Vas pogosto napade anksioznost? Verjetno se je že vsakdo izmed nas v življenju vsaj enkrat srečal z neprijetnim občutkom treme ali nervoze, ki se običajno pojavi, ko se znajdemo v središču žarometov oziroma ko se kar naenkrat vsa pozornost preusmeri na nas. Po navadi se to dogaja pri javnem nastopanju, v razgovorih ipd. Anksioznost se lahko celo pojavi že, če samo pomislimo na prihajajočo ali morebitno dejavnost, ki nam je pomembna in nas postavlja v ospredje.
A žal obstajajo tudi primeri, ko se pri nekaterih posameznikih in posameznicah opisani neprijeten občutek pojavi brez (bolj) utemeljenega razloga, in to tako pogosto in silovito, da postane stalnica in začne prevzemati nadzor nad njihovim življenjem.
Kaj je pravzaprav anksioznost?
»Anksioznost je po definiciji Milivojevića vrsta strahu, ki nastane, če oseba ocenjuje, da njen celoten življenjski položaj presega njene zmožnosti,« pojasnjuje Tanja Krist, spec. TA psihoterapije in prof. šp. vzgoje. »Nekateri strokovnjaki anksioznost opisujejo tudi kot neopredeljen strah in konstantno iskanje izvora grožnje,« še dodaja Kristova. Po njenih besedah pri opredelitvi anksioznosti ne smemo pozabiti tudi na tesnobo (najpogosteje jo občutimo kot tiščanje v prsih), ki motivira osebo, da išče varnost pri drugi osebi. A seveda je treba upoštevati, da je navedena »definicija« zgolj splošen opis stanja, ki ga oseba občuti, ter da se po navadi prepoznavni znaki razlikujejo od posameznika do posameznika.
Anksioznosti ne smemo zamenjevati z občutkom treme
»Pri anksioznosti in tremi govorimo o strahu in obe lahko spremlja tesnoba. Trema je povezana s situacijo (definiran strah), anksioznost pa se občuti do celotne življenjske situacije (nedefiniran strah),« pojasnjuje Kristova.
Poznamo več vrst anksioznosti
»Anksioznost sama po sebi ni vedno patološka,« odgovarja Kristova. »Vsi namreč poznamo občutek anksioznosti, pa zaradi tega še ne potrebujemo zdravljenja,« utemeljuje. A ko so določeni znaki razvidni in prisotni dalj časa, lahko začnemo govoriti o patologiji. »Takrat govorimo o anksioznih motnjah, med katere po klasifikaciji DSM uvrščamo agorafobijo, panične napade, specifične fobije, socialne fobije, obsesivno-kompulzivne motnje, posttravmatske stresne motnje, akutno stresno motnjo, generalizirano anksiozno motnjo, anksiozno motnjo ob težavah z zdravjem in s substancami inducirano anksiozno motnjo,« pojasnjuje Kristova ter dodaja, da se pri svojem delu največkrat srečuje z generalizirano anksiozno motnjo in paničnimi napadi. Obe patologiji, ob depresiji, namreč srečuje najpogosteje ne le med anksioznostnimi motnjami, temveč med vsemi patologijami.
Agorafobija
Anksioznost, povezana s prostorom ali položajem, iz katerega bi bil »pobeg« težak ali neprijeten, in/ali z možnostjo, da bi doživel panični napad in pomoč ne bila na voljo.
Specifične fobije
Močan, prekomeren ali neracionalen strah, ki ga sproži specifičen objekt ali položaj.

Socialne fobije
Močna in ponavljajoča se bojazen pred vsaj eno socialno situacijo ali nastopom, ki vključuje soočanje s tujci ali opazovanje s strani drugih. Oseba se najbolj boji, da bi drugi opazili njene simptome anksioznosti ali da bi se vedla tako, da bi bilo to zanjo ponižujoče ali sramotno.
Obsesivno-kompulzivne motnje
Oseba ima obsesije (ima misli, ki so njen produkt in sprožajo anksioznost, ki jih skuša nevtralizirati z določenimi mislimi ali vedenji) ali kompulzije (oseba čuti potrebo ponavljati fizična vedenja, npr. umivanje rok, mentalna vedenja , npr. štetje stvari) ali oboje.
Posttravmatske stresne motnje
So posledica dogodka, v katerem je bilo ogroženo življenje ali pa je bila možna resna fizična poškodba osebe ali nekoga drugega, ob čemer je oseba čutila močan strah, grozo ali nemoč. Oseba podoživlja dogodek, se izogiba stimulusom, ki so povezani s travmo, doživlja omrtvičenje splošnih odzivov in ima simptome visokega delovanja živčnega sistema (npr. razdraženost).
Akutna stresna motnja
Oseba je doživela dogodek, v katerem je bilo ogroženo življenje ali pa je bila možna resna fizična poškodba nje ali nekoga drugega, ob čemer je oseba čutila močan strah, grozo ali nemoč. Oseba doživlja simptome disociacije, podoživlja dogodek, se izogiba stimulusom, ki so povezani s travmo, in ima simptome visokega delovanja živčnega sistema (npr. razdraženost).
Anksiozna motnja ob težavah z zdravjem
Oseba doživlja vidno anksioznost, kompulzije, obsesije ali panične napade. Oseba je imela pregled pri zdravniku ali dobila laboratorijske izvide, ki so vzrok za simptome.
S substancami inducirana anksiozna motnja
Oseba doživlja vidno anksioznost, kompulzije, obsesije ali panične napade. Simptomi so se pojavili v mesecu od zastrupitve s snovjo ali ob odtegnitvi od substance ali pa so jih povzročila zdravila.
Simptomi dveh najpogostejših anksioznih motenj
Splošni simptomi (generalizirane) anksioznosti
Da zdravnik po klasifikaciji DSM da diagnozo (generalizirane) anksiozne motnje, mora imeti oseba vsaj tri od naslednjih simptomov, in sicer vsaj polovico dni v šestih mesecih:
Fizični simptomi:
- povečana napetost mišic,
- posameznik se hitro utrudi,
- glavobol,
- potenje.
Psihološki simptomi:
- nemirnost, napetost,
- težave s koncentracijo,
- razdražljivost,
- motnje spanja (posameznik težko zaspi, ima nemirno spanje, se zbuja utrujen).
Simptomi paničnega napada
Pri paničnem napadu oseba nenadno razvije hud strah ali nelagodje, ki doseže svoj vrh v 10 minutah. V tem času so za diagnozo paničnega napada po klasifikaciji DSM prisotni štirje od naslednjih simptomov:
Fizični simptomi:
- bolečina ali druga vrsta nelagodja v prsih,
- mrazenje in/ali vročica,
- vrtoglavica ali omedlevica,
- močno, pospešeno ali aritmično bitje srca,
- slabost ali druge bolečine v trebuhu,
- mravljinčenje,
- znojenje,
- zadihanost ali občutek dušenja.
Psihološki simptomi:
- derealizacija (občutek neresničnosti) in depersonalizacija (občutek ločenosti od sebe),
- strah pred smrtjo,
- občutek izgube nadzora.

Kdo, kdaj in zakaj?
Kot pojasnjuje splošna definicija anksioznosti, se s to lahko v nekem trenutko sreča kdor koli, »če ocenjuje, da ne more obvladati življenjskih težav.« »Večina nas je v življenju že kdaj čutila anksioznost,« poudarja Kristova in hkrati opozarja, da bodo pogosteje anksioznost čutili ljudje, ki imajo v sebi prepričanja »Ne bom zmogel!«,«Nisem sposoben!« ipd. in osebe, ki se v različnih položajih večkrat počutijo kot žrtev, ko se znajdejo pred težavami v življenju in nasploh ob življenjskih izzivih.
A zakaj se znaki anksioznosti sploh pojavijo? Kaj je tisto, kar jih sproži? Kristova pojasnjuje, da je anksioznost, glede na to, da jo lahko občuti vsak človek v določenih okoliščinah, povsem »človeška«. »Za osebo je denimo pomembno, kako se je v otroštvu naučila spoprijemati z življenjskimi problemi in skrbeti za svoje notranje miselno in čustveno ravnovesje,« utemeljuje Kristova. »Tu so mama in oče ter druge pomembne avtoritete pomemben zgled. Pomembne so tudi potrditve sposobnosti, ki jih otrok dobiva med odraščanjem. Seveda pa so pomembne tudi izkušnje, ki si jih naberemo v življenju,« še dodaja.
Preprečevanje in zdravljenje anksioznosti
Za preprečevanje in zdravljenje patoloških stanj velja med strokovnjaki splošno prepričanje, da sta vedno odvisna od vsakega posameznika. Še posebej pa slednje velja za psihične težave. To mišljenje deli tudi Kristova. »Po mojem mnenju sta pri preprečevanju kakršnih koli psihičnih težav pomembna poznavanje svojega notranjega sveta (miselnega, čustvenega) in skrb za ravnovesje v življenju,« pravi. »Pomembni so odnosi, pogovor in opora bližnjih.
Včasih, ko nam ti ne morejo pomagati, pa nam lahko pomaga osebnostno krepiti in rasti psihoterapevt, ki ni osebno vpleten v naše težave in je usposobljen, da nam pomaga krepiti tiste dele naše osebnosti, ki jih zaznava kot šibke pri razreševanju težav, ki jih imamo v življenju,« utemeljuje Kristova in dodaja, da se z anksioznostjo srečuje veliko ljudi, ki nikoli ne iščejo pomoči pri zdravniku ali terapevtu.
Zdravnik psihiater lahko za pomoč prepiše zdravila, ki sicer osebi pomagajo omiliti ali ustaviti simptome, a tovrstne težave segajo veliko globlje, kot to lahko doseže škatlica tablet. »Potrebno se je spoprijeti z izzivi in življenjskimi težavami. Pri tem lahko pomaga psihoterapevt, ki osebi pomaga odkriti in razrešiti vzroke težave ter okrepiti samozavest. Možnosti se medsebojno ne izključujeta,« pravi Kristova.