Prijava
Rdeča pesa je lahko okrogle oblike ali pa je podolgovata oziroma valjasta. Kuhano rdečo peso uporabljamo za solate, surovo pa v zdravilne namene. Surovi gomolji rdeče pese so lahko vso zimo shranjeni v kleti ali v mivki. Z mivko zasuta zrela rdeča pesa ostane sveža 5-6 mesecev.
Zdrava rdeča pesa
Za razstrupljanje telesa in čiščenje jeter se pogosto podvržemo zelo težkim postopkom. Prav tako se v skrbi za zdravje neredko zatekamo k pripravkom iz rastlin, ki izvirajo daljnih krajev, pozabljamo pa na visoko zdravilno vrednost nekaterih rastlin iz našega podnebnega pasu kot na primer rdeča pesa. Redno ali vsaj občasno uživanje surove rdeče pese sproti čisti telo in pomaga pri nevtraliziranju globoko uskladiščenih strupov v jetrih in ledvicah.
Divja pesa je predhodnica naših vrst pese. Izvira iz jugozahodne Evrope ter obal sredozemskega morja. Prvič so jo kultivirali v Babilonu pred 4.000 leti. Prva kultivirana oblika pese se je imenovala mangold, iz nje pa so se razvile današnje vrste, kot so rdeča pesa, sladkorna pesa ter krmilna pesa. Rdečo peso so kot zdravilno rastlino gojili že stari Grki in Rimljani, kot vrtnina pa je bila prvič omenjena v šestnajstem stoletju. Danes je razširjena od subtropskih krajev ter vse do skrajnega severa.
Vse do pomladi se lansko rdečo peso lahko dobi na večjih tržnicah v vseh mestih, poleti pa so na voljo že mladi gomolji letošnje rdeče pese. Ta je še posebej okusna, je mehkejša in prav slastna.
Manjši surov gomolj mlade rdeče pese lahko poleti izpulimo iz zemlje, operemo, olupimo in ga pojemo kot jabolko. Na tanke rezine narezana surova rdeča pesa je odlična kot priloga k suhi hrani in narezkom, naribana surova rdeča pesa ali narezana na tanke trakove pa je čudovit dodatek in popestritev v zeleni ali drugi solati. Spomladi nabrane mlade liste rdeče pese uporabljamo za solate in juhe.
Sok rdeče pese proti slabokrvnosti
Surova rdeča pesa je zelo sočna in polna zdravilnega rdečevijoličnega soka. Ko jo lupimo, imamo rdeče prste in tudi deska, na kateri jo narežemo na tanke rezine, je vsa rdeča od njenega soka. Rdeča pesa je torej več kot primerna za sočenje. Če se le da, si sproti iztiskajmo dnevno svež sok iz surovih gomoljev. Zaužijmo ga na tešče oziroma na prazen želodec z nekaj vode. Prekuhan, pasteriziran ali konzerviran sok (iz trgovine) nima enake vrednosti.
Iz enega kilograma surove rdeče pese dobimo do pol litra soka. Odrasli lahko pijemo največ pol litra soka surove rdeče pese na dan dva meseca brez prekinitve. Za mlade do 20 let se priporoča največ 3 decilitre soka dnevno brez prekinitve dva meseca, za otroke do 15 let 2 decilitra ter za otroke do 10 let 1,5 decilitra.
V zdravilne namene lahko vsako jutro na tešče zaužijemo nekaj tankih rezin gomolja surove rdeče pese. Največjo vrednost imajo manjši gomolji surove rdeče pese, največ do velikosti pomaranče. Večji gomolji lahko postanejo bolj trpki in žilavi, njihovo meso pa je bolj blede barve.
Sestava rdeče pese
Med izredne snovi, ki jih vsebuje rdeča pesa, spada betamin, ki znatno vpliva na povečanje vsebnosti kisika v krvi (do štiristo odstotkov). To vpliva na oksidacijo škodljivih snovi v krvi in vseh telesnih celicah, ki jih napaja krvni obtok. Zato je rdeča pesa neprecenljiva pri razstrupljanju ter pri tumorjih in drugih hudih boleznih. S sokom ali gomolji surove rdeče pese si je že veliko ljudi pomagalo pri številnih težkih motnjah v delovanju organizma.
Rdeča pesa je bogata z organskimi kislinami, od katerih je najpomembnejša folna kislina. Znaki pomanjkanja folne kisline so med drugim utrujenost, slab spomin, psihična napetost, ekcem, razpokane ustnice in bleda koža.
Za celično presnovo je tako nepogrešljiva, da spada v rang vitaminov, kjer je znana kot vitamin B9. Vpliva na pravilno razgradnjo zaužitih beljakovin na sestavne gradnike – aminokisline, tako da lahko telo le-te uporabi za tvorbo in obnovo lastnega tkiva. Esencialne aminokisline mora telo dobiti s hrano, ker jih samo ne more sintetizirati, zato je še toliko bolj pomembna zadovoljiva presnova beljakovin …
Folna kislina ugodno vpliva tudi na tvorbo rdečih krvnih celic in obnovo krvi, odpravlja slabokrvnost. Znižuje raven homocisteina, ki je povezan s tveganjem za bolezni srca in ožilja. V menopavzi se količina homocisteina poveča in slabo vpliva na kosti, kar lahko vodi do osteoporoze, homocistein pa je povezan tudi z depresijo in potrtostjo. Rdeča pesa je odličen vir folne kisline, ki je pomembna tudi za pravilen razvoj hrbtenjače zarodkov tri mesece po spočetju. Preprečuje okvaro ploda, imenovano spina bifida. Že ob načrtovanju nosečnosti je potrebno uživanje zadostnih količin folne kisline predvsem v naravni obliki, da se lahko plod nemoteno razvija.
Rdeča pesa vsebuje tudi veliko drugih koristnih vitaminov, največ ima C, B1, B2, P in PP vitamina, od mineralov pa kalija, fosforja, kalcija in silicija. Kalcij torej ni le v mleku ali kalcijevih tabletah, temveč ga je v obilju tudi v rdeči pesi. Kalcij deluje proti alergijam ter težavam s kožo in kostmi, kalij pa ugodno deluje na vsa mehka tkiva notranjih organov v trebušni in prsni votlini ter na mišice. Kdor ima krče, mora za lajšanje težav zaužiti dovolj kalija. Fosfor sodeluje v telesu pri presnovi maščob in škroba, telesu zagotavlja energijo, vpliva pa tudi na kostno gostoto in celjenje kosti. Silicij krepi vezno tkivo (kolagen), ki daje koži oporo, gladi kožo in preprečuje nastajanje gub, ugodno pa vpliva tudi na čvrste nohte in lase. Silicij je povezan s prožnostjo arterijskih sten, zmanjšuje tveganje za bolezni srca v starosti. Veliko ga je v rdeči pesi, čebuli, žitih (proso, oves, riž, ječmen, pšenica), v kalčkih alfaalfa, trdi vodi in njivski preslici.
Rdeča barve pese izvira iz zdravju koristnega antociana, ki v boju s prostimi radikali deluje kot antioksidant. Rdečo peso sestavlja do 2,2 odstotkov rudninskih snovi, okoli 1,6 odstotkov beljakovin, 3,6 odstotkov dušičnih snovi, 10,5 odstotkov sladkorja in okoli 0,1 odstotkov maščob, ostalo pa je voda. Rdeča pesa spada med najbolj zdravilne in koristne vrtnine ne le v naših krajih, temveč nasploh po svetu.
Uporaba rdeče pese
Surova rdeča pesa pomaga pri krepitvi in čiščenju krvi in ožilja, arteriosklerozi, zatira tumorje in nekatere hujše bolezni, učinkuje pri virusnih obolenjih in prehladih, je preventivna zaščita pred posledicami škodljivega radioaktivnega in drugih sevanj, upočasnjuje staranje, čisti in razstruplja jetra, ledvice ter sečni mehur. Pri zdravljenju z rdečo peso se v razne namene uporabljajo surovi gomolji, sok in listi.
Z rdečo peso si lahko uspešno pomagamo proti hripavosti. Iztisnemo sok iz gomoljev surove rdeče pese ga pijemo nekaj dni zapored. Proti kašlju pa zmešamo 250 gramov soka surove rdeče pese s 100 grami koprivinega soka ter pijemo mesec dni po požirkih po možnosti vsako uro. Za znižanje telesne temperature uživamo po požirkih mešanico soka iz četrt litra soka rdeče pese ter soka 4 limon.
Pri hujših obolenjih spijemo vsak dan najmanj pol litra soka surove rdeče pese. Ko pride do olajšanja in se stanje organizma začne izboljševati, pa nadaljujemo s četrt litra na dan. Proti boleznim ledvic in mehurja čim pogosteje in v čim večjih količinah pijemo sok surove rdeče pese ali pa uživamo solato iz nje.
V primeru slabokrvnosti pijemo vsako uro ves dan požirek soka surove rdeče pese. Proti slabokrvnosti pa pomaga tudi, če dlje časa uživamo vsak dan pol litra soka iz enakih delov surove rdeče pese in jabolk.
Proti arteriosklerozi in za upočasnitev staranja čim dlje časa preventivno pijemo sok iz drobno naribane pese, ki mu dodamo limonin sok in med. Ko se med raztopi, pijemo po požirkih.
Proti začetku in razvoju raka vsak dan jemo surovo rdečo peso in pijemo njen sok. To deluje preventivno in tudi zaviralno na nadaljnji razvoj bolezni.
Proti celulitu iztisnemo sok iz enega gomolja surove rdeče pese, treh strokov česna ter petih vejic peteršilja. Sok pijemo po malem uro pred glavnimi obroki.
Proti prehladu in virusnim obolenjem vsak dan pijemo sok surove rdeče pese ali jemo solato iz same rdeče pese ali pa z dodatkom peteršilja zelene, nastrganih jabolk, jogurta itd. po želji.
Za krepitev jeter in želodca naribamo surovo rdečo peso in gomolj zelene (dvakrat več rdeče pese kot zelene), osolimo, dodamo malo olivnega olja, jabolčnega kisa, po želji mlete kumine in prav tako po želji malo kisle smetane, jed pa posujemo z nasekljanimi listi peteršilja. Uživamo jo lahko kot solato pri glavnih obrokih ali kot malico med obroki.
Če kuhamo rdečo peso za solato, lahko vodo, v kateri se je kuhala, uporabimo za odstranjevanje kurjih oči. Prizadete dele vsak dan nekajkrat namočimo vanjo nekaj dni zapored in kurja očesa se začnejo sušiti.
Za krepitev in čiščenje krvi narežemo dva šopka mladih pesnih listov in šopek peteršilja, prevremo za 15 minut, vmes pa dodajamo nekaj nasekljanega česna, čebule, naribanega korenja, peteršiljevega korena, manjšega gomolja zelene ter na drobno naribane 3-4 surove rdeče pese do velikosti pomaranče. Vse to na kraju prelijemo z žličko olja in limoninim sokom, premešamo in odstavimo od štedilnika. Tako pripravljeno juho jemo dvakrat na dan.
Za splošno krepitev zdravja in popestritev jedilnika lahko nasekljan gomolj surove rdeče pese vsakodnevno uporabljamo pri dušenju skupaj z drugo zelenjavo, v omakah za prilogo k rižu ali testeninam ter pri pripravi jedi v voku. Enako kot pri vsej drugi zelenjavi zadostuje le nekaj minut dušenja. Rdeča pesa daje jedem vabljivo živo barvo. Že preprosta zelenjavna omaka za špagete je na primer z dodatkom nasekljane rdeče pese prava paša za oči in okus.
Za shranjevanje surove rdeče pese čez zimo lahko olupljene in na kolobarje narezane gomolje naložimo v kozarce, po želji dodamo malo mlete kumine in prelijemo z jabolčnim ali vinskim kisom.
Gojenje rdeče pese
Rdeča pesa je nezahtevna rastlina, ki uspeva povsod, če je le lega dovolj svetla in topla. Zlahka jo pridelamo v domačem vrtu ali na njivi ter uživamo v zdravem pridelku skozi vse leto. Sorte z okroglimi gomolji so manj zahtevne od podolgovatih. Sejemo jo lahko spomladi neposredno na gredo, na seme natrosimo dva do tri centimetre kompostne zemlje in dobro zalijemo. Doma lahko vzgojimo tudi sadike, ki jih aprila presajamo.
Mlade rastline so nekoliko občutljive na mraz. Rdeča pesa potrebuje redno okopavanje ter veliko kalija, zato dodajamo vrtni zemlji kamninsko moko. Tik pred sajenjem lahko dodamo zemlji že predelan kompost, ne pa svežega hlevskega gnoja (ta mora biti dodan prej, da se nekoliko predela). Potrebno je kolobarjenje, rdeča pesa odlično uspeva na gredah, kjer je bil prej paradižnik, kumare ali zelje (kapusnice). Spravljamo jo, ko listi porumenijo. V ta namen zemljo zrahljamo z lopatastimi vilami in rdečo peso previdno izpulimo, liste pa odtrgamo z zavijanjem. (Liste rdeče pese nabiramo za uporabo vedno le mlade, ne pa ob koncu vegetacije!)
Za shranjevanje preko zime odrežemo liste vsaj dva centimetra od gomolja (tako da pri morebitnem kuhanju rdeče pese ne izteče iz nje sok). V kleti hranimo gomolje rdeče pese posute s peskom, v manjših količinah, ki se prej porabijo, pa tudi na policah, kjer kroži zrak. Temperatura zraka, kjer shranjujemo rdečo peso, naj bo približno med šest in osem stopinj Celzija. V mestih lahko jeseni kupimo rdečo peso od kmetovalcev ter si jo sami shranimo za zimo. Tako nam bo na voljo vedno, ko si jo bomo zaželeli ali pa potrebovali.
Rdeča pesa na domačem vrtu
Rdeča pesa je lahko okrogle ali podolgovate oblike. Za gojenje so sorte z okroglimi gomolji manj zahtevne od podolgovatih. Pri nas gojena rdeča pesa je temno vijolične barve (ne rdeče, kot bi pričakovali iz imena), obstajajo pa tudi bele, oranžne, vijolične ali rožnato-belo progaste sorte. Barva je odvisna od vsebnosti betanina.
Rdečo peso sejemo na domačem vrtu od začetka do konca pomladi, pozneje jo razredčimo na 15–20 cm razmika, jo večkrat rahlo okopamo in izruvamo plevel. Ob suši jo rahlo zalivamo in že dobrih pet mesecev po setvi lahko obiramo prvi pridelek. Da je pridelek primeren za obiranje, nam nakazuje rumenenje in sušenje ali odmiranje zunanjih listov. Odvisno je od sorte, a če pesa po nepotrebnem ostane predolgo v zemlji, izgubi na kakovosti in oleseni.
Kupujte svežo, če je le mogoče
Rdečo peso lahko kupujemo sprotno, saj je na razpolago na večjih tržnicah in marketih. Na začetku sezone na tržnicah jo dobri prodajalci prodajajo z listjem vred ali vsaj z ostankom listnih pecljev; tako namreč kupec takoj ugotovi, ali je zelenjava sveža ali ne (uveli listi namreč opozorijo na marsikaj). Prav tako na pritisk že rahlo mehki gomolji opozarjajo, da ponujeno ni sveže. Pri nakupu pazite tudi na trdo vlaknatost pese, saj je pesa, ki je bila za svojo sorto predolgo v zemlji, hitro trdo vlaknata – to napako lahko opazite po množici brazgotin od odpadnih listov. Če imajo gomolji temne lise, je to znak, da so bili shranjeni pri prenizki temperaturi. Podolgovati ali okrogli gomolji sveže rdeče pese morajo biti napeti in nepoškodovani. Sproti kupljene gomolje rdeče pese lahko, zavite v papir, hranite v hladilniku dober teden.
Lastno pridelavo na domačem vrtu pa je treba čez zimo primerno uskladiščiti. Po navadi jo zasujemo z vlažno mivko ali vlažno žagovino in postavimo v klet, kjer naj zrak kroži, temperatura pa naj se giblje med 6–8 stopinj C. Pesa, shranjena na ta način, bo sveža/obstojna dobra dva meseca. Ta način shranjevanja je primeren za manjše količine, seveda ob predpostavki, da imate lastno hišo oziroma klet, kar omogoča, da izkoristite zdravilne prednosti surove pese. Večje količine in za daljši čas pa lepo po starem preizkušenem načinu shranimo v zasipnicah.
Rdeča pesa proti alergijam
V naši presnovi pa rdeča pesa tudi aktivira aminokislino metionin, ki je gradnik beljakovin (te pa so močan vir energije in telesne čilosti). Metionin poleg tega v naše telo vnaša žveplo in s tem blesk, čvrstost in prožnost v kožo, lase in nohte. Osebam, ki jim močno izpadajo lasje, priporočamo pitje svežega soka rdeče pese, ker vsebuje veliko silicija in folne kisline. Pri ženskah, pri katerih je ob spočetju raven folne kisline nizka, obstaja mnogo večja nevarnost, da bodo rodile otroka s spino bifido.
Rdeča pesa je bogata tudi s kalijem. Značilnost tega minerala je, da odvaja vodo iz telesa, telesu pomaga izločiti odvečni natrij, kar lahko prepreči ali zniža povišan krvni tlak, razstruplja in veže maščobe. V rdeči pesi najdemo tudi omembe vredne količine kalcija, ki je ključnega pomena za rast in čvrstost kosti, zob … Poleg tega kalcij nadzira prevajanje živčnih impulzov iz možganov in vanje ter krčenje mišic, deluje tudi proti alergijam. Vsebnost kalcija je pomembna predvsem za stroge vegane, ki ne uživajo mleka in mlečnih izdelkov.
Rdeča pesa nam prispeva tudi znatne količine fosforja, ki v kombinaciji s kalcijem skrbi za čvrstost kosti in zob. Brez fosforja telo ne more izrabiti energije in vitaminov B iz hrane. Je sestavina mnogih ključnih snovi v telesu in sodeluje pri delovanju mnogih nadzornih mehanizmov. Bogata je tudi z vlakninami, saj v 100 g pese najdemo dobra dva grama prehranskih vlaknin, ki vplivajo na prebavni proces v želodcu in pospešujejo izločanje odpadnih snovi iz telesa. V njej je tudi veliko ogljikovih hidratov, saj 100 g vsebuje dobrih devet gramov, od katerih jih kar slabih osem odpade na sladkorje, ki prispevajo k prefinjenemu, sladkastemu okusu mlade sveže pese.
Tudi vsebnost vitamina C ni zanemarljiva, saj v 100 g najdemo kar 3,6 mg tega življenjsko pomembnega vitamina, ki je nujen za nastajanje in ohranjanje veznega tkiva, celjenje ran, za zdrave dlesni in splošno dobro počutje. Obstaja močna povezava med vnosom vitamina C in manjšim tveganjem za bolezni srca, kap, očesno mreno in celo nekatere vrste raka. Barva rdeče pese pa gre na račun betacianina, antocianom podobnega barvila, ki ga naše telo ne more povsem razgraditi, zato se del izloči z urinom in blatom, ki sta zato temno obarvana. Z barvili, ki delujejo presnovno, je rdeča pesa ob podpori še svojih drugih sestavin ena najmočnejših proti rakavim učinkovinam iz nekaterih vrst hrane. Barvila rdeče pese namreč v boju s prostimi radikali delujejo kot antioksidanti.
