Prijava
Uporaba dodatkov kot so prehranska dopolnila se v zadnjem času zelo povečuje. Po grobih ocenah naj bi vsak tretji Slovenec redno užival vsaj eno prehransko dopolnilo. Po njih med drugim posegamo, ker je to lažje od iskanja sezonske, sveže, tehnološko čim manj predelane hrane, ki bi zadostila našim potrebam po hranilih. A če menimo, da bomo z uživanjem prehranskega dopolnila morda dopolnili manjkajoče, se lahko tudi zelo motimo. Pri Ministrstvu za zdravje je prijavljenih okoli 2000 prehranskih dopolnil, in vendar jih je na policah v trgovinah, specializiranih prodajalnah in lekarnah še več. Pravilnik o prehranskih dopolnilih je začel veljati šele 5. 9. 2003, prehranskih dopolnil, ki so bila v prodaji že prej, pa proizvajalcem oziroma distributerjem ni bilo treba prijaviti oziroma priglasiti pri Ministrstvu. A tudi sicer ima priglasitev izdelka le vlogo boljšega pregleda nad prehranskimi dopolnili, ki so na našem tržišču. Priglasitev nikakor ni tudi zagotovilo kakovosti. Na tržišču se tako prehranska dopolnila zelo razlikujejo.
Prehranska dopolnila in zakonodaja
Zakonodaja prehranska dopolnila obravnava drugače kot zdravila. Pri zdravilih je proizvajalec dolžan dokazati njihovo učinkovitost, varnost in neškodljivost z verodostojnimi kliničnimi študijami. Pri prehranskih dopolnilih mora dokazati le neškodljivost.
Zato potrošnik pravzaprav ne ve ničesar o vsebnosti posameznih sestavin v nekem prehranskem dopolnilu. Ne more vedeti, ali drži vse to, kar proizvajalec obljublja z deklaracijo na ovojnini. Odnos med potrošnikom in proizvajalcem tako dejansko temelji na zaupanju in veri v certifikate proizvajalcev.
Tudi dejstvo, da neko prehransko dopolnilo prodajajo v lekarni, ni zagotovilo, da je izdelek kakovosten, saj v lekarnah ne preverjajo skladnosti sestave z deklariranimi vrednostmi, navedenimi na ovojnini, temveč tako kot potrošniki tudi oni – zaupajo proizvajalcem.
Certifikati, ki jih na prodajnih mestih lahko zahtevate, sicer vsebujejo tudi analizni izvid, kar pomeni, da so v laboratoriju (neodvisni laboratoriji kjerkoli po svetu) ugotavljali, koliko je neke snovi v določenem izdelku oziroma ali ustreza navedbam na deklaraciji. Vendar tak analizni izvid velja samo za posamezni izdelek in posamezno serijo, ki je bila proizvedena v določenem časovnem obdobju. Rezultat analize zato ni nujno vedno enak. V drugi seriji se lahko popolnoma razlikuje. Prva bo gotovo najboljša, saj se izdelek na tržišču šele uveljavlja in se proizvajalci bolj potrudijo.
Vprašanje je tudi, koliko neke snovi še vsebuje izdelek, ki se bliža izteku roka trajanja in proizvajalec ni poskrbel za stabilnost te snovi, koliko neke snovi še vsebuje, če je nepravilno skladiščen in podobno. Prav tako prihaja do razlik med vsebnostjo deklariranih snovi v posameznih tabletah ali kapsulah, ki so v isti steklenički oziroma zavitku.
Izmuzljivi lutein
Na Kemijskem inštitutu v Ljubljani so v Laboratoriju za prehrambno kemijo, pod vodstvom dr. Irene Vovk, v okviru raziskovalnega programa opravili analizo izdelkov, ki jih je proizvajalec ponujal kot prehranska dopolnila z antioksidantom luteinom.
S kromatografsko analizno metodo so ugotavljali vsebnost, obliko in količino luteina v prehranskih dopolnilih, ki so na voljo v Sloveniji in pri naših sosedih, ter preverjali skladnost z navedbami na ovojnini. In rezultat – od 31 analiziranih izdelkov kar 14 prehranskih dopolnil, ki naj bi vsebovala lutein, ni bilo skladnih z deklaracijo oziroma obljubami proizvajalcev, navedenimi na ovojnini. Podatki o tem so bili prvič objavljeni na Televiziji Slovenija v oddaji Tednik (28. 1. 2010). Nekateri izdelki luteina sploh niso vsebovali, nekateri so ga vsebovali manj in po drugi strani nekateri celo več od navedenega na ovojnini. A za zdaj še ni znano, kako na organizem deluje presežek. Najvišja dovoljena dnevna količina za antioksidante sploh še ni predpisana. Tudi pri drugih vitaminih in rudninah najvišje dovoljene dnevne količine znotraj Evropske unije niso povsod enake.
Velikokrat tudi sam proizvajalec ne ve in ne ugotavlja, koliko je surovina, ki jo uporablja za izdelavo določenega prehranskega dopolnila, sploh kakovostna. Na Kemijskem inštitutu so analizirali lutein kitajskega izvora, ki je cenovno ugoden in ga tudi uporabljajo pri proizvodnji izdelkov z luteinom, ter ugotovili, da je bil le 10-odstoten, deklariran pa je bil kot 80-odstoten.
Po navedbah dr. Irene Vovk včasih na ovojnini prehranskega dopolnila z luteinom tudi ni navedeno, ali pripravek vsebuje lutein ali le luteinske estre. To je velika razlika, v estrski obliki je namreč luteina v resnici manj. Primer: če na ovojnini piše, da izdelek vsebuje 20 miligramov luteina, v drobnem tisku pa, da ena kapsula vsebuje 20 miligramov luteinskih estrov, je dejanska vsebnost v eni kapsuli le 10 miligramov luteina.
Lekarne pa nič
Rezultati analize prehranskih dopolnil z luteinom potrošniku zbujajo dvom tudi v ostala dopolnila. A mag. Lilijana Zwittnig Čop, vodja Galenskega laboratorija v Lekarni Ljubljana, je za oddajo Tednik Televizije Slovenija (5. 9. 2009) izrazila mnenje, da moramo proizvajalcem zaupati. “Proizvajalci so verificirani. Moramo zaupati njihovim certifikatom.”
In tudi lekarnam ljudje zaupajo, čeprav jim zakonodaja ne nalaga natančnejšega preverjanja izdelkov z analizami. A prodaja izdelkov, ki jih z analizami ne preverijo, je vsaj etično sporna. Za farmacevta bi moral biti strokovni vidik pomembnejši od ekonomskega, saj jim lastni kodeks nalaga “skrb za zdravje bolnika in družbe”.
Sicer naj bi nadzor nad tovrstnimi izdelki izvajal Zdravstveni inšpektorat RS, a ker so zakonsko opredeljeno prehranska dopolnila živila in ne zdravila, zanje predpisuje ohlapnejši nadzor. Po besedah inšpektorice Andreje Mojškrc ugotavljajo predvsem zavajanje pri oglaševanju oziroma navajanje nedopustnih zdravstvenih trditev.
Prehranskim dopolnilom namreč ne bi smeli pripisovati zdravilnosti. Primeri nedopustnih navedb, ki smo jih že videli, so: klinično preizkušeno, dokazano nima stranskih učinkov, podpira zdravje sklepov in povečuje gibljivost, koencim mladosti, vrača energijo, krepi dihalni sistem že več kot 80 let, pomembno pripomore k večji učinkovitosti, ohranja ravnotežje v črevesni mikroflori, vzdržuje naravno odpornost, kombinacija aktivnih substanc, razvita s pomočjo strokovnjakov …
Zdravstvena inšpekcija neskladne izdelke lahko preverja tudi tako, da jim odredi analizo, vendar se to redko zgodi, saj je postopek drag, zahteva večjo angažiranost, naključno analiziranih vzorcev pa ni mogoče posplošiti na vse izdelke pod istim imenom.
Živila ali zdravila
Na vprašanje, ali so prehranska dopolnila zdravila ali ne, je precej nasprotujočih si odgovorov. A zakon z nejasnimi opredelitvami ne pripomore k zmanjšanju zmede. Razlika med prehranskim dopolnilom in zdravilom naj bi bila v odmerku. V zdravilih so lahko na primer vitamini in rudnine v bistveno višjih odmerkih kot v prehranskih dopolnilih. A če si na primer s prehranskim dopolnilom, ki vsebuje železo, odpravimo slabokrvnost, ali ni tudi to zdravilo?
Mag. Andreja Čufar, bivša direktorica Lekarniške zbornice, se je v že omenjenem septembrskem tedniku strinjala, da gre tu za zavajanje. Zdelo se ji je čudno, da na izdelkih, ki jih Evropska direktiva in Slovenska zakonodaja opredeljujeta kot hrano, na ovojnini piše, da jih je treba shranjevati nedosegljivo otrokom in da se ne sme prekoračiti priporočenih odmerkov.” Če so prehranska dopolnila živila in ne zdravila, zakaj bi takšna opozorila sploh vsebovala, se je vprašala. “Poleg tega je večina prehranskih dopolnil v značilnih farmacevtskih oblikah – kapsulah, tabletah, praških …, torej se že po sami obliki predstavljajo za zdravila.”
Dopolnjeno z marsičim
Kaj nam torej ostane? Kot prvo se vprašajmo, ali prehransko dopolnilo v tem trenutku sploh potrebujemo. Morebitni primanjkljaj lahko velikokrat popravimo že zgolj z ustreznim živilom.
Če se že odločimo za prehranska dopolnila, so tu nova vprašanja. Bomo z njim res nadomestili manjkajoče? Ali lahko z njim dobimo celo več, kot pričakujemo? V dokumentarnem filmu Televizije Slovenija Resnice in neresnice o vitaminih in mineralih (6. 10. 2009) je dr. Božidar Ogorevc iz Laboratorija za analizno kemijo Kemijskega inštituta v Ljubljani povedal, da so v nekaterih izdelkih ugotovili tudi vsebnost snovi, ki jih vsebujejo avtomobilski katalizatorji. V njih se je verjetno pojavila, ker sta sadje ali zelenjava, iz katerih so pridobili določeno snov, rasla na poljih, ki so bila očitno preblizu cest. Vpliv teh snovi na organizem še vedno ni povsem raziskan in ostaja nepredvidljiv. Ugotovili so tudi večjo vsebnost določenih rudnin, ki so v gnojilih (pokazatelj intenzivnega kmetovanja) in sledi kovin s proizvodnih strojev in posod, kjer so prehranska dopolnila izdelovali (kar je neizogibna posledica proizvodnje).
Naslednja stvar, na katero moramo biti pozorni, je, da ne bi v organizmu s sočasnim jemanjem prehranskih dopolnil in uživanjem hrane porušili ravnovesja; ker bi zaužili celo preveč določenih snovi. Te se potem lahko v telesu kopičijo in povzročajo škodo. Zgolj s hrano le redko pride do prevelikega vnosa določenih snovi, medtem ko s sintetično pridobljenimi snovmi, ki so v prehranskih dopolnilih, hitreje dosežemo preveliko koncentracijo in zato povsem nasprotne učinke.
Antioksidant za vid
Lutein spada v skupino karotenoidov (antioksidanti) in naj bi zmanjševal tveganje za pojav očesnih obolenj, na primer sive mrene in starostne okvare rumene pege, kar so ugotovili z epidemiološkimi študijami. S hrano dobimo približno dva miligrama luteina na dan. Največ ga vsebuje zelenolistna zelenjava (na primer ohrovt, špinača, zeleni radič, solata), sadje (pomaranče, marelice), jajčni rumenjak iz kokošjih jajc, a le če jih hranijo s hrano, ki vsebuje veliko luteina. Lutein je registriran kot barvilo za živila pod oznako E161b. Za različne izdelke ga pridobivajo samo iz rastlin. Industrijsko najbolj pomembna surovina za pridobivanje luteina je znana okrasna rastlina žametnica (Tagetes erecta) in ne ognjič (Calendula officinalis), kot navajajo nekateri proizvajalci (za obe rastlini se v angleščini uporablja beseda “marigold”).
Arhiv Zdravja
