V povezavi s posttravmatsko stresno motnjo se pogosto govori o sprožilcih, ki so lahko zunanji ali notranji. Med zunanje sprožilce spadajo različni kraji, vonji, predmeti, zvoki, dotiki, ljudje, dogodki itn. Med notranje sprožilce pa na primer uvrščamo spomine in občutke. Različne sprožilce druži to, da prikličejo spomin na travmatične dogodke iz preteklosti, pri čemer se lahko sproži zelo intenziven čustveni, pa tudi telesni odziv. Čeprav racionalno veste, da ste varni, imate vseeno občutek, kot bi se ponovno znašli v situaciji, ki je povzročila posttravmatsko stresno motnjo.
Premagovanje posttravmatske motnje praviloma zahteva pomoč izkušenega terapevta. Običajno gre za dolgotrajen proces, ki vam pomaga pri tem, da postanete sčasoma bolj ali manj imuni na sprožilce. To pa na srečo ne pomeni, da morate v vmesnem času trpeti. Z določenimi tehnikami in triki lahko zmanjšate negativen vpliv sprožilcev na svoje življenje.
»Menjava TV-kanala« (vizualizacija)
Pri obvladovanju odziva na sprožilce je lahko zelo koristna preprosta tehnika, ki temelji na vizualizaciji. Ko sprožilec v vas sproži specifične spomine, na primer podobe, ki se začnejo predvajati v glavi, zaprite oči in si te podobe predstavljajte na televizijskem zaslonu. Nato si zamislite, da poiščete daljinski upravljalnik in zamenjate program oziroma poiščete prijetnejšo vsebino. Pomaga lahko tudi to, da v mislih (ali naglas) sočasno ponavljate naslednje besede: »Konec je, zdaj sem na varnem.«
Poimenovanje predmetov/zvokov/vonjev
Sprožilci povzročijo, da vas preplavijo občutki, ki ne spadajo zares v tukaj in zdaj. Zdi se, kot da vas je preteklost ugrabila in prestavila v drug prostor in čas. Prav zato lahko pomaga, da se poskušate osredotočiti na prostor in čas, v katerem ste v tistem hipu. Pri tem je lahko koristno preprosto naštevanje. Ozrite se okoli sebe ter poskušajte poiskati in našteti vse predmete, ki jih druži določena lastnost (npr. vse rdeče ali vse lesene predmete). Podobno tehniko lahko aplicirate tudi na druge čute. Naštejete lahko na primer tri različne zvoke ali vonje in jih poskušate nato analizirati.
Pismo sebi
Na sprožilce se lahko pripravite tudi tako, da napišete pismo, naslovljeno nase. V pismu se opomnite, da ste na varnem in da je tisto, kar se je zgodilo, za vami. Vključite lahko tudi svoje dosežke, ki dokazujejo, da ste veliko močnejši, kot se vam morda zdi v trenutkih, ko se sprožijo spomini na travmatični dogodek. Obenem pa je dobro, da naštejete tehnike, s katerimi si lahko pomagate, in ljudi/ustanove, na katere se lahko po potrebi obrnete. Pismo imejte nato vedno pri sebi in ga preberite, ko vam bo najhuje. V kriznih trenutkih namreč možgani pogosto »zablokirajo«. Tudi če imate občutek, da ste dobro pripravljeni na sprožilce, lahko preprosto pozabite tisto, kar se vam zdi sicer morda zelo očitno.
Načrtna distrakcija
Pomembno je, da se znebite morebitnih občutkov krivde, povezanih z »zapravljanjem časa«. Če morate zaradi sprožilca sredi dneva opustiti načrte in se potolažiti s svojo priljubljeno serijo ali s poslušanjem glasbe, bodite prizanesljivi do sebe. Tovrstne »zastranitve« v resnici niso zapravljanje časa, ampak nekaj, kar v določenih trenutkih preprosto potrebujete, da lahko vsaj začasno odmislite travmatične dogodke in se »sestavite«.
Osredotočanje na krajše časovne intervale
V trenutkih panike se lahko oglasi glas, ki vas začne prepričevati, da se boste morali vse življenje boriti s sprožilci oziroma hromečimi spomini na travmatične dogodke. Tako se lahko pojavi občutek, da nimate nadzora nad svojim življenjem. Razmišljanje o dolgih časovnih intervalih lahko okrepi paniko, zato je zelo koristno, da se osredotočite na zelo kratke intervale. Vprašajte se na primer, kaj lahko v naslednjih 20 minutah naredite za to, da vam bo vsaj malce bolje. Ni vam treba torej rešiti vseh težav naenkrat: osredotočite se samo na naslednji korak.
Začasni umik
Dobro je, da se vsaj za krajši čas umaknete iz situacije, v kateri vas je presenetil sprožilec, posebno če ste med ljudmi. Tako se boste lažje umirili. Če ste na primer na zabavi, se lahko začasno umaknete v kopalnico in se poskušate pomiriti z eno od opisanih tehnik. Odmik je posebno pomemben, če se spomini na travmatični dogodek vrnejo med vožnjo. Čim hitreje poskušajte parkirati vozilo, nato pa si dajte dovolj časa za to, da pridete k sebi.
»Dvojni jaz«
Predstavljajte si, da je vaš jaz sestavljen iz dveh delov. Prvi del zaradi sprožilca podoživlja travmatične dogodke, drugi del pa ste vi v sedanjem trenutku. Poskušajte si predstavljati, da drugi del preprosto opazuje prvega, brez obsojanja oziroma kritičnosti, pri tem pa se zaveda, da jaz, ki podoživlja travmo, ni edini del vaše osebnosti. »Drugi jaz« lahko prvega nežno opomni, da gre samo za spomine in da so travmatični dogodki del preteklosti – ne nekaj, kar bi bilo ogrožajoče v tem trenutku.
Klic v sili
Osebo, ki ji zaupate, prosite, ali jo lahko pokličete, če vam bo zaradi specifičnih sprožilcev zelo težko. Dobro je, da skupaj pripravita načrt oziroma da tej osebi zelo konkretno razložite, kaj pričakujete od nje (npr. to, da vas preprosto posluša).