Noni – sadež življenja za boljše zdravje

Tudi na našem trgu je že nekaj časa mogoče kupiti sok iz sadeža noni, ki mu  pripisujejo neverjetno moč delovanja na zdravje človeka. Nekateri sadež noni opisujejo tudi kot čudežno naravno zdravilo, kot vrelec mladosti, ki naj bi pomagal pri številnih obolenjih. Pa je vse to res?

To se je spraševal tudi dr. Jürgen Weihofen iz Nemčije, ki se je lotil podrobnejše raziskave o tem ‘čudežu’. Zbral je vse razpoložljive podatke iz številnih raziskav o ‘indijskem murvovcu’ in jih leta 2004 objavil v knjigi z naslovom Noni (pri nas jo je v prevodu izdala založba Mavrica). Iz nje strnjeno povzemamo njegove ugotovitve.
Domovina nonija so polinezijski otoki v Tihem oceanu. Domnevajo, da so noni tja zanesli prvi naseljenci, ki so tja pripluli iz Indije. Od tod tudi najverjetneje izvira ime noni te grmovnice v angleškem in nemškem jeziku – indijski murvovec. Botanično pa imenujejo rastlino Morinda citrifolia (prvi del imena tudi kaže na indijsko poreklo, drugo ime pa naj bi rastlina dobila, ker so njeni listi podobni listom limonovca) in raste samo v tropih. Raste kot grm, ki pa lahko doseže tudi do osem metrov višine in je podoben pravemu drevesu. Rastlina se zelo hitro zasadi in dobro uspeva na preperelih magmatskih območjih. Prst, nastala iz lave, je bogata z rudninami in daje rastlini vse kar potrebuje za zdravo rast. Ne ogrožajo je škodljivci, zato ni potrebno uporabljati sredstev za njeno zaščito. Zanimivo je tudi, da je plod na rastlini prej kot cvet, saj cvetovi  rastejo iz plodu. Tako so na isti veji zeleni in zreli plodovi ter cvetovi. Barva sadežev noni se med dozorevanjem spreminja od zelene do rumene in do povsem bele, ko je sadež zrel. Tak sadež hitro pade na tla in razpade v nekaj dneh. Sadeži dozorijo v osemindvajsetih dneh. Noni obirajo neprenehoma, saj sadeži zorijo vse leto.

Noni in zgodovina

Noni so že pred dva tisoč leti v Polineziji, na Kitajskem, v Indiji … uporabljali kot barvilo in zdravilno sredstvo. Veliko je izročil o koristi nonija v tradicionalnem ljudskem zdravilstvu, žal pa so se mnoga izgubila s prihodom zahodne civilizacije na ta območja. Nekateri ta grm imenujejo kar drevo življenja. Poleg plodov so uporabne še korenine, skorja, listi in cvetovi. Med polinezijskimi ljudstvi, ki še vedno živijo tesno povezana z naravo, velja morinda za pomembno rastlino. Imajo jo za dar duhov, ki jim ponujajo pomoč pri lajšanju in zdravljenju njihovih težav. Po nasvetih kahun (havajskih zdraviteljev) je uporaba nonija neomejena, dober je tako za zdravljenje kot za ohranitev zdravja.

Prve znanstvene raziskave o noniju pa so opravili v petdesetih letih prejšnjega stoletja. N. Morty (leta 1960) in H.Jenkins  (leta1970) sta dokazala, da noni znižuje krvi tlak. Novejše raziskave so se začele leta 1985, ko je svoja spoznanja objavila v knjigi prof. dr. Isabella A. Abbott iz botaničnega inštitua univerze Hawaii. V njej je opisala tradicionalno uporabo nonija pri težavah z želodcem in črevesjem, artritisu, zvinih, menstrualnih težavah, perevisokem krvnem tlaku in tudi raku. Sledile so številne raziskave (od leta 1993 do 1995), da bi potrdile ali ovrgle njene ugotovitve in o zdravilnih učinkih nonija odkrile še kaj novega.

Skupina japonskih raziskovalcev je pod vodstvom dr. Umezawe leta 1994 objavila izsledke raziskave na celicah, okuženih z virusom HIV, in ugotovila, da antrakinon, izoliran iz nonija, upočasni razkroj okuženih celic. Izsledki raziskave na univerzi Hawaii, o vplivu nonija na previsok krvni tlak, so dokazali, da snov skopoletin poveča prepustnost drobnih žilic za kri. To je potrdila tudi raziskava na Stanford University, UCLA v Kliforniji in na Union Collegeu v Londonu. Leta 1995 pa so na francoski univerzi Metz ugotovili, da noni deluje tudi protibolečinsko in da blaži bolečine v osrednjem delu možganov. Moč delovanja je le za 25 odstotkov manjša kot pri morfijevem sulfatu in pomembno je, da zaradi nonija človek ne postane odvisen. O medsebojnem učinkovanju raznih snovi v noniju pa še vedno marsikaj ni pojasnjeno. Zagotovo pa drži, da so v soku nonija našli več kot 150 elementov in da noben drug naravni sok ne vsebuje toliko različnih snovi. Pomembno je, da sadeže oberejo pravočasno, ko se iz temnozelenega obarvajo svetlozeleno. Iz sadežev nonija pridobivajo sok z iztiskanjem, iz katerega pridobivajo tudi noni v prahu. Sok vsebuje 88 odstotkov vode, ostalo pa so pomembne učinkovine. Zaradi njegove obstojnosti mu morajo dodati konzervanse ali ga pasterizirati. Sirast okus nonija pa se ohrani tudi v soku, zato ga mešajo z drugimi sokovi, da ga prekrijejo.

Nespametno pa bi bilo pričakovati, da bi z enim sami sadežem pozdravili vse bolezni! Dr. Jürgen Weihofen navaja, da moramo zdravje razumeti kot dinamičen proces, občutljivo in spreminjajoče se ravnotežje, na katerega vpliva veliko dejavnikov, zunanjih in v človeku samem. Naravna zdravila in prehranski dodatki pa dajejo telesu, duši in duhu le spodbudo, da laže dosežejo ravnotežje – zdravje. Glede na vse raziskano pa je prepričan, da si lahko tudi z nonijem pomembno izboljšujemo zdravje.

Opozorilo

Nihče nam ne more odrekati pravice, da se zdravimo sami. Ker pa sami ne moremo in ne znamo oceniti vseh posledic svoje odločitve, moramo pri vsakršni taki odločitvi na pogovor k svojemu zdravniku, da nas na morebitne posledice opozori.

Noni sok naj ne uživajo:

• bolniki po presaditvi organov (zaradi vpliva nonija na imunski sistem lahko pride do zavrnitve organa);
• ljudje, ki so alergični na citruse;
• ledvični bolniki, ki hodijo na dializo;
• pri kemoterapijah;
• nosečnice in doječe matere, naj se o pitju nonija posvetujejo z zdravnikom;
• diabetiki morajo upoštevati količino sladkorja v soku;

Dovoljenje za uvoz

V ZDA so noni leta že 1943 uvrstili na seznam varnih živil, v Evropski uniji pa ga od 15. maja1997 ni bilo mogoče kupiti, zaradi uredbe št. 258/97 o tako imenovanih novih živilih. Za vsa taka živila je bilo treba najprej dokazati, da jih je varno uporabljati in mednje so uvrstili tudi izdelke iz nonija. Uvozniki so v Bruslju štiri leta vodili postopek, da bi pridobili dovoljenje za uvoz in prodajo na trgih Evropske unije. Uspelo jim je leta 2003. Od tedaj si lahko vsi ponudniki nonija pridobijo dovoljenje – potrdilo, da izdelki iz nonija ustrezajo viskoko postavljenim standardom o vsestranski neškodljivosti živil.