ozdravil kralja Ribiča in ga odrešil.
Kasnejši pisci so opisovali gral kot kelih z zadnje večerje, v katerem je Jezus svojim učencem ponudil vino, ki ga je spremenil v svojo kri. V to posodo je kasneje Jožef iz Arimateje ujel nekaj krvi iz ran križanega Odrešenika. Tako je sveti gral postal veličasten simbol in talisman večnega življenja. Cerkev nad temi zgodbami ni bila navdušena, saj so namigovale, da je odrešenje in večno življenje mogoče doseči tudi mimo Cerkve.
Mit o gralu verjetno izhaja iz poganske keltske religije. Gral je bil za pogane magična posoda nesmrtnosti keltskega onostranstva. V času srednjega veka so pisatelji ta mit ustvarili s povezavo nepovezanih poganskih izročil in zgodb iz Kristusovega življenja. V tistem času so mnogi res verjeli, da se nekje na tem svetu skriva grad s svetim gralom, in so se zato potikali po Evropi in ga iskali – nekateri celo do smrti.
Alkimija in rozenkrojcerji
Alkimije Cerkev ni odobravala, saj je prav tako kot zgodba o svetem gralu ponujala odrešenje po drugi poti, brez Cerkve, to pa je bilo zanjo nevarno. Alkimijo imamo za predhodnico kemije, ker so alkimisti poskušali narediti zlato iz manj dragocenih snovi. V pravem bistvu pa je alkimija pomenila mistično iskanje Boga, nesmrtnosti in duhovne popolnosti.
Osrednji alkimistični mit je mit o kamnu modrosti. Ta izredno skrivnostni predmet naj bi spreminjal v zlato vse, česar bi se dotaknil. Ozdravi tudi vse bolezni, lastniku pa prinaša večno življenje in mladost. Vsi kemični procesi v alkimiji naj bi vodili do izdelave tega kamna. Slednje pomeni tudi stanje duhovne dovršenosti. Ko bi alkimist izdelal kamen, bi tudi sam postal kamen. Alkimistični simboli so bili mešanica krščanskih, poganskih in astroloških simbolov. Za izdelavo kamna je bilo potrebno izvesti sedem postopkov, alkimistična navodila pa so bila zelo nejasna in so polna krščanskega in erotičnega simbolizma.
Z alkimijo je povezana tudi rozenkrojcerska bratovščina. V Nemčiji so med letoma 1614 in 1616 objavili 3 manifeste, ki so razglašali obstoj te skrivnostne druščine modrecev. Bratovščina je pozvala ljudi k “vseobsegajoči in splošni preobrazbi vsega širnega sveta”, ki bo dosežena z zvezo med protestantskim krščanstvom, alkimijo, magijo ter znanstvenim napredkom.
Bratovščino naj bi ustanovil Christian Rosenkreutz, ki se je rodil leta 1378 v Nemčiji in postal menih. Prepotoval je celo Sirijo, Egipt in Maroko ter si nabral ogromno znanja. Po vrnitvi v Nemčijo je s svojim nazori navdušil tri menihe iz svojega nekdanjega samostana. Ustanovili so bratovščino in se zaobljubili k čistosti in zdravljenju bolnih. Christian Rosenkreutz naj bi dočakal zelo visoko starost – umrl je star 106 let. Pokopali so ga v grobnico in ko so jo čez 120 let odprli, so našli njegovo truplo povsem ohranjeno.
Vudu
Vudu je religija kmečkih množic na Haitiju. Večina prebivalstva Haitija so potomci sužnjev, ki so jih prepeljali iz Afrike obdelovati plantaže. Pod krščanski vpliv so prišli šele na Haitiju. Zato so v tej veri razvidni tako afriški kakor krščanski vplivi. Beseda VUDU prihaja iz zahodnoafriškega izraza za boga ali duha.
Največja značilnost vudujskih obredov in tudi osrednji pomen je “obsedenost” častilcev od bogov kulta. Na vrhuncu skoraj vseh vudujskih obredov eden ali dva častilca izgubita zavest in padeta v trans, med katerim ju obvladuje eden izmed bogov ali duhov. Takšno doživetje, ko nadčloveška sila zavzame telo človeškega bitja in zamenja človekovo osebnost s svojo, ima dolgo zgodovino tudi v številnih drugih delih sveta.
V gneči bogov
Vudujskih bogov in duhov je na tisoče. To niso samo bogovi afriškega izvora, ampak tudi poosebljene naravne sile in predmeti, na primer sonce ali veter. V vsakem obredu se najprej obračajo k bogu LEGBA. To je glasnik in prevajalec bogov: brez njegove pomoči bogovi ne morejo komunicirati med seboj niti ne s človeškimi bitji. Noben duh ali bog ne more brez Legbovega dovoljenja vstopiti v častilca. Legba je stražar vrat in ga zato pogosto enačijo s svetim Petrom. Pri vsakem obredu najprej pokličejo Legbo kot stražarja pregrade med fizičnim in duhovnim svetom.
Legba nastopa v podobi slabotnega, revno oblečenega starca, ki kadi pipo in se opira na berglo. Kljub fizično šibkemu videzu pa je Legba neznansko močan in kadar obrede kakega častilca, ta v transu pade po tleh, kakor da bi ga spodrezali.
LOCO je bog rastlinstva in poseduje znanje o skrivnih sposobnostih zelišč in je zato tudi bog zdravljenja. Pogosto ga častijo v obliki drevesa.
NIBO IN DRUŽINA GUEDOV. To je družina duhov smrti, ki jih je okrog 30. Poleg funkcije bogov smrti imajo tudi funkcijo bogov opolzkosti in razuzdanosti. Kogar obsedejo, se preobleče v mrliča in si pogosto pripne umeten penis in hlini posiljevalca vernic ali pa pleše prostaške seksualne plese. Tudi govori in poje opolzke stvari in običajne besede obrača tako, da jim daje seksualen pomen.
OGU je bog vojne. V Afriki je sprva to bil nebeški kovač, na Haitiju pa je postal bog vojne. Njegov simbol je mačeta ali sablja. Častilci, ki jih obsede, si pogosto “umivajo roke” v gorečem alkoholu, narejenem iz sladkornega trsa. Ta bog tudi veliko pije, predvsem rum in ima rad ženske.
ZAKA je miroljubni kmečki bog poljedelstva. Ta bog je pravo nasprotje mogočnega Legba ali bojevitega Oguja. Oblači se v bombažno platno, nosi slamnik, kadi pipo, v roki pa ima mačeto.
Mnogi duhovi ali bogovi so personifikacija naravnih sil. Tako je bogov nevihte na primer kar šest.
ERZULIE je boginja ljubezni. Ko obsede častilca, si ta nadene nakit, razčeše lase in se spogleduje s častilci. Rada ima sladka okrepčila – šampanjec in kolače. Ta boginja je imela veliko ljubezenskih razmerij z drugimi bogovi, tudi z bogom vojne Ogujem.
DAMBALLAH je bog v obliki kače. Živi na drevju, predvsem v bližini izvirov. Verniki, ki jih obsede, nikoli ne govorijo, ampak samo sikajo. Zvijajo se po tleh ali plezajo po drevesih. Jesti in piti jim dajejo samo bele stvari, ker je to barva boga kače. Ta bog pogosto pomaga ljudem, ki jim je naklonjen, da obogatijo.
Vudujska magija
V vudujski religiji pa ima izredno pomembno mesto tudi magija, ki jo izvajajo vudujski čarovniki. Ta ni ločena od religije, kot je pogosto drugje po svetu, ampak je njen sestavni del. Pri tem pa se vudujski čarovniki nikoli ne sprašujejo o moralnih vzgibih svojih prosilcev in za primerno plačilo opravijo svojo nalogo, ne glede na to, ali gre za pravično stvar ali pa morda za umor. Vendar se to le redko zgodi, saj Haitčani, takoj ko zaslutijo prekletstvo, odhitijo k svojemu čarovniku.
Vudu magija je ena izmed tistih magij, ki zelo uspešno premaguje časovne in krajevne razdalje. Kar poenostavljeno povedano pomeni, da je vudujskemu prekletstvu nemogoče ubežati v oddaljen kraj. Edina rešitev je, da vernik, ki sluti prekletstvo, poišče zaščito mogočnejšega čarovnika. Velikokrat je celo isti čarovnik pripravljen preklicati prekletstvo, seveda za nekoliko višje plačilo, kot pa ga je ponudil prvi naročnik..
K nam prihajajo neverjetne zgodbe o vudujski magiji in maščevanju z njeno pomočjo, ki pa jim po natančnem preučevanju te religije le s težavo verjamemo. Poročila o tem pretiravajo, čeprav smo imeli kar nekaj priložnosti slišati take in drugačne zgodbe. Kakorkoli že je, do zdaj o vudujskem maščevanju pri nas v Sloveniji še nimamo podatkov.
Nespečnost je ena izmed tistih težav, ki se lahko prikradejo v naše življenje in ga počasi preoblikujejo v nočno moro. Verjetno se je že vsakdo vsaj enkrat v življenju soočil s težavami pri spanju. A kaj se zgodi, ko te težave postanejo stalnica? Ko vsaka noč postane boj, da bi zaspali, in ko postanejo dnevi težki in naporni zaradi pomanjkanja spanca?
Raziskave kažejo, da je stres velik razlog za te težave, ki pestijo marsikaterega odraslega človeka. A naj gre za nepravo prehrano, premalo gibanja ali pa preprosto preveč skrbi v službi, se morate zavedati, da manj spanca na vse to vpliva samo še bolj. Zato je nujno, da vemo, kako pomemben je kvaliteten spanec za naše telo in duha.
Kaj je nespečnost?
Nespečnost je stanje, ko oseba težko zaspi, se zbudi sredi noči ali pa se zbudi prezgodaj in ne more ponovno zaspati. Gre za motnjo spanja, ki lahko vpliva na kakovost življenja, saj vodi v utrujenost, razdražljivost in zmanjšano sposobnost koncentracije čez dan.
Nespečnost lahko traja le nekaj dni (kratkotrajna nespečnost) ali pa več tednov, mesecev ali celo let (kronična nespečnost). Pomembno je razumeti, da je nespečnost več kot le nekaj slabih noči; lahko gre za resno zdravstveno težavo, ki zahteva pozornost.
Nespečnost ni samo nedolžna težava
Nespečnost je lahko neprijetna zadeva, saj ji sledi huda utrujenost. Pomeni težavo pri uspavanju ali pa tudi vzdrževanju spanca. Da trpimo za nespečnostjo lahko rečemo, če se vsaj trikrat v tednu pogosto zbujamo ali pa ne moremo zaspati. Nespečnost spremljajo slabo počutje, manjša koncentracija, slabša učinkovitost in seveda tudi glavoboli. Nespečnost lahko povzroči vrsta dejavnikov.
Tisti, na katere lahko vplivamo sami, so naše slabe navade. Zato se izogibajte odhajanju v posteljo ob nerednih urah, slabo spalno okolje (preveč luči ali hrup), popoldanski dremeži, večerno delo, preveč poležavanja na postelji, kadar ne spite, premalo gibanja in uporaba telefona, prenosnega računalnika ali gledanje televizije v postelji. Prav tako se izogibajte alkoholu, preveliki dozi kofeina, še posebej pozno popoldne, kajenju, tabletam za izgubo teže in nekaterim zdravilom proti prehladu.
Glavni vzroki nespečnosti
Vzroki za nespečnost so številni in pogosto prepleteni. Težave s spanjem lahko izvirajo iz telesnih, psiholoških ali okoljskih dejavnikov. Nekateri ljudje se soočajo z nespečnostjo zaradi enega samega vzroka, pri drugih pa gre za kombinacijo več dejavnikov.
Psihološki dejavniki
Eden najpogostejših vzrokov za nespečnost so psihološki dejavniki, kot so stres, anksioznost in depresija. Stres je lahko posledica vsakdanjih težav, kot so službene obveznosti, finančne skrbi ali težave v odnosih. Ko smo zaskrbljeni, naš um ne more izklopiti, kar otežuje zaspanje.
Anksioznost pogosto vodi v razmišljanje o prihodnosti in skrbi glede stvari, ki se še niso zgodile. To nenehno premlevanje misli nas lahko drži budne celo noč. Depresija pa lahko povzroči tudi nespečnost, saj lahko vpliva na kemično ravnovesje v možganih, ki uravnavajo spanje.
Fizični dejavniki
Nespečnost je lahko tudi posledica različnih fizičnih težav. Bolečine v telesu, kronične bolezni, kot so astma, diabetes ali srčne težave, lahko motijo spanec. Hormonske spremembe, zlasti pri ženskah med menopavzo, lahko prav tako vplivajo na spanje.
Poleg tega nekatera zdravila, ki jih jemljemo za zdravljenje različnih bolezni, lahko povzročijo neželene stranske učinke, ki vplivajo na spanec. Tudi uživanje kofeina, nikotina ali alkohola pred spanjem lahko vpliva na kakovost spanja.
Vpliv prehrane in življenjskega sloga
Prehrana in življenjski slog igrata ključno vlogo pri tem, kako dobro spimo. Prehranjevanje tik pred spanjem lahko povzroči prebavne težave, ki otežujejo zaspanost. Poleg tega uživanje velikih količin kofeina ali sladkorja čez dan lahko moti naš naravni ritem spanja.
Življenjski slog, kot je pomanjkanje telesne aktivnosti ali prekomerno izpostavljanje umetni svetlobi (na primer s prekomernim gledanjem televizije ali uporabo računalnika), lahko tudi prispeva k nespečnosti. Naše telo potrebuje ravnovesje med aktivnostjo in počitkom, da bi lahko dobro spalo.
Kako stres vpliva na spanec?
Stres je kot tisti nadležni gost, ki se nikoli ne želi posloviti. Čeprav je stres do določene mere normalen in lahko celo koristen, nas lahko dolgotrajna izpostavljenost stresnim situacijam izčrpa. Ko smo pod stresom, naše telo sprošča hormone, kot je kortizol, ki nas držijo budne in pozorne. Dolgotrajen stres lahko vodi do nespečnosti, kar ustvarja začaran krog – manj spimo, bolj smo utrujeni in posledično bolj dovzetni za stres.
Tehnologija in nespečnost
Tehnologija je postala sestavni del našega življenja, vendar ima tudi svojo temno plat. Modra svetloba, ki jo oddajajo zasloni, moti proizvodnjo melatonina – hormona, ki uravnava spanje. Ko zvečer uporabljamo telefone, tablice ali računalnike, naše telo dobi napačen signal, da je še dan, kar otežuje zaspanje.
Poleg tega nas lahko stalna povezava z digitalnim svetom drži budne dlje, kot bi bilo zdravo. Družbena omrežja, elektronska pošta in drugi digitalni motilci nas spodbujajo, da ostanemo budni in aktivni, kar vpliva na kakovost našega spanca.
Kakšne težave lahko spremljajo nespečnost?
Težave, ki jih nespečnost povzroči, so lahko dolgoročne. Tesnoba, bipolarna motnja, občutek žalosti in depresivnost ter dodatne težave s stresom, pa tudi bolezni ščitnice so lahko rezultat nespečnosti. Tudi stopnje nespečnosti so različne: kratkotrajna nespečnost (traja od ene noči do tedna dni in vzrok zanjo je običajno strah pred nekim dogodkom), prehodna nespečnost (traja do tri tedne in se zgodi zaradi večjih pretresov kot so ločitev, smrt bližnjega, ipd.) in kronična nespečnost (traja več kot tri tedne in je lahko posledica fizične ali psihične bolezni). S prehodno nespečnostjo se bori tudi do četrtina prebivalstva, s kronično pa veliko manj, a ključno je, da po treh tednih poiščete pomoč, če se stanje ne izboljša.
Kaj je aktivno spanje?
Spanec je pomemben del našega življenja. Tako kot sta pomembna prehrana in gibanje za boljše delovanje organov in telesa kot celote, je spanec pomemben za obnovo mišic, celotnega telesa in tudi duha. Počitek je ključen del našega življenja, saj je naše telo kot mehanizem, ki potrebuje malo postanka in obnove moči, da lahko nadaljuje z delom. Kljub temu, da se strokovnjaki o njegovi pomembnosti strinjajo, je veliko podatkov in informacij o spanju, njegovi mehanizaciji in namenu še vedno neznanih in temu je posvečenih veliko raziskav in debat. Tako tudi je lahko včasih tudi težko odkriti pravi vzrok za nespečnost.
Poznamo dve stopnji spanja, ki ni počivanje možganov, pač pa aktiven proces. Prva stopnja je znana kot REM (rapid eye movement – spanje s hitrim gibanjem očesnih zrkel), druga pa NREM (non-rapid eye movement – spanje s počasnim gibanjem očesnih zrkel). V povprečju se v eni noči zamenjata petkrat: REM je aktivni spanec, ki traja pol ure po tem, ko zaspimo. NREM pa je globoki spanec, ki ima tudi do štiri stopnje globine, in po REM-u najprej traja 40 minut, potem pa ga spet zamenja REM, v katerem sanjamo in ki je ključno za učenje in dobro počutje, saj v času aktivnega spanca možgani delujejo toliko kot v budnem stanju, medtem ko telo počiva.
Dnevne navade za boljši spanec
Ključ do dobrega spanca pogosto leži v naših dnevnih navadah. Vzpostavitev redne spalne rutine, kjer hodimo spat in vstajamo ob isti uri, lahko pomaga uravnavati našo notranjo uro. Pomembno je tudi, da pred spanjem izvajamo sproščujoče dejavnosti, kot so branje, meditacija ali poslušanje umirjene glasbe.
Izogibanje težkim obrokom, kofeinu in alkoholu v večernih urah lahko pripomore k boljšemu spancu. Tudi redna telesna aktivnost čez dan, vendar ne tik pred spanjem, lahko pomaga sprostiti telo in izboljšati spanec.
Naravne metode za spopadanje z nespečnostjo
Veliko ljudi se raje zateče k naravnim metodam za spopadanje z nespečnostjo, preden posežejo po zdravilih. Ena izmed priljubljenih metod je uporaba zeliščnih čajev, kot so kamilica, baldrijan ali sivka, ki lahko pomagajo sprostiti telo in um.
Druga učinkovita metoda je aromaterapija, kjer se uporabljajo eterična olja za sprostitev. Olja, kot so sivka, kamilica ali sandalovina, so znana po svojih pomirjujočih lastnostih in lahko pomagajo izboljšati spanec.
Poleg tega so tehnike sproščanja, kot so joga, meditacija ali globoko dihanje, zelo koristne pri zmanjševanju stresa in pripravi telesa na spanec.
Kako si lahko pomagamo pri nespečnosti?
Poleg tega, da odhajate spat ob isti uri in vstajate ob isti uri, pa četudi ste ponoči slabše (ali krajše) spali, se lahko izogibate vsem dejavnikom, ki smo jih našteli zgoraj, kar vam bo pomagalo premagati nespečnost. Ne telovadite pred spanjem in popoldan ne dremljite, temperatura v spalnici pa naj bo hladnejša. Ne jejte težke hrane in če po tridesetih minutah ne zaspite, vstanite in počnite nekaj drugega, dokler ne začutite, da so veke težke.
Seveda si lahko pomagate tudi z različnimi čaji, ki jih morate piti pol ure pred spanjem. Svetujemo vam čaj iz cvetov lipe, koprive, hmelja, šentjanževke ali pasijonke. Ena izmed učinkovitih zadev je tudi baldrijan, ki pa ga ne smete piti vsak večer, saj zavira delovanje osrednjega živčevja, kar je lastnost, skupna številnim uspavalnim sredstvom. Če imate tremo ali vas muči nespečnost zaradi živčne napetosti, si pomagajte s čaji iz rumene vrtne koprive ali čeladnice. Pri tem vam lahko pomaga tudi čaj iz navadne plahtnice, šentjanževke in kamilice, ki pomagajo obnavljati tudi energijo. Preizkusite tudi čaj za dobro spanje.
Superčaj za spanje: 50 g zdravilnega jegliča, 25 g cvetov sivke, 10 g šentjanževke, 15 g hmeljinih storžkov in 5 g baldrijanovih korenin. Samo eno čajno žličko mešanice prelijemo z vročo vodo in pustimo za največ pet minut. Pijemo ga po požirkih pred spanjem, še toplega.
Nespečnost pri dojenčkih in otrocih
Na razvoj vzorcev spanja ali nespečnosti otroka vpliva tako mati kot okolje in tudi otrok sam. Ta vpliv je tu že od obdobja nosečnosti in samega rojstva, pa skozi obdobje novorojenčka, dojenčka in tudi večjega otroka. Če se nosečnica dobro počuti in zdravo živi, se giblje v zdravem delovnem in družbenem okolju, lahko vpliva na dojenčka. Počutje in razpoloženje otroka vpliva na mater in njeno počutje, kar lahko vpliva tudi na spalne navade ali nespečnost. Na spanje otroka pa lahko vpliva njena slaba volja, depresivnost, nepravilna odzivnost na jok in številne druge otrokove potrebe. Ker so možgani novorojenčka še slabo razviti, njegove osnovne fiziološke potrebe so samo hranjenje, udobje, gibanje, spanje in nekaj druženja in komunikacije.
Okrog tretjega meseca starosti določen del možganov dozori. Takrat se začne dojenčkovo spanje koncentrirati na noč in podnevi veliko manj spi. Njihove faze spanja so krajše, zato se veliko zbuja, ko prehaja med fazami spanja. Otročki, ki se ne znajo sami ponovno zazibati v spanec, so navadno tisti, ki zvečer zaspijo z zibanjem, pri prsih ali v naročju.
Prav zato moramo otročku pomagati osvojiti zdrave vzorce spanja in poskrbeti, da se počuti varnega, saj tudi to vpliva na njegov spanec. Zavedati se moramo, da na otroke vse do petega leta starosti še najbolj vplivajo navade staršev, saj prevzemajo spalne navade, ki ustrezajo določenemu kulturnemu okolju, pomembna pa je tudi mati, ki mora biti čustveno stabilna in ne preobremenjena. Otroci so umirjeni, če čutijo, da je umirjena tudi njihova mama, v nasprotnem primeru so nemirni in se ne počutijo varne, kar je ključno ne le za vzorce spanja, pač pa za celoten proces razvoja, saj je stabilnost ena izmed ključnih stvari za dojenčke in otroke. V takšnih primerih lahko nespečnost muči tudi majhne otroke.
Spanje otroka v prvih 6 mesecih
Dobro je, da so starši zdravstveno vzgojeni in da ima mati tako dovolj pridobljenega znanja o spanju dojenčka. Tako pridobi tudi zaupanje vase. Otrok naj zaspi v svoji posteljici ali v zakonski postelji, nikakor pa ne čakajte, da zaspi v naročju. Prav tako naj ne zaspi med dojenjem, saj tako samo povezuje spanje z dojenjem (ali sesanjem) in drugače ne bo zaspal. Odstavite ga, preden zaspi. Ko spi ponoči, naj bo soba temna in tiha, podnevi pa tega ne prilagajajte njegovemu spancu, saj mora razlikovati nočno in dnevno spanje. Če med spanjem stoka, še ne pomeni, da se je zbudil, zato ga ne dvigujte iz posteljice, če niste prepričani, da se je zbudil.
Prepoznajte znake utrujenosti, ko se umirja ali postaja siten, zeha in izgublja zanimanje za okolico. Poskrbite, da mu bo udobno in ga previjte, uredite posteljico in poskrbite za svež zrak v sobi, lahko pa se seveda tudi mirno pogovarjate z njim ali mu pojete. Nahranite ga umirjeno, brez nenadnih gibov in seveda ne pričakujte, da se bo dojenček v enem tednu naučil vzorca, kakršnega si želite vi. S potrpežljivostjo boste v nekaj mesecih spal kot – dojenček!
Na vrtu se vsako leto soočamo s številnimi neljubimi dejavniki, ki vplivajo na gojene rastline. Pri okrasnih bomo imeli prav gotovo manjše pomisleke glede rabe kemičnih sredstev za varstvo rastlin kot pri tistih, ki jih pridelujemo za prehrano. Nekatera do okolja manj obremenjujoča sredstva pa si lahko pripravimo kar iz rastlin, ki jih bomo našli na vrtu.
Najpogostejši škodljivci Listne uši se pojavljajo vsako leto na številnih vrtnih rastlinah. Večina je specializiranih samo za določeno rastlinsko vrsto, nekaj pa je tudi takšnih, ki so manj izbirčne in jih najdemo povsod. Zaradi njihovega načina prehranjevanja se pojavljajo v času, ko je rast rastlin najmočnejša; takratno izobilje rastlinskih sokov jim nudi idealne pogoje za prehranjevanje in razmnoževanje. Velika nadloga so tudi polži, ki jih je predvsem v vlažnem obdobju povsod zadosti. Potem so tu še bramorji, voluharji, raznovrstne gosenice, hroščki, koloradski hrošč, škodljive muhe in pršice, ki delajo škodo na naših rastlinah, njihovo pojavljanje pa je redno z občasnimi nihanji, kar je odvisno predvsem od vremena.
Naravni pripravki
Na vrtu lahko marsikaterega škodljivca odženemo tudi z doma pripravljenimi rastlinskimi pripravki. Med rastlinami, ki so ustrezne za ta namen, najdemo veliko zdravilnih zelišč, pa tudi povsem navadnih rastlin, ki so v naravi ali kot plevel na vrtu. Pripravke lahko izdelujemo iz svežih rastlin, ki jih natrgamo sproti, ali posušenih. Nekatere rastline vsebujejo ustrezen nivo aktivnih substanc v točno določenem obdobju, ko je tudi najprimernejši čas za njihovo nabiranje. Ker pa se škodljivci pojavljajo tudi v drugem času, jih posušimo in ustrezno shranimo do časa uporabe. Lahko pa takšne pripravke tudi kupimo, npr. iz preslic, iz sojinega lecitina, peritrina, ogrščičnega olja, pešk tropskega drevesa neem ipd.
Priprava
Iz ustreznih rastlin lahko pripravimo čaje, brozge in prevretke. Postopek pri čajih je enak tistemu, ki ga uporabljamo za pitje; zelene ali suhe rastline prelijemo s kropom in pustimo nekaj časa stati, uporabljamo pa ga ohlajenega. Z namakanjem svežih ali suhih rastlin v hladni vodi za 24 ur, ki jih nato še nekaj časa kuhamo, pa dobimo brozgo. Tudi to uporabimo ohlajeno in ustrezno razredčeno, kar je odvisno od postopkov priprave in namena uporabe. Prevretek pa nastane po dolgotrajnejšem namakanju določenih suhih ali svežih rastlin v pokriti posodi, kjer pride do vrenja. Mešanico redno vsakodnevno premešamo in ko vrenje poneha, je pripravljena za uporabo. Pri pripravi rastlinskih pripravkov ne smemo uporabljati kovinskih posod, da ne pride do neljubih reakcij, pač pa naj bodo steklene ali plastične.
Pripravki iz praproti Uporabni sta praprot glistovnica in orlova praprot, sveža ali suha; pripravimo pa lahko brozge in prevretke. Za prevretek rabimo 0,5 kg suhe praproti, ki jo namočimo v 10 litrov vode in pustimo, da se vrenje konča. Takrat se penjenje preneha, dobljeni prevretek pa odcedimo in spravimo v steklenice. Uporabljamo razredčenega v razmerju 1 : 10, z njim pa bomo škropili proti listnim ušem.
Kopriva: Kopriva je znana po svojem delovanju zoper škodljive listne uši, zelo pomembno pa je, da čaj, brozgo ali prevretek pravilno pripravimo. Za čaj in brozgo potrebujemo 150 g suhih ali en kilogram svežih kopriv, ki jih prelijemo z 10 litri kropa ali namočimo v 10 litrov vode za 24 ur, malo povremo, ohladimo in uporabimo.
Paradižnik: Priljubljeno plodovko lahko izkoristimo za zatiranje škodljivcev. Dve pesti listov namočimo v dveh litrih vode in škropimo proti gosenicam in bolhačem vsak drugi dan.
Korenje: Eterična olja v korenjevih listih bodo pregnala čebulno muho. 50 g listov prelijemo z litrom vroče vode, pokrijemo in pustimo, da se ohladi, nato pa škropimo po čebuli.
Rabarbara: Peclje rabarbare rabimo za kuhanje kompota in pripravo peciva, z namočenimi listi pa bomo zatirali listne uši in druge škodljivce. Kilogram listov brez pecljev namočimo v pet litrov vode in počakamo do konca vrenja, nato pa mešanico še 10 minut kuhamo, ohladimo in uporabimo proti gosenicam, ušem in škodljivim muham na čebuli, poru in korenju.
Pelin: Uporabimo ga pripravljenega v čaju ali brozgi proti pršicam in listnim ušem.
Učinkovitost naravnih pripravkov
V primerjavi s kemičnimi sredstvi za varstvo rastlin je učinkovitost naravnih nekoliko slabša, kar pa nadoknadimo s pravočasno in redno uporabo. Medtem ko s kemičnimi škropimo na 10 do 14 dni, pa z naravnimi na največ pet dni. To je še posebej pomembno v času največje občutljivosti rastlin za pojavljanje škodljivcev, kot so muhe, gosenice in drugo.
Naravni pripravki za zatiranje škodljivcev so zanimiva alternativa kemijskim sredstvom, s katerimi lahko odženemo škodljivce z naših gredic. Pripravimo si jih iz rastlin na našem vrtu in porabimo v času, ko je verjetnost pojavljanja določenih škodljivcev največja.