Dobra misel že od nekdaj slovi kot raznolika in blaga zdravilna rastlina, o čemer priča že njeno ime. Med drugim jo uporabljajo za nekatere prebavne težave, saj naj bi dobra misel spodbujala delovanje jeter, pogosto je sestavina čajev proti prehladu, v pomoč naj bi bila pri celjenju ran, povrhu vsega pa deluje še rahlo pomirjevalno. Navadna dobra misel (Origanum vulgare) je trajnica, ki raste po suhih pobočjih, posekah, grušču in travnikih po vsej Evropi. Zraste 30 do 80 centimetrov visoko. Iz olesenelih rdečkastih stebel poganjajo nasprotni koničasti listi jajčaste oblike. Med julijem in septembrom se na vrhu rastline odpirajo rožnato rdeči cvetovi, združeni v polkroglasta socvetja, ki s svojim vonjem privabljajo čebele. Navadna dobra misel je cenjena medonosna rastlina.
V zdravilne namene so uporabni nadzemni deli. Najprimernejši čas za njihovo nabiranje je začetek julija, ko se pojavijo prvi cvetovi. Liste in socvetja posmukamo s stebla. Tako nabrane nadzemne dele posušimo in uporabimo za čaje v obliki poparka. Lahko jih naberemo nekaj več, saj so zelo uporabni tudi za zeliščne kopeli in obkladke. Iz nadzemnih delov dobre misli pridobivajo eterično olje, ki vsebuje monoterpene (timol, karvakrol, cimol) in seskviterpenov (farnezol). Droga oziroma nadzemni deli vsebujejo osem odstotkov čreslovin in manjše količine grenčin.
Dobro misel uporabljamo tudi kot začimbo. Z njo lahko začinimo pečeno meso in stročnice, ponekod tudi paradižnikove in jajčne jedi. Eterično olje navadne dobre misli lahko uporabljamo za aromatiziranje desertnih vin in likerjev. Včasih so z njo odišavljali pivo. Eterično olje dobre misli uporabljajo pri izdelavi parfumov in izdelkov za osebno nego.
Pri vnetjih grla in dlesni je navadna dobra misel v kombinaciji s kamilico in z žajbljem zelo učinkovita. Ta čajna mešanica se uporablja za grgranje.
Dobra misel je del domače lekarne
V ljudskem zdravilstvu rastlini dobra misel in predvsem njenemu eteričnemu olju pripisujejo številne zdravilne lastnosti, nekatere so potrdile tudi raziskave.
Timol in karvakrol v eteričnem olju dobre misli ugodno delujeta pri bakterijskih in glivičnih okužbah. Ameriška raziskava iz leta 2001 je potrdila, da eterično olje učinkovito deluje na glivico Candida albicans, ki povzroča kandidozo. To eterično olje vsebujejo nekatere mešanice za zdravljenje glivičnih obolenj stopal in nohtov.
Znanstveniki so dokazali, da timol in karvakrol blažita in umirjata želodčne krče.
Dobra misel naj bi spodbujala prebavo, izboljševala delovanje jeter in žolčnika.
Čaj iz navadne dobre misli priporočajo pri kašlju in bronhitisu. Tudi z eteričnim oljem navadne dobre misli lahko blažite težave z dihali, ki spremljajo astmo, bronhitis, gripo, prehlad in bolečine v grlu.
Eterično olje naj bi pomagalo tudi pri zdravljenju pljučnih in črevesnih okužb ter okužb sečil.
Dobra misel deluje blago pomirjujoče na vegetativno živčevje. Blažilo naj bi napetost, razdražljivost, stres in tesnobnost ter pripomoglo k duševnemu ravnotežju.
Eterično olje dobre misli naj bi pospeševalo celjenje ran, opeklin, aken in razjed.
V obliki mazil in masažnih olj naj bi pomagalo lajšati revmatične bolečine, bolečine med menstruacijo in glavobole.
Od čajev do kopeli
POPAREK. Poparek pripravimo tako, da 20 gramov posušenih nadzemnih delov dobre misli prelijemo z litrom vrele vode. Pustimo stati 10 minut, nato precedimo. Uživamo ga lahko proti vetrovom in pri želodčnih motnjah, tako da popijemo skodelico ob vsakem obroku. Tudi proti bronhitisu popijemo tri do štiri skodelice na dan. Kadar tako pripravljen poparek uporabljamo proti kašlju, ga sladimo, sicer ne.
MASAŽNO OLJE pripravimo tako, da 100 gramov nadzemnih delov namakamo 30 minut v 500 mililitrov ogretega oljčnega olja. Uporabimo ga za lajšanje revmatičnih bolečin, tako da ga tri- ali štirikrat na dan nanesemo na boleče mesto. Ob glavobolu ga nanašamo na čelo in senca po potrebi. Lahko uporabljamo tudi mešanico iz treh kapljic eteričnega olja in 10 mililitrov nosilnega olja.
ZELIŠČNO KOPEL pripravimo tako, da 100 gramov posušene droge oziroma nadzemnih delov prelijemo s pol litra vrele vode in pokrito pustimo 15 do 20 minut. Izvleček dodamo vodi za kopanje. Taka kopel pomirjujoče vpliva na živce in kožo in je primerna tudi za otroke in starejše osebe. Za kopel lahko uporabimo tudi eterično olje navadne dobre misli, in sicer tako, da zgoraj navedeno mešanico eteričnega in nosilnega olja vlijemo v kopel. Lahko pa za sprostitev le vdihavamo hlape tega eteričnega olja, ki ga damo v izparilnik.
Dobra misel lahko v prevelikih odmerkih povzroči razsražljivost.
Bodimo previdni
Vedeti moramo, da navadna dobra misel lahko v velikih odmerkih povzroči razdražljivost. Eterično olje navadne dobre misli, uporabljeno zunanje, lahko vzdraži kožo, njegova notranja uporaba pa naj bo po navodilih izkušenega zdravilca in ob posvetu z zdravnikom ali farmacevtom. Nosečnice se morajo pripravkom navadne dobre misli izogibati, saj lahko vplivajo na maternico.
Zgodovina dobre misli
Egipčani so dobro misel cenili, ker upočasnjuje proces gnitja. Uporabljali so jo za razkuževanje in celjenje ran.
Stari Grki so jo uporabljali kot protistrup pri piku kač in mrčesa, z njo so blažili bolečine v prebavilih, lajšali kašelj, nespečnost in napetost.
Znani rimski sladokusec in gastronomski strokovnjak Apicij je v svojih mojstrskih kulinaričnih stvaritvah najraje uporabljal navadno dobro misel, ki je vse do danes ostala ena glavnih začimb v sredozemski kuhinji.
Po ljudskem verovanju je šop navadne dobre misli v hiši odganjal zle duhove, čarovnice in uroke. Vejico navadne dobre misli so ponekod pripela dekleta fantom, ki so odhajali v vojsko.
Testiranje za intoleranco na hrano se v tujini izvaja že vrsto let, medtem ko smo v Sloveniji to preiskavo uvedli še ne tako dolgo nazaj. Nekatere snovi v hrani telo slabše prenaša. Med njimi so nekateri naravni toksini, sodobni dodatki živilom (če jih zaužijemo preveč), pa tudi čisto navadne sestavine, če smo nanje alergični ali drugače preobčutljivi. Hrano in sestavine hrane, ki jih pojemo, naš organizem zazna in se, kadar mu ne ustrezajo, odzove. Take odzive lahko razdelimo na strupene in nestrupene.
Strupeni. Povzročajo jih lahko naravni toksini, prisotni v hrani (na primer glukozinolati v zelju, saksitoksin v lupinarjih). Tudi manjše količine snovi (aditivi), ki jih dodajamo sodobni prehrani (nitriti v zelenjavi, metionin sulfoksimin za beljenje, trikloretilen za ekstrakcijo), se lahko nakopičijo in postanejo strupene, če jih zaužijemo v večjih količinah.
Nestrupeni. Povzročajo jih običajne snovi, na katere smo preobčutljivi oziroma občutljivi. Sem spadata alergija in manj znana ter strokovno še ne povsem raziskana intoleranca na hrano, pa tudi celiakija
Značilni znaki prevelike količine histamina v telesu so glavoboli, utrujenost, kihanje, nahod, kašelj, astma in srbeči izpuščaji (koprivnica) …
Stres za imunske celice
Delovanje imunskega sistema je zapleteno in enostavno hkrati. V veliki meri je odvisno tudi od tega, kaj smo podedovali v genskem zapisu. Če obolevajo naši stari starši, starši, bratje ali sestre, obstaja velika verjetnost, da to dedno zasnovo nosimo tudi sami. Okvare genskega zapisa lahko ostanejo celo naše življenje neopažene ali pa se zaradi obremenitve izrazijo. Oslabljena imunska obramba ne povzroči le pogostih prehladov, ampak tudi večjo dovzetnost za alergije in intoleranco na hrano ter druge bolezni.
Prav vsak obrok pomeni delovni ‘stres’ za imunske celice, ki opravljajo svoje delo na prvi obrambni črti naše črevesne stene. Hrana, ki jo ne prenašamo, in škodljive snovi v hrani, kot so dodatki, fitofarmacevtska sredstva in podobno, bremenijo naš imunski sistem. Zaradi dnevnega izpostavljanja imunskega sistema škodljivim snovem se zmanjšuje naša zmožnost obrambe. Ker imunski sistem ne deluje po svojih najboljših močeh, lahko pride do različnih obolenj.
Ni vse isto
Poglejmo najprej, kakšne so razlike med alergijo, celiakijo in intoleranco na hrano. Pri vseh se telo odzove s specifičnimi protitelesi imunskega sistema. Vendar intoleranco na pšenico ljudje pogosto zamenjujejo z alergijo na pšenico ali celiakijo.
ALERGIJA. Alergija na hrano spada v skupino najbolj problematičnih vprašanj na področju alergologije. V literaturi so podatki, da je približno 20 odstotkov ljudi, kar pomeni vsak peti človek v razvitih predelih sveta, obolel za kakšno vrsto alergije. Eden od razlogov je, da vedno bolj posegamo po že pripravljeni hrani, ki vsebuje dodatke ali aditive (emulgatorje, barvila, konzervanse …) in fitofarmacevtska sredstva (pesticide, herbicide …). Vse več uporabljamo odvajalna sredstva in sredstva proti bolečinam, antibiotike in druga zdravila, ki jih naša prebavila in imunski sistem niso vajeni. Ravno tako naš imunski sistem ni navajen na eksotične sadeže in eksotično hrano.
Pri alergiji tipa I, kakršnih je 90 odstotkov alergij, se simptomi pojavijo takoj ali do 24 ur po stiku z alergeni. Pride do sproščanja histamina, ki povzroči razširitev žil, izstopanje tekočine v tkiva, srbenje in refleksne pojave, kot so kašelj, krčenje gladkih mišic v sapnicah (bronhijih) in prebavilih. Najbolj značilni simptomi so: srbenje, pordelost, koprivnica, izcedek iz nosu, kihanje, kašljanje, driska in krči v trebuhu. Zaradi delovanja histamina na ožilje se pospeši srčni utrip in zniža krvni tlak. Najhujša reakcija alergije je anafilaktični šok.
Pri ugotavljanju alergij je pomembna anamneza in možni testi za določitev alergena kot povzročitelja alergije. Alergeni so lahko beljakovine, na beljakovine vezani polisaharidi, majhne molekule hapteni, tudi vezane na beljakovine, in razne umetne snovi. Alergija na hrano ali nutritivna alergija je preobčutljivost na hrano s specifičnimi protitelesi razreda E (imunoglobulini E ali s kratico – IgE).
CELIAKIJA. Večini ljudi je dobro znana celiakija ali glutenska enteropatija, kot se imenuje preobčutljivost na gluten, to je na beljakovine iz različnih žit. Povzroči vnetje črevesne sluznice, ki se pozneje lahko okvari. Uspešna je dieta s hrano brez teh beljakovin. Celiakija je preobčutljivost na beljakovine iz zrn žit s specifičnimi protitelesi IgA in IgG.
INTOLERANCA. Vso hrano oziroma sestavine hrane, ki jih zaužijemo, naš imunski sistem zazna in tvori protitelesa IgG. Če je naše telo zanje sprejemljivo, hrano zazna in sprejme ali prenaša brez povzročanja težav. Pri nekaterih pa se pojavljajo alergični odzivi ali intoleranca na hrano, lahko tudi oboje hkrati. Za alergijo na hrano je značilno posredovanje s specifičnimi IgE protitelesi, za intoleranco na hrano pa s specifičnimi IgG protitelesi. V Zahodni Evropi je dokazana alergija, posredovana z IgE, pri 1,4 odstotka ljudi, medtem ko se odziv brez IgE pojavlja pri 20,4 odstotka ljudi in še ni popolnoma pojasnjeno zakaj.
Premalo encima
Med pogostejšimi intolerancami na hrano je encimska – laktozna intoleranca. To je zmanjšana zmožnost vsrkanja mlečnega sladkorja (laktoze) iz črevesja, ker ni dovolj encima laktaze. Pri pomanjkanju encima ni popolne hidrolize, zato v črevesju zaradi delovanja bakterij mlečni sladkor ali laktoza razpada v vodo (H2O), ogljikov dioksid (CO2) in vodik (H2). To razpadanje lahko povzroča napihnjenost, trebušne krče in včasih drisko. Za razliko od alergije ni bruhanja. Laktozna intoleranca ni alergija, ampak motnja zaradi pomanjkanja encima oziroma zmanjšane dejavnosti encima. Manjše količine laktoze lahko prenašamo, pri večjih se pojavijo težave.
Preveč histamina
Stanje, ko je v telesu veliko histamina, imenujemo farmakološka intoleranca. Do nje lahko pride:
kadar zaužijemo veliko hrane z visoko vsebnostjo histamina (našteta pri biogenih aminih)
kadar primanjkuje encima diaminodioksidaze, ki razgrajuje histamin
pri uživanju zdravil, ki zavirajo delovanje tega encima, včasih tudi pri okužbi prebavil.
Razvijejo se učinki histamina, kot je razširitev žil in zato pordelost kože. Pojavijo se lahko tudi driska, napenjanje, krči, siljenje na bruhanje. Poleg tega so značilni glavoboli, utrujenost, kihanje, nahod, kašelj, astma in srbeči izpuščaji (koprivnica). Zniža se krvni tlak, medtem ko se srčni utrip pospeši.
Delovanje encima diaminooksidaze, ki razgrajuje histamin, zmanjšujejo različna zdravila, kot so metamizol, teofilin, verapamil, propafenon, acetilcistein, ambroksol, isoniazid, klavulanska kislina, prometazin, zato se po njihovem zaužitju razvijejo histaminski učinki. Zaviralec tega encima je tudi alkohol.
Motnje pri razgradnji histamina nastanejo tudi ob pretiravanju z vitaminom C ali vitaminom B1, zaradi nekaterih snovi v pokvarjenih konzervah (kadaverin in putreskin), vplivajo pa tudi vnetja v želodcu in črevesju.
Biogeni amini
Podobne težave lahko poleg histamina povzročajo tudi drugi biogeni amini. V kakšni hrani so večje količine biogenih aminov, ki povzročijo preobčutljivost, kadar jih zaužijemo večjih količinah. Amini s podobnim učinkom kot histamin so še tiramin, dopamin, feniletilamin, triptamin in konzervansi (benzoati, salicilati, nitrati, sulfiti) kot encimski zaviralci.
Pomembna je tudi kombinacija hrane in prisotnost alergij. Če hkrati pojemo veliko hrane, ki vsebuje biogene amine, je večja možnost, da nastopijo težave. Tako lahko biogeni amini poslabšajo sezonsko alergijo na pelod oziroma cvetni prah, zato je takrat treba vzeti večji odmerek zdravil.
Ne vemo vsega
Odziv na hrano je odvisen od vsakega posameznika, od njegovega genskega zapisa in vplivov okolja. Pogosto je težko ugotoviti vzrok intolerance. Danes je znano, da ima psiha, ki je tudi povezana z imunskim sistemom, zelo pomembno vlogo. Težava, ki jo povzroči neželeni odziv na hrano, v bistvu posnema različne simptome interne medicine in dermatologije (navajamo jih v posebnem okvirju). Ste že kdaj pri utrujenosti, napihnjenosti ali motnjah v koncentraciji in spominu pomislili na intoleranco na hrano? Pomembno je, da se dobro opazujete, tako da zdravniku lahko poveste odločilne podatke; poznati mora tako vaše prehranjevalne navade kot tudi posebnosti poklicnega in zasebnega okolja. V ta namen lahko vodite dnevnik prehranjevanja in vanj vpisujete hrano in težave, ki se pojavljajo, čas hranjenja in čas, kdaj so se pojavile težave, ter tudi kako hude so. A to je zapleten način ugotavljanja, katera hrana lahko povzroča težave. Možen je tudi enostavnejši način, ko iz vzorca periferne krvi določimo intoleranco na hrano, vendar je test omejen glede na hrano, ki jo določamo, glede na ponudbo hrane, ki jo imamo. Žal še nimamo testa, s katerim bi določali intoleranco na sestavine hrane, na primer na dodatke.
Kdaj na testiranje
Pri intoleranci na hrano uporabljamo za testiranje beljakovine, izolirane iz hrane, ki se jo določa. V Sloveniji smo preiskavo šele uvedli. Testira se lahko vsakdo, ki je starejši od dveh let in pol, kadar je hrana lahko vzrok za težave, podobne težavam pri alergiji. Testiranje izvajajo v Univerzitetnem kliničnem centru na Kliničnem inštitutu za klinično kemijo in biokemijo. Preiskava je samoplačniška in stane 185 evrov.
Testiranje za intoleranco na hrano lahko pripomore k odpravi težav oziroma simptomov, kar lahko vpliva na boljše počutje in boljšo kakovost življenja. Pri športnikih bi to lahko pomenilo tudi bolj pravilno prehranjevanje in s tem večjo mišično moč, mogoče celo boljše rezultate.
Zaradi intolerance na hrano priporočamo, po posvetu z osebnim zdravnikom, izključitveno dieto, po kateri lahko oseba hrano, na katero je intolerantna, ponovno jé izmenično na štiri dni. Tudi za vso preostalo hrano priporočamo izmenično vnašanje na štiri dni. Preiskovanca ne smemo obremenjevati s preobsežnimi prepovedmi vnašanja hrane, ampak ga moramo poučiti o enakovrednih nadomestnih živilih, da bo njegova prehrana kljub dieti oziroma spremenjeni prehrani uravnotežena.
Pri približno 60 odstotkih preiskovancev, ki jim ugotovijo intoleranco in jim nato ustrezno spremenijo prehrano, se počutje bolj ali manj izboljša, pri nekaterih je sprememba bistvena. Pri ostalih, ki imajo ugotovljeno intoleranco, zvišanje protiteles IgG, kot kaže, ne vpliva na klinične simptome.
S temi preiskavami želimo prispevati k znanju in izboljšanju diagnostike pri različnih težavah in simptomih kot tudi na področju svetovanja.
Tudi kravje mleko lahko povzroči alergijske reakcije.
Marsikdo se izogiba zdravilom, kot je aspirin, a acetilsalicilno kislino, ki jo vsebuje, vnašamo v telo tudi s hrano, ne da bi se tega zavedali. Vsebujejo jo grozdje, ribez, borovnice, datlji, suhe slive, maline, breskve, pomaranče, ananas, višnje, redkvice, kumare, paradižnik, kari, gorčica, janež, poper, pekoča paprika, cimet, origano, pa tudi čaj, kava in vino.
Dodatki se nakopičijo
Med možnimi, a še nepojasnjenimi povzročitelji intolerance so tudi razni dodatki v hrani in fitofarmacevtska sredstva. Čeprav so količine dovoljenih dodatkov v hrani omejene, pri nekaterih ljudeh vseeno lahko povzročajo intoleranco. Med njimi so sulfiti, nitriti, mononatrijev glutamat, nekatera barvila in podobno, ki lahko povzročajo astmo, rinitis, izpuščaje, migreno in srbenje.
Pozdravljeni, imam eno vprašanje za vašo strokovnjakinjo za vrt, in sicer bi v prehrani rada uporabljala sladko koruzo, pa me zanima, če in kako bi lahko pridelala svojo koruzo sama na domačem vrtu? Martina iz Novega mesta
Pridelovanje sladke koruze na domačem vrtu je vsekakor mogoče. Celo priporočljivo je, da imamo vrt na bolj izpostavljenih, mogoče celo vetrovnih legah, saj koruza zaradi svoje višine nudi zavetrje in zaščito ostalim rastlinam na vrtu. Zanemarljiva pa ni niti uporaba koruznice, ki nam ostane po pobiranju storžev, saj le-to lahko v jesenskem času ovijemo okrog večjih lončnic in jih tako zavarujemo pred mrazom.
Sladka koruza je enoletnica, ki zraste v višino od 75 cm do 175cm. Mlade storže lahko uživamo surove, pečene ali kuhane. Storže lahko pečemo na žaru, ko so pečeni, jih po želji solimo. Zrnje sladke koruze dodajamo svežim solatam, različnim omakam, pici … Koruza uspeva pri temperaturah med 16 in 35ºC, vendar je v vročem in suhem vremenu oprašitev slabša.
Sladka koruza ima plitve korenine, uspeva v rodovitnih, dobro odcednih tleh. Za kalitev semen je potrebna temperatura tal nad 10 °C. V Sloveniji koruzo sejemo od sredine aprila dalje. Semena sejemo na stalno mesto 2,5 cm globoko in 7 cm narazen. Ko so rastline visoke 10 cm, jih redčimo na ustrezno razdaljo. Med posameznimi rastlinami naj bo 30 cm razmaka, saj bo tako tudi oprašitev najboljša. Za rast in razvoj potrebuje sladka koruza približno 70 dni oziroma odvisno od sorte koruze, ki jo sejemo. Koruzo je potrebno redno pleti, pri čemer moramo paziti, da ne poškodujemo korenin. Stebla lahko ogrebemo 15 cm visoko, da so rastline bolj stabilne. Ko se začnejo razvijati zrna, rastline pričnemo zalivati, če pa prej nastopi suša, pričnemo z zalivanjem, ko le-ta nastopi.
Storže obiramo v mlečni zrelosti. Kdaj nastopi mlečna zrelost, to preverimo tako, da odstranimo ovršne liste storža in s prstom pritisnemo na zrnje. Če je sok, ki izteče iz zrnja, mlečne barve, potem je storž primeren za uporabo. Sok nedozorelih ali prezrelih storžev je voden. Drugi način, kako vemo, kdaj naj bi nabirali storže, je, da gledamo laske. Ko začnejo le-ti na koncu rumeneti, so storži primerni, da jih oberemo. Ko odtrgamo storže, se začne sladkor v zrnju spreminjati v škrob. Če hočemo imeti dlje časa na razpolago sveže storže, sejemo sladko koruzo v različnih terminih z razmakom vsaj enega tedna. Sladko koruzo lahko zamrzujemo ali pa jo vložimo v slanici v kozarce in pasteriziramo pri 100 °C.
Prednost sladke koruze, pred ostalimi koruzami, ki se sejejo pri nas predvsem za namen prehrane živali ali pridelovanje zrnja, je v tem, da vsebuje več sladkorja ter deluje bolj sveže. Vendar jo moramo odtrgano, ravno zaradi sladkorja, ki se potem, ko jo odtrgamo, začne spreminjati v škrob, čem prej porabiti in je ni priporočljivo hraniti več kot dva dni.
Pri setvi moramo paziti, da sejemo le eno vrsto koruze na eno parcelo. Tako na primer na isto parcelo ne sejemo sladke koruze in npr. koruze pokovke ali okrasne koruze, saj lahko koruza zaradi medsebojnega opraševanja izgubi nekaj značilnosti.
Jetra in ledvice sta naša čistilna organa, saj skozi njiju izločimo večino strupenih snovi iz telesa. Spodbujamo delovanje encimov, čiščenje jeter in ledvic ter podpiramo delovanje endokrinih žlez.
Živila, ki jih je priporočeno uživati ra razstrupljanje čim več:
sadje – limone, ker so pomembne za razstrupljanje jeter, saj vsebujejo limonoide, ki jih je največ v lupini, zato poskrbimo, da uživamo ekološko pridelane limone; jabolka, ki odvajajo strupe in odvečno vodo iz ledvic, njihove kisline pa krepijo jetra ter vežejo nase svinec in živo srebro; brusnice, ker vsebujejo flavonoide, ti pa odstranjujejo škodljive bakterije iz ledvic in mehurja.
olja pšeničnih kalčkov in rastlinska olja z visoko vsebnostjo omega-3, omega-6 in omega-9 maščobnih kislin. Takšno je na primer laneno olje, oljčno olje, olje iz avokada, sezamovo olje in orehovo olje, vsa pa pomagajo ledvicam izločiti odvečno vodo ter podpirajo imunski in endokrini sistem.
zelenjava – brokoli, zelje in brstični ohrovt vsebujejo veliko glutationa, antioksidanta, ki pomaga jetrom izločati strupe. Brstični ohrovt vsebuje tudi veliko cisteina in metionina, ki lahko uničita predrakave celice v debelem črevesju. Artičoka, avokado in rdeča pesa spodbujajo nastajanje žolča in sodelujejo pri obnavljanju jeter, rdeča pesa pa spodbuja tudi delovanje jeter in ledvic. Rdeča pesa poveča sprejem kisika v celice in je zato eno najboljših čistil za kri.
začimbe – peteršilj, rožmarin in kurkuma spodbujajo nastajanje žolča in krepijo jetra in ledvice. Peteršilj odvaja vodo in strupe iz ledvic in obnavlja jetra, rožmarin spodbuja delovanje jeter in žolčnika, čisti kri in ledvice, kurkuma topi žolčne kamne, odpira žolčne poti in poveča pretok žolča in v kar 75 odstotkih prepreči okvare jetrnih celic.
regrat odpravlja težave z žolčnikom, odstranjuje žolčne kamne in zaradi kalija deluje odvajalno.
V prejšnjem stoletju je por kot okusna zelenjava osvojil kuhinjo po vsem svetu. Poleg tega por podobno kot druge čebulnice s pridom uporabljajo v tradicionalnem zdravilstvu. Tudi današnja znanost mu namenja veliko pozornosti in ga skrbno preučuje. Znana je predvsem varovalna vloga pora pred boleznimi srca in žilja, pa tudi pred rakom.
Kaj je por?
Por je dvoletna rastlina iz družine lukovk (Alliaceae), ki vključuje tudi čebulo, česen in drobnjak. Zanj so značilna dolga bela stebla in zelena pernata listna konica. Zelo je priljubljen v kulinariki zaradi svojega nežnega in sladkastega okusa, ki ga naredi odličnega za številne jedi, od juh in enolončnic do solat in prilog.
Por spada med čebulnice, ki sodijo v družino lilijevk. Raste po vsej južni in srednji Evropi, v severni Afriki, Prednji Aziji, Indiji … V Sloveniji ga največ pridelajo na Primorskem, vendar kot vrtnina raste po vsej državi. Por, ki ga gojimo na naših vrtovih, je potomec južnoevropske sorte. Največje proizvajalke v Evropi so Avstrija, Francija, Španija, Italija in Belgija.
Por nekoč
To starodavno okusno vrtnino so dobro poznali že stari Egipčani, Grki in Rimljani. Kot 22 navodil za zdravljenje so ohranjeni stari egipčanski zdravniški zapisi na papirusu. V njih so egipčanski zdravniki poru med drugim pripisali zdravilno moč pri zdravljenju težav s srcem, raznih tumorjev, glavobola, pri odpravi glistavosti in pri pikih strupenih žuželk. Rimljani so ga uporabljali za zdravljenje vnetega grla. Tako naj bi rimski cesar Neron jedel velike količine pora, da bi si izboljšal glas. Tekmovalcem na antičnih olimpijskih igrah pa so por postregli kot neke vrste poživilo za boljše dosežke.
Indijci še vedno uporabljajo por v svoji tradicionalni medicini (ajurveda) kot zdravilo za srce in kot antiseptik. Tako na Zahodu kot na Vzhodu so v tradicionalni medicini por uporabljali pri odpravi glistavosti in drugih črevesnih zajedavcev in za izboljšanje prebave. Kitajci so za zdravljenje vročine, glavobola in kolere pripravljali čaj iz pora in čebule. Indijanska plemena severne Amerike so ga uporabljala za lajšanje bolečin po piku žuželk in celo za zdravljenje skorbuta.
Por danes
O zdravilnih lastnostih čebule, česna in pora je danes napisanega že veliko, a je kljub temu najbrž ostalo še veliko tudi neodkritega. Kar nekaj raziskav je potrdilo uporabnost čebulnic pri zdravljenju težav s srcem, rakastih tvorb na prebavilih, pri zdravljenju infekcijskih bolezni in pri visokem krvnem tlaku.
Tudi laboratorijske preiskave so potrdile, da je por dobra zaščita pred boleznimi srca in žilja. Znižuje visoko raven krvnih maščob, ki so nevarne za nastanek možganske kapi, srčnega infarkta in tromboze. Prav gotovo je vpliv na naše zdravje še večji, če uživamo več čebulnic skupaj (čebula, česen, por). Por med drugim spodbuja tudi delovanje ledvic in pospešuje izločanje vode (diuretik).
Koristi pora za zdravje
Por je bogat z vitamini, minerali in antioksidanti, ki prispevajo k našemu zdravju. Naštejmo nekaj ključnih koristi, ki jih prinaša uživanje te zelenjave:
Bogat je z vitamini in minerali
Por vsebuje številne vitamine in minerale, kot so vitamin A, vitamin C, vitamin K, folna kislina, železo in mangan. Vitamin A je pomemben za zdravje oči in kože, vitamin C krepi imunski sistem, vitamin K pa je ključnega pomena za strjevanje krvi in zdravje kosti. Folna kislina je še posebej pomembna za nosečnice, saj pomaga pri razvoju ploda.
Antioksidati
Por je bogat z antioksidanti, kot so polifenoli in flavonoidi, ki pomagajo zaščititi telo pred poškodbami prostih radikalov. Antioksidanti prispevajo k zmanjšanju tveganja za kronične bolezni, kot so bolezni srca in rak. Kvercetin, močan antioksidant, ki ga najdemo v njem, ima protivnetne lastnosti in lahko pomaga pri zmanjševanju vnetij v telesu.
Podpora za dobro prebavo
Por je dober vir prehranskih vlaknin, ki so ključne za zdravo prebavo. Vlaknine pomagajo ohranjati redno prebavo, preprečujejo zaprtje in spodbujajo rast koristnih črevesnih bakterij. Redno uživanje lahko pripomore k boljši prebavi in splošnemu zdravju prebavnega sistema.
Zdravje srca
Por vsebuje alicin, spojino, ki jo najdemo tudi v česnu in čebuli. Alicin ima lastnosti, ki lahko pomagajo znižati krvni tlak in raven holesterola, kar prispeva k zdravju srca. Poleg tega je bogat tudi s kalijem, ki je pomemben za uravnavanje krvnega tlaka.
Danes skorajda ni vrta brez pora. Poznamo ga v dveh osnovnih oblikah, in sicer kot debelega in čokatega ter tankega in visokega.
Vonj, ki izdaja
Por ima obilico koristnih sestavin
Vitamini. A, C, B1, B2, B6, folna kislina in vitamin E. En postrežek svežega pora vsebuje skoraj tretjino priporočenega dnevnega odmerka folne kisline za odraslega človeka. 200 gramov kuhanega pora zagotovi petino dnevne potrebe po vitaminu C, ki je pomemben v boju proti okužbam.
Rudnine. Med njegovimi pomembnejšimi rudninami so kalij, fosfor, magnezij in železo. Eno steblo zagotovi osmino dnevne potrebe odraslega človeka po kaliju.
Žveplove spojine. Tako kot ostale čebulnice je por znan kot vir alicina (nastane iz aminokisline aliin), žveplove spojine, ki ni znana le po neprijetnem vonju in značilnem okusu, ampak tudi po številnih koristnih učinkih na zdravje. Iz njega nastaja dialil sulfid, ki najverjetneje zmanjšuje tveganje za pojav želodčnega raka.
Flavonoidi. Kamferol pomaga v boju proti raku in lahko zavira nastajanje spojin, ki povzročajo raka. Kvercitin pa je prav tako pomemben za varovanje pred rakom in tudi pred srčnimi obolenji.
Por v kuhinji
Por kot zelenjava ima pikantno, nekoliko trpko aromo, ki nas spominja na čebulo. V kulinariki poznamo štiri vrste pora: spomladanskega, poletnega, jesenskega in zimskega. Med sabo se na videz razlikujejo po dolžini stebla in po barvi listov. Vse sorte pora pa vsebujejo enake sestavine, imajo za por značilen okus in enake hranilne vrednosti. Por je zaradi nizke kalorične vrednosti priporočljivo živilo pri shujševalnih kurah.
Dvesto gramov kuhanega pora vsebuje 61 kilokalorij. Pri nakupu pora bodimo pozorni na listne konice, ki morajo biti sveže in trdne. To pomeni, da ne smejo imeti rjavih lis in ne smejo biti poškodovane, sicer rastlina začne hitro gniti. Če pora ne porabimo takoj, ga lahko shranimo v hladilniku, vendar ne v bližini živil, ki so občutljiva na njegovo aromo.
V kuhinji je zelo uporaben. V hrano ga lahko dodajamo zaradi izboljšanja okusa in vonja. Sicer pa je primeren tudi za pripravo juh (v kosih ali pretlačen), prilog (dušen), zelenjavno-mesnih enolončnic, okusnih solat, testa in raznih vrst pit.
Pri pripravi moramo por dobro očistiti, ker je med listi pogosto zemlja. Če želimo ublažiti porov izraziti okus, ga na kratko blanširamo v rahlo slani vodi. Pri kratkotrajnem blanširanju ohrani svojo izrazito zeleno barvo. Začimbe, ki jih priporočamo pri pripravi porovih jedi, so: lovorjev list, timijan, kari, muškatni orešček, peteršilj, krebuljica in sladka rdeča paprika v prahu.
Kako pripraviti por?
Por je vsestranska zelenjava, ki jo lahko pripravimo na številne načine – od juh in omak do solat in prilog. Tukaj so osnovni koraki za pripravo:
1. Čiščenje pora
Por pogosto vsebuje zemljo in umazanijo med plastmi, zato ga je treba temeljito očistiti:
Odrežite koreninski del in temne zelene liste (če jih ne boste uporabili).
Belo steblo in svetlo zelene dele narežite na kolobarje ali trakove.
Por sperite pod tekočo vodo, da odstranite vse ostanke umazanije. Če je zelo umazan, ga narežite na polovico in liste ločeno operite.
2. Kuhanje pora
Por ima blago, rahlo sladkasto aromo, ki se odlično ujema z različnimi jedmi:
Praženje: Narezani por prepražite na olivnem olju ali maslu za hitro prilogo.
Juhe in omake: Dodajte ga k juham in enolončnicam za polnejši okus.
Solate: Por lahko uporabite surov, vendar le mlade in mehke dele, saj so starejši bolj vlaknasti.
3. Kombinacije z drugimi živili
Por se odlično ujema s krompirjem, česnom, korenčkom, smetano in sirom. Odličen je tudi kot polnilo za pite, narastke ali quiche.
Recepti za jedi iz pora
Krompirjevo-porova krema
Sestavine za 10 oseb:
500 g olupljenega krompirja
500 g očiščenega pora skupaj z zelenjem
4 žlice sladke smetane
4 žlice sesekljanega peteršilja
50 g mehke margarine ali masla
sol in beli poper po okusu
Priprava: krompir narežemo na koščke in por na kolobarje. Zelenjavo kuhamo v 1,4 litra vode, ki smo jo po okusu osolili. Kuhamo v delno pokriti posodi 45 do 50 minut. Nato vse skupaj z ročnim mešalnikom zmešamo v enakomerno kremo. Tik preden kremo postrežemo, ji primešamo smetano, margarino (ali maslo), sesekljan peteršilj in po okusu začimbe.
Priprava: na olju prepražimo in nato dušimo na tanke kolobarje narezan por, ga solimo in popopramo. Ko je zdušen, ga zalijemo z juho ali vodo in kuhamo 20 minut. Juho lahko zgostimo z moko, ki smo jo pregnetli z maslom ali s kuhanim krompirjem. Nato jo zavremo (šest do deset minut) in toplo postrežemo. Zraven ponudimo opečene kruhove kockice ali pa že prej v juho zakuhamo še riž.
Vse, kar morate vedeti o gojenju pora: sajenje, priprava in shranjevanje
Kdaj sadimo por in kdaj zimski por?
Pomladni por
Pomladni por, ki ga pobiramo v poletnih mesecih, sejemo v notranjih prostorih ali rastlinjakih že konec februarja ali v začetku marca. Ko sadike dosežejo višino približno 15 cm, jih presadimo na prosto, kar običajno naredimo v aprilu ali maju. Pomembno je, da mlade rastline zaščitimo pred mrazom, če se temperature ponoči še spustijo.
Zimski por
Zimski por je bolj odporen na nizke temperature, zato je primeren za pridelavo v hladnejših obdobjih. Semena sejemo od maja do junija, sadike pa na prosto presadimo v juliju ali avgustu. Zimski por raste počasneje in ga pobiramo postopoma, od pozne jeseni do zgodnje pomladi. Pri sajenju pora je ključnega pomena, da sadike posadimo globoko v brazde, kar omogoča boljše beljenje stebla. Tla naj bodo dobro odcedna, bogata s hranili in rahla, da omogočijo nemoteno rast korenin.
Kako shraniti por za zimo?
Če želite uživati v poru tudi zunaj sezone, ga lahko učinkovito shranite na več načinov:
1. Hranjenje v hladilniku
Por lahko v hladilniku hranite približno 7–10 dni, vendar ga je treba zaviti v vlažno kuhinjsko krpo ali shraniti v perforirano vrečko. Na ta način bo ostal svež in ne bo izgubljal vlage.
2. Zamrzovanje pora
Zamrzovanje je najbolj praktična metoda za dolgoročno shranjevanje:
Por najprej očistite in narežite na želene kose.
Blanširajte ga v vreli vodi približno 2–3 minute, nato ga hitro ohladite v ledeni vodi.
Posušite kose in jih shranite v vrečke za zamrzovanje. Tako shranjen por lahko hranite do 12 mesecev.
3. Shranjevanje v kleti
Če imate klet, lahko zimski por hranite v pesku:
Porežete le zelene liste in korenine pustite.
Postavite por pokončno v zaboje s peskom, tako da je spodnji del prekrit. Hranite ga v temnem in hladnem prostoru, kjer lahko zdrži več tednov.
4. Sušenje pora
Por lahko narežete na tanke trakove ali kolobarje in ga posušite v sušilniku za sadje ali v pečici na nizki temperaturi. Posušen por je odličen za jušne mešanice ali kot začimba.
Kot gobe po dežju! Gotovo poznate ta rek. No, nabiranje gob po dežju je res priporočljivo, saj gobe po dežju res prav rade rastejo in z malo sreče, predanosti in volje jih boste tudi vi lahko našli in iz njih skuhali okusno rižoto, gobovo juho ali pa gobovo omako. Slastni sadeži, ki nam jih ponuja gozd, nam ponudijo ne le okusno kosilo, pač pa tudi zdrav sprehod in veliko svežega zraka. Zato pot pod noge, vendar pazljivo izberite gobice, ki bodo priromale na vaš krožnik.
Gobe ali glive so rastline brez klorofila, ki se hranijo zajedavsko ali pa so gniloživke. Poznamo kar 70 tisoč vrst gob, ki v večini rastejo poleti in jeseni, ko je na voljo dovolj vlage in toplote, ki jo potrebujejo za rast. Mnogi pravijo, da smo si zelo podobni, saj dihamo kisik, izločamo ogljikov dioksid, ne potrebujemo klorofila in imamo celo podoben metabolizem. Ni presenetljivo, da se tradicionalna vzhodnjaška medicina opira na njihove zdravilne učinke.
Izkušeni gobarji dobro vedo, kje rastejo gobe.
Zdrave in zdravilne gobe
Znanstveniki zagrebškega inštituta Rudjer Bošković so pred leti ugotovili, da gobe ne le zavirajo nastanek rakavih celic, pač ps celo spodbujajo rast novih zdravih celic. V tujini so nas tako že (spet) prehiteli, saj imajo na voljo čaje, kapsule, tablete in drugačne prehranske dodatke, ki jih imajo v izobilju, pri nas pa to zaenkrat še ni tako priljubljeno. Situacija se izboljšuje, vendar zagotovo ne dovolj hitro, posebej glede na to, kako hitro odkrivajo nove zdravilne lastnosti gob. Veliko kitajskih in japonskih lesnih gob, ki bi jih lahko gojili tudi pri nas, ima zdravilne učinkovine. Žal zdravilnih lastnosti v Sloveniji rastočih gob ne poznamo dobro, vendar vsekakor ne velja precej pogosto mnenje, da imaš z gobami lahko samo težave in se lahko le zastrupiš.
Vseeno vam lahko povemo, da v Sloveniji rasteta denimo pisana ploskocevka in velika zraščenka, ki v kombinaciji s kemoterapijo izboljšujeta delovanje nižjih odmerkov zdravil. Hkrati pa tudi varujeta imunski sistem pred toksičnimi poškodbami. Pomagali naj bi celo pri hepatitisu in zniževanju krvnega tlaka, urejanju holesterola ter preprečujeta kopičenje trombocitov. Na Kitajskem in Japonskem tako nekatere gobe uporabljajo za pomoč pri boju proti levkemiji ali raku dojke. V gobah se skrivajo številni vitamini in minerali. Najpomembnejši so vsekakor riboflavin, tiamin in niacin, ki so priporočljivi za kožo in živčevje, in pa vitamini iz skupine skupine B, vitamina C in D, E in K, nekatere pa celo vitamin A.
Nabiranje gob in kje rastejo gobe
Nabiranje gob je lahko med drugim tudi zabava, sprostitev in druženje.
Te izjemne rastline, ki brez dvoma spadajo med hrano, ki jo lahko pripravijo na najbolj raznolike načine, rastejo v gozdu. Najpogosteje jih nabiramo na poljih in travnikih, celo v sadovnjakih in parkih, pogosto tudi na naših vrtovih. Nekatere rastejo bolj v iglastih, druge spet v bolj listnih in tretje v mešanih gozdovih. Na nabiranje gob se nikdar ne odpravite nepripravljeni, predvsem, če ste gobarji začetniki. Priporočamo vam, da za obisk gozda in gobarjenje dobro pripravite, si preskrbite celo knjižico, ki jo odnesite s seboj ali pa si za sogobarja izberite izkušenega nabiralca. Kaj hitro se namreč lahko zgodi, da poberete napačno gobo, ki je vaš želodec ne bo vesel, lahko pa se celo zastrupite. V Istri se lahko podate na lov za tartufi, ki rastejo pod zemljo in spadajo med najbolj priljubljene in iskane gobe, temu primerno pa so zasoljene tudi njihove cene in cene jedi, pripravljenih z njimi. Šampinjoni rastejo na polju, kjer se pasejo krave, jurčki pa pod listavci ali na obrobju gozda. Mavrah najdete pod jesenom ali ob potokih, rekah in v logih, jurčki v bukovem gozdu ali na obrobju, lisičke pa v smrekovih in jelkovih gozdovih, pa tudi v bukovih. Orjaške dežnike pa poiščite v gozdovih, zlasti ob robovih v travi in na gozdnih travnikih. Tako pri nabiranju kot uživanju pa bodite previdni, saj z njimi ne gre pretiravati.
Jedi in recepti iz gob
Gobe so težko prebavljive, zato jih je bolje uporabljati za prilogo kot za glavno jed, oziroma če jih hočete jesti kot glavno jed, jih pripravite v mešanici z nečim drugim in pazite pri količini(jurčki z jajci). Odrasla oseba lahko v enem obroku zaužije največ 1/2 kg gob. Priporočamo, da jih ne jeste pozno popoldan ali zvečer, prav tako pa bodite pazljivi, ko z njimi hranite otroke. Hranimo jih na hladnem, največ do tri dni. Lahko jih zrežete in zamrznete, najboljše pa so tiste, ki jih zaužijete v štiriindvajsetih urah. Preden jih pripravite, jih ne operite, pač pa jih obrišite z vlažno krpo, odstranite trde in morebitne posušene dele. Poleg že omenjenih zdravih snovi vsebujejo še železo, baker, kalij, kalcij, magnezij natrij, cink in selen in fosfate z veliko vode, vlaknin in rastlinskih beljakovin in minimalno količino maščob. Tako so lahko zelo zdrav obrok. Po hranilni vrednosti so bliže zelenjavi kot mesu. Pripravljamo jih lahko na različne načine. Lahko jih kuhamo, pečemo, cvremo ali dušimo. Lahko jih pripravljamo posebej ali pa jih med seboj mešano, saj tako ustvarimo zanimive okuse. Mešajte pa vseeno le enako trde vrste gob, ki potrebujejo enake časovnice kuhanja. Ko jih pripravimo, jih serviramo takoj, uživajte pa jih največ dvakrat ali trikrat tedensko. Če ste jih shranili v hladilniku, jih ne shranjujte v plastičnih vrečkah ali zaprtih posodah, saj morajo imeti dovolj zraka, da ne plesnijo ali gnijejo – zato jih dobro preglejte.
Gobe je najbolje nabirati v košaro, da se ne pomečkajo ali zdrobijo.
Previdno pri nabiranju gob
Če ste jih sesekljali, zrezali ali pa celo že pripravili (denimo panirane klobuke), jih lahko takšne tudi zamrznete, a bodite previdni, ko jih vzamete iz zamrzovalnika. Nikar ne čakajte, da se odtajajo, pač pa jih popecite oziroma ocvrite že kar zamrznjene. Prav tako jih nikoli ne pogrevajte, saj s pregrevanjem lahko povzročimo izločanje strupenih snovi iz gob. Te so lahko zdravju škodljive in včasih se zgodi, da se ljudje zastrupijo z užitnimi gobami tako, ker so jih pogreli. Čeprav so stari Egipčani verovali, da so gobe rastline nesmrtnosti in so jih smeli uživati le faraoni in so v Mehiki vrači z njimi opravljali obrede in uživali halucinogene gobe, pa je rimskemu cesarju Klavdiju žena pripravila gobjo jed, po kateri je umrl. Ni bil edini, še nekaj vladarjev je podleglo enaki usodi.
Ne pozabite, da ste v gozdu gost. Gobe pobirajte in nabirajte previdno, s spoštovanjem do narave, ki nam je to dala. Ne rijte po tleh in ne brcajte in ne uničujte neužitnih gob, ker so prav tako pomembne za gozd in podrast kot ostale. Ne plašite divjadi in ne pripeljite se do mesta nabiranja z avtomobilom, pač pa si raje vzemite čas za sprehod. Prav tako ne uničujte podrastja, gobo na grobo očistite na mestu, kjer ste jo pobrali in vedno nabirajte v pletene košare, nikdar v plastične vrečke. Želimo vam veselo gobarjenje in prijetne poletne in jesenske sprehode po naših čudovitih gozdovih!
Vodna terapija (hidroterapija) se lahko uporablja za lajšanje številnih zdravstvenih težav, hitrejše okrevanje, celostno krepitev človeka in sproščanje. Obstaja več različic hidroterapije. Eno od njih je zasnoval Srečko Šorli in je posebna v tem, da nežno gibanje v vodi dopolnjujejo tehnike globokega sproščanja in refleksna masaža stopal, dlani in lasišča. Ime terapije je Srečko Šorli skoval iz prvega dela angleške besede za vodo – water in besede qi (či), ki v kitajski tradicionalni medicini označuje življenjsko energijo. Watqi je tako hidroterapevtska tehnika, namenjena spodbujanju pretoka življenjske energije, nežnemu razgibavanju, umirjanju uma in globokemu sproščanju.
Nežno vijuganje
To različico vodne terapije je zasnoval pred več kot dvema desetletjema. “Sproščanje je danes zelo pomembno, saj je veliko ljudi miselno preveč dejavnih in napetih. Ne znajo se sprostiti in najti notranjega miru, ampak so ves čas v nekih miselnih in čustvenih viharjih.” Mehko gibanje v primerno ogrevani vodi, ki vključuje petindvajset različnih razgibalnih gibov, je začel izvajati v Italiji, kjer je v številnih termah in hotelih že postalo sestavni del ponudbe sprostitvenih tehnik. Od leta 2007 jo vodi tudi v Termah Ptuj, uporabljajo pa jo tudi v Thermani Laško, in sicer pod vodstvom maserjev, ki so opravili tečaj. Terapevt watqija ležečo osebo mehko vijugasto giblje po gladini vode, s čimer se sproščajo mišice in okostje, predvsem hrbtenica. Ob tem uporablja še petindvajset nežnih raztezalnih in razgibalnih gibov različnih delov telesa. Oseba ima okrog gležnjev plovce, med refleksno masažo pa jo na površju držijo še plovci okrog vratu in pasu. Razgibavanje lahko poteka tudi ob glasbi in barvni terapiji. Navadno traja od 30 do 45 minut. Sogovornik poudarja, da razgibava predvsem tiste mišice, ki so napete. Po končani terapiji osebi pokaže še primerne vaje za sproščanje teh mišic doma.
Pet prvin od tu in tam
Watqi združuje prvine naslednjih področij:
VODNA TERAPIJA poteka v vodi s temperaturo med 34 in 36 stopinj Celzija. Določene fizikalne lastnosti vode, kot so toplota, vzgon in upor povečujejo terapevtski učinek. Med drugim izboljšujejo prekrvitev, zmanjšujejo mišične krče in pomirjajo. Zaradi sile vzgona in manjše sile teže na telo v vodi je obremenitev telesa manjša, lažje in z manjšim trudom se gibljemo, gibala se bolj sprostijo in bolečina zmanjša. “Ko stojimo, morajo biti določene mišice napete, medtem ko so lahko ob ležanju vodi vse mišice sproščene in je razgibavanje ter raztegovanje telesa lažje.” Hkrati si s tem, ko premagujemo upor vode, mišice tudi krepimo.
BUDISTIČNA MEDITACIJA VIPASSANA se osredotoča na razvijanje notranjega vpogleda in vzdrževanje pozornosti o tukaj in zdaj s pomočjo zavestnega dihanja. “Pri watqiju je pomembno, da skušamo biti pozorni na dihanje. To nas osredotoči, poveže s sedanjim trenutkom, povečuje miselno in čustveno prisotnost in nas poveže s telesom. V sodobnem času prepogosto razmišljamo o tem, kaj je bilo ali kaj bo. Tako izgubljamo stik s sedanjim trenutkom in zaradi tega tudi s sabo in telesom, kar lahko vodi v bolezen. Ko smo pozorni na dihanje, se prestavimo v sedanjost, povečujemo prisotnost in dosegamo psihofizično sprostitev,” razloži sogovornik, ki se je z budistično meditacijo vipassano seznanil med daljšimi bivanji v Nepalu, Indiji in na Šri Lanki.
KITAJSKA TRADICIONALNA MEDICINA povezuje zdravje z ravnovesjem različnih sil v človeku in z dobrim pretokom življenjske energije, imenovane či (qi). Gre za energijo, ki naj bi prežemala vsa živa bitja in vesolje. Skozi telo se pretaka po dvanajstih energijskih kanalih (meridianih). “Kadar je njen pretok neoviran in je či v ravnovesju, smo zdravi in sproščeni. Ko je ta življenjska energija ovirana, lahko zbolimo.” Srečko Šorli pravi, da je tudi sam dlje časa raziskoval in dokazoval obstoj te energije.
ORGONSKA TERAPIJA. Wilhelm Reich, avstrijski psihiater in psihoanalitik, je dokazoval obstoj življenjske energije, ki jo je poimenoval orgonska. Osnoval je orgonsko terapijo, pri kateri je z določenim gibanjem medenice poskušal okrepiti pretok te energije in s tem sproščati čustvene zastoje. Srečko Šorli je to terapijo povezal z zavestnim dihanjem in vodno terapijo ter sčasoma ugotovil, da je ta povezava z določeno primerno vadbo še učinkovitejša. “Osnoval sem petindvajset različnih gibov, ki zajemajo celotno telo, ga mehko razgibavajo in raztezajo.”
REFLEKSNA MASAŽA stopal, dlani in lasišča še povečuje sprostitev, prekrvitev in odpravlja ovire v pretoku življenjske energije či. Na stopalih in dlaneh so namreč tako imenovane refleksne točke, ki jih energijski kanali povezujejo s točno določenim delom telesa. S pritiskanjem na te točke se vzpostavlja normalen in uravnotežen pretok življenjske energije či in tako spodbuja ravnovesje celotnega telesa in samozdravljenje.
Varnost in toplina
Po besedah sogovornika so glavni učinki watqija naslednji:
Omogoča globinsko sprostitev in bolj zavestno doživljanje sveta. Osredotočanje na sedanji trenutek umirja miselni tok in tako osebo čustveno, umsko in fizično razbremeni. “Pomembno je, da dobi oseba izkušnjo notranjega miru.”
Spodbuja pretok življenjske energije či in odpravlja psihofizične zastoje. Tako obnavlja in povečuje življenjsko moč. Spodbudi samozdravljenje telesa.
Sprošča gibala in povečuje gibljivost telesa.
Zmanjšuje in lajša bolečine.
Psihološki učinek vode je občutek varnosti in topline. “Pozitiven psihološki vidik vode je, da nam, ker nas spominja na obdobje, ko smo bili še v maternici, daje tudi občutek varnosti in topline.”
Terapevtska tehnika watqi je po besedah Srečka Šorlija primerna skoraj za vse. Odsvetuje jo nosečnicam, še posebej v visoki nosečnosti, saj lahko visoka temperatura vode oteži delovanje otroka v maternici. Prav tako watqi redko ali le pod določenimi pogoji izvaja pri akutnih bolezenskih stanjih.
Kot sprostitveno in manualno tehniko jo priporoča predvsem odraslim, ki so pod velikim stresom, potrebujejo sprostitev in večjo gibljivost telesa. Robert Križanič s Ptuja, ki ga lahko ob sogovorniku vidimo na fotografijah, je bil ob našem obisku na tovrstni terapiji prvič. Pove, da izkušnja za telo ni naporna: “Počutil sem se lahkotnega, kot da lebdim.”
Od kopeli do izpiranja črevesa
Hidroterapija velja za eno najstarejših naravnih metod za zdravljenje številnih bolezni in poškodb, okrevanje po teh, lajšanje bolečin, blaženje znakov bolezni in psihofizično sprostitev. Te učinke dosega predvsem z različno uporabo vode in njenih fizikalnih lastnosti. Hidroterapija vključuje različne tehnike, ki se razlikujejo po načinu uporabe vode, njeni temperaturi (od hladne do vroče ali izmenjevanje obeh).
Zunanja hidroterapija danes pogosto vključuje na primer kopeli, savne, sedeče ali podvodne masaže, vodne curke in obkladke. Ti so navadno sestavni del ponudbe term in so za številne še bolj vabljivi, če so jim dodana različna zelišča, eterična olja ali sol. Pri zdravljenju in lajšanju bolečin je hidroterapija pogosto tudi del fizioterapije in naravnega zdravilstva. K notranji hidroterapiji med drugim sodita čiščenje debelega črevesa in klistir.
Uporaba dodatkov kot so prehranska dopolnila se v zadnjem času zelo povečuje. Po grobih ocenah naj bi vsak tretji Slovenec redno užival vsaj eno prehransko dopolnilo. Po njih med drugim posegamo, ker je to lažje od iskanja sezonske, sveže, tehnološko čim manj predelane hrane, ki bi zadostila našim potrebam po hranilih. A če menimo, da bomo z uživanjem prehranskega dopolnila morda dopolnili manjkajoče, se lahko tudi zelo motimo. Pri Ministrstvu za zdravje je prijavljenih okoli 2000 prehranskih dopolnil, in vendar jih je na policah v trgovinah, specializiranih prodajalnah in lekarnah še več. Pravilnik o prehranskih dopolnilih je začel veljati šele 5. 9. 2003, prehranskih dopolnil, ki so bila v prodaji že prej, pa proizvajalcem oziroma distributerjem ni bilo treba prijaviti oziroma priglasiti pri Ministrstvu. A tudi sicer ima priglasitev izdelka le vlogo boljšega pregleda nad prehranskimi dopolnili, ki so na našem tržišču. Priglasitev nikakor ni tudi zagotovilo kakovosti. Na tržišču se tako prehranska dopolnila zelo razlikujejo.
Prehranska dopolnila in zakonodaja
Zakonodaja prehranska dopolnila obravnava drugače kot zdravila. Pri zdravilih je proizvajalec dolžan dokazati njihovo učinkovitost, varnost in neškodljivost z verodostojnimi kliničnimi študijami. Pri prehranskih dopolnilih mora dokazati le neškodljivost.
Zato potrošnik pravzaprav ne ve ničesar o vsebnosti posameznih sestavin v nekem prehranskem dopolnilu. Ne more vedeti, ali drži vse to, kar proizvajalec obljublja z deklaracijo na ovojnini. Odnos med potrošnikom in proizvajalcem tako dejansko temelji na zaupanju in veri v certifikate proizvajalcev.
Tudi dejstvo, da neko prehransko dopolnilo prodajajo v lekarni, ni zagotovilo, da je izdelek kakovosten, saj v lekarnah ne preverjajo skladnosti sestave z deklariranimi vrednostmi, navedenimi na ovojnini, temveč tako kot potrošniki tudi oni – zaupajo proizvajalcem.
Certifikati, ki jih na prodajnih mestih lahko zahtevate, sicer vsebujejo tudi analizni izvid, kar pomeni, da so v laboratoriju (neodvisni laboratoriji kjerkoli po svetu) ugotavljali, koliko je neke snovi v določenem izdelku oziroma ali ustreza navedbam na deklaraciji. Vendar tak analizni izvid velja samo za posamezni izdelek in posamezno serijo, ki je bila proizvedena v določenem časovnem obdobju. Rezultat analize zato ni nujno vedno enak. V drugi seriji se lahko popolnoma razlikuje. Prva bo gotovo najboljša, saj se izdelek na tržišču šele uveljavlja in se proizvajalci bolj potrudijo.
Vprašanje je tudi, koliko neke snovi še vsebuje izdelek, ki se bliža izteku roka trajanja in proizvajalec ni poskrbel za stabilnost te snovi, koliko neke snovi še vsebuje, če je nepravilno skladiščen in podobno. Prav tako prihaja do razlik med vsebnostjo deklariranih snovi v posameznih tabletah ali kapsulah, ki so v isti steklenički oziroma zavitku.
Izmuzljivi lutein
Na Kemijskem inštitutu v Ljubljani so v Laboratoriju za prehrambno kemijo, pod vodstvom dr. Irene Vovk, v okviru raziskovalnega programa opravili analizo izdelkov, ki jih je proizvajalec ponujal kot prehranska dopolnila z antioksidantom luteinom.
S kromatografsko analizno metodo so ugotavljali vsebnost, obliko in količino luteina v prehranskih dopolnilih, ki so na voljo v Sloveniji in pri naših sosedih, ter preverjali skladnost z navedbami na ovojnini. In rezultat – od 31 analiziranih izdelkov kar 14 prehranskih dopolnil, ki naj bi vsebovala lutein, ni bilo skladnih z deklaracijo oziroma obljubami proizvajalcev, navedenimi na ovojnini. Podatki o tem so bili prvič objavljeni na Televiziji Slovenija v oddaji Tednik (28. 1. 2010). Nekateri izdelki luteina sploh niso vsebovali, nekateri so ga vsebovali manj in po drugi strani nekateri celo več od navedenega na ovojnini. A za zdaj še ni znano, kako na organizem deluje presežek. Najvišja dovoljena dnevna količina za antioksidante sploh še ni predpisana. Tudi pri drugih vitaminih in rudninah najvišje dovoljene dnevne količine znotraj Evropske unije niso povsod enake.
Velikokrat tudi sam proizvajalec ne ve in ne ugotavlja, koliko je surovina, ki jo uporablja za izdelavo določenega prehranskega dopolnila, sploh kakovostna. Na Kemijskem inštitutu so analizirali lutein kitajskega izvora, ki je cenovno ugoden in ga tudi uporabljajo pri proizvodnji izdelkov z luteinom, ter ugotovili, da je bil le 10-odstoten, deklariran pa je bil kot 80-odstoten.
Po navedbah dr. Irene Vovk včasih na ovojnini prehranskega dopolnila z luteinom tudi ni navedeno, ali pripravek vsebuje lutein ali le luteinske estre. To je velika razlika, v estrski obliki je namreč luteina v resnici manj. Primer: če na ovojnini piše, da izdelek vsebuje 20 miligramov luteina, v drobnem tisku pa, da ena kapsula vsebuje 20 miligramov luteinskih estrov, je dejanska vsebnost v eni kapsuli le 10 miligramov luteina.
Nadzor nad prehranskimi dopolnili bi moral biti pogostejši in boljši, le tako bi uporabniki res vedeli, katerim proizvajalcem lahko zaupajo.
Lekarne pa nič
Rezultati analize prehranskih dopolnil z luteinom potrošniku zbujajo dvom tudi v ostala dopolnila. A mag. Lilijana Zwittnig Čop, vodja Galenskega laboratorija v Lekarni Ljubljana, je za oddajo Tednik Televizije Slovenija (5. 9. 2009) izrazila mnenje, da moramo proizvajalcem zaupati. “Proizvajalci so verificirani. Moramo zaupati njihovim certifikatom.”
In tudi lekarnam ljudje zaupajo, čeprav jim zakonodaja ne nalaga natančnejšega preverjanja izdelkov z analizami. A prodaja izdelkov, ki jih z analizami ne preverijo, je vsaj etično sporna. Za farmacevta bi moral biti strokovni vidik pomembnejši od ekonomskega, saj jim lastni kodeks nalaga “skrb za zdravje bolnika in družbe”.
Sicer naj bi nadzor nad tovrstnimi izdelki izvajal Zdravstveni inšpektorat RS, a ker so zakonsko opredeljeno prehranska dopolnila živila in ne zdravila, zanje predpisuje ohlapnejši nadzor. Po besedah inšpektorice Andreje Mojškrc ugotavljajo predvsem zavajanje pri oglaševanju oziroma navajanje nedopustnih zdravstvenih trditev.
Prehranskim dopolnilom namreč ne bi smeli pripisovati zdravilnosti. Primeri nedopustnih navedb, ki smo jih že videli, so: klinično preizkušeno, dokazano nima stranskih učinkov, podpira zdravje sklepov in povečuje gibljivost, koencim mladosti, vrača energijo, krepi dihalni sistem že več kot 80 let, pomembno pripomore k večji učinkovitosti, ohranja ravnotežje v črevesni mikroflori, vzdržuje naravno odpornost, kombinacija aktivnih substanc, razvita s pomočjo strokovnjakov …
Zdravstvena inšpekcija neskladne izdelke lahko preverja tudi tako, da jim odredi analizo, vendar se to redko zgodi, saj je postopek drag, zahteva večjo angažiranost, naključno analiziranih vzorcev pa ni mogoče posplošiti na vse izdelke pod istim imenom.
Živila ali zdravila
Na vprašanje, ali so prehranska dopolnila zdravila ali ne, je precej nasprotujočih si odgovorov. A zakon z nejasnimi opredelitvami ne pripomore k zmanjšanju zmede. Razlika med prehranskim dopolnilom in zdravilom naj bi bila v odmerku. V zdravilih so lahko na primer vitamini in rudnine v bistveno višjih odmerkih kot v prehranskih dopolnilih. A če si na primer s prehranskim dopolnilom, ki vsebuje železo, odpravimo slabokrvnost, ali ni tudi to zdravilo?
Mag. Andreja Čufar, bivša direktorica Lekarniške zbornice, se je v že omenjenem septembrskem tedniku strinjala, da gre tu za zavajanje. Zdelo se ji je čudno, da na izdelkih, ki jih Evropska direktiva in Slovenska zakonodaja opredeljujeta kot hrano, na ovojnini piše, da jih je treba shranjevati nedosegljivo otrokom in da se ne sme prekoračiti priporočenih odmerkov.” Če so prehranska dopolnila živila in ne zdravila, zakaj bi takšna opozorila sploh vsebovala, se je vprašala. “Poleg tega je večina prehranskih dopolnil v značilnih farmacevtskih oblikah – kapsulah, tabletah, praških …, torej se že po sami obliki predstavljajo za zdravila.”
Dopolnjeno z marsičim
Kaj nam torej ostane? Kot prvo se vprašajmo, ali prehransko dopolnilo v tem trenutku sploh potrebujemo. Morebitni primanjkljaj lahko velikokrat popravimo že zgolj z ustreznim živilom.
Če se že odločimo za prehranska dopolnila, so tu nova vprašanja. Bomo z njim res nadomestili manjkajoče? Ali lahko z njim dobimo celo več, kot pričakujemo? V dokumentarnem filmu Televizije Slovenija Resnice in neresnice o vitaminih in mineralih (6. 10. 2009) je dr. Božidar Ogorevc iz Laboratorija za analizno kemijo Kemijskega inštituta v Ljubljani povedal, da so v nekaterih izdelkih ugotovili tudi vsebnost snovi, ki jih vsebujejo avtomobilski katalizatorji. V njih se je verjetno pojavila, ker sta sadje ali zelenjava, iz katerih so pridobili določeno snov, rasla na poljih, ki so bila očitno preblizu cest. Vpliv teh snovi na organizem še vedno ni povsem raziskan in ostaja nepredvidljiv. Ugotovili so tudi večjo vsebnost določenih rudnin, ki so v gnojilih (pokazatelj intenzivnega kmetovanja) in sledi kovin s proizvodnih strojev in posod, kjer so prehranska dopolnila izdelovali (kar je neizogibna posledica proizvodnje).
Naslednja stvar, na katero moramo biti pozorni, je, da ne bi v organizmu s sočasnim jemanjem prehranskih dopolnil in uživanjem hrane porušili ravnovesja; ker bi zaužili celo preveč določenih snovi. Te se potem lahko v telesu kopičijo in povzročajo škodo. Zgolj s hrano le redko pride do prevelikega vnosa določenih snovi, medtem ko s sintetično pridobljenimi snovmi, ki so v prehranskih dopolnilih, hitreje dosežemo preveliko koncentracijo in zato povsem nasprotne učinke.
Antioksidant za vid
Lutein spada v skupino karotenoidov (antioksidanti) in naj bi zmanjševal tveganje za pojav očesnih obolenj, na primer sive mrene in starostne okvare rumene pege, kar so ugotovili z epidemiološkimi študijami. S hrano dobimo približno dva miligrama luteina na dan. Največ ga vsebuje zelenolistna zelenjava (na primer ohrovt, špinača, zeleni radič, solata), sadje (pomaranče, marelice), jajčni rumenjak iz kokošjih jajc, a le če jih hranijo s hrano, ki vsebuje veliko luteina. Lutein je registriran kot barvilo za živila pod oznako E161b. Za različne izdelke ga pridobivajo samo iz rastlin. Industrijsko najbolj pomembna surovina za pridobivanje luteina je znana okrasna rastlina žametnica (Tagetes erecta) in ne ognjič (Calendula officinalis), kot navajajo nekateri proizvajalci (za obe rastlini se v angleščini uporablja beseda “marigold”).
Spoštovanji, prebrala sem članek v reviji Bodi eko o holesterolu in sladkorju. Prosim za informacije o kavnem klistirju.
Hvala lepa, bralka Liljana
Pozdravljeni, ga. Liljana,
razstrupljanje jeter s kavnim klistirjem in nekateri dodatki so ključnega pomena pri terapiji, saj čistijo telo vseh strupov, kemikalij in toksinov.
Kavni klistir se uporablja za razstrupljanje jeter in ne čiščenje črevesja. Kofein, ki se absorbira v telo, stimulira jetra in žolčevode, da izpraznijo strupen žolč v črevesje, da se izloči. Ko se strupi izločijo, je tako v jetrih prostor za nove strupe, da lahko vstopijo in jih na takšen način lahko odstranimo.
Ne pozabite, da je na vsak kavni klistir potrebno popiti vsaj 2‒3 kozarce po 2 dcl stisnjenega soka z vsemi živimi encimi. O postopku se pred izvajanjem posvetujte s strokovnjakom.
Postopek kavnega klistiranja
Potrebujete:
1 liter destilirane vode sobne temperature,
2‒3 žlice organske kave (mora vsebovati kofein in biti brez okusa),
Priprava kave:
V kozico dajte 1 liter destilirane vode. Preden zavre, vanjo stresite 2‒3 jušne žlice bio kave. Med 5-minutnim mešanjem naj vre, nato na nižji temperaturi kuhajte še 15 minut. Ohladite na sobno temperaturo, precedite kavo skozi cedilo oz. gazo. Takrat bo kava že telesne temperature. Če niste prepričani, je bolje, da je malce bolj hladna kot prevroča. Prelijte mešanico v klistir.
Priprava na klistiranje:
Na tla si položite brisačo. Klistir namestite približno meter visoko, lahko na kljuko od vrat ali na stol. Namastite konec klistirja in poskrbite, da boste imeli uro na dosegu roke. Lezite na desno stran s skrčenimi koleni. Vstavite klistir in poskusite tekočino zadržati v črevesju okoli 15 minut. Če na zdržite, spustite in poskusite ponovno. Čez čas boste zaslišali klokotanje v predelu trebuha. Ta zvok je znak, da vaš žolčnik sprošča strupe v tanko črevesje, da se izločijo.
Vem, da se marsikomu zdi kavni klistir zelo neobičajen, vendar morate vedeti, da je Gersonova terapija naraven prehranski pristop k preprečevanju raka in drugih kroničnih bolezni, kot so sladkorna bolezen, artritis, tuberkuloza, bolezni srca, alergije, težave s ščitnico in še veliko, veliko več.
Vsi, ki smo ga le enkrat probali, ga obožujemo. Smešno? Ampak je zelo, zelo res.
Pozdravljeni, Stara sem 48 let, imam povišan holetsterol in premalo delujočo ščitnico, zaradi katere so mi predpisali tablete. Tudi s tableti za holesterol mi že grozijo, čeprav sem iz prehrane že več let nazaj izključila meso. Menstruacije so zelo neredne, imam suho nožnico in zelo suho kožo. Verjetno prihajam v meno, vendar ne vem, kaj naj naredim. Ginekologinja mi je predpisala teblete, pa jih zaradi poznanih stranskih učinkov ne želim jemati. Tako pa se ne počutim dobro in ne vem, kaj naj storim. Imam tudi vročinske oblive, sploh ponoči. Ali obstaja še kakšna druga rešitev zame? Predvsem si ne želim izgledati kot moja mama, s tableti za ščitnico, holesterol, pritisk, s tableti za spanje … in še s čim. Drugače se dobro počutim, tudi energije imam za svoja leta dovolj. Najlepše se vam zahvaljujem za odgovor in vas lepo pozdravljam. Zdenka iz Maribora
Pozdravljeni!
Vedeti morate, da se vzrok težav s holesterolom vedno skriva v naših jetrih, ki so tista, ki nadzirajo, koliko holesterola se bo spoostilo nazaj v vaš obtok in koliko se ga bo izločilo.
Če so jetra prenasičena s toksini (uporaba tablet, nepravilna hrana, okoljski strupi, kozmetika) in so zamaščena (kar se kaže v nabiranju maščob okoli trebuha …), ne morejo normalno opravljati svoje prvotne funkcije in slabi holesterol (vedno morate vedeti, kakšno razmerje imate med dobrim in slabim holesterolom) se ponovno vsrka v krvni obtok. Prav tako si LDL holesterola (slabega) ne boste znižali le z opustitvijo živalskih maščob, poskrbeti morate za nizek glikemični indeks in za nizko glikemično obremenitev. Če uživate sladko hrano, prečiščene ogljikove hidrate, predelana žita in procesirano hrano, zelo obremenjujete vašo žlezo slinavko in višate vaš krvni sladkor. Ravno inzulin pa je tisti, ki aktivira proteine in posledično vpliva na DNK zapis in gene za sintezo holesterola. Tudi vaše tablete za ščitnico so velik razlog povišanega holesterola.
Očistite vaša jetra nakopičenih toksinov, to je prva pot k nižanju slabega holesterola. Najbolje boste to storili s kavnim klistirjem, naravnimi dodatki, ki bodo zaščitili vaša jetra (mleko osata) in z uživanjem sveže stisnjenih zelenjavnih sokov.
Predlagam vam, da si izmerite hormona T4 in T3, ni dovolj le skupni TSH. Vedeti morate, da je T3 aktiven ščitnični hormon, prehaja v celice tkiv in pospešuje presnovne procese. Znan je kot trijodotironin in je sestavljen iz treh molekul joda. V ščitnici se ga ustvari le 20 %, ostalo nastane iz pretvorbe prostega T4.
Jod je ključen za sintezo ščitničnih hormonov. Uživajte veliko špinače, jabolk, polnovrednih žit, ohrovt, uporabljajte naravno morsko sol in ne himalajske, izogibajte pa se soji, zelju in cvetači, saj preprečujejo vnos joda v ščitnmico.
Povsem naravno jodovo raztopino si lahko zagotovite tudi v obliki kapljic.
Glede vaših ženskih težav pa je tako, da ste glede na simptome verjetno v obdobju, ko sta vam estrogen in progesteron že toliko upadla, da vam to povzroča prve težave. S sintetičnimi tabletami bi vam predpisali le umetni estradiol z vsemi stranskimi učinki. Za točne vrednosti vaših hormonov si naredite analizo hormonov iz sline (ki je najbolj optimalen prikaz vrednosti prostih hormonov) in si glede na rezultat v Sanolaborju kupite naravno progesteronsko kremo, izdelano iz mehiškega gomolja Yam, ki je velik hit med ženskami zahodnega sveta (in med vedno več moškimi). Progesteron je tisti, ki posledično poskrbi tudi za uravnanje estrogena in drugih hormonov. Prav tako so se bioidentične progesteronske kreme izkazale za odlično naravno podporo pravilnemu delovanju žleze ščitnice. Naravni progesteron je termogeničen, kar pomeni, da pomaga pri izgorevanju maščob, saj pomaga ščitnici pri boljšem delovanju. Preprečuje pretirano nastajanje inzulina, glavnega hormona, ki ustvarja maščobo in skrbi, da se ta uskladišči v telesu, izboljša pa tudi presnovo.
Navadna dobra misel (Origanum vulgare) je trajnica, ki raste po suhih pobočjih, posekah, grušču in travnikih po vsej Evropi. Zraste 30 do 80 centimetrov visoko. Iz olesenelih rdečkastih stebel poganjajo nasprotni koničasti listi jajčaste oblike. Med julijem in septembrom se na vrhu rastline odpirajo rožnato rdeči cvetovi, združeni v polkroglasta socvetja, ki s svojim vonjem privabljajo čebele. Navadna dobra misel je cenjena medonosna rastlina.
Pozdravljeni!