Debelost je po vsem svetu vse večji zdravstveni problem. Kopičenje čezmerne maščobe ne vpliva le na telesno podobo, ampak tudi resno ovira zdravje. Njegove posledice so številne. Med drugimi debelost povzroča spremembe na koži, ki sicer niso usodne, a so včasih med prvimi, ki so za prizadeto osebo moteče.
Maščobno tkivo je pravzaprav velik endokrini organ, saj se v njem tvorijo številni posredniki, mediatorji, vnetja (citokini) in hormoni. Tako debelost znatno prispeva k nastanku sladkorne bolezni tipa 2, k povišanemu krvnemu tlaku, povišanim maščobam v krvi in aterosklerozi, motnjam menstrualnega ciklusa, določenim oblikam raka in degenerativnim boleznim gibal.
Vendar debelost ni le dejavnik tveganja za različna resnejša obolenja, povzroča tudi zadrege, povezane s telesno podobo, ki lahko delujejo frustrirajoče, zmanjšujejo samozavest in lahko vodijo celo v depresijo. Med vidnimi telesnimi spremembami, povezanimi z debelostjo, so tudi nekatere lepotne in bolezenske spremembe kože. Najpogostejše naštevamo v nadaljevanju.
Intertriginozni dermatitis
Gube se vnamejo
Zaradi mehanskega draženja kože v kožnih gubah (pod dojkami, v dimljah, pazduhah … ) in čezmernega potenja se koža vname, postane pordela, otekla in včasih se pojavijo tudi razjede. Pogosto pride do okužbe z glivicami, najpogosteje s kvasovkami. K nastanku intertriginoznega dermatitisa, kot se obolenje imenuje, lahko prispevajo tudi nezračna oblačila in pomanjkljiva telesna higiena.
Za zdravljenje je pomembna ustrezna higiena. Na vlažno in zmehčano kožo z razjedami dajemo obkladke s fiziološko raztopino. V primeru glivične okužbe svetujemo, da na mesta kožnih sprememb nanesemo ustrezna sredstva (antimikotike) v kremah in pršilih. Oboleli naj prizadeti predel kože vzdržuje čim bolj suh, tudi s pomočjo posipov, navadnih ali antimikotičnih.
Otekline nog
Osebam s čezmernim telesnim maščevjem pogosto otečejo noge. Do otekanja lahko pride zaradi motenega odtekanja venske krvi (flebedem) ali limfe (limfedem), lahko pa se kopiči tudi maščevje okoli gležnjev in na golenih (lipedem). V teh primerih nam lahko največ pomaga gibanje (hoja, kolesarjenje, plavanje) in ustrezno stisnjenje z elastičnimi povoji oziroma kompresijskimi nogavicami. V primeru nastanka razjed se le-te slabše celijo. Tudi druge rane, na primer po kirurških posegih, se slabše celijo.
Vzbrsti v pazduhah
Acanthosis nigricans so žametne rumenorjave ali črne vzbrsti na predelih, kjer prihaja do vnetja kože zaradi zastoja znoja in kjer zrak ne pride do kože, najpogosteje v pazduhah. Poleg najočitnejše oblike pomoči, torej zmanjšanja telesne teže, včasih pomagajo tudi retinoidi (analogi vitamina A), ki jih nanesemo na prizadeti predel.
Mehki fibromi
Pecljati tumorčki
Drobni, pecljati kožni tumorčki, sestavljeni iz rahlega veziva, se imenujejo mehki fibromi. So kožne barve in se najpogosteje nahajajo okoli vratu, v pazduhah in drugod v pregibih. Motijo nas iz lepotnih razlogov, poleg tega pa se zaradi nenehnega drgnjenja lahko tudi vnamejo. Odstraniti jih je mogoče z električnim tokom (elektrokoagulacija), zamrzovanjem ali laserjem.
Zadebeljeni podplati
Plantarna hiperkeratoza
Podplatna (plantarna) hiperkeratoza je zadebeljena rožena plast kože podplatov. Odstranjujemo jo mehanično z drgnjenjem ali s keratolitičnimi mazili.
Strije
Strije nastanejo zaradi raztegovanja kože, ki poškoduje vezivno tkivo v koži. Natančen mehanizem nastanka strij še ni povsem pojasnjen. Gre za rožnate ali rožnatorjave podolgovate atrofične brazgotine na mestu raztegovanja kože. Ne predstavljajo bolezenskega stanja, vendar so z lepotnega vidika lahko zelo moteče in frustrirajoče. Odstranjevanje strij je nehvaležna naloga. Poskusimo lahko s kremami, ki vsebujejo retinoide. Včasih so uspešni posegi z laserji.
Poraščenost
Pogost pojav pri čezmerni telesni teži je tudi povečana poraščenost telesa. Pri ženskah lahko pride tudi do poraščenosti, ki je sicer značilna za moške (hirzutizem), in sicer se pojavijo brada, brki, porastejo lahko tudi prsi in linea alba. Če so prisotne tudi hormonske spremembe, je potreben pregled pri endokrinologu. Hirzutizem zdravimo s snovmi, ki delujejo proti učinkom moških spolnih hormonov (antiandrogeni, na primer ciproteronacetat). Lahko jih odpravljamo tudi z lasersko epilacijo in depilacijskimi kremami.
Celulit
Naslednja težava lepotne narave je celulit – grudice in vdolbine v podkožnem maščevju na stegnih, zadnjici in trebuhu. Natančen mehanizem njihovega nastanka še ni pojasnjen. Verjetno sodelujejo hormoni, predvsem estrogen, in način življenja. Nastane lahko tudi pri vitkih osebah, vendar pri debelejših postane izrazitejši. Za zmanjšanje celulita je najpomembnejša sprememba prehrane z veliko vitamini, sadjem in zelenjave. Prepovedani so koncentrirani enostavni sladkorji in koncentrirane maščobe. Priporočljivo je pitje veliko vode in drugih nesladkanih brezalkoholnih pijač, veliko gibanja in izogibanje stresu. Pomaga tudi limfna drenaža in liposukcija.
Vnetja dlačnih mešičkov
Ljudje s čezmerno telesno težo in z njo povezano odpornostjo na inzulin imajo pogostejša vnetja dlačnih mešičkov (folikulitis), ki so lahko gnojna (furunkel). V primerih, da gre za bakterijske okužbe, pomagajo antibiotične kreme.
Najpogostejši vzrok: preobilica hrane
Hipertrihoza
Debelost nastane, kadar vrednost zaužitih kalorij presega vrednost porabljenih kalorij. Nekateri ljudje sicer nagnjenost h kopičenju telesne maščobe res podedujejo, a tudi to se lahko izrazi le v primeru čezmernega vnosa hrane. K nastanku debelosti prispeva predvsem način življenja in razmišljanja v določenem družbenem okolju. Hormonski vzroki so prisotni le pri približno odstotku debelosti, ko gre lahko za zmanjšano delovanje ščitnice, pomanjkanje rastnega hormona ali Cushingov sindrom. K nastanku debelosti lahko prispeva tudi uživanje nekaterih zdravil, na primer antipsihotikov, nekaterih antidepresivov, kontracepcijskih sredstev in steroidnih hormonov. Preveliko uživanje hrane je včasih odraz psihiatrične motnje.
Najboljša rešitev je zmanjšanje teže
Kožne spremembe, ki so povezane s čezmerno težo, seveda najučinkoviteje obvladujemo, če nam uspe težo zmanjšati, kar nikakor ni lahka naloga. Za njeno uspešnost je ključna sprememba načina življenja, razmišljanja in prehranjevanja, pri čemer je pogosto potrebna tudi strokovna pomoč.
Prehrana naj vsebuje 500 do 700 kilokalorij manj od dnevnih potreb posameznika. Obrokov naj bi bilo štiri do pet na dan. Zajemajo naj čim manj hrane z visokim glikemičnim indeksom. Priporočljivo je 30 do 90 minut gibanja na dan, pri čemer je treba paziti, da izberemo ustrezno obliko vadbe in da jo prilagajamo postopnemu znižanju teže, saj lahko sicer preveč obremenimo sklepe. Le v redkih primerih naj bi dodatno ob omenjenih ukrepih uporabljali tudi zdravila.
Kirurško preoblikovanje telesa je smiselno le v skrajnih primerih debelosti oziroma po izgubi velike količine telesnega maščevja in posledične preobilice kože. Vendar le pri bolnikih, ki so že sprejeli nov način razmišljanja, življenja in prehrane ter vzdržujejo indeks telesne mase znotraj normalnih vrednosti vsaj eno leto.
Mateja Lisjak, dr. med., foto: arhiv avtorice, arhiv Zdravja
Fruktoza ali sadni sladkor je enostavni sladkor, a njeno uživanje prehranski strokovnjaki vseeno priporočajo – kot del sadja. Ogljikovi hidrati so glavi vir energije, ki poganja naš živi »stroj«. Vendar je energije, še posebej če si jo nabiramo z enostavnimi sladkorji, hitro preveč in se začne nalagati v telesnih maščobah. Fruktoza, ki nam jo ponuja prehranska industrija v številnih pijačah in hrani, je malce drugačna. Fruktoza (sadni sladkor) velja za enega najbolj sladkih ogljikovih hidratov in je za 1,3- do 1,6-krat slajša od namiznega sladkorja ter ima bistveno nižji glikemični indeks kot saharoza (namizni sladkor) ali glukoza (grozdni sladkor).
Najdemo jo v sadju in nekaterih vrstah zelenjave (na primer korenju, rdeči pesi, kolerabi, grahu) in medu. V tej hrani je prisotna v idealnem razmerju z glukozo (grozdni sladkor) in ostalimi hranili ter mikrohranili. Telo takšne ogljikove hidrate sprejme dobro. Težava nastopi, ko vmes poseže človek in fruktozo »pridela« iz drugih virov. Takšna fruktoza lahko postane vzrok za nastanek številnih bolezni.
V sadju je fruktoza naravno prisotna, a vlaknine, vitamini, rudnine, encimi in druge dragocene rastlinske snovi uravnavajo njene možne slabe presnovne učinke.
Fruktoza kot cenejše nadomestilo
Postopek je naslednji. Iz koruze najprej pridobijo koruzni sirup, ki vsebuje večinoma glukozo. Nato sirupu dodajo encime, ki to glukozo spremenijo v fruktozo. Sledi postopek, ki omogoči nastanek sirupov različnih vsebnosti fruktoze (od 42 do 90 odstotkov).
Fruktoza, ki ni pridobljena iz sadja, temveč iz rafiniranega koruznega sirupa ali rafiniranega sladkorja, je danes najpogostejši dodatek v predelani hrani na naših policah. Prisotna je v raznih vrstah sladkarij, v sadnih sokovih, gaziranih pijačah, kosmičih, kruhu in pekovskih izdelkih, piškotih, sladoledu, jogurtih, paradižnikovih omakah, majonezah in izdelkih za diabetike.
Uporaba tovrstnega sladkorja je s stališča proizvajalcev predelane hrane povsem razumljiva, saj je iz koruznega sirupa pridobljena fruktoza cenejša kot običajni sladkor, poleg tega ima lastnosti, da podaljša obstojnost izdelkov in ohranja strukturo hrane. A vedeti moramo naslednje. Če fruktozo zaužijemo v njeni naravni obliki, torej s sadjem in zelenjavo (dva do tri srednje velika jabolka), jo dobimo približno 15 gramov. Če jo popijemo s sladkano pijačo (dve do tri pijače na dan), jo bomo dobili kar 70 gramov.
Od sladkorja do maščobe
Še huje je, da najstniki, ki po takih pijačah radi posegajo, z njimi ne bodo dobili le rafinirane fruktoze, temveč tudi visoko tveganje za nastanek debelosti in z njo povezanih bolezni, meni prof. Robert Lustig s kalifornijske univerze, strokovnjak za pediatrično endokrinologijo. Podobno misli tudi slovenska strokovnjakinja prof. dr. Ana Plemenitaš, z Inštituta za biokemijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Ameriški nefrologi so pod drobnogled vzeli podatke 4500 ljudi brez težav s povišanim krvnim tlakom, ki so sodelovali v ameriški nacionalni raziskavi med leti 2003 in 2006. Tistim, ki so zaužili 74 gramov fruktoze na dan, se je krvni tlak dvignil tudi do 87 odstotkov.
Še ena raziskava je potekala pri čezmerno težkih prostovoljcih, ki so 10 tednov uživali pijačo, oslajeno s fruktozo ali glukozo. Pijače so prispevale četrtino kalorij, ki so jih zaužili čez dan. V tem obdobju sta obe skupini prostovoljcev pridobili približno enako količino telesne teže, a s pomembno razliko – fruktozni skupini se je povečala količina trebušne maščobe. Pri njih so okoli jeter, srca in prebavil začele nastajati nove maščobne celice. Povečalo se jim je tveganje za bolezni srca in nastanek sladkorne bolezni.
Ključ je v presnovi
Otroci radi posegajo po sladkih pijačah. Te so največkrat sladkane s fruktozo, ki ni pridobljena iz sadja, temveč iz rafiniranega koruznega sirupa ali rafiniranega sladkorja. Raziskave kažejo, da je tudi to eden od razlogov za vse več predebelih otrok.
Presnova fruktoze v telesu se razlikuje od presnove glukoze. Ko ogljikove hidrate telo prebavi do enostavne oblike, te iz črevesja preidejo v kri. S krvjo gredo skozi jetra in nato naprej kot krvni sladkor do vseh tkiv in organov. Večina glukoze gre skozi jetra nespremenjena in jo telo uporabi za pridobivanje energije. Le preostanek, ki ni potreben za neposredno pridobivanje energije, se v mišicah in jetrih spreminja in shrani kot glikogen, ki ga telo kdaj pozneje porabi za pridobivanje energije. Če so tudi vse glikogenske zaloge polne, se odvečni ogljikovi hidrati shranijo v maščobne celice po vsem telesu.
S fruktozo je nekoliko drugače, ker se skoraj vsa presnovi že v jetrih, kjer se takoj pretvori v maščobe, te pa preidejo v kri in med drugim povečajo raven trigliceridov. Le-ti pa so najbolj odgovorni za nalaganje maščob v trebuh (visceralno maščobno tkivo). Znano je, da je takšen tip debelosti povezan z nastankom srčno-žilnih bolezni, povišanega krvnega tlaka in sladkorne bolezni tipa 2. Ker se v jetrih fruktoza spremeni v maščobo, tudi močno poveča nevarnost zamaščenosti jeter, kar lahko vodi v cirozo ali raka, navaja prof. Lustig.
Ugotavljajo, da se po zaužitju 80 gramov sladkorne mešanice (25 odstotkov glukoze in 75 odstotkov fruktoze) tvorba maščob po naslednjem obroku poveča za skoraj 16,9 odstotka, medtem ko se po zaužitju enake količine glukoze poveča le za 7,8 odstotka.
Fruktoza in glukoza imata tudi različen vpliv na hormone, ki so povezani z uravnavanjem telesne teže. Glukoza spodbudi izločanje inzulina iz trebušne slinavke in leptina iz maščobnih celic. Fruktoza ne spodbuja izločanja teh dveh hormonov, ki telesu sporočata, da je bilo hrane dovolj. Torej naravnega mehanizma ni več. Po zaužitju obroka z veliko fruktoze smo še vedno lačni in pojemo še več. Fruktozi očitajo tudi, da spodbuja pojav odpornosti na inzulin.
Najboljša je v sadju
V sadju in zelenjavi je fruktoza naravno prisotna. Vlaknine, vitamini, rudnine, encimi in druge dragocene rastlinske snovi uravnavajo njene možne slabe presnovne učinke. Zato se nam sadju v strahu pred fruktozo zagotovo ni treba odpovedati.
Zelo hitro pa preveč fruktoze zaužijemo v obliki visokofruktoznega sirupa (HFCS), ki je prisoten v različnih prehranskih izdelkih in ga ne pridobivajo iz sadja.
Izdelke s fruktozo so zaradi manjšega vpliva na krvni sladkor včasih priporočali prav sladkornim bolnikom in tistim, ki so želeli shujšati. Danes, ko vse več raziskav ugotavlja, da je takšna fruktoza morda povezana z odpornostjo na inzulin, povečanimi maščobami v krvi in nevarnim trebušnim maščevjem, se zdi resnica o tem »sadnem« sladkorju vse bolj grenka.
Ogljikovi hidrati (sladkorji)
enostavni ali monosaharidi in disaharidi: glukoza ali grozdni sladkor, fruktoza ali sadni sladkor, saharoza ali namizni sladkor, laktoza ali mlečni sladkor, maltoza ali sladni sladkor
sestavljeni ali polisaharidi (glikogen, škrob, celuloza, pektin …)
Kako lahko škoduje
Tveganja, ki jih povezujejo s prevelikim uživanjem industrijsko pridobljene fruktoze:
Adele, ki navdušuje s svojim glasom in talentom, se nikdar ni preveč mučila z vprašanjem o svoji teži. Čeprav je znana po tem, da se ne sekira preveč zaradi nekaj dodatnih kilogramov, pa se je zdaj pred kratkim menda lotila diete, po kateri je izgubila že sedem kilogramov. Velika skrivnost? Odpovedala se je mesu in mesnim izdelkom in postala vegetarijanka ter se začela redno gibati. Diete se je menda lotil tudi njen najdražji. Po zahtevni operaciji grla je pevka spremenila način življenja in se zavoljo petja, ki ji je najljubše na svetu, odpovedala tudi cigaretam. Nova, vitkejša Adele pa se menda tudi veliko bolje počuti, lažje gre v hrib in nima težav s sapo. Diete se menda namerava držati čim dalj časa. Mi pa upamo, da bo ohranila zdrav način življenja, saj nam je njen glas še kako pri srcu.
Pozdravljeni, zanima me vzgoja svojih špargljev, saj sem sadike opazila v različnih trgovinah in razmišljam o nakupu le-teh. Franca iz Vipave Špargelj je trajno zelišče, ki lahko daje pridelek tudi 20 let. V zemlji razvije posebno koreniko s številnimi stebli, ki sčasoma oleseni. Dokler so stebla mlada, mesnata in krhka, so užitna. Ker so njegove poganjke včasih belili s posebnimi lončenimi štulami ali zvonci, so ga imenovali tudi beluš.
Gojenje špargljev na vrtu
Pri zasnovi nasada s sadikami posadimo mlade rastlinice na stalno mesto praviloma do meseca junija. Rastline zrastejo do 90 cm visoko in do 45 cm v višino. Najbolje uspeva pri temperaturi od 16 do 24 oC, za sajenje izberemo lego, kjer ni velike nevarnosti, da pride do zmrzali. Prenaša različno rodovitna tla, z bazičnim ali nevtralnim pH-jem. Tla morajo biti dobro odcedna, ob deževju ne sme zastajati voda. Dobri sosedje špargljev so krompir, solata, motovilec in špinača.
Sadike za šparglje
Sadike posadite na dno brazde, globoke od 20 do 22 cm. Razdalja v vrsti med sadikami pa mora biti 30 cm, medvrstni razmik pa 120‒150 cm. V prostor med vrstami lahko sejemo solato. Korenine razprostremo po jarku in jih do vrha zasujemo s prstjo. Zlasti prvo leto potrebujejo dovolj vlage. Jeseni damo okrog rastlin mešanico komposta in gnoja. Če želimo pridelati beljen špargelj, v tretjem letu oblikujemo grebene, ker to leto pobiramo prvi pridelek. Tako prisilimo poganjke, da rastejo skozi prst brez svetlobe, zato ostanejo bledi (brez zelenila).
Greben naj bi bil visok približno 25 cm in zgoraj širok 30 cm. Njegove stene obtolčemo s hrbtom lopate, da lažje spoznamo mesta, kjer silijo beluši na dan. Ko opazimo razpoke, poiščemo s prsti poganjek in ga odrežemo z nožem, pri čemer pazimo, da ne poškodujemo sosednjih, še nerazvitih poganjkov. Belušev nasad je priporočljivo zastirati z listjem ali slamo, saj s tem zadržujemo vlago in preprečujemo rast plevelom.
Ko je rez končana in so vsi poganjki zunaj, podremo grebene in prst zravnamo med vrste, da nastane ravna greda.
Za zeleni špargelj pripravimo zemljišče na enak način, le jarki so bolj plitvi (do 20 cm globok jarek), da so sadike, ko jih posadimo, le 10‒15 cm pod površino. Režemo jih v maju ali začetku junija, ko so poganjki dolgi približno 20 cm.
Pri obeh načinih vzgoje je treba pustiti nekaj poganjkov, da rastlina doraste, cveti, napravi seme in se okrepi.
Oreh (Juglans regia) je eno izmed najstarejših in najbolj cenjenih dreves v naših krajih. Njegovi plodovi so že od nekdaj pomemben del prehrane in ljudske medicine. Stari Grki so orehe imenovali “hrana za možgane”, kar ni bilo naključje – njihova oblika spominja na možganske vijuge, hkrati pa vsebujejo hranila, ki dokazano krepijo živčni sistem.
Orehovi listi so bogati s čreslovinami in drugimi koristnimi snovmi. Njihove pripravke uporabljajo za lajšanje številnih težav s kožo, kot so mozolji, izpuščaji in razjede. Oreh oziroma njegovi plodovi imajo svoje koristne lastnosti, predvsem na srce in žilje. Cenjeno je tudi orehovo olje, in to ne le v kulinariki.
Ključni poudarki:
Orehi so bogat vir omega-3 maščobnih kislin, ki prispevajo k zdravju srca in ožilja ter zmanjšujejo vnetja v telesu.
Vsebujejo antioksidante, kot je elaginska kislina, ki pomagajo pri zaščiti celic pred oksidativnim stresom in lahko zmanjšajo tveganje za nekatere vrste raka.
Orehovi listi so bogati s čreslovinami in flavonoidi ter se uporabljajo za lajšanje težav s kožo, kot so mozolji, izpuščaji in razjede.
Pripravki iz orehovih listov se uporabljajo tudi za izboljšanje prebave, lajšanje driske in krepitev imunskega sistema.
Redno uživanje orehov lahko izboljša delovanje možganov, saj vsebujejo hranila, ki podpirajo kognitivne funkcije in zmanjšujejo tveganje za nevrodegenerativne bolezni.
Botanično spada oreh v družino Juglandaceae, ki ima štiri rodove (Juglans, Carya, Pterocary in Platycarya) z več kot 70 vrstami. V svetu je najbolj razširjen rod Juglans, v njem pa navadni ali perzijski oreh (Juglans regia), ki izvira iz Irana in Iraka, in črni oreh (Juglans nigra), ki izvira iz Severne Amerike. Med drugimi vrstami omenimo še argentinski, bolivijski, kalifornijski, kitajski, japonski, arizonski, mandžurski in zahodnoindijski oreh.
Hranilna vrednost orehov
Orehi so energijsko bogata hrana, a njihova hranilna sestava jih dela izjemno koristne:
zdrave maščobe – bogati so z omega-3 maščobnimi kislinami (ALA), ki jih redko najdemo v oreščkih,
beljakovine – približno 15 g beljakovin na 100 g,
vlaknine – podpirajo zdravo prebavo,
vitamini – vitamin E, vitamini skupine B, folna kislina,
minerali – magnezij, fosfor, baker, mangan, cink.
Orehi so tako pravi mali energijski paketi, ki poleg hranil nudijo tudi dolgo občutek sitosti.
Navaden oreh, a le po imenu
V Sloveniji in drugod po Evropi ter Aziji raste večinoma le navadni oreh. Na Balkanskem polotoku so ga najprej zasledili v Grčiji, od koder so ga Rimljani prenesli v Italijo, od tod pa se je razširil po vsej Evropi.
Oreh zraste do 35 metrov visoko. Ima mogočno deblo in razvejeno košato krošnjo. Zgodaj spomladi z vej prejšnjega leta visijo dolge mačice (moški cvetovi), na novih vejah pa so majhni klaski ženskih cvetov. Listi, sestavljeni iz petih do devetih lističev, so sprva rdečkasti, nato postopoma pozelenijo. Plod ima mehko, najprej zeleno in nato rjavo lupino.
V Sloveniji raste oreh tako rekoč povsod – ob morju in v notranjosti do nadmorske višine 1000 metrov. Najbolj razširjen je v severovzhodni Sloveniji. Večinoma raste kultivirano v bližini naselij, ponekod tudi divje po svetlih gozdovih. V primernem podnebju se je povsem udomačil, zlasti v bližini človeških naselij, kjer posamezna drevesa dosežejo visoko starost.
Predvsem ljudje, ki trpijo zaradi prebavnih motenj in zapeke, vedo, da orehovi plodovi zagotovijo črevesju potrebno dejavnost tudi, kadar odvajala ne delujejo več.
Orehovi listi za črevesje in kožo
Uporabni deli oreha v zdravilne namene so predvsem njegovi listi, ki so bogati z zdravilnimi čreslovinami. Vsebujejo tudi naftokinone (juglon), flavonoide, kot sta hiperozid in kvercetin, askorbinsko kislino in eterično olje. Čreslovine obarjajo beljakovine in tako zmanjšujejo občutljivost sluznic, blažijo vnetne procese in celijo rane. Juglon deluje protibakterijsko.
Liste nabiramo junija in julija, tako da z osrednjega stebla posmukamo posamezne lističe ter jih hitro posušimo pri temperaturi 40 stopinj Celzija, da ne počrnijo. Hranimo jih v dobro zaprtih posodah. Suha droga ima močan, aromatičen vonj in oster, grenek in trpek okus. Iz posušenih listov lahko pripravljamo čaje, tinkture in tekoče izvlečke. Če pripravke kupujemo, bodimo pozorni, da imajo listi vsaj dva odstotka flavonoida hiperozida.
Pripravke iz listov uporabljamo zunanje pri težavah s kožo, kot so mozolji, izpuščaji in razjede. Pripravki so kreme, geli in mila, ki vsebujejo enega do tri odstotke tinkture ali tekočega izvlečka. Zunanje lahko uporabljamo tudi razredčeno tinkturo.
Notranja uporaba je namenjena ustavljanju prebavnih motenj, predvsem driske in črevesnih okužb. Povečala naj bi tudi imunsko odpornost in izboljševala krvni obtok. V ta namen uporabljamo poparek. Poparek lahko tudi grgramo. Pri driskah lahko uporabljamo tudi po 10 do 15 kapljic dva- do trikrat na dan.
Pri močnem potenju rok in nog so priporočljive kopeli.
Rane lahko izpiramo s poparkom. Nekateri za gnoječe se rane priporočajo tudi polaganje zmečkanih svežih listov.
Tako kot vse droge s čreslovinami lahko tudi orehovi listi pri občutljivih osebah povzročajo slabost in bruhanje.
Domači pripravki iz listov
POPAREK pripravimo tako, da 10 gramov posušenih listov stresemo v liter vrele vode, namakamo 15 minut, nato precedimo in popijemo tri do pet skodelic na dan. Lahko ga tudi grgramo ali z njim izpiramo rane. V KOPEL dodamo zavretek iz 100 gramov posušenih listov in litra vode. Za sedežne kopeli vzamemo manj droge. TINKTURO pripravimo tako, da 20 gramov sveže posušenih listov prelijemo s 100 mililitri 70-odstotnega etanola.
Plodovi za srce in žilje
Vse več raziskav kaže, da igrajo orehovi plodovi pomembno vlogo v zmanjševanju tveganja za bolezni srca in žilja. Uživanje orehov naj bi vplivalo na znižanje holesterola in zmanjšanje žilnih vnetij. Iz orehov stiskajo tudi olje, ki je cenjeno tako v kulinariki (za solate in za začinjanje jedi) kot tudi zaradi svojih ugodnih učinkov v zdravilstvu. Tako kot lešnikovo, sezamovo in mandljevo olje je dober vir esencialnih maščobnih kislin.
Naravno, hladno stisnjeno orehovo olje vsebuje visok delež koristnih nenasičenih maščobnih kislin: omega-6 in omega-3, in sicer v razmerju približno 3 : 1, kar ga uvršča med olja z najvišjim deležem omega-3 maščobnih kislin. Orehovo olje naj bi delovalo varovalno proti boleznim srca in žilja (ateroskleroza, ishemija,visok krvni tlak, holesterol).
Tudi raziskave so pokazale, da redno uživanje orehovega olja zniža stopnjo umrljivosti zaradi ishemičnih bolezni srca. V različnih virih omenjajo še varovalno delovanje pri slabokrvnosti, kroničnem hepatitisu, visoki kislosti želodca in čezmernem delovanju ščitnice. V zadnjih letih so ugotovili celo, da zaradi maščobnih kislin omega-3, ki jih vsebuje, orehovo olje lahko zmanjša tveganje za kronični bronhitis in pljučni edem pri kadilcih ter bivših kadilcih. Priporočajo ga še za boljšo plodnost, pa tudi nosečnicam in doječim materam. Poleg tega naj bi blažilo bolečine v ustih in grlu.
Mazilo za kožo in vene
Orehovo olje uporabljajo tudi v kozmetičnih izdelkih za lase in kožo. Blagodejno vpliva na suho kožo, zdravi luskaste ekceme, mozolje, lišaje, celulit in druge kožne težave ter kožo tudi rahlo ščiti pred soncem. Primerno je za nego obraza in telesa, samostojno ali v kombinaciji z drugimi olji. Vsebuje tudi vitamin E, ki je naravni antioksidant in ščiti žile pred staranjem in pokanjem. Če kožo redno mažemo mesec dni, naj bi se obnovile vse tri plasti kože.
Orehovo olje lahko uporabljamo tudi za nego las. Za nego, visok sijaj in zaščito lasnih konic ga porazdelimo po vsej dolžini suhih las. Olja ne spiramo. Za obnovo temnih las pa ga nanesemo nanje pred umivanjem in pustimo, da učinkuje 15 minut. Nato lase umijemo. Orehovo olje dobro učinkuje tudi proti prhljaju.
Vedeti moramo še to, da orehov in orehovega olja ne smejo uporabljati tisti ljudje, ki so alergični na oreščke oziroma lupinasto sadje.
Orehi in preventiva pred boleznimi
Sladkorna bolezen tipa 2 – redno uživanje orehov izboljša občutljivost na inzulin.
Rak – antioksidanti v orehih lahko zmanjšujejo tveganje za določene vrste raka.
Starostne bolezni – orehi ščitijo pred oksidativnimi poškodbami, ki so povezane s staranjem.
Kako vključiti orehe v vsakodnevno prehrano?
Orehi so vsestransko uporabni:
kot zdrav prigrizek,
v jogurtih in kosmičih,
v solatah (odlično se ujemajo z rdečo peso, jabolki ali sirom),
v pecivu, poticah in kolačih,
kot dodatek omakam in namazom (npr. pesto iz orehov).
Priporočena količina je približno 30 g orehov na dan (majhna pest).
Viri in raziskave
Bhat AA, Shakeel A, Rafiq S, Farooq I, Malik AQ, idr. Juglans regia Linn.: naravni zaklad vitalnih fitoaktivnih spojin [Juglans regia Linn.: A Natural Repository of Vital Phytochemical and Pharmacological Compounds]. Life. 2023;13(2):380. Dostopno na: https://www.mdpi.com/2075-1729/13/2/380
Rashki M, idr. Prehranske prednosti oreha (Juglans regia L.) za zdravje srca [Nutritional Advantages of Walnut (Juglans regia L.) for Cardiovascular Health]. Food Science & Nutrition. 2025. Dostopno na: https://onlinelibrary.wiley.com/doi/full/10.1002/fsn3.4526
Shabbir MA, idr. Osupljiva sinergija oreha: zmanjšanje oksidativnega stresa in vnetja [Astounding the synergistic interplay of walnuts in reducing oxidative stress and inflammation]. Članek ScienceDirect. 2024. Dostopno na: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S1756464624002949
Sonce izrazito ugodno vpliva na naše počutje, pove sogovornik doc. dr. Tomaž Kocjan, dr. med., specialist endokrinolog. Zaradi sončne svetlobe se poveča izločanje “hormona sreče”. Zato imamo več energije in smo bolje razpoloženi. Prav tako je sončna svetloba nujna za nastanek vitamina D, ki je predpogoj za zdrave kosti. Raziskave kažejo, da ga številnim ljudem vse bolj manjka.
Izpostavljanje soncu, ki ga običajno odsvetujemo zaradi nevarnosti raka in drugih posledic, je pod določenimi pogoji vendarle lahko koristno, in to iz več vidikov. Sončna svetloba zmanjšuje izločanje melatonina ali “spalnega hormona” in povečuje raven serotonina ali “hormona sreče”. Zato so na primer spomladi opazne pozitivne spremembe v počutju, ki so posledica daljših dni in večjega izpostavljanja sončni svetlobi, pravi doc. dr. Tomaž Kocjan, dr. med., specialist endokrinolog s Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. Dodatno je razlog, da gremo na sonce, tudi zagotavljanje potrebne ravni vitamina D. Tega številnim primanjkuje, zaradi česar je ogroženo njihovo zdravje. “Zadnje raziskave kažejo, da človek potrebuje za optimalne učinke višjo raven vitamina D, kot smo mislili še pred nekaj leti.” Na svetu naj bi vitamina D primanjkovalo že približno milijardi ljudi.
Za boljše razpoloženje
Kadar smo več na soncu, to zazna naše oko oziroma natančneje mrežnica, ki je notranji sloj očesa. Preko živčnih poti posreduje te podatke v poseben del možganov, ki ga imenujemo hipotalamus. “Gre za nadzorno središče žlez z notranjim izločanjem, ki uravnava raven izločanja različnih hormonov. Med žlezami z notranjim izločanjem ima pomembno vlogo predvsem epifiza ali češarika. To je majhna, za grah velika žleza, ki leži na bazi možganov in izloča melatonin. Melatonin ali spalni hormon se iz češarike veliko bolj izloča v temi ali mraku, torej predvsem pozimi. Spomladi pa se njegovo izločanje zaradi krajših noči in več svetlobe zmanjša,” še pojasni endokrinolog.
Zaradi tega imamo več energije, manjšo potrebo po spanju, večjo željo po spolnosti in manjši apetit. Ker se v možganih hkrati dvigne raven serotonina ali hormona sreče, se izboljša tudi naše razpoloženje.
Za trdnejše kosti
Vitamin D oziroma njegova dejavna oblika hormon D je nujen za učinkovit prenos zaužitega kalcija in fosfata iz črevesa v telesne tekočine, še poudarja strokovnjak. “To je seveda predpogoj za zdrave kosti, zobe in tudi mišice. Poleg tega ima še številne ugodne učinke zunaj mišično-kostnega sistema. Znani so predvsem tisti na imunski sistem.”
Vitamin D nastopa v več oblikah in lahko nastaja v koži pod vplivom ultravijoličnih (UV) žarkov. A v naših krajih učinkovito nastaja le od začetka aprila do konca oktobra. S hrano ga dobimo le malo, več pa s prehranskimi dopolnili.
Za zadostno raven vitamina D v telesu, v obdobju od aprila do oktobra, zadošča, da med 10. in 15. uro soncu izpostavimo roke in noge za 15 do 30 minut, in sicer od dva- do trikrat na teden. Seveda moramo pri tem paziti, da nas sonce ne opeče. “Vedeti moramo, da kreme z zaščitnim faktorjem 8 zmanjšajo tvorbo vitamina D za več kot 90 odstotkov, medtem ko s faktorjem 15 za skoraj 100 odstotkov,” razloži doc. dr. Tomaž Kocjan, dr. med.
Sposobnost nastajanja vitamina D v koži se zmanjša tudi v starosti. Pri sedemdesetletniku v povprečju že za 75 odstotkov. “Vitamin D, ki nastane v koži in ga imenujemo holekalciferol ali vitamin D3, se v jetrih in ledvicah dodatno aktivira v že omenjeni hormon D. Ta pravzaprav posreduje vse zgoraj naštete učinke vitamina D.”
Priporočila so zastarela
Trenutna priporočila glede dnevnih potreb po vitaminu D so, kot poudarja doc. dr. Tomaž Kocjan, dr. med., prenizka in zelo zastarela ter jih bodo gotovo kmalu spremenili.
Svetovno priznani strokovnjaki že danes navajajo naslednje nove smernice o tem, koliko vitamina D na dan potrebujemo, da ostanemo zdravi:
dojenčki do enega leta 400 enot (10 mikrogramov)
otroci in mladostniki do osemnajstega leta od 400 do 1000 enot
odrasli od osemnajstega do petdesetega leta od 400 do 800 enot
odrasli po petdesetem letu od 800 do 1000 enot
nosečnice in doječe matere, ki imajo večje potrebe po vitaminu D kot drugi, pa celo od 1000 do 2000 enot.
“Če se na kratko in ob pravem času izpostavimo soncu (kot smo navedli prej), se v koži povprečno ustvari 3000 enot vitamina D. Pri sončenju celega telesa na morju pa tudi 20.000 enot. To se lahko uskladišči v maščobi in porabi pozneje, jeseni ali pozimi,” navaja strokovnjak. V telesu se pretvori v dejavno obliko le toliko vitamina D, kot ga potrebujemo. Preostanek se torej uskladišči. Zaradi teh varnostnih mehanizmov v telesu se z vitaminom D s sončenjem ne moremo zastrupiti.
V hrani ga ni dovolj
Vitamina D je veliko v mastnih ribah, kot je na primer losos, in v konzerviranih sardinah, skušah in tuni. A tovrstna hrana navadno ni tako pogosto na našem jedilniku. Zato s hrano zadosti vitamina D dejansko ne moremo dobiti.
“Tako vsem, ki se sonca bojijo ali do njega zaradi bolezni ne morejo, v teh krajih le ostane nadomeščanje vitamina D s pripravki v kapljicah. V priporočenih odmerkih jih lahko jemljemo vsak dan ali le enkrat tedensko v ustrezno višjih odmerkih,” pove doc. dr. Tomaž Kocjan, dr. med.
Tudi ob dodajanju vitamina D v kapljicah, ki so na voljo v Sloveniji, nam ni treba skrbeti, da bi se zastrupili, če jemljemo zgoraj priporočene odmerke. Škodljivi odmerki so namreč bistveno višji (več kot 10.000 enot na dan).
Nemočni in krhki
Strokovnjaki navajajo številne posledice pomanjkanja vitamina D. Doc. dr. Tomaž Kocjan, dr. med., jih izpostavi več:
Pomanjkanje vitamina D je verjetno povezano z nastankom avtoimunskih bolezni, na primer z multiplo sklerozo in sladkorno boleznijo tipa 1, in tudi z nekaterimi vrstami raka, predvsem debelega črevesa, dojk, prostate, trebušne slinavke in jajčnika.
Več je nekaterih okužb, na primer tuberkuloze.
Nizke zaloge vitamina D v telesu povezujejo celo z večjo umrljivostjo, morda zaradi ugodnega vpliva vitamina D na srce in ožilje.
Rahitis z deformacijami kosti pri otrocih je dobro znana posledica izrazitega pomanjkanja vitamina D.
Osteomalacija pri odraslih je podobno stanje kot rahitis pri otrocih, vendar brez deformacij kosti, saj je rast že zaključena. “Za te bolnike so značilne bolečine v kosteh, pogostejši zlomi in tudi mišična nemoč. Lahko pride tudi do negibljivosti. Tako rahitis kot osteomalacija sta le vrh ledene gore posledic pomanjkanja vitamina D.”
V maternici in otroštvu lahko premalo vitamina D povzroči zastoj v rasti in predvsem prepreči izgradnjo pričakovane največje kostne mase. “To je idealno izhodišče za poznejši razvoj osteoporoze in za osteoporozne zlome.”
Pri starostnikih, ki imajo osteoporozo, povzroči mišično nemoč, poveča možnost za padce in na ta način poveča tveganje za zlome kolka.
Najbolj ogroženi so starejši in mlajši
Strokovnjaki so, z upoštevanjem novih normativov, ocenili, da v svetovnem merilu verjetno več kot milijardi ljudi primanjkuje vitamina D. “Ogroženi so predvsem starejši ljudje, vsekakor tisti v domovih, vendar tudi od 40 do 100 odstotkov starostnikov v Evropi in Združenih državah Amerike, ki živijo v domačem okolju. Visoki so tudi deleži mlajših ljudi, ki jim manjka vitamina D. Po podatkih različnih raziskav je takšnih verjetno vsaj tretjina. Ker v Evropi ni v navadi, da bi živilom dodajali vitamin D, kot to počno v Združenih državah Amerike, bolj kot Američani tvegamo, da imamo premalo vitamina D. Ker je v materinem mleku zelo malo vitamina D, ga tudi dojenčkom vedno manjka, če ga ne dodajamo,” pojasni doc. dr. Tomaž Kocjan, dr. med., specialist endokrinolog.
Priprava: jajčevce narežemo na kocke, stebelno zeleno na ploščice, čebulo na polovične obročke, česen stremo, olive narežemo na majhne koščke in paradižnike zmečkamo. Na segretem olju prepražimo čebulo, dodamo jajčevce in zeleno ter med mešanjem zlato opražimo. Nato dodamo ostale sestavine, začinimo s soljo, poprom, kisom in sladkorjem. Pokrito kuhamo10 do 12 minut. Kuhani zelenjavi dodamo sesekljano baziliko. Pripravljeno jed lahko ponudimo toplo ali hladno.
Vednozeleni gornik (Arctostaphylos uva-ursi) velja za značilno zdravilno rastlino evropskega severa, saj so ga Islandci, Laponci in Finci že od nekdaj uporabljali. Njegov najbolj znani zdravilni učinek je pomoč pri vnetjih sečil.
Vednozeleni gornik najdemo na kamnitih pobočjih
Vednozeleni gornik (Arctostaphylos uva-ursi) je majhen, nizek grmiček z lesnatimi, močno razvejanimi stebli, ki se prilegajo k tlom. Debeli, usnjati, vedno zeleni listi so lopatičasti, v začetku poletja se sredi njih začnejo odpirati lepi, na pogled voščeni cvetovi, ki so beli z rahlimi rdečimi lisami. Iz njih se jeseni razvijejo bleščeče rdeče jagode.
Raste po suhih kamnitih pobočjih Evrope, Azije in Amerike. V Sloveniji je prilegel grmiček, ki ga najdemo po suhih kamnitih pobočjih in resavah v Julijcih, Karavankah in Kamniških planinah. Lahko ga gojimo tudi na vrtu. Vzgojimo ga iz semen, ki jih posejemo jeseni, ali iz potaknjencev, ki jih posadimo poleti. Najbolje uspeva v vlažnih šotnatih do peščenih tleh na sončni ali rahlo senčni legi.
Vednozeleni gornik – rahlo grenko zdravilo za vnetje sečil
Uporabni deli vednozelenega gornika v zdravilne namene so njegovi listi. Vednozelene oziroma zimzelene liste lahko nabiramo vse leto, vendar vedno izbiramo najmlajše. Posušimo jih na prostem, da lahko pozneje iz njih pripravljamo čaje ali suhe izvlečke za uporabo v različnih praških, tinkturah in kapsulah. Uporabljamo lahko tudi sveže liste, če jih imamo na voljo. Droga ima slaboten, značilen vonj in trpek, rahlo grenek okus. Vednozeleni gornik vsebuje fenolne glikozide, predvsem arbutin, ki jih telo spreminja v protibakterijsko delujoče hidrokinone. V njem so tudi zdravilne čreslovine, alantoin in diuretični flavonoidi.
V ljudskem zdravilstvu ga uporabljajo pri obolenjih ledvic, vnetjih mehurja, pri kamnih, močenju postelje in kroničnih driskah. Tudi številne nove raziskave so jasno pokazale, da fenolni glikozidi v vednozelenem gorniku, zlasti arbutin, po pretvorbi v hidrokinone delujejo kot zelo učinkovit antibiotik. Vednozeleni gornik pomaga pri zdravljenju okužb in vnetij sečil, kot sta vnetje mehurja in sečevoda, turov in ognojkov, okuženih z bakterijo Staphylococcus aureus, pa tudi pri zastrupitvi s hrano in driski. Poskusi na živalih so potrdili tudi učinkovitost vednozelenega gornika pri umirjanju vnetij.
Uporaba: Ne več kot teden dni
Proti okužbam in vnetjem sečil lahko vednozeleni gornik uživamo v obliki poparka, tinkture ali v kapsulah.
Poparek pripravimo tako, da tri grame posušenih in v prah zmletih listov prelijemo s skodelico vroče vode. Namakamo 10 minut, nato precedimo in popijemo tri do štiri skodelice na dan.
Če uživamo tinkturo (1 : 2 v 25-odstotnem alkoholu), je na dan vzamemo dva do štiri mililitre.
Kapsule (skupno od 100 do 200 miligramov suhega izvlečka v kapsulah) pa jemljemo trikrat na dan med jedjo po eno do dve kapsuli (odvisno od vsebnosti izvlečka v posamezni kapsuli).
Pomen vednozelenega gornika pri zdravljenju obolenj mehurja in ledvic so zdravniki spoznali v 18. stoletju.
Vedeti moramo, da vednozeleni gornik vsebuje veliko čreslovin, ki v velikih odmerkih lahko poškodujejo jetra, zato nobeno zdravljenje ne sme trajati dlje kot en teden. V enem letu smemo zdravljenje ponoviti največ petkrat. Pri uporabi čaja na osnovi vednozelenega gornika se seč obarva rjavkasto, kar večkrat vznemirja bolnike. To je nepotrebno, saj je le dokaz, da droga učinkuje. Pri bolnikih z občutljivim želodcem in pri otrocih čaj včasih povzroča želodčne bolečine in bruhanje. V teh primerih vednozeleni gornik zamenjamo z listi brusnice, ki imajo manj čreslovin, a prav toliko hidrokinonskih učinkovin kot vednozeleni gornik. Vednozeleni gornik ni primeren za bolnike z ledvičnimi obolenji. Izogibati se mu moramo tudi med nosečnostjo ali dojenjem. Otroci, mlajši od 12 let, naj rastline ne uporabljajo.
Vednozeleni gornik v družbi sadja in zelenjave
Vednozeleni gornik naj bi bil v boju proti bakterijam, ki povzročajo okužbe sečil, uspešnejši, če je bolnikov seč bolj alkalen kot kisel. Zato je priporočljivo, da med zdravljenjem s to rastlino ustrezno spremenimo prehrano. Uživamo veliko svežega sadja in zelenjave ter malo mesa in mlečnih izdelkov. Če se za takšno prehrano ne moremo odločiti, redno jemljemo odmerek sode bikarbone.
Šipek je košat grm, ki raste v večini svetovnih predelov z zmernim podnebjem, in zraste od enega do treh metrov visoko. Od maja do junija se na trnatih vejah odpirajo nežni, svetlo rožnati in belkasti cvetovi. Ko odpadejo, se cvetišče poveča, omeseni in pobarva rdeče. Iz njega se razvije šipkov plod. Plod je gol, jajčast do okroglast, z dlačicami v notranjosti.
Plodovi šipka vsebujejo veliko vitaminov C in B, pektine, nekatere organske kisline, zlasti jabolčno in citronsko, in čreslovine. Poleg teh so v njih še bioflavonoidi, ki delujejo kot antioksidanti. Glede na to, da šipkovi plodovi vsebujejo zelo veliko vitamina C, šipkovi poparki poživljajo, odpravljajo utrujenost in krepijo imunski sistem. Pogosto jih jemljemo kot splošno okrepčilo med boleznijo in okrevanjem po njej, pa tudi za zvečanje odpornosti telesa proti raznim okužbam, kot so prehladi in gripa. Posebej pomemben je za starejše ljudi, katerih prebavila ne vsrkajo zadosti vitamina C. Zaradi vsebnosti čreslovin deluje tako, da krči črevesno tkivo in pomaga pri ustavljanju driske. Pektini in organske kisline pa vplivajo na prebavni trakt. Spodbujajo izločanje prebavnih sokov ter lajšajo vnetje želodčne sluznice. Pektini poleg tega preprečujejo absorbcijo maščob iz črevesja v kri in tako pozitivno vplivajo na krvožilni sistem. Raziskave kažejo, da bi šipek utegnil pomagati pri lajšanju bolečin in izboljšanju gibljivosti sklepov, prizadetih zaradi artritisa.
Po Bachovem cvetnem zdravljenju šipek priporočajo tudi pri depresiji in apatiji. Takole pišejo o njem v knjigi Bachovo cvetno zdravljenje: »Ko smo apatični – brezčutni, otopel in v zvezi s tem ničesar ne ukrenemo, nam šipek pomaga, da se soočimo z brezizhodno, morečo in neprijetno situacijo. Šipek nam povrne aktiven odnos do življenja in z njegovo pomočjo ponovno uzremo lepe in prave življenjske cilje. Naše življenje se lahko dramatično obrne na bolje, tako da naši najbližji, pa tudi ti, ki nas poznajo le bežno, ne morejo verjeti svojim očem. Spremeni se vse: misli so živahnejše in gibi hitrejši, spet se zanimamo za dogajanje okoli sebe in zavzeto opravljamo svoje naloge. Spanje se umiri, ponovno smo zbrani in duševna odsotnost se topi kot lanski sneg.«
Za šipek bi lahko rekli »Ad astra per aspera – Preko trnja do zvezd«.
Divji kostanj (Aesculus hippocastanum) vsebuje escin, saponinski glikozid, ki krepi stene kapilar, zmanjšuje prepustnost žil in pomaga pri kroničnem venskem popuščanju.
Izvlečki iz semen se uporabljajo za lajšanje težav s krčnimi žilami, hemoroidi in oteklinami; na voljo so v obliki mazil, tinktur in kapsul.
Tradicionalno se uporabljajo tudi čaji iz listov za lajšanje kašlja ter obkladki iz skorje za zdravljenje kožnih bolezni in vnetij.
Mazila iz divjega kostanja so priljubljena za masažo utrujenih nog, saj zmanjšujejo občutek teže in bolečine.
Navadni divji kostanj (Aesculus hippocastanum), katerega zdravilne sestavine najdemo v cvetovih, skorji, plodovih in tudi v listih, je mogočno drevo, ki sodi med najbolj prepoznavne in zanimive drevesne vrste pri nas. Zaradi izjemne lepote je priljubljeno drevo v drevoredih, parkih, dvoriščih gostiln, na mestnih ulicah in tudi kot hišno drevo. Kostanjeva drevesa nudijo obilo sence v poletnih vročih dneh, poleg tega pa krošnje kostanja delujejo protihrupno ter varujejo pred vetrom. Sredi 19. stoletja je divji kostanj postal tudi cenjena zdravilna rastlina.
Divji kostanje že dolgo velja za uporabno zdravilno rastlino
Iz skorje divjega kostanja so ljudje pripravljali različne obkladke, s katerimi so lajšali vročična obolenja in tudi kožne bolezni. S poparki listov so lajšali kašelj, pripravljali pa so tudi kostanjevo moko, s katero so si pomagali pri razširjenih venah, odprtih ranah, krvnih strdkih, ledvenemu useku in protinu. Danes divji kostanj uporabljamo večinoma v obliki gotovih pripravkov, ki so standardizirani na saponinsko mešanico escin.
Divji kostanj: Splošni opis rastline
Rod divji kostanj (Aesculus) obsega od 20 do 25 vrst listavcev in grmov, od tega jih od 7 do 10 izvira iz Severne Amerike, od 13 do 15 vrst pa iz Evrazije. Tradicionalno jih uvrščamo med lastno enorodovno družino divjekostanjevk oz. Hippocastanaceae.
Rastline rodu divjega kostanja zrastejo od 4 do 35 metrov v višino (odvisno od vrste). Listi so nasprotno ležeči ter dlanasto razdeljeni in so pogostokrat precej veliki (vrsta Aesculus turbinata oz. Japonski divji kostanj ima do 65 cm velike liste). Divji kostanj cveti maja in junija. Stožčasto socvetje, ki stoji pokonci, združuje več kot sto posameznih belih ali rdečkastih cvetov. Kostanj spada med žužkocvetne drevesne vrste. Najbolje raste na humoznih, globoko izcednih in dovolj vlažnih tleh.
Drevo divjega kostanja
V mladosti raste hitro, značilno podolgovato okroglo krošnjo pa razvije le, če je posajen na samem. Drevesa delujejo tudi protihrupno in varujejo pred vetrom. Divji kostanj lahko dočaka tudi do 200 let starosti, vendar les ni kaj dosti vreden oz. je dober le za kurjavo.
Najpogostejša vrsta rodu je navadni divji kostanj (Aesculus hippocastanum), čigar domovina je Balkanski polotok, sedaj pa ga gojijo v zmernih legah po vsem svetu. Zraste do 30 m v višino in ima bele cvetove z rumenimi ali rdečimi lisami. Rjava semena, ki so neužitna, so spravljena v bodičasti ježici.
Med manjšimi vrstami je zanimiv drobnocvetni divji kostanj (Aesculus parviflora), ki se uporablja predvsem v okrasne namene. Ustvarjenih je bilo tudi več hibridov, predvsem mesnati kostanj (A. x carnea), ki je hibrid med navadnim divjim kostanjem in rdečecvetnim divjem kostanjem (A. pavia).
Divji kostanj nekoč in danes
Navadni divji kostanj izvira z Balkanskega polotoka, točneje iz severne Grčije, Albanije, deloma tudi iz Bolgarije in Makedonije. V Srednjo Evropo ga je prinesel zdravnik in botanik Karl Clusius (1526–1609), ki ga je dobil od turškega sultana ob slovesu v dar. Leta 1576 je dobljena semena divjega kostanja posadil v dunajskem parku Hofgarten, leta 1565 pa je Matthiolus prvi narisal in opisal divji kostanj, potem ko je dobil svežo vejo s plodovi iz Carigrada.
S pravim kostanjem ni nič v sorodu, pač pa se ga uporablja za živalsko krmo. Ime je dobil po tesalskem mestu Kastanis. Švedski botanik, zdravnik in zoolog Linné je divji kostanj poimenoval z latinski imenom Aesculus hippocastanum. Iz grščine je vzel predpono »a«, ki daje besedi nikalni pomen, iz latinščine pa je vzel del besede »esca«, kar pomeni jed oz. hrana. Oba pojma skupaj pomenita neustrezna hrana.
Turki so plodove divjega kostanja uporabljali za krmo konj; iz njih so pripravljali tudi sirup za zdravljenje prehlada konj. Od tod naj bi tudi izviralo poimenovanje hippocastanum: »hipos« v grškem jeziku pomeni konj in »kastanon« v grškem jeziku pomeni kostanj, torej konjski kostanj. Poleg tega so turki divji kostanj uporabljali tudi za izdelavo lepila.
Divji kostanj so začeli gojiti v Franciji
Pri nas so divji kostanj pričeli gojiti po francoskem vzoru okrog leta 1820. Danes je navadni divji kostanj priljubljeno okrasno drevo v drevoredih, parkih, na mestnih trgih in podobno. V zdravilne namene so kostanj začeli uporabljati relativno pozno. Šele sredi 19. stoletja je divji kostanj postal cenjena zdravilna rastlina. Skorjo divjega kostanja so namreč uporabljali namesto skorje kininovca pri vročičnih obolenjih, malariji, driskah, krvavenju iz želodca, pri povečanem belem toku in kožnih boleznih.
Preveretek iz divjega kostanja
Prevretek posušene skorje so uporabljali tudi za lajšanje sončnih opeklin, pri ozeblinah in ranah, ki se slabo celijo. Poparek listov divjega kostanja raztaplja sluzi in pomaga pri izkašljevanju, predvsem pri astmi in bronhitisu. Čaj iz cvetov so nekdaj pa tudi še danes uporabljali predvsem za krepitev telesne odpornosti. Kopel iz divjega kostanja pa pomaga pri revmatičnih obolenjih, ozeblinah, bolečinah v križu, povečani prostati in tudi putiki.
Plodovi divjega kostanja vsebujejo ß-escin (saponinski kompleks), ki deluje protivnetno, antieksudativno (zmanjša poškodbe kapilar, krepi stene kapilar in ščiti pred edemi) in tudi antiedemično (zmanjša otekanje), kar so potrdile tudi študije na živalskih modelih. Protivnetno in antieksudativno delovanje pripravkov iz kostanjevih plodov (standardizirani pripravki na escin) so prav tako dokazali s številnimi kliničnimi študijami na pacientih, ki so imeli kronično vensko insuficienco (boleče in otekle noge, občutek teže in napetosti v nogah, krči, nemirne noge, možno tudi nastajanje odprtih ran).
Torej so pripravki iz plodov divjega kostanja primerna dopolnitev kompresijskemu zdravljenju krčnih žil (uporaba kompresijskih nogavic ali elastičnih povojev). Mazila in kreme z izvlečkom divjega kostanja učinkovito pomagajo tudi pri hemoroidih. Prvi znaki izboljšanja se ob redni uporabi pripravkov pokažejo šele po enem ali dveh tednih.
Lubje divjega kostanja zmanjšuje izločanje žlez prebavnega trakta. Uporabljamo ga pri kroničnih diarejah, krvavenju iz želodca in črevesja, griži in podobnih obolenjih. Lubje vsebuje glikozid eskulin, ki je znan po tem, da vsrka ultra vijolične žarke. Eskulin dodajajo tudi v kreme za sončenje. Poparek cvetov se še danes uporablja za krepitev telesa, proti driskam, včasih tudi pri kožnih lisah.
Sestavine in učinkovine
Divji kostanj ima zdravilne učinkovine so v cvetovih, skorji, plodovih in tudi v listih. Plodovi divjega kostanja vsebujejo mešanico triterpenskih saponinov, ki so znani pod imenom escin (do 13 %). Escin krepi napetost oz. tonus venskih sten ter zmanjšuje krhkost kapilar. Plodovi, poleg escina, vsebujejo tudi škrob (35–60 %), beljakovine (6–9 %), maščobe (5–8 %), eskulin, grenčine, sterole, flavone, alantoin, adenozin, gvanin, sečno kislino in vitamine B-skupine in vitamin K.
Tudi v rjavi lupini kostanja je mešanica triterpenskih saponinov, z enim imenom: hipokastanozid. Lubje vsebuje kumarinska glikozida in sicer eskulin (eskulozid) in fraksin ter čreslovine. Listi in cvetovi vsebujejo flavon glikozide, predvsem kvercetin, izokvercetin in kemferol ter tudi katehinske čreslovine, proantocianidine in različne sterole.
Odmerjanje: Razni pripravki divjega kostanja za peroralno uporabo so standardizirani na escin, kar pomeni, da je v pripravku 16–19 % escina. Začetni peroralni dnevni odmerki escina so od 90 do 150 mg. Po izboljšanju stanja pa lahko dnevne odmerke znižamo na 35–70 mg. Terapija s pripravki divjega kostanja je varna pri priporočenih dnevnih odmerkih.
Opozorila: Opravili so klinične študije, pri katerih so pacienti namerno in kontrolirano prekoračili dnevni odmerek escina. Opazili so naslednje neželene učinke: pruritus (srbečica), gastrointestinalne motnje, slabost, glavobol in omotičnost. Neželeni učinki so se pojavili pri 0,6 % pacientih. Bolniki, ki jemljejo zdravila proti strjevanju krvi, naj se pred uporabo pripravkov divjega kostanja posvetujejo z zdravnikom. Obstaja namreč tveganje za nastanek krvavitev. Opravili so tudi klinične študije peroralne uporabe kostanjevih pripravkov na nosečnicah (nosečnice v zadnjem tromesečju niso sodelovale), kjer ni bilo dokumentiranih nobenih neželenih učinkov. Kljub temu odsvetujemo peroralno uporabo kostanjevih pripravkov med nosečnostjo in dojenjem.
Zanimivosti
Zaradi velike količine escina plodovi divjega kostanja niso užitni. Kljub temu so v obdobjih lakote (npr. med 1. svetovno vojno) poskušali uporabiti plodove divjega kostanja v prehrambne namene tako, da so z dolgotrajnim prekuhavanjem odstranili escin. Iz plodov divjega kostanja so pridobivali moko, škrob, olje in alkohol.
Moka iz plodov je zaradi saponinov zelo dobro sredstvo za pranje nežnih tkanin.
Stara ljudska vraža pravi, da trije kostanji v žepu človeka obvarujejo pred vsako boleznijo.
Pravi kostanj ali maroni (Castanea vesca/sativa) sodijo v družino bukev in niso v sorodu z divjim kostanjem.
Kostanjevo mazilo iz divjega kostanja
Za približno 1 kg kostanjevega mazila iz divjega kostanja potrebujete:
Kostanjeve plodove na drobno narežite ter dodajte palmino mast. Na ognju pražite 10–15 min in precedite. V drugi posodi stopite čebelji vosek, ki ste mu dodali oljčno olje in mandljevo olje. Obe fazi (kostanjevo in oljno fazo) združite še vroči in dobro premešajte. Po želji lahko dodate tudi 10 kapljic eteričnega olja sivke. Pustite da se mazilo ohladi.
Približno 20 svežih in zrelih divjih kostanjev narežite in naribajte ter prelijte z 1 litrom 70-odstotnega etanola. Pustite 2 tedna stati v temi in na toplem. Po 2 tednih precedite v temno stekleničko in jo dobro zaprite. Pred uporabo jo razredčite z enakim delom vode in jo uporabljajte v obliki oblog pri bolečih in oteklih nogah in vnetjih krvnih žil. Tega tonika nikoli ne uporabljajte pri poškodovani koži. Vendar tinkture ne uporabljajte pogosto in predolgo, saj alkohol draži in tanjša povrhnjico kože. Za dolgotrajnejšo uporabo je bolj primerna uporaba kostanjevega mazila.
Obloga iz kostanja
Kostanjevo moko in pšenično moko zmešajte v razmerju 1 : 1 in prelijte s kisom. Mešajte toliko časa, da se zgosti. Tako pripravljeno oblogo nanesite na prizadeto mesto ter prekrijte z bombažno obvezo. Oblogo lahko uporabite v primeru krčnih žil, zlomov in zvinov, bolečih in utrujenih nog, ozeblin in oteklin. Kostanjevo moko pripravite tako, da plodove kostanja olupite ter jih posušite do suhega. Po koncu sušenja jih zmeljite oz. zdrobite.
Čaj iz listov divjega kostanja
Čajno žličko posušenih kostanjevih listov prelijte s skodelico vrele vode in pustite 10 minut, nato precedite. Čaj sladkajte z medom. Tak čaj raztaplja sluzi in pomaga pri izkašljevanju.
Prevretek lubja divjega kostanja
Pol čajne žličke posušenega lubja prelijte s 3 dcl vode in pustite vreti 5 min ter ohladite na sobno temperaturo. Tako pripravljen prevretek uporabite zunanje v primeru sončnih opeklin.
Kopel z divjim kostanjem
Svež divji kostanj narežite na drobne koščke in ga skuhajte (po želji lahko dodate tudi nasekljane kostanjeve liste) do goste kaše. Tej gosti kaši dodajte toplo vodo in mešajte tako dolgo, da se speni. Tako pripravljen kostanj dodajte kopeli, v kateri se namakajte 20 min. Pomaga pri revmatičnih obolenjih, pri protinu, ozeblinah, ledvenem useku, povečani prostati. Sedežna kopel pomaga pri hemoroidih. Kopeli za stopala dodajte še žličko listov timijana.
Kostanjeva polivka za savne
50 listov kostanja in 20 kostanjevih ježic prelijte s 5 l vode ter pustite vreti 10 min. Tako pripravljen prevretek polijte čez razgrete kamne v vaši savni.
Divji kostanj krepi žile
Pripravke iz semen divjega kostanja (Aesculus hippocastanum) uporabljamo za lajšanje težav pri kroničnem popuščanju ven v nogah. Bolezen opazimo zaradi bolečin, občutka težkih nog, utrujenih nog in nastanka oteklin. Če so prizadete površinske vene, te lahko izstopijo, pozneje pa pride do kroničnih sprememb kože, vnetij in nastanka razjed (ulcus cruris).
Semena divjega kostanja so pričeli v zdravilstvu uporabljati v Franciji na začetku 19. stoletja za zdravljenje hemoroidov. Že takrat so vedeli, da so učinkovine v semenih tako imenovani saponinski glikozidi.
Sicer je divji kostanj bolj znan kot parkovno drevo, sadili so ga tudi za ustvarjanje drevoredov, izvira pa iz severnega dela Azije. Včasih so za izdelavo zdravilnih pripravkov uporabljali liste, skorjo in cvetove, danes pa le semena. Pravi kostanj (Castanea sativa) z divjim ni v sorodu, spada namreč v drugo botanično družino, med bukovke. V sorodu je z bukvijo. Kljub temu so semena pravega kostanja podobna semenom divjega.
Manj oteklin
Krčne žile lahko zdravimo operativno, vendar to pri večini bolnikov ne pride v poštev. Za konzervativno zdravljenje uporabljamo posebne kompresijske nogavice in povoje, za zdravljenje simptomov kroničnega popuščanja ven pa uporabljamo zdravila, med njimi tudi nekatere pripravke rastlinskega izvora. Med zadnjimi so najbolj priljubljeni izvlečki iz semen divjega kostanja. S takšnimi izvlečki so izvedli tudi največ raziskav na prostovoljcih oziroma bolnikih.
Izvlečki iz semen divjega kostanja delujejo predvsem na najmanjše žilice, na kapilare in manj na venule in vene. Krepijo stene kapilar, zmanjšujejo možnosti poškodb in zmanjšajo prepustnost kapilarne stene. Takšne učinke združimo s pojmom antieksudativno delovanje. To pomeni, da ne prihaja do precejanja beljakovin, elektrolitov in vode v okolico kapilar – oteklina ne more nastati.
Tržišče ponuja številne izdelke, ki pa se med seboj pogosto zelo razlikujejo in le nekateri vsebujejo ustrezno visoke odmerke učinkovin, ki delujejo antieksudativno, torej preprečujejo prehajanje krvi iz žil v tkivo. Za pripravo izvlečkov uporabljamo zrela semena. V industriji jih najprej sušijo na zraku, potem prerežejo semensko lupino in jih nahitro osušijo pri temperaturi do 60 stopinj Celzija. Lupino odstranijo, semena pa zmeljejo in jih ekstrahirajo z različno koncentriranim etanolom. Izvlečke potem še umerijo na enotno vsebnost saponinov, ki jih določijo kot vsebnost escina. Escin je tudi glavna učinkovina v semenih divjega kostanja. Spada med tako imenovane saponinske glikozide. V skorji in listih divjega kostanja pa nastopajo kemijsko drugačne učinkovine, tako imenovani kumarinski glikozidi.
Mazilo ali tableta?
V Zahodni Evropi za lajšanje težav pri kroničnem popuščanju ven uporabljajo v glavnem tablete in kapsule z izvlečkom divjega kostanja, ki jih zaužijemo. V Sloveniji je bolj priljubljena uporaba krem in mazil, ki vsebujejo takšen izvleček. Učinkovitejša je prva pot. Opravili so nekaj kliničnih raziskav, s katerimi so potrdili boljšo učinkovitost dnevnega odmerka 100 miligramov escina od placeba pri lajšanju težav, ki so značilne za kronično popuščanje ven.
Rezultati raziskav
Pri preiskovanih bolnikih so uporabili nekatere instrumentalne diagnostične metode (Dopplerjeva sonografija, pletizmografija), hkrati pa so spremljali tudi posamične občutke bolnikov oziroma njihovo opisovanje simptomov. Ugotovili so, da je izvleček divjega kostanja z ustrezno vsebnostjo escina primerno zdravilo za lajšanje težav pri krčnih žilah, če ga jemljemo peroralno. Vendar je potrebno izvleček jemati vsaj tri tedne, da se izboljšanje simptomov opazi.
Uporaba semen divjega kostanja
Zunanja uporaba izdelkov z izvlečkom semen divjega kostanja v obliki krem in mazil učinkuje predvsem lokalno, na tistem predelu, kamor nanesemo takšen pripravek. Zato v pripravkih za zunanjo uporabo kombinirajo več učinkovin. Izvlečku divjega kostanja najpogosteje dodajajo še heparin. Glede na dostopne podatke bi bila najbolj učinkovita sočasna notranja in zunanja uporaba pripravkov z izvlečki divjega kostanja skupaj s konzervativnim zdravljenjem (uporabo ustreznih kompresijskih nogavic), če tako meni tudi zdravnik.
V Sloveniji si doma ljudje pogosto pripravijo alkoholne tinkture iz semen divjega kostanja, ki jih potem v obliki obkladkov ali oblog uporabljajo pri težavah z bolečimi in utrujenimi nogami. Vedeti moramo, da takšne tinkture ne smemo nanesti na poškodovano kožo ali na razjedo!
Zastrupitev z divjim kostanjem niso zaznali
Tudi pri dolgoletni uporabi izvlečkov iz divjega kostanja niso zasledili zastrupitev. Pri poskusih na živalih tudi osemkratno povečanje odmerka, ki je sicer pripročen za uporabo pri ljudeh, ni povzročilo znakov zastrupitve. Med kliničnimi raziskavami zasledimo celo eno, v kateri so izvleček uporabljali pri krčnih žilah, povezanih z nosečnostjo. Pri nosečnicah in pri pozneje rojenih otrocih niso ugotovili nobenih neželenih učinkov oziroma posledic uporabe.
Bolniki, ki so uživali pripravke s escinom, so včasih imeli prebavne težave in pri zunanji uporabi alergijske reakcije. Nesporno pa drži trditev, da lahko na takšen način težave pri kroničnem venskem popuščanju le omilimo, ne moremo pa jih pozdraviti.
Velika skrivnost? Odpovedala se je mesu in mesnim izdelkom in 
Zaradi vsebnosti čreslovin deluje tako, da krči črevesno tkivo in pomaga pri ustavljanju driske. Pektini in organske kisline pa vplivajo na prebavni trakt. Spodbujajo izločanje prebavnih sokov ter lajšajo vnetje želodčne sluznice. Pektini poleg tega preprečujejo absorbcijo maščob iz črevesja v kri in tako pozitivno vplivajo na krvožilni sistem. Raziskave kažejo, da bi šipek utegnil pomagati pri lajšanju bolečin in izboljšanju gibljivosti sklepov, prizadetih zaradi artritisa.
