Vsakodnevna nega kože je izjemnega pomena za ohranjanje zdrave in sijoče polti, vendar pa se pogosto pojavljajo težave kot so suha koža, draženje, neravnovesje, starostne pege … V takšnih primerih potrebujemo nekaj več kot le običajno vlažilno kremo. Tu pride na vrsto krema za regeneracijo kože, ki je zasnovana tako, da kožo ne le navlaži, temveč tudi spodbuja njeno obnovo.
Zakaj izbrati kremo za regeneracijo kože?
Krema za regeneracijo kože je posebna vrsta kozmetičnega izdelka, zasnovana tako, da pospešuje proces obnavljanja kože. Ko se koža poškoduje – bodisi zaradi sonca, vremena, britja ali drugih dejavnikov – potrebuje pomoč pri regeneraciji. Takšna krema spodbuja obnovo celic, pomaga pri celjenju manjših poškodb in kožo hkrati globinsko neguje.
Zakaj je regeneracija kože pomembna?
Naša koža je vsak dan izpostavljena številnim dejavnikom, kot so onesnaženje, UV-žarki, veter in kemikalije iz izdelkov. To lahko povzroči poškodbe na koži, kot so izsušenost, razpoke, rdečica ali celo prezgodnje staranje. Regeneracija kože je naraven proces, pri katerem telo obnavlja poškodovano kožno tkivo. Krema za regeneracijo pa lahko ta proces pospeši in koži omogoči, da si hitreje opomore.
Krema za obraz in telo za regeneracijo kože
Sestavine (za 50 g):
5 g avokadovega olja,
10 g šipkovega olja,
40 g karitejevega masla,
3 kapljice eteričnega olja rimske kamilice,
7 kapljic eteričnega olja geranije,
2 kapljici eteričnega olja vetiverja.
Priprava:
V mešalniku (multipraktik ali blender) zmešamo olja, dodamo masla in čisto na koncu še eterična olja. Kremo shranimo v temen steklen lonček.
Olja in masla
Pri izdelavi krem se držimo pravila, da jo sestavimo iz 20–30 % rastlinskega olja in 70–80 % masla. Karitejevo maslo, ki je osnova te visoko hranljive kreme, je znano po tem, da zaradi 90 % sestave z esencialnimi maščobnimi kislinami (stearinska in oleinska kislina) ter visoko vsebnostjo vitaminov A in E ohranja navlaženost kože. Vitamin A spodbuja rast celic, medtem ko vitamin E vsebuje veliko antioksidantov. Cinamična kislina v njem kožo ščiti pred škodljivimi UV-žarki. Avokadovo olje je zaradi oleinske kisline izredno vpojno, zato kožo nahrani globoko v notranjost. Kozmetični pripravki z avokadovim oljem so znani po tem, da koži pomagajo ohranjati vlažnost tudi v zgornjih plasteh povrhnjice, zaradi česar jo naredijo prožnejšo in mehkejšo.
Prispevajo tudi h hitrejši regeneraciji kože, delujejo protivnetno in protibakterijsko. Poleg oleinske kisline je bogato tudi z drugimi maščobnimi kislinami, kot sta linolenska in palmitinska kislina. Z esencialnimi maščobnimi kislinami pa je izredno bogato tudi šipkovo olje, ki se zaradi neštetih oblik vitamina A, ki jih vsebuje, lahko postavi ob bok le peščici najbolj hranljivih olj. Prav tako deluje protivnetno, karotenoidi v njem pa spodbujajo regeneracijo kože. Primeren je za vse tipe kože (z izjemo aknaste), še posebej za suho in utrujeno, saj ima učinek proti staranju.
Negovalne koristi eteričnih olj
Protivnetno, protibakterijsko, protiglivično in imunostimulativno delovanje v mešanici imajo tudi eterična olja. Zaradi visoke vsebnosti estrov protivnetno delovanje zagotavlja rimska kamilica, veliko pa jih je tudi v geraniji. Visoko vsebnost seskviterpenov ima tudi vetiver, ki ima zaradi kombinacije z seskviterpenoli še močnejše protivnetno in protiglivično delovanje (uporablja se tudi za aknasto kožo, ekceme in rane).
Podpora čustvenem stanju
Kamilica že iz slovenske zeliščarske tradicije slovi po tem, da ima pomirjujoče učinke (linalilacetat in linalol). Visoka vsebnost estrov v tem eteričnem olju ponuja uravnoteženost uma in telesa. Zmanjšanje tesnobnosti, napetosti in stresa zagotavlja tudi eterično olje geranije. Na zmanjšanje anksioznosti v tej kombinaciji vplivajo monoterpenski alkoholi, citronelol in linalol, pri olju geranije pa še pa posebej geraniol, saj ga ima največ. Njene terapevtske lastnosti narekujejo, da je to odlično eterično olje za krepitev in povrnitev vitalnosti, še posebej, ko je pomanjkanje te posledica izčrpanosti zaradi stresa. Vetiver je bogat z neobičajnimi seskviterpeni, ki prispevajo k večji osredotočenosti, hkrati pa nas prizemljijo in globoko sprostijo.
Jesen je čas pisanih barv, udobnih puloverjev, slastnih toplih napitkov in na žalost tudi mnogih prehladov. Hladno vreme lahko zelo hitro zamaje naš imunski sistem, ki pa ga lahko okrepimo na mnogo načinov. Ameriški slamnik je ena izmed najbolj zdravilnih rastlin na svetu, ki ima mnogo zdravilnih učinkov. Ravno ta živobarvna cvetnica bo poskrbela, da vaš imunski sistem ne bo podlegel jesenskim vremenskim spremembam.
Ameriški slamnik ali škrlatna ehinaceja je ena izmed najbolj raziskanih zdravilnih rastlin na svetu in edina rastlina, katere zdravilni učinki so tudi uradno priznani. Je edino zdravilo, ki ni namenjeno le lajšanju simptomov, temveč tudi pozdravi vzroke prehlada.
Zdravilne učinke rastline so prvi odkrili ameriški staroselci, ki so si z listi, s sokom oz. kašo zdrobljene zeli ali s prežvečenimi koščki korenin pomagali pri raznih poškodbah; ameriški slamnik namreč razkužuje in pomaga zaceliti rane. Uporabljali so ga tudi pri pikih kač in mrčesa. Prek evropskih priseljencev je ameriški slamnik v 19. stoletju našel tudi pot do Evrope, tu so na začetku 20. stoletja začeli bolj množično gojiti to rastlino. S kliničnimi raziskavami in gojenjem so se sprva ukvarjali predvsem v Nemčiji, nato pa so se razna zdravila in pripravki iz ameriškega slamnika dodobra razširili tudi drugod.
Zdravilni učinki in uporaba
Pripravki iz ameriškega slamnika (kapsule, tablete, tinkture …) so lahko tako preventiva za povečanje odpornosti kot tudi zdravilo ali pomožno zdravilo za zdravljenje že razvitih okužb. Slamnik se lahko uživa kot dopolnilo pri zdravljenju bolezni, kjer je zaradi zdravil oslabljen imunski sistem pacienta, pri različnih okužbah in vnetjih, boleznih zob, kot dodatek pri zdravljenju z antibiotiki in antimikotiki … Rastlino lahko uporabljamo tudi lokalno, za zdravljenje raznih kožnih ran, opeklin in vnetij.
Ameriški slamnik vsebuje različne aktivne učinkovine, ki krepijo imunski sistem in spodbujajo naravno obrambo organizma, obenem pa delujejo tudi kot antioksidant, antiseptik, pomagajo pri celjenju ran, opeklin in ozeblin ter blagodejno delujejo ob vnetju grla in žrela. Z njim zdravimo kašelj in prehlad, gripo ter bronhitis, pospešuje pa tako delovanje dihal kot tudi sečil. Uporaben je pri okužbah z glivicami, pri herpesu in za celjenje ran. Zanimivo je, da ga ponekod uporabljajo tudi v boju proti stresu, anksioznosti in depresiji, saj pomaga uravnavati normalno stanje interlevkinov (ti so kot nekakšni vmesniki med levkociti in drugimi imunskimi celicami). Primeren je tudi za otroke; otroški zdravniki ga zaradi njegovih protivnetnih in protiinfekcijskih lastnosti uporabljajo za zdravljenje prehladov in ušesnih infekcij otrok.
Na trgu je v obliki kapsul, tablet, sirupov, tinktur itd. mogoče dobiti mnogo različnih zdravil in prehranskih dopolnil iz ameriškega slamnika. Pripravki se med seboj razlikujejo; nekatera zdravila so narejena iz svežih in zmletih rastlin, iz katerih iztisnejo sok, drugim dodajo manjšo ali večjo količino alkohola.
Previdnost ni odveč
Uporaba ameriškega slamnika nima neželenih stranskih učinkov. Vseeno moramo vedeti, da lahko preveliki odmerki povzročijo negativno reakcijo, ob dolgotrajnem uživanju pa se telo nanj navadi oz. lahko postane imuno proti njegovim zdravilnim učinkom, zato se uporaba priporoča le takrat, ko je to nujno potrebno, npr. pri menjavi letnih časov, ob prvih znakih oslabljenega imunskega sistema, ko smo v posebno stresnem obdobju itn. Poudariti velja, da so lahko osebe, alergične na cvetnice iz družine marjetic, alergične tudi na ameriški slamnik.
Pripravki iz ameriškega slamnika niso primerni za bolnike s tuberkulozo, multiplo sklerozo, levkemijo, avtoimunskimi boleznimi in okužbo z virusom HIV, saj se v teh primerih odsvetuje kakršna koli dodatna stimulacija imunskega sistema. Ameriškemu slamniku se morajo izogniti tudi nosečnice in doječe matere.
Domači pripravki
Če raste na našem domačem vrtu, imamo veliko možnosti uporabe. Pripravimo lahko tinkturo (kapljice), sirup, čaj ali pa ga zmešamo z medom. V zdravilne namene se uporabljajo cvetovi, ki smo jih pobrali že poleti, zdaj, jeseni, pa lahko izkopljemo tudi korenine (najbolje vsaj dve leti starega) ameriškega slamnika, ki so najpogosteje izkoriščene zaradi svojih zdravilnih učinkov. Ravno korenina vsebuje največ učinkovin, ki razkužujejo, uničujejo glivice, zavirajo delovanje bakterij in virusov ter seveda krepijo imunski sistem.
Iz korenine lahko zelo enostavno pripravimo vsestransko uporabno tinkturo ameriškega slamnika: Svežo ali posušeno korenino ameriškega slamnika damo v širok kozarec za vlaganje in jo prelijemo z izbrano alkoholno pijačo (vodka, džin, žganje …). Paziti moramo, da je korenina povsem prekrita z alkoholom. Kozarec tesno zapremo s pokrovčkom in postavimo na pult. Korenino pustimo namočeno približno 3–4 tedne, med namakanjem kozarec vsak dan pretresemo. Po slabem mesecu lahko tinkturo precedimo in shranimo v čisti steklenici. Pri akutnih bolezenskih znakih kapljice jemljemo po potrebi, po največ pol žličke naenkrat. Pri kroničnih vnetjih in okužbah zaužijemo pol žličke pripravka po trikrat na dan, a postopka ne smemo ponavljati več kot dva tedna.
Iz že pripravljene tinkture lahko zelo hitro zmešamo tudi pršilo za boleče grlo: V razmerju 2 : 1 zmešamo tinkturo ameriškega slamnika z vodo in dodamo žlico medu. Dobro premešamo in natočimo v stekleničko, najbolje takšno s pršilko (če je nimamo, lahko pripravek tudi grgramo). Pršilo bo ohladilo, umirilo in pozdravilo boleče grlo.
Če smo poleti pobrali cvetove in jih tudi uspešno posušili, v jesenskem času nikar ne pozabimo na čaj. Ščep posušenih cvetov ameriškega slamnika enostavno prelijemo z 250 ml vrele vode, namakamo približno 10 minut, nato pa precedimo in po želji dodamo malce medu. Čaj lahko pripravimo tudi iz približno enake količine posušene korenine.
Vas zanima, kako poskrbeti za svojo kožo na naraven način? Želite izdelek, ki je blag, vendar hkrati učinkovit? Potem je ognjičevo mazilo morda točno tisto, kar potrebujete. Ognjič je že stoletja poznan po svojih zdravilnih lastnostih in je naravna rešitev za številne težave s kožo.
Kaj bomo dodali v ognjičevo mazilo?
Kot osnovo za pripravo ognjičevega mazila smo uporabili 90 % rastlinskega olja oz. macerata ognjiča ter ga zgostili in emulgirali z 10 % čebeljega voska. V kozmetiki se čebelji vosek uporablja izredno pogosto, sploh v balzamih za ustnice in kremah za roke pa tudi v ličilih in drugi kozmetiki.
Čebelji vosek ima protibakterijsko delovanje, vsebuje antioksidante, zaradi vsebnosti vitamina A pa spodbuja rast novih celic. Blaži vnetja, kožo pa naredi mehkejšo, saj vzdržuje njeno vlažnost. Ognjičev macerat je popolnoma posvečen koži. Je tako nežen, a učinkovit, da se pogosto uporablja v otroški kozmetiki. Blagodejno vpliva na razdraženo kožo in vnetja, zaradi regenerativnih učinkov pa pospešuje celjenje opeklin (tudi sončnih) in brazgotin. Je obvezna sestavina izdelkov, namenjenih kožnim težavam, kot je seboroični dermatitis. Pogosto se uporablja v izdelkih za nego ustnic, sploh občutljivejših na mraz in sonce.
Uporaba pri različnih kožnih težavah
Ognjičevo mazilo je izjemno vsestransko in ga lahko uporabljate za številne kožne težave. Ali imate ekcem, dermatitis ali akne? Ognjičevo mazilo lahko pomaga ublažiti simptome in izboljšati stanje kože. Poleg tega ga lahko uporabite za zdravljenje pikov insektov, saj blaži srbenje in zmanjšuje oteklino.
Recept in postopek izdelave
Sestavine (za 30g):
30 g macerata ognjiča,
3 g čebeljega voska,
5 kapljic eteričnega olja palmarose,
3 kapljice eteričnega olja mire.
Priprava:
Za pripravo ognjičevega mazila uporabimo metodo vodne kopeli, s katero bomo olja nežno stopili v tekoče stanje, obenem pa se bodo med seboj lepo premešala. Uporabimo dve posodi, večjo in manjšo. V večjo natočimo vodo in jo postavimo na zmeren ogenj. Manjšo posodo postavimo na večjo tako, da bo para, ki bo nastala, ko se bo voda segrela, počasi segrevala zgornjo, manjšo posodo. V tej posodi nad vodno kopeljo stopimo čebelji vosek, ki mu naprej dodamo macerat ognjiča. Lahko tudi mešamo, da se sestavine med seboj povežejo, vendar ni nujno. Čisto na koncu dodamo še eterični olji, premešamo in mešanico prelijemo v čiste kozarčke.
Shranjevanje in rok trajanja ognjičevega mazila
Da bo vaše ognjičevo mazilo dolgo uporabno, ga hranite na suhem in hladnem mestu, stran od neposredne sončne svetlobe. Rok trajanja doma narejenega mazila je običajno od šest mesecev do enega leta, odvisno od sestavin. Če mazilo začne spreminjati barvo ali vonj, je čas, da ga zavržete in pripravite novega.
Želodčne težave so lahko simptom resnejših bolezni, na primer Crohnove bolezni ali ulceroznega kolitisa (obe diagnozi spadata med kronične vnetne črevesne bolezni). Če se spopadate z resnejšimi želodčnimi težavami, ki jih spremljajo tudi simptomi, kot so hude bolečine v trebuhu, kri v blatu in dlje časa trajajoča diareja, je vsekakor smiselno, da se čim prej obrnete na zdravnika. Po drugi strani pa lahko blažje želodčne težave rešite kar sami. Pogosto gre namreč za posledico nepravilne prehrane. Sprememba prehrane lahko torej poskrbi za odpravo simptomov.
Najpogostejši krivci za želodčne težave
OCVRTA HRANA: Živila, ki vsebujejo zelo veliko maščob, zlahka preobremenijo želodec in privedejo do neprijetnih simptomov. Največ težav povzročajo ocvrte jedi, vendar morate biti pazljivi tudi pri drugih živilih, ki že sama po sebi vsebujejo zelo visok delež maščob (mastni kosi mesa, maslo, margarina ipd.).
MLEKO IN MLEČNI IZDELKI: Ta skupina živil je še posebej problematična za osebe z laktozno intoleranco, vendar lahko mleko in mlečni izdelki negativno vplivajo tudi na druge osebe z malce bolj občutljivim želodcem.
PIKANTNE JEDI: Kapsaicin, najpomembnejša sestavina v čilijih, ki se pogosto uporabljajo za izdelavo pikantnih začimb in omak, je po eni strani zelo koristen. Gre namreč za snov, ki je znana po protibolečinskem in protivnetnem delovanju. Vendar je lahko prav kapsaicin žal kriv za razdražen želodec oziroma za različne želodčne težave, še posebej če pikantne jedi uživate zelo pogosto. Kapsaicin namreč draži želodčno sluznico.
ČEZMEREN VNOS SOLI: Eden izmed razlogov, zaradi katerih bi se morali izogibati čezmernemu vnosu soli, je povezan z vplivom natrija na želodec. Prevelika količina natrija lahko poškoduje želodčno sluznico. Čezmeren vnos soli in s tem natrija lahko poveča tveganje za želodčne razjede in celo za raka želodca.
UMETNA SLADILA: Za želodec – pa tudi za prebavni sistem nasploh, še posebej za črevesni mikrobiom – so lahko zelo problematične tudi snovi, kot so sorbitol, ksilitol, sukraloza in aspartam. Gre za snovi, ki jih uvrščamo med umetna oziroma brezkalorična sladila. Pogosto se uporabljajo v žvečilnem gumiju, nizkokaloričnih napitkih ipd.
ENERGIJSKI NAPITKI: Umetna sladila se pogosto znajdejo tudi v energijskih napitkih, vendar to ni edini razlog, zaradi katerega tovrstni napitki niso najboljši za vaš želodec. Precej škode lahko povzročijo tudi velike količine niacina (vitamin B3), ki so običajno uporabljene pri izdelavi energijskih napitkov. Nato pa je tu še kofein, za katerega je znano, da draži želodec (tako morate biti pazljivi tudi pri kavi).
ALKOHOL: Želodčne težave so pri ljudeh, ki uživajo veliko alkohola, nadpovprečno pogoste. Alkohol lahko povzroči tako akutne kot kronične težave z želodcem.
ČOKOLADA: Kombinacija velike količine sladkorja in maščob ter laktoze, ki je značilna za mlečno čokolado, je vse prej kot ugodna za vaš želodec. Precej boljša izbira je temna čokolada s čim manjšim deležem maščobe, seveda pa morate biti tudi tu pozorni na količino.
GAZIRANE PIJAČE: Previdni morate biti tudi pri gaziranih pijačah, vključno z gazirano vodo. Pretiravanje s tovrstnimi pijačami lahko namreč privede do kopičenja ogljikovega dioksida v vašem prebavnem traku, ena od možnih posledic pa je tudi razdražen želodec.
Za želodčne težave so lahko problematična tudi živila, ki veljajo za zdrava
Žal so lahko za želodčne težave kriva tudi živila, ki so v osnovi zelo zdrava za nas, saj vsebujejo veliko koristnih snovi. Mednje denimo spadajo citrusi, ki so problematični predvsem zaradi visokega deleža kisline.
Med pogoste krivce za želodčne oziroma prebavne težave spadajo tudi stročnice in križnice (zelje, brokoli, brstični ohrovt itn.). Težave so med drugim povezane z visoko vsebnostjo vlaknin. Vlaknine so seveda zelo zdrave, vendar to ne pomeni, da lahko pri količine pretiravate, še posebej če ste doslej uživali zelo malo vlaknin. Priporočamo postopno povečevanje količine.
Pri stročnicah pomaga namakanje pred kuhanjem (najmanj 4 ure) in menjava vode med samim kuhanjem. Tveganje za želodčne težave po uživanju križnic pa lahko zmanjšate tako, da jih pred zaužitjem vedno toplotno obdelate.
Dodatni nasveti za želodcu prijazno prehranjevanje
Uživajte manjše porcije.
Vsak grižljaj dobro prežvečite.
Po malce obilnejšem obroku pojdite vsaj na kratek sprehod (nasploh se izogibajte ležanju neposredno po obroku).
Vedno jejte v mirnem okolju, sede.
Pomagajte si pripravki iz zelišč in začimb, ki pomirjajo želodec (ingver, aloe vera, sladki koren, grenčice, bazilika itn.).
Virusi ne trkajo, ampak preprosto vstopijo, in to pogosto v najbolj neugodnem trenutku. Toda če jih že v »predsobi« pričaka močna obrambna linija, hitro dojamejo, da vaše telo ni najbolj gostoljubno okolje. Tako se poslovijo precej hitreje, kot bi se sicer, posledično pa povzročijo bistveno manj škode.
1. Obarvajte svoje dni v rumene odtenke
Sonce in kurkuma sta odlična kombinacija za zaščito pred virusi. Sončni žarki so seveda pomembni zaradi spodbujanja tvorbe vitamina D v našem telesu – vitamina, ki je med drugim nujen tudi za močan, na boj z virusi dobro pripravljen imunski sistem. Če ima telo na voljo dovolj vitamina D, se zmanjša tveganje za okužbe zgornjega dela dihal. Po drugi strani pa lahko pomanjkanje omenjenega vitamina poveča tveganje za tovrstne okužbe. Pozimi se sicer ni priporočljivo zanašati samo na sončne žarke oziroma na naravno tvorbo vitamina D, ampak je dobro uporabljati tudi prehransko dopolnilo. Priporoča se uporaba dopolnila, ki vsebuje vitamin D3, saj je pri tej obliki zagotovljena optimalna absorpcija. Kurkuma pa je koristna zaradi protivnetnega in protivirusnega delovanja. Kurkumin, najpomembnejša snov v kurkumi, lahko med drugim upočasni podvajanje virusov, ki povzročajo gripo, koristen pa je tudi za zaščito pred bronhitisom.
2. Spodbudite razmnoževanje koristnih bakterij v črevesju
Če v črevesju prevladajo škodljivi mikroorganizmi, je ena od posledic običajno tudi oslabitev imunskega sistema, ki se tako težje spopade z virusi. To je povezano s tam, da lahko večino imunskih celic najdemo prav v črevesju. Skrb za uravnovešen črevesni mikrobiom bi morala biti zato ena od vaših prioritet. Priporoča se redno uživanje fermentiranih živil oziroma napitkov, pogosto pa je lahko koristno tudi probiotično prehransko dopolnilo.
3. Podprite svoj imunski sistem s cinkom
Ste morda malce zanemarili skrb za imunski sistem, zdaj pa so vas presenetili simptomi prehlada? Ni še prepozno. Priporočljivo je, da začnete najpozneje v roku 24 ur od pojava prvih simptomov uporabljati prehransko dopolnilo s cinkom. To lahko skrajša čas trajanja prehlada, cink pa je obenem koristen za ublažitev simptomov. Seveda pa se lahko cink dodaja tudi preventivno.
4. Izkoristite moč jagodičevja
Jagodičevje je izvrsten vir polifenolov, močnih antioksidantov, ki so med drugim zelo pomembni za optimalno delovanje imunskega sistema. Poleg standardnih vrst jagodičevja (borovnice, robide, jagode itn.) so koristni tudi plodovi nekaterih rastlin. Posebno dobra izbira so bezgove jagode. Teh sicer ne smemo uživati surovih, vendar lahko iz njih izdelamo zelo dragocene pripravke za krepitev imunskega sistema, na primer sirup ali tinkturo. Tudi pripravki iz bezgovih jagod vsebujejo veliko polifenolov. Podobno kot cink so koristni tako preventivno kot za ublažitev simptomov virusnih okužb in skrajševanje časa bolezni.
5. Okrepite naravno imunsko zaščito z zelišči
Pripravki iz ameriškega slamnika so ena od najboljših naravnih možnosti za krepitev imunskega sistema. Ameriški slamnik lahko tako močno zmanjša možnost za to, da zbolite. Seveda pa so na voljo tudi pripravki iz drugih rastlin, ki se lahko pohvalijo s podobnimi učinki. Mednje spadajo tudi pripravki iz justicije (Andrographis paniculata), rastline, ki je znana tudi kot indijski slamnik. Uživate jih lahko preventivno ali kot pomoč pri hitrejšem premagovanju okužbe. Justicija lahko uspešno ublaži simptome, kot so kašelj, bolečine v žrelu, izcedek iz nosu in povišana telesna temperatura. Posebno koristna je lahko kombinacija justicije in sibirskega ginsenga, ki je prav tako znan po pozitivnem vplivu na imunski sistem.
6. Uživajte šitake – odličen vir betaglukanov
Betaglukani spadajo med naravne polisaharide. Tudi v tem primeru gre za snovi, ki jih je imunski sistem zelo vesel, saj sodelujejo pri krepitvi naravne obrambe. Eden od najboljših virov so šitake, iz katerih lahko pripravite zelo okusne, z azijsko kulinariko navdihnjene jedi, na primer pražene rezance z zelenjavo in šitakami. Priporočamo, da vključite vsaj eno od vrst zelenjave, ki jih uvrščamo med križnice (brokoli, zelje, ohrovt itn.), saj so tudi križnice zelo koristne za zaščito pred okužbami. Pozabiti ne smete niti na česen, ki aktivira celice ubijalke v našem telesu, torej eno od najpomembnejših skupin imunskih celic. Za piko na i pa posrbijo kvasni kosmiči, ki so prav tako dragocen vir snovi za učinkovitejšo imunsko obrambo.
7. Kakovosten spanec naj bo prioriteta
Pomanjkanje spanja je pogosto krivo za občutno oslabitev imunskega sistema. Med spanjem se namreč sproščajo snovi, ki pomagajo pri uravnavanju imunskega odziva in preprečevanju okužb. Če svojemu telesu odrekate spanec, se torej verjetnost za virusne okužbe poveča. S pomočjo ene od študij, ki so se ukvarjale s povezavo med imunskim sistemom in spanjem, je bilo ugotovljeno, da je pri ljudeh, ki spijo manj kot 7 ur na noč, tveganje za virusna obolenja kar približno trikrat večje kot pri ljudeh, ki v povprečju spijo 7 ur na noč ali več. Če zvečer težko zaspite, si lahko pomagate z baldrijanom, magnezijem ali s pripravki iz rastline, ki je znana kot kava kava (Piper methysticum).
Sadje je eden najboljših virov antioksidantov, ki jih v telo vnesemo s hrano. Vsebuje številne koristne učinke in res bi bilo škoda, če bi se mu izogibali. Še nedavno je bilo sadje na zatožni klopi zaradi vsebnosti sladkorja. V večini je sestavljeno iz vode, vsebuje naravno prisotne sladkorje, vlaknino in praktično nič maščob in beljakovin, v njem pa se skrivajo številna fitohranila, ki jih v svoje telo ne moremo vnesti z drugimi skupinami živil.
Ali je sladkor v sadju težava?
Sadje je okusen paket tako sladkorja kot številnih vitaminov, mineralov in antioksidantov. Sam volumen, vsebnost vlaknin in sladkoba vplivajo na to, da bi se s svežim sadjem težko prenajedali. Drugače je s suhim sadjem, ki vsebuje precej malo vode in je koncentriran vir sladkorja, a še vedno tudi vitaminov in mineralov, zaradi česar je v primerni količini prav tako lahko del uravnotežene prehrane oziroma izvrsten posladek brez maščobe in najbolj naravna »energijska ploščica«.
V naši praksi pri delu z ljudmi sadje vsakodnevno vključujemo v jedilnike za hujšanje: pest jagodičevja kot dodatek v kaše za zajtrk, običajno sadna dopoldanska malica, lahko pa tudi popoldanska, lahko prebavljivo sadje, ki ne obteži želodca, za večerjo. Načeloma svetujemo, da se ne uživa zgolj zelo sladko sadje (kaki, banane, fige, grozdje idr.), ampak spodbujamo raznolikost. Sadje je odlično nadomestilo za sladkarije, saj na naraven način poteši željo po sladkem. Otroci in osebe, ki ohranjajo težo ali jo pridobivajo, še posebej pa športniki, naj sadja uživajo neomejene količine. Za bolj konstanten krvni sladkor je sadje koristno kombinirati z virom beljakovin in maščob. Za malico si na primer privoščite 250 g jagod ali borovnic ali eno banano, zraven pa zaužijte 150 g skyra ali puste skute in 15 g oreščkov.
Uživajmo sezonsko
Katero sadje izbrati v katerem letnem času? Izbirati je dobro sezonsko, saj tako vnesemo največ zaščitnih snovi. Eksotično sadje (v tabeli odebeljeno), ki je zaradi uvoza na voljo vse leto, pa je bolj smiselno uživati pozimi, ko je nabor sezonskega sadja pri nas res bolj skop.
POLETJE
JESEN
ZIMA
POMLAD
jagode
grozdje
zimske sorte hrušk
zgodnje sorte jabolk
ribez
mandarine
mandarine, klementine
zgodnje sorte hrušk
maline
kivi
kivi
rabarbara
borovnice
granatno jabolko
granatno jabolko
jagode
jagode
maline
pomaranče
češnje
breskve
robide
suho sadje
marelice
nektarine
hruške
kaki
višnje
slive
jabolka
grenivke, limone
marelice
kaki
pomelo
lubenice
fige
ananas
melone
slive
mango
višnje
kutine
banane
robidnice
naši
papaja
Zamrznjeno sadje – da ali ne?
Ko nimamo na voljo sezonskega sadja, je zamrznjeno odlična izbira, saj je obrano v polni zrelosti in nato takoj zamrznjeno, kar pomeni, da se ohrani večina koristnih snovi, pa tudi okus. Toplotna obdelava in sušenje sta z vidika ohranjanja koristnih snovi precej manj ugodna, saj se na ta način uniči večina vitamina C in drugih mikro hranil. Pozimi je na primer bolje kot sveže jagode kupiti zamrznjene, lahko pa jih poleti zamrznete sami.
Célo sadje, sok ali smuti?
Vsekakor je najbolje uživati celo sadje. Z uživanjem sadja v smutiju povzročimo, da je sladkor lažje dostopen našim celicam, zaradi česar nam hitreje poraste krvni sladkor. Če smuti spijemo s slamico, preskočimo stopnjo prebave, ki se začne že v ustih, poleg tega pa naše telo v tem primeru ne registrira v tako veliki meri, da smo ravnokar pojedli cel obrok. Posledično zlahka pojemo večjo količino sadja, kot bi jo, če bi morali sadje žvečiti. Še vedno pa je to boljša izbira kot sadni sok, saj so slednjemu odstranjene vlaknine, zato še hitreje dvigne krvni sladkor.
Iz šestih pomaranč dobimo 2 dcl soka, ki ga lahko spijemo zelo hitro, nasitimo pa se ne. Če bi teh šest pomaranč pojedli, bi bili siti za več ur. Sok je seveda odličen način vnosa vitaminov za ljudi z oslabljenim prebavnim traktom zaradi različnih zdravstvenih težav, za športnike, starostnike in osebe s prenizko težo, med hujšanjem pa se je treba zavedati, da gre za obrok, in če se zanj odločimo, moramo sprejeti, da bomo po njem hitro lačni.
Ekološko ali konvencionalno?
Po poročilu Evropske agencije za varnost hrane največ pesticidov vsebujejo jagode, nektarine, jabolka, grozdje, breskve, češnje in hruške, najmanj ostankov pesticidov pa avokado, ananas, mango, melone in kivi. Ostanke pesticidov v sadju lahko zmanjšamo tako, da sadje za do 10 minut namočimo v vodo, ki smo ji dodali sodo bikarbono. Če imamo možnost, pa raje kupujmo ekološko ali vsaj lokalno.
Vrste sadja
1. Jabolka, hruške, naši
Jabolko je bogat vir kvercetina, predstavnika antoksantinov. Raziskave kažejo na možno preprečevanje poškodb DNA, ki lahko vodijo do raka. Znan je tudi po svojih protivnetnih lastnostih. Vendar ne pozabite, kvercetin se nahaja v olupku, zato jabolk ne lupite. Podobno velja za hruške.
2. Jagodičevje
Izstopa zaradi visoke vsebnosti antioksidantov, ki preprečujejo oksidativne poškodbe v našem telesu. Temnejše kot je sadje, več antioksidantov ima. Tu velja izpostaviti aronijo, robidnice, črne maline, črni ribez, borovnice, maline, rdeči ribez in jagode. Jagodičevje vsebuje precej malo sladkorja in je zato odlična izbira za vse, ki hujšajo in vzdržujejo težo. Zaradi številnih koristnih snovi je znano tudi kot hrana za možgane, saj flavonoidi krepijo delovanje možganov in varujejo pred Alzheimerjevo boleznijo. Porcije jagodičevja so zaradi nizke energijske vrednosti kar velike, med hujšanjem je to tudi do 500 g na malico.
3. Nektarine, breskve in marelice
Vsebujejo obilico kalija, ki pomaga uravnavati krvni tlak in pripomore k izločanju vode iz telesa. Zaradi vsebnosti betakarotenov in vitamina C so koristne za zdravje naše kože, zaradi betakarotenov tudi preprečujejo poškodbe rumene pege in varujejo vid. Najbolje jih je uživati neolupljene.
4. Eksotično sadje (ananas, mango, papaja in avokado)
Ananas je posebnost, saj vsebuje encim bromealin, ki pomaga pri razgradnji beljakovin. Še posebej veliko tega encima je v sredinskem delu oziroma strženu. Ta sadež v zadnjem času pridobiva pomen pri ženskah, ki imajo težave z zanositvijo, saj naj bi uživanje ananasa pred ovulacijo izboljšalo možnost zanositve. Seveda so tu potrebne dodatne študije, ki bi to lahko potrdile.
Mango vsebuje obilico betakarotenov, ki so predstopnja vitamina A, v katerega se pretvorijo z dodatkom maščobe v našem telesu. Vsebuje tudi prebavne encime, ki pomirijo želodec in pomagajo pri povečanem izločanju želodčne kisline.
Avokado je predvsem bogat z maščobami (kar 15 g na 100 g sadeža), zato pretiravanje z njim ni priporočljivo. Če ga dodate solati, potem ni potrebe po dodatku olja. Zanimivo in morda manj znano je, da se po uživanju avokada pri občutljivih posameznikih lahko pojavi slabost. Možen razlog je lahko alergija na lateks, ki se povezuje tudi z alergijo na avokado, saj ta vsebuje lateksu podobno beljakovino. Povzroči lahko bruhanje in bolečine v želodcu. Če ste občutljivi na aspirin ali pa vam starani siri sprožijo glavobol ali migreno, ste morda občutljivi tudi na sestavine avokada, kot so salicilati (aspirin), tiramin (starani siri), glutamati in histamin.
Papaja se na naših krožnikih znajde redkeje. Vsebuje papain – encim, ki razgrajuje beljakovine ter skrbi za njihovo hitrejšo prebavo in presnovo. Krepi telesne sluznice, čisti sečne poti, krepi mišice, skrbi za boljši pretok in nam pomaga do splošnega boljšega počutja.
5. Citrusi (pomaranče, mandarine, grenivka in limone)
Znani so predvsem zaradi vsebnosti vitamina C, poleg tega pa npr. pektini v njih pripomorejo h konstantnemu krvnemu sladkorju in holesterolu v krvi. Dobro jih je vključevati v obroke, ki vsebujejo z železom bogato hrano (meso, suho sadje, pesa, stročnice), saj vitamin C izboljša absorpcijo železa v naše telo. Ker so največkrat tudi po obiranju obdelani s škropivi, si je treba po lupljenju citrusov temeljito umiti roke in med samim lupljenjem poskrbeti, da čim manj snovi z lupine prenesemo na olupljeni sadež. Pri nakupu v trgovini pozorno preverite, ali je lupina citrusov površinsko obdelana.
6. Lubenice in melone
Predvsem so bogate z vodo in v njej raztopljenimi mineralnimi snovmi in sladkorjem. Oba sadeža sta odlična izbira tudi za tiste, ki želijo shujšati. Lubenica vsebuje aminokislini citrulin in arginin, ki širita žile in s tem nižata krvni tlak.
7. Slive, fige in granatno jabolko
Vsebujejo obilico koristnih učinkovin. Slive so čudovit vir antioksidantov in vlaknin, zato pomagajo urediti našo prebavo, tako sveže kot suhe in namočene. Fige so bogate z magnezijem in kalcijem in so kljub sladkosti primerne tudi za diabetike, saj vsebujejo več fruktoze kot saharoze. Granatno jabolko vsebuje ogromno kalija, zato je lahko koristno za tiste, ki imajo v družini težave s povišanim pritiskom, hkrati pa naj bi pozitivno vplivalo na plodnost.
8. Kivi in kaki
Sta jesenska sadeža, ki načeloma za svojo pridelavo ne zahtevata pesticidov. V kivijevih semenih se nahaja nekaj malega omega-3-maščobnih kislin. Encimi v kiviju olajšajo prebavo beljakovin v telesu in lahko pomagajo pri sindromu razdražljivega črevesja. Za največ vitamina C ga zaužijte neolupljenega. V študijah so raziskovali, da ima lahko uživanje dveh kivijev v večernih urah koristen učinek na spanec, poleg oksidativnih učinkov pa naj bi kivi omiljeval tudi simptome respiratornih bolezni, predvsem astme. Kaki je ena izmed najbolj sladkih vrst sadja, zato je odlična izbira za malico takrat, ko si zaželite nekaj sladkega, za športnike ali kot obrok po treningu. Če mu dodate 200 g skyra ali grškega jogurta in vse skupaj potresete z grenkim kakavom, dobite pravo poslastico.
9. Grozdje
Je dober vir polifenola resveratrola, izjemno močnega antioksidanta, odgovornega za zdravilne lastnosti rdečega vina. Ste že slišali za »francoski paradoks«? Francozi so znani po uživanju hrane, bogate z maščobami, kljub temu pa imajo zelo nizko stopnjo umrljivosti, kar pripisujejo ravno uživanju vina. Resveratrol rastline proizvajajo kot zaščito pred škodljivci in okoljskimi spremembami. Pri ljudeh se njegovi vplivi kažejo kot obramba pred mnogimi degenerativnimi zdravstvenimi stanji, z zaviranjem oksidacije slabega (LDL) holesterola pa delujejo zaščitno tudi na srce. Prav tako inhibira spremembe v jetrih, odloži začetek inzulinske rezistence in zmanjša izločanje inzulina.
V svoji praksi velikokrat srečam posameznike, ki imajo težave s čezmernim hranjenjem, prevelikim apetitom, previsoko telesno težo itd. Problem je zelo resen in lahko bistveno vpliva na posameznikovo tako fizično kot psihično zdravje. Po drugi strani pa precej redko srečam ljudi, ki se borijo z izgubo apetita.
Izguba apetita je lahko velika težava. Tako fizična, ker lahko vodi v izgubo telesne teže in podhranjenost s hranili, kot tudi psihična.
Apetit je namreč normalen odziv našega telesa, ki nam omogoča, da izpolnimo telesno potrebo po hrani. Lakota nas prisili, da jemo in s tem zadostimo potrebam po kalorijah, da dobimo dovolj vitaminov, mineralov in drugih mikrohranil. Ko pojemo dovolj, občutimo sitost, prijeten občutek polnosti in notranjega zadovoljstva. Ko občutka apetita ni več ali pa je močno zmanjšan, nas to potisne iz ravnovesja.
Na našo lakoto oziroma apetit lahko vpliva kar nekaj dejavnikov. Torej, koliko smo lačni, je lahko odvisno od:
našega razpoloženja in koliko smo pod stresom,
tega, koliko imamo energije oziroma koliko smo utrujeni (povezano tudi s pomanjkanjem spanja),
tega, koliko zadoščenja čutimo po zaužiti hrani, ki nam je na voljo (tukaj gre bolj za hedonistični vidik),
sestave hrane, ki smo jo nedavno zaužili (beljakovine, ogljikovi hidrati, maščobe),
naše trenutne telesne teže,
zdravja naše ščitnice in našega metabolizma,
morebitnega vnetja v naših prebavilih,
ravni naših spolnih hormonov (testosteron, estrogen, progesteron), ki lahko med menstrualnim ciklom nihajo,
ravni stresnega hormona kortizola,
morebitnih bolezni,
aktivnosti senzorjev v našem črevesju, ki se odzivajo na fizično prisotnost ali odsotnost hrane,
ravni hormonov, ki se izločajo v prebavilih (med drugimi grelin, ki povečuje apetit),
morebitne revščine, osamljenosti, socialne izolacije, kar so dejavniki, za katere je bilo ugotovljeno, da vplivajo na zmanjšanje vnosa hrane (tukaj je treba še posebno izpostaviti starostnike).
Najpogostejši razlogi za popolno ali delno pomanjkanja apetita so naslednji:
Čezmerno hranjenje oziroma prenajedanje. Če smo se preveč najedli, lahko to poviša hormone sitosti, ti pa povzročajo manjšo lakoto. Velja tudi obratno – če jemo premalo, lahko to povišuje hormon grelin, zaradi česar smo bolj lačni.
Neaktiven življenjski slog lahko povzroča pridobivanje telesne teže in povišuje raven hormona leptina, ta preprečuje željo po hrani.
Starost povzroča spremembe v prebavilih in upočasnjuje metabolizem. Zmanjšan apetit je tako pri starostnikih precej pogost. K temu lahko pripomorejo še zdravila, fizična neaktivnost, depresija, bolečine, spremembe v okusu in vohu, boleča proteza itd. Nezaželena izguba telesne teže (več kot 5 odstotkov v obdobju 12 mesecev) naj bi doletela kar 20 odstotkov starostnikov, povezujejo pa jo tudi s povečano bolehnostjo in smrtnostjo.
Slabost zaradi trebušne viroze, zastrupitve s hrano, bolezni prebavil ali nosečnosti je povezana z izgubo apetita.
Čustven ali fizičen stres, ki povečuje stresne hormone, lahko zmanjšuje željo po hrani. Tukaj gre tako za družinske, finančne in s službo povezane težave kakor tudi za fizično preobremenjenost (npr. pretiravanje s telesno vadbo).
Izguba apetita se lahko pojavi tudi kot reakcija na določena zdravila.
Gastritis in druge težave z želodcem lahko povzročijo resno izgubo želje po hrani.
Bolezen jeter lahko poleg akumulacije tekočine v trebuhu, izčrpanosti in bolečin povzroči tudi izgubo apetita.
Odpoved ledvic lahko povzroča zastajanje vode, slabost, bolečine v trebuhu in ravno tako izgubo apetita.
KOPB (kronična obstruktivna pljučna bolezen) povzroča težave z dihanjem. Po drugi strani pa lahko povzroča pogosto potrebo po kašlju med hranjenjem, kar je za bolnika lahko zelo neprijetno.
Anksioznost, nervoza in depresija lahko močno vplivajo na našo željo po hrani (bodisi jo znižujejo bodisi povečujejo).
Crohnova bolezen in druge oblike vnetja črevesja tudi bistveno vplivajo na naš apetit.
Na pomanjkanje apetita lahko vpliva nihanje spolnih hormonov, krvnega sladkorja, kortizola ali ščitničnih hormonov.
Motnje hranjenja – anoreksija, prenajedanje in bulimija – lahko bistveno vplivajo na željo po hrani.
Na zmanjšanje apetita lahko vplivajo tudi demenca in druge kognitivne spremembe, bolezni srca, mentalne bolezni, rak in aids.
Nekatere diete lahko ravno tako znižujejo željo po hrani, predvsem zadnje čase zelo priljubljena ketonska dieta. Enak vpliv ima pri nekaterih tudi post s prekinitvami.
Samopomoč pri izgubi apetita
Pri izgubi apetita si lahko do neke mere pomagate tudi sami. Poskusite z naslednjimi nasveti:
1. Spremenite vzorec prehranjevanja
Namesto da zaužijete enega ali dva velika obroka na dan, zaužijte več majhnih. To bo razbremenilo vašo prebavo.
Glavni, največji obrok pojejte takrat, ko je največja možnost, da boste najbolj lačni.
Poskusite se prehranjevati redno, ob istih urah. Tako boste lažje navadili telo na neki vzorec.
Naj bodo vaši obroki polnovredni, uživajte hrano najboljše kakovosti in takšno, ki vsebuje dovolj kalorij in hranil. Če dobro prenašate maščobe in vam ne povzročajo slabega počutja, si lahko z dodatkom zdravih maščob pomagate do večjega kaloričnega vnosa.
Poskusite z začimbami, ki so vam všeč. Morda si boste z njimi lahko ustvarili obrok, ki vam bo bolj prijal. Pri uživanju soli pa bodite zmerni in naj bo najboljše kakovosti.
Tik pred jedjo ne popijte večje količine tekočine. Ta bi lahko še dodatno zmanjšala vaš apetit.
Zmanjšajte vnos kave, saj lahko draži želodec in s tem zmanjša apetit.
Doma imejte na razpolago dovolj sveže hrane.
Jejte v sproščenem in mirnem okolju in takrat, ko se vam ne mudi.
Eksperimentirajte s temperaturo in teksturo hrane. Morda vam bo bolj ustrezala hladnejša temperatura, morda toplejša. Morda bi lažje zaužili hrano, ki ste jo zmešali z mešalnikom ali spasirali.
2. Obvladajte slabost
Ta je zelo pogost razlog za izgubo apetita. Povezana je lahko z nosečnostjo, trebušno virozo itd. Tukaj je nekaj nasvetov, ki vam jo lahko pomagajo obvladati:
Po vsakem obroku bodite v pokončnem položaju vsaj eno uro. Tako omilite pritisk na želodec. Svoj zadnji obrok zaužijte vsaj tri ure pred odhodom v posteljo.
Poskusite s pitjem ingverjevega čaja. Če vam okus ne ustreza, si v predel želodca vmasirajte ingverjevo eterično olje (zmešajte z nekim drugim baznim oljem ali kremo).
Vitamin B6 naj bi pripomogel k zmanjševanju simptomov PMS, simptomov jutranje slabosti in pomirjal razdražen želodec.
Preverite, kako prenašate kamilični čaj. Nekaterim ublaži simptome slabosti. Pozor – drugi imajo nasprotne izkušnje.
Naredite si aromaterapijo z eteričnim oljem poprove mete ali pa si ga vmasirajte v vrat in prsni koš.
Omejite vso hrano, ki vam povzroča prebavne težave (sladkor, mlečni izdelki, gluten, predelana hrana, sintetični aditivi, rafinirane maščobe, hitra, ocvrta hrana in delikatesni izdelki).
Obvladajte stres.
Poskrbite za dovolj spanja.
Popijte dovolj sveže, čiste vode.
Prenehajte kaditi in piti kavo ter alkohol.
4. Bodite dovolj fizično aktivni
Fizična aktivnost je naravni regulator apetita. Lahko ga poveča in pomaga normalizirati na dolgi rok.
5. Spopadite se s svojimi psihološkimi težavami in stresom
V septembrskih dneh se lahko na našem vrtu, travniku ali v gozdu srečamo s čudovitimi vijoličnimi, rumenimi in belimi cvetovi materine dušice, pelina in rmana. Vse tri zdravilne rastline se konec poletja bohotijo s svojimi cvetovi, kar za nas predstavlja idealen čas za obogatitev naše domače naravne lekarne.
Konec poletja najdemo v naravi številne koristne rastline, s katerimi si lahko na naraven način pomagamo pri našem splošnem dobrem počutju. Tri izmed njih, materina dušica, pelin in rman, so vsestransko koristne in uporabne za izdelavo številnih naravnih pripravkov. Za svoje zdravje bomo poskrbeli že s tem, ko se bomo odpravili na sprehod do bližnjega travnika ali v gozd, se nadihali svežega zraka, opazovali naravo in se umirili.
Mimogrede pa nabrali še nekaj zdravilnih rastlin, s katerimi bomo za naše zdravje dodatno poskrbeli, tako da se bomo v jesenskih in zimskih dneh lahko razvajali z naravnimi pripravki. Spoznamo se s trojico zdravilnih rastlin in preizkusimo katerega od postopkov za izdelavo pripravkov, ki jih je z nami delil biolog, zeliščar in permakulturni načrtovalec Lovro Vehovar z Goričkega. Zaupal nam je celo, kako te zdravilne rastline uporabimo ne samo za dobrobit našega telesa, temveč tudi za naš vrt in sadovnjak.
Lovro Vehovar, biolog, zeliščar in permakulturni načrtovalec
Kakovost je na prvem mestu
Pri nabiranju, sušenju in shranjevanju se je dobro držati nasvetov strokovnjakov, s čimer poskrbimo in si hkrati zagotovimo, da bodo naše zdravilne rastline in pripravki iz njih kar se le da kakovostni in s tem zdravju najbolj koristni.
Nabirajmo po pameti
Zdravilne rastline nabirajmo na predelih, kjer ni večjega cestnega ali železniškega prometa, predvsem pa bodimo pozorni, da v bližini ni večjih industrijskih obratov. Želimo namreč, da bodo nabrana zelišča kar se da neoporečna, zato mora biti takšno tudi okolje, v katerem rastejo. Priporočljivo ni niti nabiranje velikih zalog rastlin, saj zdravilni učinki nabranih rastlin s časom pojenjajo. Če bomo nabrali zalogo za eno sezono, bo ravno prav. Pri nabiranju bodimo previdni tudi, da rastline ne poškodujemo, izruvamo in da ne poberemo celotne rastline na enem mestu.
V kolikor bomo to storili, nas naslednjič, ko bomo prišli po zdravilno rastlino, zelo verjetno ne bo nič pričakalo. Zato vzemimo s seboj manjši nož ali škarje, ki nam bodo pri nabiranju v pomoč. Najbolje je, da zdravilne rastline nabiramo v košaro ali bombažno vrečko. Vedno naberemo samo lepe in zdrave dele rastline, ki so nepoškodovani in brez morebitnih zajedavcev. In predvsem ob pravem času, saj bomo le tako nabrali rastlino z največ učinkovinami in močno aromo. Zeliščarji zato priporočajo nabiranje v toplem in suhem vremenu.
Naravno sušenje
V kolikor smo zdravilne rastline nabirali v neokrnjeni naravi in so čiste, njihovih listov in cvetov pred sušenjem ne spiramo z vodo. Da ohranimo eterična olja in učinkovine v rastlini, večjih delov rastlin pred sušenjem nikoli ne trgamo ali režemo, ampak jih zdrobimo šele, ko so posušene in tik pred uporabo. Najbolje bo, če za sušenje izberemo naravno sušenje. Sveže rastline razporedimo v tankih plasteh na primerno površino. Najboljša rešitev je mreža, vpeta v lesen okvir, saj bo tako zrak krožil in rastlino sušil enakomerno spodaj in zgoraj.
Če te možnosti nimamo, bo zadostovala tudi katerakoli druga lesena površina, tkanina ali sam papir. Četudi se nam zdi, da bo sušenje hitrejše na soncu, zdravilne liste in cvetove vedno sušimo v senci. Če jih ne sušimo na prostem, poskrbimo, da bo prostor dovolj zračen. Temperatura pri sušenju naj bo med 30 in 40 stopinj Celzija, da nam eterična olja iz rastlin ne izhlapijo. Naravno sušenje zdravilnih rastlin naj traja največ 10 dni. In kako presodimo, če je rastlina že dovolj suha? Povsem enostavno. Posušene dele vzemimo v dlan in med prsti bomo zaslišali rahlo šelestenje. Drug pokazatelj, da je rastlina dovolj posušena, je, da bo med našimi prsti rahlo drobljiva.
Shranjevanje v temnem, suhem in hladnem prostoru
Naše zaloga zdravilnih rastlin je uspešno posušena. Naslednji korak je pravilno shranjevanje, ki je ključnega pomena, če želimo, da rastline ohranijo vse koristne učinkovine. Pozorni bodimo, da izberemo embalažo, ki ne prepušča vlage in svetlobe. Če imamo doma kozarce na navoj in so povrhu še iz temnega stekla, smo zmagali. Brez skrbi, če steklo ni temno, situacijo rešimo tako, da v tem primeru kozarce shranimo v temnejši prostor. Ko izbiramo prostor za shranjevanje, pomislimo še na temperaturo prostora. Izberimo prostor, kjer je hladneje. Posušena zelišča lahko seveda shranimo tudi v platnene ali papirnate vrečke, a le v primeru, ko smo povsem sigurni, da je prostor resnično suh in nam vlaga ne bo uničila našega pridelka in truda.
1. Materina dušica
Ko na poti srečamo pritlični grmiček, ki meri v višino od 25 do 50 cm, z majhnimi in ozkimi listi ter omamno dišečimi drobnimi vijoličastimi cvetovi, lahko od veselja kar zavriskamo, saj smo zagledali zelo priljubljeno in uporabno zdravilno rastlino. Materina dušica je trajnica, ki odlično uspeva predvsem na sončnih kamnitih pobočjih. Rastlina je primerna za nabiranje v času, ko cveti (od maja do septembra). Nabiramo liste in cvetove, ki so uporabni deli rastline in zato primerni za izdelavo raznih pripravkov. Zasadimo jo lahko tudi na našem vrtu, saj odlično popestri skalnjake. Povrhu vsega je izrazito medovita rastlina, kar bo v veliko veselje čebelam. In tudi nam, saj bomo dodatno poskrbeli za zaloge medu.
Zdravilni učinki
Prihajajo prehodni meseci, ko bomo zakorakali v pisano jesen. Kaj hitro se zgodi, da je vreme malce muhasto, premalo se oblečemo in naslednji dan nas obišče prehlad. Takrat je lahko materina dušica naša odrešilna bilka. Kadar nas namreč pestijo težave, ki spremljajo prehlad, gripo ali bronhitis, so nam pripravki iz materine dušice lahko v veliko pomoč. Izredno blagodejno deluje na kašelj. Predvsem eterična olja v materini dušici poskrbijo, da se naši bronhiji razširijo, razredčujejo pa tudi sluz v dihalnih poteh.
To nam pomaga, da se lažje izkašljujemo. V primeru prehlada je koristna še zaradi enega pozitivnega učinka. Uspešna je namreč tudi v boju z bakterijami. Z uporabo bomo dodatno poskrbeli za zmanjšano rast bakterij v naših dihalih in pospešili zdravljenje vnetega grla ali glasilk. Na splošno zelo dobro deluje na celotno ustno votlino. Zato je koristna tudi, kadar imamo težave z vnetjem ustne sluznice ali vnetjem dlesni. Ker lahko z materino dušico pripomoremo k izboljšanju stanja v ustni votlini, bomo posledično poskrbeli tudi za bolj svež ustni zadah.
Njeno antibakterijsko delovanje dobrodejno ne deluje samo na dihala, ampak je uporabna tudi kadar imamo težave s prebavili in sečili. Z njeno pomočjo lahko izboljšamo našo prebavo in napihnjenost ter omilimo težave s sečili, saj deluje kot diuretik. Navsezadnje jo zaradi antibakterijskega delovanja lahko uporabimo tudi za izpiranje ran ali kožnih vnetij. Zvečer, pred spanjem, pa popijmo skodelico čaja in tako poskrbimo za boljši in bolj kakovosten spanec, saj materina dušica še kako dobro pomirja. Čeprav ne zasledimo težav zaradi uživanja pri otrocih, nosečnicah in doječih materah, je pred uživanjem vseeno priporočljiv posvet z zdravnikom.
Recepti
1. Sirup
Sestavine:
sladkor
sveža zel materine dušice
Postopek: V steklen kozarec za vlaganje izmenično nalagamo plast sveže zeli materine dušice in plast sladkorja. Na toplem kraju pustimo stati toliko časa, da se ves sladkor stali, po navadi tri do štiri tedne. Nato precedimo in shranimo v stekleničkah. Sirup uživamo po žličkah ob hripavosti, bolečinah v grlu in kašlju.
2. Kopel z materino dušico
Sestavine:
200 g sveže zeli materine dušice ali 50 g posušene
1 l vode
Postopek: Vodo zavremo, odstavimo in dodamo zel materine dušice. Pokrito pustimo stati 10 minut, nato precedimo in vlijemo v pripravljeno vodo za kopel. Kopel z materino dušico pomirja, sprošča napete mišice, poskrbi za boljši pretok krvi po telesu, nas očisti in osredotoči. Odlično pa bo dela tudi naši koži.
2. Pelin (pravi)
Pelin bomo najlažje srečali na sprehodu po kakšnem travniku. Je trajnica, polgrm, ki v višino sega okoli 1 m. Značilnosti, po katerih ga bomo lažje prepoznali, so majhne dlačice na listih, sivozelena barva in majhni rumeni cvetovi. Nabiramo cvetove in liste, od maja do konca septembra. Gojimo ga lahko tudi na našem vrtu, saj je nezahtevna rastlina, ki dobro prenaša celo sušo. Najbolje bo, če ga posadimo v sadovnjak, kjer uspešno odganja številne škodljivce. S posušenimi listi lahko zaščitimo celo naša oblačila, saj je učinkovit tudi pri odganjanju moljev v omarah.
Zdravilni učinki
Pripravki iz pelina so koristni pri težavah z želodcem in jetri. Blagodejni so za celoten prebavni trakt. Z njimi si lahko uravnamo prebavo, saj povečujejo tudi izločanje prebavnih sokov. Izboljšalo se nam bo stanje, če imamo pomanjkanje apetita. Učinkovit je v boju s kožnimi težavami. Vsestransko si lahko z njim pomagamo in omilimo težave pri ranah, razjedah in mozoljavosti. Kadar je naša koža razdražena zaradi pikov žuželk, nam je lahko pelin prav tako v pomoč. Učinkovito namreč blaži srbečico, bolečino in oteklino, ki nastane po piku.
Pripravke iz pravega pelina pa vendarle uživamo previdno, v manjših količinah, saj se lahko v nasprotnem primeru pojavijo trebušne težave, omotičnost in glavobol. V primeru kroničnih bolezni želodca, žolča ali jeter se uporaba pripravkov iz pelina odsvetuje oziroma se pred uporabo priporoča posvet z osebnim zdravnikom. Nosečnicam in doječim materam pa tudi otrokom in mladostnikom do 18. leta se uporaba pripravkov iz pravega pelina odsvetuje.
Recepti
1. Pelinovo vino
Sestavine:
100 g sveže zeli pravega pelina (ali navadnega pelina)
1 l vina
1 žlica medu
Postopek: S pomočjo sokovnika za zelene sokove iztisnemo sok iz pelinove zeli. Če tega nimamo pri roki, lahko zel zmečkamo in skozi krpo iztisnemo sok. Vino, kateremu smo dodali med, rahlo pogrejemo in dodamo pelinov sok. Premešamo in pustimo stati nekaj tednov. Pelinovo vino pijemo na tešče vsake tri dni. Krepi telo in duha, pogreje želodec, očisti ledvice in uredi prebavo. Za pripravek uporabimo pravi pelin, ki ima večji učinek, a tudi malce bolj grenak okus. V kolikor nam je okus pregrenak, recept preizkusimo z navadnim pelinom.
2. Pelinovo škropivo na vrtu
Sestavine:
pest zeli pravega pelina
1 l vode
Postopek: Vodo zavremo, odstavimo z ognja in dodamo zel pravega pelina. Pustimo stati toliko časa, da se voda ohladi, nato precedimo in uporabimo. Z razpršilko ali metlico škropimo po poškodovanih rastlinah. Uporabljamo ga, ko imamo težave z listnimi ušmi, kaparji ali stenicami.
3. Rman (navadni)
Rman največkrat srečamo po poteh suhih travnikov in pašnikov. V višino zraste do 60 cm visoko in cveti z drobnimi belimi cveti. Večinoma nabiramo cvetove in liste od junija do oktobra, ko rastlina cveti. Je trajnica, zato je odličen tudi za dolgotrajno gojenje na našem vrtu. Z njim na vrtu pa se bomo znebili še odvečnih muh, mravelj in hroščev, saj je koristen pri njihovem odganjanju. V kolikor imamo doma kompost, ga lahko dodamo celo vanj in s tem pospešimo in izboljšamo kompostiranje.
Zdravilni učinki
Rman je uporaben predvsem pri prehladih in vnetjih. Lajša namreč težave z dihali in znižuje povišano telesno temperaturo. Z njim pa ne znižujemo samo telesne temperature, temveč lahko znižujemo tudi povišan krvni tlak in povišan holesterol. Z uporabo rmanovih pripravkov lahko sprožimo izdatno znojenje. Deluje kot naravni diuretik in tako pozitivno vpliva na težave s sečili. Z večjim izločanjem urina poskrbi za odstranitev bakterij iz sečil in posledično na sečila deluje tudi razkuževalno. Učinkovit je pri celjenju ran, zato je z njim dobro spirati rane in udarnine.
Ženske si lahko z rmanovimi pripravki pomagamo tudi pri menstrualnih težavah. Kadar imamo premočno ali prešibko menstruacijo ali celo izostanek menstruacije, posezimo po rmanu, saj pomaga pri uravnavanju. Blagodejen je v primeru driske ali napenjanja in koristen za prebavo na sploh. Rman lahko namreč učinkovito spodbudi izločanje sline, želodčnih sokov in odvajanje žolča, kar pripomore k boljši prebavi. Z njim lahko povečamo tudi apetit. Uporaba pripravkov iz rmana se odsvetuje nosečnicam. Doječe matere pa naj po njih posegajo zmerno.
Recepti
1. Olje za sončenje
Sestavine:
200 ml oljčnega olja
100 g svežih rmanovih listov
Postopek: Na vodni kopeli segrevamo olje, v katerega smo dali rmanove liste. Po dveh urah olje precedimo skozi gosto sito ali krpo. Olje shranimo v temnih steklenicah na hladnem. Uporabljamo ga za mazanje kože pred sončenjem.
2. Rmanovo škropivo za poškodovane rastline na vrtu
Sestavine:
pest rmanovih cvetov in listov
1 l vode
Postopek: Vodo zavremo, odstavimo z ognja in dodamo rmanovo zel. Pustimo stati toliko časa, da se voda ohladi, nato precedimo in uporabimo. Z razpršilko ali metlico škropimo po poškodovanih rastlinah. Poškodbe se bodo prej zacelile, verjetnost okužb s plesnimi, rjami in bakterijami pa bo manjša. To škropivo je odlično “zdravilo” za poškodovano drevje in zelenjavo, ki je poškodovana od toče.
Kronične bolečine v sklepih so težava, s katero se spopada ogromno ljudi. Pri nekaterih se pojavijo že precej zgodaj, težave s sklepi pa so seveda še precej pogostejše pri starostnikih. Običajno gre za postopno napredovanje, ki ga je mogoče vsaj deloma zajeziti z metodami, kot je fizioterapija. Zelo koristne pa so lahko tudi rastline s protivnetnim delovanjem.
Kurkuma
Ena od najbolj znanih rastlin, ki se lahko pohvalijo s protivnetnimi učinki, je nedvomno kurkuma, ki se najpogosteje uporablja kot začimba. Uporaba kurkume izvira z območja jugovzhodne Azije, njeno protivnetno delovanje pa je bilo potrjeno s številnimi študijami. Pri tem je sicer treba upoštevati, da je šlo večinoma za študije, v katerih so sodelovale osebe, ki kurkumo uživajo praktično vsakodnevno. To pomeni, da zgolj občasna uporaba najverjetneje ne bo imela posebnega učinka. Obenem morate upoštevati, da je absorpcija kurkumina, glavne aktivne sestavine v kurkumi, precej slaba. Tako je skorajda nujno, da kurkumo kombinirate s črnim poprom. Piperin v črnem popru lahko namreč močno poveča biorazpoložljivost kurkumina.
Kopriva
Koprive so pogosto dojete kot plevel, toda če se malce poglobite v zgodovino njihove uporabe in v njihove pozitivne učinke, boste hitro ugotovili, da je oznaka plevel vse prej kot pravična. Gre namreč za rastlino s številnimi pozitivnimi vplivi na zdravje. Koprive vam lahko med drugim pomagajo tudi pri blažitvi vnetij, vključno z vnetji, ki so povezana z artritisom. Koristne pa so tudi kot naravna pomoč pri putiki. Nase lahko namreč vežejo presežek sečne kisline.
Vražji krempelj
Malce manj znana rastlina, s katero si lahko prav tako pomagate pri blaženju vnetij, je vražji krempelj (Harpagophytum procumbens). Rastlina namreč vsebuje iridoidne glikozide – snovi z močnim protivnetnim delovanjem. Vražji krempelj je še posebej bogat s harpagozidom (ena od vrst iridoidnih glikozidov). Tudi uporaba pripravkov iz vražjega kremplja lahko med drugim pomaga pri artritisu.
Česen
Dobro znani česen je več kot samo okusna začimba za popestritev jedi. Pomaga lahko pri najrazličnejših zdravstvenih težavah, na primer pri prehladu in pri zobobolu. Poleg protibakterijskih učinkov – česen navsezadnje velja za enega od najmočnejših naravnih antibiotikov – je znano tudi njegovo protivnetno delovanje. Za pozitivne učinke česna je zaslužna predvsem snov oziroma dušikova spojina, imenovana alicin. Protivnetni učinki česna, na primer znižanje vrednosti vnetnega markerja CRP, so bili potrjeni tudi z znanstvenimi raziskavami in metaanalizami. Če se spopadate z malce resnejšimi težavami z bolečinami v sklepih, je priporočljiva uporaba prehranskih dopolnil, izdelanih iz česna. Koncentracija alicina bo tako precej večja.
Čudežno drevo
Moringa je drevo z znanstvenim imenom Moringa oleifera, za katerega se v vsakodnevni govorici uporabljajo različna poimenovanja, vključno z imenom »čudežno drevo«, je še ena od naravnih možnosti za ublažitev vnetij in s tem bolečin. Užitni so praktično vsi deli te rastline, ki izvira z območja današnje severne Indije. Rastlina naj bi skrivala skoraj 40 snovi z izrazitim protivnetnim delovanjem. Za izdelavo prehranskih dopolnil se najpogosteje uporabijo posušeni in zmleti listi. Raziskovalci menijo, da so za protivnetne učinke listov najzaslužnejši izotiocianati.
Z ekcemom, ki je znan tudi kot atopijski dermatitis, naj bi se spopadali približno 3 odstotki odraslih. Gre za kronično vnetje kože, zaradi katerega postane koža ekstremno suha, groba na otip in srbeča. Ljudje, ki nimajo tovrstnih težav, se običajno ne zavedajo vseobsegajočih negativnih vplivov atopijskega dermatitisa. Raziskovalci, ki se ukvarjajo z atopijskim dermatitisom, opozarjajo, da je posebno pogosto spregledan negativen vpliv na duševno zdravje. Tako estetski vidik kot nenehna srbečica lahko pri ljudeh z atopijskim dermatitisom občutno povečata tveganje za različne težave, povezane z duševnim zdravjem. To je potrdila tudi študija, ki je bila pred nedavnim objavljena v znanstveni reviji Annals of Allergy, Asthma & Immunology.
Slabi dnevi pri osebah z atopijskim artritisom nadpovprečno pogosti
V študiji lahko preberemo, da je kar 72 odstotkov vseh oseb z atopijskim dermatitisom, ki so sodelovale v raziskavi, odgovorilo, da se s težavami, povezanimi z duševnim zdravjem, v povprečju spopadajo 1–10 dni v mesecu, 17 odstotkov vprašanih pa celo več kot 11 dni na mesec.
Nova študija tako potrjuje predhodne izsledke. Raziskovalci so namreč že pred tem dokazali korelacijo med atopijskim dermatitisom in povečanim tveganjem za težave z duševnim zdravjem. Vendar pa nova študija obenem prinaša tudi pomembno nadgradnjo. Raziskovalci so se namreč osredotočili na vprašanje, kako pogosto se osebe z atopijskim dermatitisom o vplivu te bolezni na duševno zdravje pogovarjajo s svojim zdravnikom oziroma z alergologom.
Povečano tveganje za depresijo in anksioznost
Kot omenjeno, so že pretekle raziskave potrdile, da atopijski dermatitis poveča tveganje za težave z duševnim zdravjem. Odkrito je bilo povečano tveganje za depresijo in anksioznost, pri čemer je bilo tveganje za depresijo odvisno od intenzivnosti simptomov atopijskega dermatitisa oziroma ekcema. Podlaga za novo študijo, objavljeno v reviji Annals of Allergy, Asthma & Immunology, je bil spletni vprašalnik, ki ga je izpolnilo 954 odraslih z atopijskim dermatitisom, pri čemer jih je 23 odstotkov obiskovalo alergologa. Že uvodoma smo omenili, da je analiza vprašalnikov razkrila, da se je velik delež sodelujočih spopadal s težavami, povezanimi z duševnim zdravjem. Tovrstne težave so bile posebno pogoste pri tistih z zmerno in zelo intenzivno obliko atopijskega dermatitisa.
Zdravniki pogosto osredotočeni le na lajšanje fizičnih simptomov
Čeprav so bile težave z duševnim zdravjem med tistimi, ki so izpolnili vprašalnik, zelo pogoste, se številni o tovrstnih težavah niso nikoli pogovorili s svojim alergologom. Kar 35 odstotkov vprašanih je odgovorilo, da alergologu niso nikoli omenili negativnega vpliva atopijskega dermatitisa na duševno zdravje. Posebno zaskrbljujoče pa je, da alergologi pogosto ne pomislijo na ta vidik. Med tistimi, ki so sodelovali v raziskavi, je bilo namreč kar 57 odstotkov oseb, ki so v vprašalniku navedle, da jih alergolog ni nikoli povprašal o duševnem zdravju.
Avtorji študije opozarjajo, da študija nakazuje, da je pri obravnavi oseb z atopijskim dermatitisom nujen holističen pristop. Po eni strani se sicer zavedajo, da se morajo alergologi v osnovi posvetiti lajšanju simptomov, ki so vezani neposredno na kožo, vendar to ni dovolj. Menijo, da bi morali biti alergologi pozorni tudi na duševne težave, ki se lahko pojavijo kot posledica atopijskega dermatitisa, in pacientom, pri katerih zaznajo tovrstne težave, pomagati pri tem, da pridejo do ustrezne strokovne pomoči.
Avtorji študije se pri tem zavedajo, da je čas, ki ga imajo alergologi na voljo za obravnavo pacientov, omejen, zato menijo, da bi se moral uveljaviti standardiziran nabor vprašanj, povezanih z razpoloženjem, čustvi, spanjem ipd. Tako bi lahko alergologi hitreje ocenili, kateri pacienti potrebujejo pomoč strokovnjakov za duševno zdravje.
Osebe z atopijskim dermatitisom se lahko hitro ujamejo v začaran krog
Ena od največjih težav pri atopijskem dermatitisu je pogosto zelo intenzivna srbečica. Ker se signal za srbečico prenaša po istih živčnih vlaknih kot signal za bolečino, ni presenetljivo, da je srbečico zelo težko prenašati. Poleg tega je pri ljudeh z atopijskim dermatitisom srbečica pogosto posebno intenzivna zvečer oziroma ponoči, kar lahko privede do hudih težav s spanjem. Nenaspanost lahko nato oteži regulacijo čustev, s čimer se poveča tveganje za depresijo in sorodne težave.
Depresija pa lahko nato okrepi težave s spanjem, s čimer se ustvari začaran krog, v katerega se lahko vključita tudi stres in anksioznost, ki lahko okrepita simptome atopijskega dermatitisa. Jasno je torej, da ne smemo podcenjevati negativnega vpliva, ki ga ima lahko atopijski dermatitis na duševno zdravje – in da je nujno, da se tovrstne težave prepoznajo čim hitreje.
