Divji kostanj in njegovi zdravilni pripravki

    Navadni divji kostanj (Aesculus hippocastanum), katerega zdravilne sestavine najdemo v cvetovih, skorji, plodovih in tudi v listih, je mogočno drevo, ki sodi med najbolj prepoznavne in zanimive drevesne vrste pri nas. Zaradi izjemne lepote je priljubljeno drevo v drevoredih, parkih, dvoriščih gostiln, na mestnih ulicah in tudi kot hišno drevo. Kostanjeva drevesa nudijo obilo sence v poletnih vročih dneh, poleg tega pa krošnje kostanja delujejo protihrupno ter varujejo pred vetrom. Sredi 19. stoletja je divji kostanj postal tudi cenjena zdravilna rastlina.

    Iz skorje divjega kostanja so ljudje pripravljali različne obkladke, s katerimi so lajšali vročična obolenja in tudi kožne bolezni. S poparki listov so lajšali kašelj, pripravljali pa so tudi kostanjevo moko, s katero so si pomagali pri razširjenih venah, odprtih ranah, krvnih strdkih, ledvenemu useku in protinu. Danes divji kostanj uporabljamo večinoma v obliki gotovih pripravkov, ki so standardizirani na saponinsko mešanico escin.

    Divji kostanj

    Divji kostanj: Splošni opis rastline

    Rod divji kostanj (Aesculus) obsega od 20 do 25 vrst listavcev in grmov, od tega jih od 7 do 10 izvira iz Severne Amerike, od 13 do 15 vrst pa iz Evrazije. Tradicionalno jih uvrščamo med lastno enorodovno družino divjekostanjevk oz. Hippocastanaceae.

    Rastline rodu divjega kostanja zrastejo od 4 do 35 metrov v višino (odvisno od vrste). Listi so nasprotno ležeči ter dlanasto razdeljeni in so pogostokrat precej veliki (vrsta Aesculus turbinata oz. Japonski divji kostanj ima do 65 cm velike liste). Divji kostanj cveti maja in junija. Stožčasto socvetje, ki stoji pokonci, združuje več kot sto posameznih belih ali rdečkastih cvetov. Kostanj spada med žužkocvetne drevesne vrste. Najbolje raste na humoznih, globoko izcednih in dovolj vlažnih tleh.

    V mladosti raste hitro, značilno podolgovato okroglo krošnjo pa razvije le, če je posajen na samem. Drevesa delujejo tudi protihrupno in varujejo pred vetrom. Divji kostanj lahko dočaka tudi do 200 let starosti, vendar les ni kaj dosti vreden oz. je dober le za kurjavo.

    Najpogostejša vrsta rodu je navadni divji kostanj (Aesculus hippocastanum), čigar domovina je Balkanski polotok, sedaj pa ga gojijo v zmernih legah po vsem svetu. Zraste do 30 m v višino in ima bele cvetove z rumenimi ali rdečimi lisami. Rjava semena, ki so neužitna, so spravljena v bodičasti ježici.

    Med manjšimi vrstami je zanimiv drobnocvetni divji kostanj (Aesculus parviflora), ki se uporablja predvsem v okrasne namene. Ustvarjenih je bilo tudi več hibridov, predvsem mesnati kostanj (A. x carnea), ki je hibrid med navadnim divjim kostanjem in rdečecvetnim divjem kostanjem (A. pavia).

    Divji kostanj nekoč in danes

    Navadni divji kostanj izvira z Balkanskega polotoka, točneje iz severne Grčije, Albanije, deloma tudi iz Bolgarije in Makedonije. V Srednjo Evropo ga je prinesel zdravnik in botanik Karl Clusius (1526–1609), ki ga je dobil od turškega sultana ob slovesu v dar. Leta 1576 je dobljena semena divjega kostanja posadil v dunajskem parku Hofgarten, leta 1565 pa je Matthiolus prvi narisal in opisal divji kostanj, potem ko je dobil svežo vejo s plodovi iz Carigrada.
    Divji kostanj - cvetS pravim kostanjem ni nič v sorodu, pač pa se ga uporablja za živalsko krmo. Ime je dobil po tesalskem mestu Kastanis. Švedski botanik, zdravnik in zoolog Linné je divji kostanj poimenoval z latinski imenom Aesculus hippocastanum. Iz grščine je vzel predpono »a«, ki daje besedi nikalni pomen, iz latinščine pa je vzel del besede »esca«, kar pomeni jed oz. hrana. Oba pojma skupaj pomenita neustrezna hrana. Turki so plodove divjega kostanja uporabljali za krmo konj; iz njih so pripravljali tudi sirup za zdravljenje prehlada konj. Od tod naj bi tudi izviralo poimenovanje hippocastanum: »hipos« v grškem jeziku pomeni konj in »kastanon« v grškem jeziku pomeni kostanj, torej konjski kostanj. Poleg tega so turki divji kostanj uporabljali tudi za izdelavo lepila.

    Pri nas so divji kostanj pričeli gojiti po francoskem vzoru okrog leta 1820. Danes je navadni divji kostanj priljubljeno okrasno drevo v drevoredih, parkih, na mestnih trgih in podobno. V zdravilne namene so kostanj začeli uporabljati relativno pozno. Šele sredi 19. stoletja je divji kostanj postal cenjena zdravilna rastlina. Skorjo divjega kostanja so namreč uporabljali namesto skorje kininovca pri vročičnih obolenjih, malariji, driskah, krvavenju iz želodca, pri povečanem belem toku in kožnih boleznih. Prevretek posušene skorje so uporabljali tudi za lajšanje sončnih opeklin, pri ozeblinah in ranah, ki se slabo celijo. Poparek listov divjega kostanja raztaplja sluzi in pomaga pri izkašljevanju, predvsem pri astmi in bronhitisu. Čaj iz cvetov so nekdaj pa tudi še danes uporabljali predvsem za krepitev telesne odpornosti. Kopel iz divjega kostanja pa pomaga pri revmatičnih obolenjih, ozeblinah, bolečinah v križu, povečani prostati in tudi putiki.

    PREBERITE TUDI:  Izgled je pomemben, vsebina še bolj. Čas je za čaj!

    Plodovi divjega kostanja vsebujejo ß-escin (saponinski kompleks), ki deluje protivnetno, antieksudativno (zmanjša poškodbe kapilar, krepi stene kapilar in ščiti pred edemi) in tudi antiedemično (zmanjša otekanje), kar so potrdile tudi študije na živalskih modelih. Protivnetno in antieksudativno delovanje pripravkov iz kostanjevih plodov (standardizirani pripravki na escin) so prav tako dokazali s številnimi kliničnimi študijami na pacientih, ki so imeli kronično vensko insuficienco (boleče in otekle noge, občutek teže in napetosti v nogah, krči, nemirne noge, možno tudi nastajanje odprtih ran). Torej so pripravki iz plodov divjega kostanja primerna dopolnitev kompresijskemu zdravljenju krčnih žil (uporaba kompresijskih nogavic ali elastičnih povojev). Mazila in kreme z izvlečkom divjega kostanja učinkovito pomagajo tudi pri hemoroidih. Prvi znaki izboljšanja se ob redni uporabi pripravkov pokažejo šele po enem ali dveh tednih.

    Lubje divjega kostanja zmanjšuje izločanje žlez prebavnega trakta. Uporabljamo ga pri kroničnih diarejah, krvavenju iz želodca in črevesja, griži in podobnih obolenjih. Lubje vsebuje glikozid eskulin, ki je znan po tem, da vsrka ultra vijolične žarke. Eskulin dodajajo tudi v kreme za sončenje. Poparek cvetov se še danes uporablja za krepitev telesa, proti driskam, včasih tudi pri kožnih lisah.

    Sestavine in učinkovine

    Divji kostanjDivji kostanj ima zdravilne učinkovine so v cvetovih, skorji, plodovih in tudi v listih. Plodovi divjega kostanja vsebujejo mešanico triterpenskih saponinov, ki so znani pod imenom escin (do 13 %). Escin krepi napetost oz. tonus venskih sten ter zmanjšuje krhkost kapilar. Plodovi, poleg escina, vsebujejo tudi škrob (35–60 %), beljakovine (6–9 %), maščobe (5–8 %), eskulin, grenčine, sterole, flavone, alantoin, adenozin, gvanin, sečno kislino in vitamine B-skupine in vitamin K. Tudi v rjavi lupini kostanja je mešanica triterpenskih saponinov, z enim imenom: hipokastanozid. Lubje vsebuje kumarinska glikozida in sicer eskulin (eskulozid) in fraksin ter čreslovine. Listi in cvetovi vsebujejo flavon glikozide, predvsem kvercetin, izokvercetin in kemferol ter tudi katehinske čreslovine, proantocianidine in različne sterole.

    Odmerjanje:
    Razni pripravki divjega kostanja za peroralno uporabo so standardizirani na escin, kar pomeni, da je v pripravku 16–19 % escina. Začetni peroralni dnevni odmerki escina so od 90 do 150 mg. Po izboljšanju stanja pa lahko dnevne odmerke znižamo na 35–70 mg.
    Terapija s pripravki divjega kostanja je varna pri priporočenih dnevnih odmerkih.

    Opozorila:
    Opravili so klinične študije, pri katerih so pacienti namerno in kontrolirano prekoračili dnevni odmerek escina. Opazili so naslednje neželene učinke: pruritus (srbečica), gastrointestinalne motnje, slabost, glavobol in omotičnost. Neželeni učinki so se pojavili pri 0,6 % pacientih.
    Bolniki, ki jemljejo zdravila proti strjevanju krvi, naj se pred uporabo pripravkov divjega kostanja posvetujejo z zdravnikom. Obstaja namreč tveganje za nastanek krvavitev.
    Opravili so tudi klinične študije peroralne uporabe kostanjevih pripravkov na nosečnicah (nosečnice v zadnjem tromesečju niso sodelovale), kjer ni bilo dokumentiranih nobenih neželenih učinkov. Kljub temu odsvetujemo peroralno uporabo kostanjevih pripravkov med nosečnostjo in dojenjem.

    Zanimivosti

    • Zaradi velike količine escina plodovi divjega kostanja niso užitni. Kljub temu so v obdobjih lakote (npr. med 1. svetovno vojno) poskušali uporabiti plodove divjega kostanja v prehrambne namene tako, da so z dolgotrajnim prekuhavanjem odstranili escin. Iz plodov divjega kostanja so pridobivali moko, škrob, olje in alkohol.
    • Moka iz plodov je zaradi saponinov zelo dobro sredstvo za pranje nežnih tkanin.
    • Stara ljudska vraža pravi, da trije kostanji v žepu človeka obvarujejo pred vsako boleznijo.
    • Pravi kostanj ali maroni (Castanea vesca/sativa) sodijo v družino bukev in niso v sorodu z divjim kostanjem.
    PREBERITE TUDI:  Domači zeliščni čaji

    Kostanjevo mazilo

    Za približno 1 kg kostanjevega mazila potrebujete:

    • 100 g čebeljega voska
    • 2 dcl oljčnega olja
    • 2 dcl mandljevega olja
    • 400 g palmine masti
    • 200 g plodov divjega kostanja

    Kostanjeve plodove na drobno narežite ter dodajte palmino mast. Na ognju pražite 10–15 min in precedite. V drugi posodi stopite čebelji vosek, ki ste mu dodali oljčno olje in mandljevo olje. Obe fazi (kostanjevo in oljno fazo) združite še vroči in dobro premešajte. Po želji lahko dodate tudi 10 kapljic eteričnega olja sivke. Pustite da se mazilo ohladi.

    Tinktura iz plodov divjega kostanja

    Približno 20 svežih in zrelih divjih kostanjev narežite in naribajte ter prelijte z 1 litrom 70-odstotnega etanola. Pustite 2 tedna stati v temi in na toplem. Po 2 tednih precedite v temno stekleničko in jo dobro zaprite. Pred uporabo jo razredčite z enakim delom vode in jo uporabljajte v obliki oblog pri bolečih in oteklih nogah in vnetjih krvnih žil. Tega tonika nikoli ne uporabljajte pri poškodovani koži. Vendar tinkture ne uporabljajte pogosto in predolgo, saj alkohol draži in tanjša povrhnjico kože. Za dolgotrajnejšo uporabo je bolj primerna uporaba kostanjevega mazila.

    Obloga iz kostanjaDivji kostanj - cvet in listi divjega kostanja

    Kostanjevo moko in pšenično moko zmešajte v razmerju 1 : 1 in prelijte s kisom. Mešajte toliko časa, da se zgosti. Tako pripravljeno oblogo nanesite na prizadeto mesto ter prekrijte z bombažno obvezo. Oblogo lahko uporabite v primeru krčnih žil, zlomov in zvinov, bolečih in utrujenih nog, ozeblin in oteklin. Kostanjevo moko pripravite tako, da plodove kostanja olupite ter jih posušite do suhega. Po koncu sušenja jih zmeljite oz. zdrobite.

    Čaj iz listov divjega kostanja

    Čajno žličko posušenih kostanjevih listov prelijte s skodelico vrele vode in pustite 10 minut, nato precedite. Čaj sladkajte z medom. Tak čaj raztaplja sluzi in pomaga pri izkašljevanju.

    Prevretek lubja divjega kostanja

    Pol čajne žličke posušenega lubja prelijte s 3 dcl vode in pustite vreti 5 min ter ohladite na sobno temperaturo. Tako pripravljen prevretek uporabite zunanje v primeru sončnih opeklin.

    Kopel z divjim kostanjem

    Svež divji kostanj narežite na drobne koščke in ga skuhajte (po želji lahko dodate tudi nasekljane kostanjeve liste) do goste kaše. Tej gosti kaši dodajte toplo vodo in mešajte tako dolgo, da se speni. Tako pripravljen kostanj dodajte kopeli, v kateri se namakajte 20 min. Pomaga pri revmatičnih obolenjih, pri protinu, ozeblinah, ledvenem useku, povečani prostati. Sedežna kopel pomaga pri hemoroidih. Kopeli za stopala dodajte še žličko listov timijana.

    Kostanjeva polivka za savne

    50 listov kostanja in 20 kostanjevih ježic prelijte s 5 l vode ter pustite vreti 10 min. Tako pripravljen prevretek polijte čez razgrete kamne v vaši savni.

    Divji kostanj krepi žile

    Pripravke iz semen divjega kostanja (Aesculus hippocastanum) uporabljamo za lajšanje težav pri kroničnem popuščanju ven v nogah. Bolezen opazimo zaradi bolečin, občutka težkih nog, utrujenih nog in nastanka oteklin. Če so prizadete površinske vene, te lahko izstopijo, pozneje pa pride do kroničnih sprememb kože, vnetij in nastanka razjed (ulcus cruris).

    Semena divjega kostanja so pričeli v zdravilstvu uporabljati v Franciji na začetku 19. stoletja za zdravljenje hemoroidov. Že takrat so vedeli, da so učinkovine v semenih tako imenovani saponinski glikozidi.

    Sicer je divji kostanj bolj znan kot parkovno drevo, sadili so ga tudi za ustvarjanje drevoredov, izvira pa iz severnega dela Azije. Včasih so za izdelavo zdravilnih pripravkov uporabljali liste, skorjo in cvetove, danes pa le semena. Pravi kostanj (Castanea sativa) z divjim ni v sorodu, spada namreč v drugo botanično družino, med bukovke. V sorodu je z bukvijo. Kljub temu so semena pravega kostanja podobna semenom divjega.

    PREBERITE TUDI:  Kostanjevo mazilo proti krčnim žilam – pripravite ga sami!

    Manj oteklin

    Krčne žile lahko zdravimo operativno, vendar to pri večini bolnikov ne pride v poštev. Za konzervativno zdravljenje uporabljamo posebne kompresijske nogavice in povoje, za zdravljenje simptomov kroničnega popuščanja ven pa uporabljamo zdravila, med njimi tudi nekatere pripravke rastlinskega izvora. Med zadnjimi so najbolj priljubljeni izvlečki iz semen divjega kostanja. S takšnimi izvlečki so izvedli tudi največ raziskav na prostovoljcih oziroma bolnikih. Izvlečki iz semen divjega kostanja delujejo predvsem na najmanjše žilice, na kapilare in manj na venule in vene. Krepijo stene kapilar, zmanjšujejo možnosti poškodb in zmanjšajo prepustnost kapilarne stene. Takšne učinke združimo s pojmom antieksudativno delovanje. To pomeni, da ne prihaja do precejanja beljakovin, elektrolitov in vode v okolico kapilar – oteklina ne more nastati.

    Tržišče ponuja številne izdelke, ki pa se med seboj pogosto zelo razlikujejo in le nekateri vsebujejo ustrezno visoke odmerke učinkovin, ki delujejo antieksudativno, torej preprečujejo prehajanje krvi iz žil v tkivo. Za pripravo izvlečkov uporabljamo zrela semena. V industriji jih najprej sušijo na zraku, potem prerežejo semensko lupino in jih nahitro osušijo pri temperaturi do 60 stopinj Celzija. Lupino odstranijo, semena pa zmeljejo in jih ekstrahirajo z različno koncentriranim etanolom. Izvlečke potem še umerijo na enotno vsebnost saponinov, ki jih določijo kot vsebnost escina. Escin je tudi glavna učinkovina v semenih divjega kostanja. Spada med tako imenovane saponinske glikozide. V skorji in listih divjega kostanja pa nastopajo kemijsko drugačne učinkovine, tako imenovani kumarinski glikozidi.

    Mazilo ali tableta?Kostanjevo mazilo

    V Zahodni Evropi za lajšanje težav pri kroničnem popuščanju ven uporabljajo v glavnem tablete in kapsule z izvlečkom divjega kostanja, ki jih zaužijemo. V Sloveniji je bolj priljubljena uporaba krem in mazil, ki vsebujejo takšen izvleček. Učinkovitejša je prva pot. Opravili so nekaj kliničnih raziskav, s katerimi so potrdili boljšo učinkovitost dnevnega odmerka 100 miligramov escina od placeba pri lajšanju težav, ki so značilne za kronično popuščanje ven. Pri preiskovanih bolnikih so uporabili nekatere instrumentalne diagnostične metode (Dopplerjeva sonografija, pletizmografija), hkrati pa so spremljali tudi posamične občutke bolnikov oziroma njihovo opisovanje simptomov. Ugotovili so, da je izvleček divjega kostanja z ustrezno vsebnostjo escina primerno zdravilo za lajšanje težav pri krčnih žilah, če ga jemljemo peroralno. Vendar je potrebno izvleček jemati vsaj tri tedne, da se izboljšanje simptomov opazi.

    Zunanja uporaba izdelkov z izvlečkom semen divjega kostanja v obliki krem in mazil učinkuje predvsem lokalno, na tistem predelu, kamor nanesemo takšen pripravek. Zato v pripravkih za zunanjo uporabo kombinirajo več učinkovin. Izvlečku divjega kostanja najpogosteje dodajajo še heparin. Glede na dostopne podatke bi bila najbolj učinkovita sočasna notranja in zunanja uporaba pripravkov z izvlečki divjega kostanja skupaj s konzervativnim zdravljenjem (uporabo ustreznih kompresijskih nogavic), če tako meni tudi zdravnik. V Sloveniji si doma ljudje pogosto pripravijo alkoholne tinkture iz semen divjega kostanja, ki jih potem v obliki obkladkov ali oblog uporabljajo pri težavah z bolečimi in utrujenimi nogami. Vedeti moramo, da takšne tinkture ne smemo nanesti na poškodovano kožo ali na razjedo!

    Tudi pri dolgoletni uporabi izvlečkov iz divjega kostanja niso zasledili zastrupitev. Pri poskusih na živalih tudi osemkratno povečanje odmerka, ki je sicer pripročen za uporabo pri ljudeh, ni povzročilo znakov zastrupitve. Med kliničnimi raziskavami zasledimo celo eno, v kateri so izvleček uporabljali pri krčnih žilah, povezanih z nosečnostjo. Pri nosečnicah in pri pozneje rojenih otrocih niso ugotovili nobenih neželenih učinkov oziroma posledic uporabe. Bolniki, ki so uživali pripravke s escinom, so včasih imeli prebavne težave in pri zunanji uporabi alergijske reakcije. Nesporno pa drži trditev, da lahko na takšen način težave pri kroničnem venskem popuščanju le omilimo, ne moremo pa jih pozdraviti.

    Povejte svoje mnenje - kometirajte

    3 KOMENTARJI

    Comments are closed.