Sonce – naš vladar in simbol energije

    Sonce, vladar astrološkega znamenja Leva, predstavlja simbol  moči, energije in vsega, kar je povezano z življenjem. Brez Sonca ne bi bilo človeškega življenja in zelene narave. To je najsvetlejša zvezda na nebu in marsikdo bi se rad poistovetil z njo, še posebno tisti, ki so kakor koli izpostavljeni svetlobi in javnosti: kralji in vladarji visokorazvitih kultur v Aziji, Peruju in Egiptu.

    MAJI

    Pri Majih v srednji Ameriki je bilo največje božanstvo Itza ali Itzamna, ki na mnogih slikah spominja na boga Sonca, zato se lahko domneva, da je bilo to eno od njegovih utelešenj. Po drugih pričevanjih je bila Itzamna človek, eno ali dvoglavi krokodil, eno ali dvoglava kača, iz katerega žrela gleda bog Sonca. Glede na verovanje Majev je ravno bog Sonca največkrat menjal svoja prebivališča, saj je bila Zemlja ploščata in četverokotna ter je vsak vogal pokazal na drugo stran sveta. Na svojih nočnih potovanjih podzemnem svetu, se je bog Sonca spremenil v jaguarja pretečega izgleda, katerega skico pogosto vidimo na ohranjenih spomenikih. Jaguar je za Maje predstavljal največjo nevarnost, zato je bil bog Sonca pogosto predstavljen s simbolom smrti.

    INKI

    Inti, bog Sonca, je poslal na zemljo svojo hčer Mama Oclio in svojega sina Manca Capaca in jim je dal zlato palico z nalogo, da na prostoru, kjer z lahkoto zapičita palico v zemljo, ustanovita mesto. Tako je, kot pravi legenda, nastalo cesarstvo Inkov. V dolini Cuzco Intina sta otroka zgradila mesto in naučila ljudi vere, zakonov in kulture. Bila sta gospodarja skupnosti ali Inkov, kot so se sami imenovali. Mesto se je po nekaj osvajalskih pohodih razširilo v pravo cesarstvo, ki je merilo 4.000 kilometrov južnoameriške obale. Čeprav se je cesarstvo imenovalo “Tshuantisuyo”, je bilo bolj poznano kot cesarstvo Inkov.
    Inki so negovali kult Sonca, saj je najrazkošnejša zgradba prav Sončev hram – nacionalno svetišče Inkov. Zgradili so ga v zahvalo bogu Intiju, zidovi so prekriti z zlatimi ploščami in okrašeni z zlatim nakitom. Ko zasije sonce, ves hram zasije kot goreča krogla. Kultni center Inkov je tudi mesto Tiahuanaco, kjer se nahaja Kalasasaya ali hiša Sonca. Z ene strani hiše se nahajajo vrata Sonca, izklesana v merilu 3 x 3,75 metra, in še dandanes ni raziskano, kako so izklesali tako velik blok, saj je njegova trdota enaka trdoti diamanta. Inki so imeli tudi svoj praznik, posvečen bogu Sonca, ki se je začel meseca junija in je trajal devet dni. Cesarstvo Inkov je ugasnilo leta 1532 med osvajalskem pohodom Špancev. Nekaterim Inkom je z delom bogastva uspelo pobegniti in Špancem nikoli ni uspelo najti njihovih pribežališč. Neka ekspedicija je 1911. leta našla ostanke mesta na hribu pri gori Macchu Pichu. V središču mesta je bil zgrajen Sončev hram piramidne oblike. Ali je bilo to skrivno mesto, kamor so se rešili pobegli Inki?

    PREBERITE TUDI:  Vas je opeklo sonce? Pomaga vam lahko aloe vera!

    AZTEKI

    Azteki so pripadniki indijanskega plemena na področju današnje Mehike in njihovo božanstvo Huitzilopochtli je istočasno bog Sonca, vojne in zaščitnik cesarstva. Ker so bili prepričani, da je bog Sonca njihov zaščitnik, so mu prinašali človeške žrtve. Verjeli so, da je potrebno žrtvovati človeško kri, da bi Sonce vzšlo in da bi imelo moč za potovanje po nebu. Primer govori, da so 1486. leta pripeljali kot žrtev 70.000 vojnih ujetnikov. Pogosto so darovali tudi cvetje in sadje.
    Azteki so poznali ritualni koledar, imenovani tonalpoalli, ki je vseboval 260 dni (13×20) in sončev koledar z 365 dnevi. Sončevo leto je bilo razdeljeno na 18 mesecev po 20 dni. Vsak zadnji dan v mesecu je bil praznik v čast boga Sonca.

    BABILONCI

    Babilonci so imeli trojno vladarstvo Meseca, Sonca in Venere. Bog Sonca se je imenoval Shamash in je bil spoštovan kot bog življenja, zdravja in sreče, kakor tudi zaščitnik resnice in pravice. Njegov simbol je bila zlomljena četverovprega, s katero je vsak dan potoval v nebo. V 7. stoletju se je kult boga Shamasha razširil v Jeruzalem, kjer v preddverju nekega hrama še danes stoji njegova kočija. Madruk – zaščitnik Babilona – je postal bog metropole in njegovo drugo ime je “otrok Sonca”.

    GERMANI

    Pri starih Germanih je obstajala religija, ki je v tesni povezavi s kultom Vanov – bogov plodnosti, zemlje in izobilja. Novejšega datuma je religija povezana s kultom Azov – bogov naravnih sil. Božanstva Germanov lahko tako razdelimo na starejša in novejša. Glavno božanstvo Vanov je bil Freyr, bog svetlobe in sonca, dežja in plodnosti. Skupaj z očetom Njördom in sestro Freyro je bil prisiljen živeti pri Azih kot jamstvo za mir. Freyr se je imenoval za praočeta kraljevskega rodu, njegovo najpomembnejše svetišče pa se je nahajalo v Uppsali.

    PREBERITE TUDI:  Rastlina, ki srka življenje iz kamna

    KELTI

    Tudi pri Keltih je bil kult Sonca zelo razširjen. V časih, ko je vladalo prepričanje, da duh obvladuje človeka, so prevladovala solarna in uranska božanstva. Še posebno pri keltskih simbolih je spoštovanje Sonca močno prisotno. Irske herojske zgodbe pripovedujejo o sončnem heroju Cuchulainnu, ki je posedoval strahovito moč. Na Švedskem so našli risbe, ki kažejo na spoštovanje kulta Sonca. Znana je tudi na Danskem najdena kočija iz Trundholma, ki predstavlja konja, ki vleče sončno kroglo.
    Največje božanstvo pri Keltih je bil bog sonca Taranis. Na glavi je imel tri roge, v desni roki je držal bleščečo kroglo (Sonce), v levi pa ščit v mandljevi obliki (Luna). V kasnejšem obdobju so v kovance vtisnili sončevo število 3. Tudi mnoga umetniška dela Keltov na slikovit način prikazujejo simboliko števila tri.

    EGIPČANI

    Do vladavine Amenophisa IV (1375 – 1358 pred n.št.) so Egipčani imeli več bogov. Nekaj let po lastnem kronanju je Amenophis IV uvedel nekatere spremembe. Svojemu imenu je dodal ime “kralj boga Sonca”, namesto prejšnjih božanstev pa je uvedel kot najpomembnejšega boga Atona – boga Sonca. Pet ali šest let mu je zadostovalo, da zapusti Thebo in zgradi novo mesto Achet-Aton ali Horizont Sončne krogle. Sebe je poimenoval Ehnaton, kar pomeni “tisti, ki je Atonovi milosti”. Praznovanja boga Sonca so spremljali rituali in žrtvovanja hrane in cvetja. Prepevali so liturgijske pesmi, ki so slavile življenjsko moč boga Sonca.
    Glavno svetišče kralja je bilo v Heliopolisu – mestu Sonca, kjer je tudi zgrajen hram Sonca. V sredini hrama je zgrajen oltar, pred njim pa velik obelisk. Ta veliki steber iz kamna, ki se vzpenja visoko v nebo, predstavlja simbol boga Sonca. V Heliopolisu je bilo v tistih časih veliko takšnih stebrov, ki pa so bili v času Rimskega imperija odneseni v Rim.

    PREBERITE TUDI:  Natalija Bratkovič – Pogovor z novo voditeljico Kmetije!

    SUMERCI

    Religija stare Mezopotamije je spoštovala Utua kot boga Sonca. Bil je bog pravice in tajnih prerokb. V predstavah Sumercev se je bog Utu vsako jutro dvignil na nebo in obsijal svet s svojim žarki, kateri so izvirali iz njegovih ramen.

    PERZIJCI

    Perzijci so kot boga svetlobe in Sonca slavili Mitro. On sam se je imenoval za nepremagljivega boga (sol invictis), zato je užival veliko spoštovanje med rimskimi legionarji. Moč čaščenja je bila tako velika, da se v 3. stoletju ni vedelo, ali se bo uveljavilo krščanstvo ali kult Mitre, ki se je neverjetno hitro širil po vseh provincah Rimskega cesarstva. Med njima je zelo veliko podobnosti, saj se bogoslužje ni opravljalo na prostem kot v grško-rimskem svetu, ampak v zaprtih prostorih ali votlinah. Tako kult Mitre kot krščanstvo pozna zakramenta krsta in maziljenja. Tudi rojstvo Mitre (25.december) so kristjani privzeli kot rojstvo Kristusa. Mitra, rojen iz skale, si je najprej pridobil spoštovanje pastirjev, ko je premagal bika (simbol zla in trpljenja) in tako postal dobrotnik ljudi, katere je vodil v borbi med temo in svetlobo.

    GRKI

    Grki so Sonce in njegovega boga imenovali Helios, včasih pa so uporabljali imeni Hyperion in Phoibos. Phoibos je ime, ki se je uporabljalo tudi za Apolona, ki je bil kasneje proglašen za boga Sonca poleg Heliosa, saj je bil opremljen s strelicami (sončevimi žarki).
    Mitologija pripoveduje, da je Helios vsak dan potoval s svojo četverovprego z ene na drugo stran neba. Pripoveduje se, da je bil takrat, ko je Zevs delil zemljo bogovom, Helios ravno na poti in je tako ostal brez česarkoli. Potožil se je Zevsu, ki mu je za nadomestilo dal nov otok Rhodos, kjer je Helios užival mnogo časti. Najpomembnejšim mestom na otoku so vladali njegovi vnuki Kamerios, Lindos in Lasylos. Kolos na Rhodosu, sedmo čudo sveta, predstavlja prav boga Heliosa z veliko svetlečo kroglo na glavi.

    Povejte svoje mnenje - kometirajte