Vudu je religija kmečkih množic na Haitiju. Večina prebivalstva Haitija so potomci sužnjev, ki so jih prepeljali iz Afrike obdelovati plantaže.

Poleg Mojzesa je slaven židovski magični lik tudi kralj Salomon. Njegova slava velikega čarovnika je trajala stoletja – vse do današnjih dni. Stara zaveza pripoveduje, da mu je Bog podaril bogastvo, slavo in modrost, kot so je imeli vsi ljudje skupaj.

Resnični Salomon je bil najmogočnejši židovski kralj in biblijski opis jeruzalemskega templja, ki ga je zgradil in opremil, nam ustvarja predstavo o izjemnem bogastvu in razkošju. Ko ga je obiskala kraljica Saba in ga spraševala nenavadne reči, ji je dajal natančne odgovore, kar je še povečalo njegov ugled in slavo. Njegov življenjepis nam dokazuje močno osebnost, čeprav je bilo v njegovem značaju mnogo nenavadnih in skrivnostnih potez, ki niso bile niti najmanj svetniške. Bil je tip človeka, ki je v svoji ambiciji, da vse ve in nad vsem gospodari, oporekal Bogu in se postavljal nadenj, kar je kasneje povzročilo njegov lasten propad. Zgodbe pripovedujejo, da je imel Salomon čarobni prstan, ki mu ga je dal sam Bog. Z njegovo pomočjo je vladal naravi, ljudem in vsem duhovom. Gradnjo templja so sprva zavirali demoni, a jih je Salomon s prstanom prisilil, da so delali zanj. Tempelj so nato zgradili v pičlih sedmih letih. Salomon je razumel jezike živali in ptic, letal je na vetru ali na čarobni pisani in bogato okrašeni preprogi. Salomon je slaven tudi zaradi legende, da je napisal magične spise oziroma so jih pod njegovo oblastjo napisali demoni. Knjigo so kmalu prepovedali in zaplenili (že leta 700 pred našim štetjem), čeprav viri navajajo, da je nekaj ljudi še veliko kasneje z njeno pomočjo izganjalo hudiča ali klicalo duhove.

Salomonova oporoka

Židovska vera v angele – dobre in zle – je omogočila čarovnikom, da so jim ukazovali. Verjetno iz 2. ali 3. stoletja našega štetja izhaja Salomonova oporoka, to je tekst, ki opisuje fizični izgled in funkcije petnajstih glavnih demonov ter odkriva angelska imena in sile, ki jim vladajo. Vsebuje tudi spisek 36 demonov bolezni, pa tudi magične izreke in rituale proti njim. Kasnejše različice knjige poznajo drugačen seznam duhov. Sicer pa knjiga vsebuje tudi simbole, s pomočjo katerih je čarovnik lahko poklical duhove in zagospodaril nad njimi.
Židom so pripisovali dokaj negativne lastnosti, saj se je skozi stoletja med ljudmi uveljavilo prepričanje, da se vsi Židje ukvarjajo z magijo – belo ali črno. Ker so živeli dokaj odmaknjeno in skrivnostno, ponavadi so strnjeno poseljevali določene mestne predele (tudi v Ljubljani – Židovska ulica) in opozarjali nase s temnimi oblačili in pokrivali, so ljudje verjeli, da znajo človeka oslepiti, oglušiti, da lahko hodijo po vodi, ubijejo sovražnika s pomočjo likovne magije, osvobodijo ujetnika iz zapore, se pogovarjajo z mrtvimi, mučijo ljudi prek sanj, prisilijo žene, da se jim seksualno predajo ali zdravijo neozdravljivo bolne.
Salomonova dela so se prevajala v mnoge jezike, spisi pa so še danes ohranjeni in jih imajo v Britanskem muzeju. Cerkev je leta 1350 poskušala uničiti njegove knjige, zato so jih množično zažigali. Vendar niso uspeli, saj se v virih omenjajo še leta 1456. Poudariti je treba, da so navodila od magov zahtevala strogo poštenje in spolno vzdržnost ter čistost, čeprav so lahko z njihovo pomočjo dobili moč tudi za ubijanje. Tekst je vključeval tudi zelo nenavadna navodila, ki jih danes ne moremo jemati povsem resno, na primer navodila za izdelavo leteče preproge, za iskanje skritih zakladov, za izbiro ugodnih dni, za izdelavo talismanov in magičnega orodja.

Magična židovska abeceda

V židovski magiji, pa tudi v magiji sodobnega sveta je imela in še ima zelo velik pomen židovska abeceda, sestavljena iz 22 črk. V njej imajo črke dvojno funkcijo: služijo kot črke in kot števila z magičnim pomenom. Danes se nauk svete kabale in abecede uporablja predvsem pri tarotu.

Židje so zelo cenili in uporabljali tudi likovno magijo, astrologijo in talismane. Uradna židovska vera je bila do magije veliko bolj strpna kot krščanstvo, zato je bila židovska magijska tradicija popularna tudi v krščanskem okultizmu. Zanimivo je, da hudič v židovstvu ni imel takega pomena kot v krščanstvu, obenem pa magija za židovsko družbo ni predstavljala takšne grožnje in nevarnosti kot v krščanskih deželah. Zato se pri Židih ni razvilo preganjanje čarovnic in čarovnikov. Sodnih procesov proti njim praktično ni bilo. Po drugi strani pa je to popustljivo stališče Židov do čarovništva, magije in demonov verjetno pripomoglo h krščanskemu preganjanju Židov, ki je dobilo najgrozovitejše razsežnosti med drugo svetovno vojno, saj so kristjani kaj hitro verjeli, da vsi Židje častijo demone in da so čarovniki in čarovnice. Teh prepričanj se Židje niso mogli otresti skozi dolga stoletja vse do današnjih dni.

Iskanje skrivnostnega grala

Tudi krščanstvo se je v svojem zgodovinskem razvoju večkrat srečalo s skrivnostnimi in čarobnimi miti, ki so izhajali iz poganskih verovanj ali so se razvili med določenimi prebivalstvenimi skupinami. Eden najpomembnejših mitov je zgodba o svetem gralu. Najstarejši zapis o svetem gralu je iz leta 1180 francoskega avtorja Chretiena de Troyesa. Pripoveduje o mladem vitezu Parsivalu, ki pride v skrivnostni grad ob široki reki, kjer živi kralj Ribič, ki je pohabljen in ne more hoditi, zato mu je ribolov edina zabava. Kralj Parsivala lepo sprejme in ta na obisku vidi nenavadne stvari: sprevod, v katerem mladenič drži v roki belo kopje, s katerega mu na roke kaplja rdeča kri. Za njim stopa čudovita mladenka, ki nosi zlati gral, okrašen z dragimi kamni. Parsival si ne upa ničesar vprašati, navzoči dvorjani pa tudi nič ne rečejo. Naslednji dan je grad prazen. Parsival odide in šele kasneje izve, da bi moral vprašati, komu služi gral. S tem vprašanjem bi ozdravil kralja Ribiča in ga odrešil.
Kasnejši pisci so opisovali gral kot kelih z zadnje večerje, v katerem je Jezus svojim učencem ponudil vino, ki ga je spremenil v svojo kri. V to posodo je kasneje Jožef iz Arimateje ujel nekaj krvi iz ran križanega Odrešenika. Tako je sveti gral postal veličasten simbol in talisman večnega življenja. Cerkev nad temi zgodbami ni bila navdušena, saj so namigovale, da je odrešenje in večno življenje mogoče doseči tudi mimo Cerkve.
Mit o gralu verjetno izhaja iz poganske keltske religije. Gral je bil za pogane magična posoda nesmrtnosti keltskega onostranstva. V času srednjega veka so pisatelji ta mit ustvarili s povezavo nepovezanih poganskih izročil in zgodb iz Kristusovega življenja. V tistem času so mnogi res verjeli, da se nekje na tem svetu skriva grad s svetim gralom, in so se zato potikali po Evropi in ga iskali – nekateri celo do smrti.

Alkimija in rozenkrojcerji

Alkimije Cerkev ni odobravala, saj je prav tako kot zgodba o svetem gralu ponujala odrešenje po drugi poti, brez Cerkve, to pa je bilo zanjo nevarno. Alkimijo imamo za predhodnico kemije, ker so alkimisti poskušali narediti zlato iz manj dragocenih snovi. V pravem bistvu pa je alkimija pomenila mistično iskanje Boga, nesmrtnosti in duhovne popolnosti.

Osrednji alkimistični mit je mit o kamnu modrosti. Ta izredno skrivnostni predmet naj bi spreminjal v zlato vse, česar bi se dotaknil. Ozdravi tudi vse bolezni, lastniku pa prinaša večno življenje in mladost. Vsi kemični procesi v alkimiji naj bi vodili do izdelave tega kamna. Slednje pomeni tudi stanje duhovne dovršenosti. Ko bi alkimist izdelal kamen, bi tudi sam postal kamen. Alkimistični simboli so bili mešanica krščanskih, poganskih in astroloških simbolov. Za izdelavo kamna je bilo potrebno izvesti sedem postopkov, alkimistična navodila pa so bila zelo nejasna in so polna krščanskega in erotičnega simbolizma.

Z alkimijo je povezana tudi rozenkrojcerska bratovščina. V Nemčiji so med letoma 1614 in 1616 objavili 3 manifeste, ki so razglašali obstoj te skrivnostne druščine modrecev. Bratovščina je pozvala ljudi k “vseobsegajoči in splošni preobrazbi vsega širnega sveta”, ki bo dosežena z zvezo med protestantskim krščanstvom, alkimijo, magijo ter znanstvenim napredkom.
Bratovščino naj bi ustanovil Christian Rosenkreutz, ki se je rodil leta 1378 v Nemčiji in postal menih. Prepotoval je celo Sirijo, Egipt in Maroko ter si nabral ogromno znanja. Po vrnitvi v Nemčijo je s svojim nazori navdušil tri menihe iz svojega nekdanjega samostana. Ustanovili so bratovščino in se zaobljubili k čistosti in zdravljenju bolnih. Christian Rosenkreutz naj bi dočakal zelo visoko starost – umrl je star 106 let. Pokopali so ga v grobnico in ko so jo čez 120 let odprli, so našli njegovo truplo povsem ohranjeno.

Vudu

Vudu je religija kmečkih množic na Haitiju. Večina prebivalstva Haitija so potomci sužnjev, ki so jih prepeljali iz Afrike obdelovati plantaže. Pod krščanski vpliv so prišli šele na Haitiju. Zato so v tej veri razvidni tako afriški kakor krščanski vplivi. Beseda VUDU prihaja iz zahodnoafriškega izraza za boga ali duha.

Največja značilnost vudujskih obredov in tudi osrednji pomen je “obsedenost” častilcev od bogov kulta. Na vrhuncu skoraj vseh vudujskih obredov eden ali dva častilca izgubita zavest in padeta v trans, med katerim ju obvladuje eden izmed bogov ali duhov. Takšno doživetje, ko nadčloveška sila zavzame telo človeškega bitja in zamenja človekovo osebnost s svojo, ima dolgo zgodovino tudi v številnih drugih delih sveta.

V gneči bogov

Vudujskih bogov in duhov je na tisoče. To niso samo bogovi afriškega izvora, ampak tudi poosebljene naravne sile in predmeti, na primer sonce ali veter. V vsakem obredu se najprej obračajo k bogu LEGBA. To je glasnik in prevajalec bogov: brez njegove pomoči bogovi ne morejo komunicirati med seboj niti ne s človeškimi bitji. Noben duh ali bog ne more brez Legbovega dovoljenja vstopiti v častilca. Legba je stražar vrat in ga zato pogosto enačijo s svetim Petrom. Pri vsakem obredu najprej pokličejo Legbo kot stražarja pregrade med fizičnim in duhovnim svetom.
Legba nastopa v podobi slabotnega, revno oblečenega starca, ki kadi pipo in se opira na berglo. Kljub fizično šibkemu videzu pa je Legba neznansko močan in kadar obrede kakega častilca, ta v transu pade po tleh, kakor da bi ga spodrezali.

LOCO je bog rastlinstva in poseduje znanje o skrivnih sposobnostih zelišč in je zato tudi bog zdravljenja. Pogosto ga častijo v obliki drevesa.

NIBO IN DRUŽINA GUEDOV. To je družina duhov smrti, ki jih je okrog 30. Poleg funkcije bogov smrti imajo tudi funkcijo bogov opolzkosti in razuzdanosti. Kogar obsedejo, se preobleče v mrliča in si pogosto pripne umeten penis in hlini posiljevalca vernic ali pa pleše prostaške seksualne plese. Tudi govori in poje opolzke stvari in običajne besede obrača tako, da jim daje seksualen pomen.

OGU je bog vojne. V Afriki je sprva to bil nebeški kovač, na Haitiju pa je postal bog vojne. Njegov simbol je mačeta ali sablja. Častilci, ki jih obsede, si pogosto “umivajo roke” v gorečem alkoholu, narejenem iz sladkornega trsa. Ta bog tudi veliko pije, predvsem rum in ima rad ženske.

ZAKA je miroljubni kmečki bog poljedelstva. Ta bog je pravo nasprotje mogočnega Legba ali bojevitega Oguja. Oblači se v bombažno platno, nosi slamnik, kadi pipo, v roki pa ima mačeto.
Mnogi duhovi ali bogovi so personifikacija naravnih sil. Tako je bogov nevihte na primer kar šest.

ERZULIE je boginja ljubezni. Ko obsede častilca, si ta nadene nakit, razčeše lase in se spogleduje s častilci. Rada ima sladka okrepčila – šampanjec in kolače. Ta boginja je imela veliko ljubezenskih razmerij z drugimi bogovi, tudi z bogom vojne Ogujem.

DAMBALLAH je bog v obliki kače. Živi na drevju, predvsem v bližini izvirov. Verniki, ki jih obsede, nikoli ne govorijo, ampak samo sikajo. Zvijajo se po tleh ali plezajo po drevesih. Jesti in piti jim dajejo samo bele stvari, ker je to barva boga kače. Ta bog pogosto pomaga ljudem, ki jim je naklonjen, da obogatijo.

Vudujska magija

V vudujski religiji pa ima izredno pomembno mesto tudi magija, ki jo izvajajo vudujski čarovniki. Ta ni ločena od religije, kot je pogosto drugje po svetu, ampak je njen sestavni del. Pri tem pa se vudujski čarovniki nikoli ne sprašujejo o moralnih vzgibih svojih prosilcev in za primerno plačilo opravijo svojo nalogo, ne glede na to, ali gre za pravično stvar ali pa morda za umor. Vendar se to le redko zgodi, saj Haitčani, takoj ko zaslutijo prekletstvo, odhitijo k svojemu čarovniku.

Vudu magija je ena izmed tistih magij, ki zelo uspešno premaguje časovne in krajevne razdalje. Kar poenostavljeno povedano pomeni, da je vudujskemu prekletstvu nemogoče ubežati v oddaljen kraj. Edina rešitev je, da vernik, ki sluti prekletstvo, poišče zaščito mogočnejšega čarovnika. Velikokrat je celo isti čarovnik pripravljen preklicati prekletstvo, seveda za nekoliko višje plačilo, kot pa ga je ponudil prvi naročnik..

K nam prihajajo neverjetne zgodbe o vudujski magiji in maščevanju z njeno pomočjo, ki pa jim po natančnem preučevanju te religije le s težavo verjamemo. Poročila o tem pretiravajo, čeprav smo imeli kar nekaj priložnosti slišati take in drugačne zgodbe. Kakorkoli že je, do zdaj o vudujskem maščevanju pri nas v Sloveniji še nimamo podatkov.