Kadar se odločimo, da bomo zdravstveno težavo reševali s pomočjo rastlin, je zelo pomembno, da imamo ustrezno strokovno znanje o določeni rastlini in bolezni, da si ne naredimo več škode kot koristi. To znanje nam bo zelo koristilo, da si bomo lahko tudi sami pripravili različne zeliščne pripravke za določene zdravstvene težave in da bomo čim bolj izkoristili potencial zdravilnih učinkovin v rastlinah. Preverite nekaj osnovnih nasvetov o tem, na kaj morate biti pozorni pri nabiranju, shranjevanju, pripravi in zaužitju, da bodo imele zdravilne rastline kar največ blagodejnih učinkov na vaše zdravje.
Modrosti naših babic so dobrodošla pomoč
Ljudje pogosto pomislimo tudi na starodavne recepte naših babic, da bi si z njihovimi nasveti in modrostmi lajšali zdravstvene težave. Njihova ljudska uporaba je preizkušena in se prenaša iz roda v rod, seveda pa to znanje znanstveniki dandanes še nadgrajujejo in nam omogočajo še podrobnejšo sestavo učinkovin oziroma vpogled v delovanje posameznih rastlin na določeno bolezen.
Poudariti moramo, da je uradna medicina še vedno v ospredju, določena zelišča pa so nam le v pomoč. Kadar se odločamo za lajšanje zdravstvenih težav z določenimi rastlinami, moramo upoštevati nekatere zakonitosti, ki vplivajo na to, da bo zelišče bolj zdravo in kakovostno, da jih bomo lahko nato brezskrbno pripravljali.
Ne zanemarjajte pomoči narave
Od zgodnje pomladi pa vse do pozne jeseni nam narava s svojimi rastlinami ponuja pomoč , zato je nikar ne zanemarjajmo. Po prve spomladanske zdravilne rastline – trobentice, pljučnik, lapuh,regrat – se odpravimo daleč stran od cest, tovarn in škropljenih polj. Nabirajmo zdrave in čvrste rastline, predvsem pa jih moramo dobro prepoznati v naravi. Tako divje rastoče rastline vsebujejo največ zdravilnih učinkovin.
Upoštevajte setveni koledar
Še kakovostnejše rezultate zdravilnih učinkovin rastlin dobimo, če upoštevamo setveni koledar, ker ima vpliv lune zelo velik učinek na vsako živo bitje. V setvenem koledarju je označen optimalni čas za nabiranje določenega dela rastline (cvet,list, steblo,plod, korenina).Tako se sorazmerno na lunine mene pojavlja določena količina sokov v določenem delu rastline in ob upoštevanju teh lahko v rastlini dosežemo optimalno količino sokov.
Pravilno nabiranje in sušenje zdravilnih rastlin
Rastline navadno nabiramo v košare ali platnene vreče, ob prihodu domov pa jih moramo hitro pripraviti za sušenje. Običajno jih posušimo naravno, zelišča zvežemo v manjše šopke in jih razgrnemo v tankem sloju. Pri tem upoštevamo pravilo, da mora biti senčno in vetrovno, da iz rastlin izhlapi voda, rastline pa ohranijo lepo barvo in strukturo.
Navadno s prsti otipamo, kdaj so rastline primerno suhe, in ji nato primerno skladiščimo v steklene kozarce, ki jih opremimo z imenom rastline in datumom nabiranja. Tako skladiščene nas lahko čakajo tudi dve do tri leta, da pri določeni težavi posežemo po njih. Podobno lahko skozi vse leto nabiramo samo cvetove, liste, stebla, plodove ali korenine. Nadzemne dele navadno nabiramo, ko so že godni, medtem ko podzemne dele izkopavamo v času mirovanja.
Doma vzgojeni rastlini lahko namenimo več pozornosti in nege
Nekatera zelišča lahko gojimo tudi kar na domačem vrtu ali v cvetličnem lončku. Pravi užitek je, ko občudujemo rast rastline in njen vonj. Doma vzgojeni rastlini lahko namenimo več pozornosti in nege. Ob pobiranju smo lahko prepričani, da je zdrava, brez škodljivcev in plesni. Le takšna nam bo poleg svojih zdravilnih učinkovin vračala tudi nežno energijo, saj smo jo vzgojili sami.
Na kaj moramo biti pozorni ob nakupu?
Ker vedno nimamo možnosti, da bi sami nabirali zelišča ali spremljali njihovo rast, se moramo včasih odločiti tudi za nakup. Pri tem moramo biti pazljivi predvsem na organoleptične lastnosti posušenega zelišča – na videz, barvo, vonj. Kadar te močno odstopajo od pričakovanih, je včasih bolje, da poiščemo rastlino pri drugem prodajalcu oziroma proizvajalcu.
Upoštevajte optimalen čas uživanja
Za dobro in učinkovito načelo izkoriščanja zeliščnih učinkovin bomo največ naredili sami, če bomo strokovno podkovani o samem zelišču in njegovi pripravi. Poleg tega sami sebe najbolj poznamo in lahko ugotovimo, ali naj posežemo po določenih zeliščih ali ne. Vsekakor moramo upoštevati tudi priložena navodila in optimalni čas uživanja.
Čaj naj vsebuje do pet zelišč, ki se morajo dopolnjevati
Posušena zelišča navadno uporabljamo za pripravo čajev, kjer moramo biti previdni tako pri pripravi kot pri uporabi. Za nekatere velja pravilo, da jih le prelijemo, nekatere moramo zavreti, spet druge pa pripravimo z namakanjem.
Pri večini velja pravilo, da jih prelijemo z vročo vodo, pokrijemo za deset do petnajst minut, precedimo in, če je le možno, pijemo grenkega po požirkih približno 1–3 skodelice dnevno. Ko si pripravimo mešanico prevretka, naj ne bi uporabljali več kot pet zelišč hkrati, zelišča pa se morajo dopolnjevati.
Tinkture so učinkovitejše od čajnih napitkov
Poleg napitkov lahko iz zelišč pripravimo tinkture, ki so navadno bolj praktične in predvsem močnejše in učinkovitejše od čajnih napitkov. Temu je tako, ker je v alkoholu navadno več topnih učinkovin kot v vodi. Za tinkture navadno uporabljamo steklen kozarec, v katerega damo 200 gramov sveže rastline ali 100 gramov posušene in jo prelijemo z 9 decilitri žganja. Mešanico zapremo in jo postavimo na toplo ter občasno pretresemo. Po treh tednih jo skozi gazo precedimo in nalijemo v temno steklenico, ki je ne pozabimo označiti. Tinkture lahko razredčene z malo vode uživamo 2- do 3-krat dnevno.
Pri uživanju zeliščnih napitkov in tinktur pa moramo biti potrpežljivi, saj tu velja rek patra Simona Ašiča: »Ozdravljenje prihaja počasi, a gotovo. Ko pa pride, je temeljito!«
Vezivno tkivo ali fascija je tisti del telesa, na katerem naturopat največ dela in kjer lahko najučinkoviteje vpliva na vse telesne procese. Gube, celulit, strije in bolečina so izrazi telesnega stanja prek vezivnega tkiva.
Vezivno tkivo lahko razumemo tudi kot sistem komunikacije telesa, saj to tkivo povezuje mišice, kosti in organe, skratka, komunikacija teče prek njega po vsem telesu. Celice vezivnega tkiva, fibroblasti, ki so v kosteh, hrustancu in organih, proizvajajo kolagen. Fibroblasti sestavljajo tako imenovano matriko, bazično tekočino, kjer so celice imunskega sistema, celice živčnega sistema, maščobne celice.
V tem predelu tkiva se pogosto pojavi bolečina, ki jo pa zdravnik nemalokrat povezuje s starostjo, stresom ali reče, da je bolečina psihosomatskega izvora. Vezivno tkivo ali fascija je kot mreža, ki se prepleta skozi vse telo, obdaja in prodre v vse organe: črevesje, srce, jetra, vene in celo možgane. Vezivno tkivo mora ohraniti svojo prožnost, zaradi poškodbe ali zaradi pomanjkanja gibanja se lahko pojavijo bolečine in tudi huda obolenja. Zaradi tega vezivnemu tkivu radi rečemo tudi vitalna mreža.
Kako se kaže pomen vezivnega tkiva v organih našega telesa?
Pljuča: Vezivno tkivo pljuč zagotavlja prožnost, če prožnosti ni, se lahko pojavi bolečina v tem predelu. Srce: Ko srčna mišica popušča, je dokazano, da je vezivno tkivo poškodovano. Črevesje: Vezivno tkivo črevesja se odziva in vpliva tudi na sindrom razdražljivega črevesja. Mielinska ovojnica je sestavljena iz treh plasti vezivnega tkiva, ki prekrvavijo možgane. Revmatoidni artritis je patologija, vezana na poškodbo vezivnega tkiva.
Zdravnik večkrat v telesu ne loči, kje se konča organ in kje se začne vezivno tkivo, tako je prepleteno. Vezivno tkivo je najmočnejši čutni organ našega telesa, kar 80 % živčnih končičev se konča v vezivnem tkivu. Pri bolečini v križu, rami idr. je del telesa trši, kar pomeni, da je prožnost vezivnega tkiva manjša. Vzroki bolečine torej niso samo v mišicah in sklepih, ampak v vezivnemu tkivu in njegovi prožnosti.
Krčne žile, bruksizem, bolečine črevesja, pljuč, kolka, kolena lahko izvirajo zaradi okrnjene elastičnosti vezivnega tkiva, najhujši stadij okrnjenosti vezivnega tkiva pa je rakavo obolenje. Zdravje je odvisno od tega, koliko so naša tkiva prožna. Sestavni deli vezivnega tkiva so v matriki, sestavljeni iz vezi proteinov in sladkorjev. Vezivno tkivo je tesno povezano z limfnim sistemom, zato se ju navadno obravnava skupaj. V tem tkivu so tudi encimi, hormoni, protitelesa itd.
Fibroblasti imajo dve poglavitni nalogi v luči protibolečinske kure, in sicer to, da določajo, ali bo tkivo trdo ali mehko in ali bo prožno ali rigidno. Fibroza je obolenje, ko fibroblasti ne delujejo pravilno in proizvajajo preveč kolagena, takrat predel telesa otrdi. Vezivno tkivo dejansko sodeluje tudi pri rasti rakavega obolenja, saj samo prek njega hranimo rakavo obolenje.
Kako lahko delujemo na vezivnem tkivu?
Že dr. Schüssler je začel okoli leta 1872 postopoma uvajati terapevtsko uporabo mineralov, ki so prisotni v krvi in tkivih in ki so nepogrešljivi za njihovo sestavo in dobro delovanje.
Biokemija se od tradicionalnih metod zdravljenja razlikuje po tem, da uporablja za zdravilna sredstva anorganske minerale, t. i. »tkivne soli«, ki so bistvenega pomena za življenje in zdravje in ki delujejo predvsem na najpomembnejšem organu celotnega telesa, na vezivnem tkivu!
Za vsakim simptomom se skriva pomanjkanje ene ali več tkivnih soli.
Oče celične patologije Rudolph Virchow je že pred več kot stoletjem postavil temeljno načelo biokemije.
Anorganske snovi (minerali) so bistvenega pomena za življenje, saj skupaj z organskimi snovmi tvorijo celice, iz katerih je sestavljeno vezivno tkivo in celotno telo.
Sestava in vitalna kapaciteta organov sta odvisni od prisotnosti stalnih količin anorganskih snovi, ki so nepogrešljive za njihovo sestavo. To prepričanje potrjuje, da nedavna ugotovitev o pomembnosti odnosov, ki obstajajo med temi minerali in različnimi deli telesa, odpira v kmetijstvu in medicini nova obzorja. Dejstva nesporno dokazujejo, da minerali, ki ostanejo v pepelu po »kalcinaciji«, aktivno sodelujejo pri tvorbi in torej pri strukturi tkiv, tako kot snovi, ki izhlapijo med kalcinacijo: »ni kosti brez kalcija, krvi brez železa, hrustanca brez silicijevega dioksida in sline brez natrijevega klorida«.
Bolezen vedno nastane zaradi organskega primanjkljaja določenih mineralov, in to se najprej kaže v vezivnem tkivu. Zato lahko logično sklepamo, da lahko s ponovno vzpostavitvijo ravnovesja mineralov vzpostavimo ravnovesje v delovanju in torej pripomoremo k ozdravitvi.
S tega vidika je »bolezen« motnja telesnega ritma, ki se vmeša v presnovo in prek vezivnega tkiva moti, da telo ne izloči strupenih odpadkov, zato je slabo zdravstveno stanje neizogibno.
Dr. Schüssler je svojo terapevtsko metodo upravičeno poimenoval »biokemija«, saj uporablja izključno mineralne soli, katerih prisotnost v določenih razmerjih je bistvena za sestavo in pravilno delovanje tkiv.
Tkiva zbolijo zato, ker celice, ki jih sestavljajo, ne vsebujejo več zahtevanih odstotkov mineralnih snovi, ki so del njihove strukture.
Z vnašanjem teh biokemijskih sestavin v majhnih odmerkih lahko celice obnovijo svojo strukturo in vitalnost.
Biokemija je homeopatiji podobna po tem, da uporablja zelo majhne odmerke, razlikuje pa se v tem, da se opira izključno na znanstvena spoznanja biokemije in splošno fiziologijo.
Obstaja še kak drug način vplivanja na vezivno tkivo?
Seveda, obstaja rešitev – masaža in gibanje. In sicer tako gibanje, ki ne pomeni istih monotonih vaj, ampak hojo, tek, raztezanje in masažo. Ko je ravnovesje mineralov v vezivnem tkivu podrto, ko določen del vezivnega tkiva boli, takrat je ta del otrdel. Staro pravilo pravi: kjer boli, tam masiraj. Samomasaže so najučinkovitejše, saj lahko tako kar najbolje prisluhnemo svojemu telesu. Zato masirajte vrat, križ nogo, ramo, roko, vse, kar boli, je treba masirati. Z masažo delujemo neposredno na vezivnem tkivu, ki ga mehčamo, gladimo, grejemo ali hladimo. Masaža nam pomaga, da prek vezivnega tkiva telo razstrupimo. Ročni pritisk na vezivno tkivo temu pomaga, da se aktivira in tako lažje izloči odpadne snovi.
Zgodi se lahko, da naša dva glavna filtra v telesu, jetra in ledvice, ne zmoreta odvajati toksinov, ker imata premalo energije. Naj navedem primer: jetra bi morala spremeniti toksine v topne v vodi, vendar so šibka in spremenijo toksine v topne v masteh. Ti toksini pa se ne izločijo z našimi telesnimi produkti, kot so urin, znoj idr., ampak ostanejo v telesu, v tistih predelih telesa, ki navidezno ne motijo telesne homeostaze: to so vezivno tkivo, lasje, nohti. Ko toksini prodrejo v vezivno tkivo in se tam nastanijo, pravimo temu impregnacija, del telesa postane trd, boli (bolečine križa, vratu, rame itd.).
Z masažo lahko temu delu telesa pomagamo, saj bomo prek ročnega pritiska dosegli to, da se bodo toksini premaknili iz vezivnega tkiva, ko pa bodo enkrat zunaj in jih bo telo lahko izločilo, tudi bolečine več ne bo.
Isti proces delovanja na vezivnem tkivu nam zagotavljajo tudi kopeli, oblivi telesa in polaganje obkladkov po določenih delih telesa.
Vezivno tkivo je prvi organ, s katerim se naturopat sreča, na katerem največ dela in prek katerega lahko največ razbere o človeku.
Mediji so zadnja leta preplavljeni z raznimi nasveti, kaj vse moramo in česa ne smemo početi, da ne bi kdaj podlegli eni izmed najbolj grozečih diagnoz – raku. Ja, že sama misel na to nas spreleti in najraje na to kar pozabimo, češ, da se dogaja tam nekje zunaj, drugim, ne nam. Žal temu ni tako, statistike in napovedi porasta te bolezni so skoraj grozljive.
Problem nastanka raka je seveda večplasten in vemo, da lahko do bolezni pride zaradi več dejavnikov. Nemogoče je sploh vse identificirati, ljudje smo preveč kompleksna bitja. Pa vendar je moč nanizati kar nekaj pametnih nasvetov, kaj moramo paziti, da nas ne doleti kakšna hujša težava. Skrbno preberite, morda vam te vrstice utegnejo rešiti življenje!
Preprečite, oziroma premagajte diabetes tipa 2
Diabetes je nevaren dejavnik tveganja, če imamo v mislih raka trebušne slinavke. Pravimo mu kar tihi ubijalec. Za večino zdravnikov je rak trebušne slinavke bolezen, ki se je najbolj bojijo, saj jo je težko odkriti, preden pride že v napredovalo fazo. Kakšno zvezo ima diabetes z rakom trebušne slinavke? Diabetes tipa 2 je povezan s povečano proizvodnjo inzulina. Inzulin pa povzroča razraščanje celic in žil v trebušni slinavki. To povečanje pritoka krvi omogoča gostoljubno okolje za nastajanje tumorjev. Diabetes pa je povezan tudi z rakom na jetrih, maternici in mehurju.
Stabilizirajte svojo telesno težo
Teža, ki nenehno niha v različne smeri, ni težava samo takrat, ko hočete obleči svoje stare kavbojke. Dodatna maščoba proizvaja poseben koktajl hormonov, ki lahko povzročijo razraščanje celic, vključno s tistimi, ki so rakave. Estrogen, kortizol in inzulin so samo nekateri od krivcev. Odvečna maščoba proizvaja tudi škodljive učinkovine, ki povzročajo vnetja in izčrpavajo imunski sistem. Najbolj škodljiva je maščoba v trebušni votlini in okoli nje. Da preprečite nihanje v svoji telesni teži, jejte živila, ki bodo ohranila nizko in enakomerno raven krvnega sladkorja. Navali sladkorja v krvi nastanejo, ko uživamo sladko in z ogljikovimi hidrati bogato hrano.
Izogibajte se sladkorju
O tem, da sladkor hrani rakave celice, je bilo že precej nasprotujočih debat. Predvsem tudi zaradi tega, ker vse celice (seveda tudi zdrave) uporabljajo glukozo za svojo rast. Vendar pa je bilo dognano, da »znajo« rakave celice uporabljati sladkor učinkoviteje in v večjih količinah kot zdrave celice. Raziskave zadnjih let so dokazale, da imajo ljudje z najvišjimi ravnmi glukoze v krvi pogosteje raka. Po drugi strani pa imajo ljudje, ki imajo raka in imajo poleg tega še visoke ravni glukoze v krvi, najnižje preživetje. Rakave celice glukozo potrebujejo. Sposobne so jo celo same proizvajati. Vendar pa jo lahko proizvedejo le toliko, da preživijo, ne pa, da rastejo. Za rast potrebujejo glukozo v krvi.
Pogosto uživajte česen
Česen je čudežno živilo, ki nas med drugim varuje tudi pred rakom. Da česen razvije svoje protirakave učinkovine, moramo vedeti, kako z njim ravnati. Najbolje je, da ga narežete in pustite stati kakšnih 10 minut. V tem času bo razvil učinkovino alicin, ki česnu daje značilen vonj in se ponaša z zdravilnimi lastnostmi. Če česen toplotno obdelujete, blokirate kar 90 % te učinkovine, ki ima protirakave značilnosti. Vseeno je tudi pri kuhanju rešitev, da česen prej narežemo in pustimo nekaj časa stati, preden ga dodamo kuhanju.
Uživajte veliko rdečega sadja in zelenjave
Rdeče sadje, recimo rdeča grenivka, lubenica in paradižnik, vsebuje veliko likopena, učinkovine, ki dokazano deluje proti raku. Telo likopen bolje izrablja, če denimo paradižnik malce toplotno obdelate.
Izogibajte se predelanemu mesu
Če zaužijete veliko predelanega mesa, s tem pojeste tudi kar nekaj nitratov (konzervans v mesninah), ki delujejo kot kancerogeni in lahko poškodujejo DNK. Poškodovana DNK pa je »gojišče« za rakave celice. Študije so pokazale, da če dnevno zaužijemo samo 1–3 rezine predelanega mesa, lahko s tem povečamo tveganje za razvoj raka na požiralniku, želodcu in črevesju. Zaradi napisanega je zelo pomembno, da se tovrstnemu mesu izogibate. Najboljša rešitev je, da na živilu preverite etikete. Če zasledite, da je v mesu natrijev nitrat ali da vsebuje nitrite, se mu raje odpovejte.
Izogibajte se predelanim ogljikovim hidratom
Najbolj problematični so tisti »ta beli«, kot so recimo beli kruh, testenine, bela moka na splošno, sladice … Nizek glikemični indeks prinesejo vlaknine, teh pa navedenim živilom zaradi predelave primanjkuje. V eni izmed raziskav je bilo potrjeno, da imamo, če v precejšnjih količinah uživamo živila z visoko glikemično obremenitvijo (torej, živila, ki hitro dvignejo krvni sladkor), večjo možnost za raka kot ljudje, ki uživajo živila z nižjim glikemičnim indeksom.
Jejte korenje
V eni izmed študij je bilo dognano, da so ženske, ki so pojedle petkrat na teden po štiri surove korenčke, zmanjšale tveganje za raka na jajčnikih za kar 54 odstotkov (!) v primerjavi z ženskami, ki so zaužile korenje manj kot enkrat na mesec. Korenje pa lahko tudi zmanjša tveganje za nastanek raka na ledvicah. In ne spreglejte, da gre tu za surovo korenje!
Jejte tudi fižol!
V eni izmed raziskav Harvarda na 90.630 ženskah se je izkazalo, da so imele tiste, ki so vsaj dvakrat tedensko uživale fižol, 24 % manj možnosti za razvoj raka na prsih. Stročnice naj bi zmanjševale tveganje za nastanek raka na prsih, saj naj bi pomagala zmanjševati proizvodnjo encima, ki pospešuje rast tumorjev.
Odpovejte se gojenemu lososu in uživajte divjega
Ko uživamo živila, bogata z vitaminom B6 (npr. losos), v družbi z zelenolistno zelenjavo, zmanjšamo tveganje za pojav raka na črevesju in raka na koži. Pozorni moramo biti na to, da nikoli ne kupujemo lososa, ki je bil gojen. Ta vam bo celo škodoval in sodi med živila, ki se jim moramo izogibati, če želimo preživeti življenje brez raka. Gojene ribe hranijo z nenaravno hrano, ki vsebuje veliko kemikalij, antibiotikov, pesticidov in drugih kancerogenih sestavin. Gojeni losos je po drugi strani tudi bolj masten kot divji losos in posledično kopiči več toksinov. Ko si boste zaželeli lososa, odštejte raje kak evrov več za divjega oziroma se mu raje odpovejte, če nimate te možnosti!
Poskrbite za vitamin D
Tisti, ki imajo več vitamina D, naj bi se lažje obranili pred celo vrsto rakavih obolenj, kot so Hodgkinov limfom, rak na prsih, rak na črevesju … Povišuje celo stopnjo preživetja tistih, ki imajo melanom (najresnejša oblika raka na koži). Da poskrbimo za zadostne količine vitamina D, se moramo zmernemu soncu izpostavljati nekaj dni na teden, 10 do 15 minut na dan. Seveda to ne pomeni, da smo na soncu poleti sredi dneva!
Poskrbite, da imate dovolj kalcija
Premalo kalcija povečuje tveganje za razvoj raka na črevesju. Kalcij onemogoča rast rakavih celic in razstruplja telo. Če nam kalcija primanjkuje, se rakave celice lahko uspešneje razraščajo. Ugotovljeno je bilo, da le 15 % žensk, starih nad 40 let, dobi zadostne količine kalcija. Ko se sprašujemo, kako zaužiti dovolj kalcija, čim večkrat posegajmo tudi po rastlinskih virih kalcija (npr. zelenolistna zelenjava, sezam, tahini …). Ob kalciju je seveda treba zaužiti tudi dovolj magnezija, poskrbeti pa moramo tudi za zadostne količine vitamina D.
Uživajte brokoli
Brokoli naj bi nas varoval pred rakom jajčnikov, želodca, pljuč, mehurja in črevesja. Če ga boste obogatili z živili, bogatimi s selenom (npr. sončnična semena in oreščki), boste od njega imeli še več. Učinkovina v brokoliju, ki nas varuje pred rakom, je namreč v družbi s selenom kar 13-krat močnejša!
Postanite »fleksitarijanci«
Skovanka fleksitarijanec opisuje tiste, ki uživajo večinoma vegetarijansko hrano, vendar zelo poredko uživajo tudi meso. Slednje je ekološko, živali s proste paše. Če se mesu nikakor ne morete odpovedati, je morda to za vas najboljša rešitev, tako da boste poskrbeli za svoje zdravje, a se po drugi strani ne boste počutili tako prikrajšani. Ugotovljeno je bilo, da imajo ljudje srednjih let, ki uživajo veliko živalskih beljakovin, štirikrat višjo stopnjo smrtnosti od ljudi istih let, ki so uživali predvsem rastlinsko hrano z manj beljakovinami!
Dovolj pijte
Ugotovljeno je bilo, da zadostne količine vode odplaknejo potencialne kancerogene snovi iz telesa. Kronično dehidracijo je moč 100 % preprečiti, vendar je bilo dognano, da za njo trpi kar 70 % ljudi. Naše telo je sestavljeno iz kar dveh tretjin vode! Dehidracija pa je povezana z utrujenostjo, pridobivanjem telesne teže, težavami z dihali, visokim krvnim tlakom, holesterolom, težavami s prebavo, težavami z ledvicami in mehurjem, s kožo in prehitrim staranjem. Kronična dehidracija upočasnjuje telo in ga dela neučinkovitega.
Kuhajte pravilno!
Pečenje na žaru se morda dobro sliši z vidika manj zaužitih kalorij, vendar pa tudi povečuje tveganje za nastanek raka. Visoke temperature pri pečenju povzročanje nastajanje kancerogenih snovi (heterociklični amini), zato bi se morali pečenju na zelo visokih temperaturah čim bolj izogibati. Alternativa? Počasno kuhanje pri čim nižji temperaturi.
Preverite, kaj se dogaja v vaših ustih
Parodontoza je bolezen, ki v ustih povzroča vnetja in infekcije mehkih tkiv in kosti, ki podpirajo zobe. Ugotovljeno je bilo, da vsak milimeter izgube kosti zaradi parodontoze poveča tveganje za nastanek raka v glavi in na vratu za kar štirikrat! Zato je zelo pomembno, da preprečujete nastanek parodontalne bolezni oziroma jo imate pod nadzorom!
Ali poznate svoje kožne madeže?
Pri kožnih madežih bodite pozorni na asimetrijo, nenavadne obrobe, barvo, premer in rast. Dognano je bilo, da redno samopregledovanje odkrije le 80 % melanomov. Zato so redni obiski dermatologa še kako priporočljivi. Pri melanomu moramo vedeti tudi to, da se lahko pojavlja tudi v drugih barvah, ne samo v črni ali rjavi. Zato bodite pozorni tudi na nenavadne rdečkaste madeže na svoji koži, preverjajte pa tudi starostne pege, na katere pogosto pozabljamo..
Telesna vadba
Z redno telesno aktivnostjo pospešujemo razstrupljanje in odplavljanje snovi, ki nam lahko škodujejo. V eni izmed kanadskih študij je bilo dokazano, da ženske z vsaj 30-minutno telesno aktivnostjo na dan zmanjšajo tveganje za raka na jajčnikih za kar 30 %. Redna vadba pripomore tudi k temu, da naša prebava deluje tako, kot je treba, in tako poskrbi za to, da se strupene snovi hitreje izločijo. V neki ameriški študiji pa je bilo dokazano, da je debelost pri ženskah neposredno povezana z 20 % smrtmi, povezanimi z rakom, pri moških pa 14 %. Vendar pa je bilo tudi dokazano, da z izgubo samo 5 kilogramov odvečne teže že znižujemo tveganje za nastanek raka. Minimum vadbe na teden naj bi bil 150 minut!
Izogibajte se parabenom
V tumorjih na dojki so našli sledi te hudo škodljive kemikalije, ki motijo naše hormone in delujejo strupeno, zato je še kako pomembno, da se jim izogibamo na vsakem koraku. Značilnosti parabenov so zelo podobne estrogenu, zato lahko stimulirajo razraščanje raka, povezanega s hormoni. Zato preverite vse izdelke za osebno nego in zavrzite, pri katerih boste med sestavinami našli besedo »paraben«.
Odprite okna
Ugotovljeno je bilo, da je zrak v večini domov petkrat bolj onesnažen od zunanjega zraka. Zato poskrbite za redno zračenje prostorov, kjer prebivate. Dognano je bilo tudi, da v 15-minutnem temeljitem zračenju »prefiltriramo« toksine v prostoru, vključno z radonom (povezan z rakom pljuč) in formaldehidom (povezan z levkemijo).
Odstranite toksine iz svojega doma
Nič koliko toksičnih substanc se skriva v vašem okolju – v hrani, v ličilih in negovalni kozmetiki, v pohištvu itd. Četudi so kemične substance v vaši kremi za obraz, pašteti ali gnojilu, ki ga potresate po svoji zelenici, dovoljene, to še ne pomeni, da vam ne morejo škodovati in ste popolnoma varni. Želite izvedeti žalostno resnico? Za večino kemikalij se sploh ne ve, kakšen je njihov dolgoročni vpliv na zdravje. Rešitev? Ekološko! Na vsakem koraku, kolikor je le mogoče!
Vegetarijanska kumarična omaka s prekajenim tempehom ponuja edinstven preplet svežih in dimljenih okusov. Ta lahka in osvežujoča omaka je odlična spremljava k različnim jedem ali kot samostojna jed.
Sestavine (4 porcije):
Omaka:
2 žlici sončničnega olja
2 čebuli
400 g tempeha
2 žlici grahove moke ali beljakovin
600 ml zelenjavne jušne osnove
100 g kislih kumaric
sol in mleti poper
50 g gorčice
Cmoki:
300 g ostre moke
sol
dobra pest peteršilja
1 žlička pecilnega praška
50 g ekspandiranega prosa
2 jajci
150 ml mleka
Priprava:
Na vročem olju do zlate barve prepražite nasekljano čebulo, dodajte narezan tempeh in ga popecite z vseh strani. Potresite z grahovo moko oz. beljakovinami in med nenehnim mešanjem vse skupaj še enkrat na kratko prepražite.
Prilijte mlačno jušno osnovo, premešajte in dodajte na tanke kolobarje narezane kumarice. Dodajte sol, pokuhajte in po nekaj minutah začinite še z gorčico in soljo.
V posodi zmešajte moko, sol, nasekljan peteršilj, pecilni prašek, ekspandirano proso, jajci in mleko. Zamesite v nelepljivo maso in jo oblikujte v dve štruci. Zavrite vodo, jo posolite in v pokritem loncu kuhajte približno 15 minut. Narežite in domače kruhove cmoke postrezite s kumarično omako s prekajenim tempehom.
Za ljubitelje sladkih jedi so proseni cmoki z gozdnimi sadeži popolna izbira. Mehki in puhasti proseni cmoki se odlično ujemajo s sladko-kislim okusom gozdnih sadežev. Idealni so za sladek zaključek obroka ali kot posladek čez dan.
Sestavine (4 osebe):
Cmoki:
150 g prosa
sol po potrebi
500 g rastlinske kisle smetane
130 g zdroba
2 jajci (ali sluz iz dveh žlic namočenih mletih lanenih semen)
Omaka:
100 g sladkorja
300 g zamrznjenih gozdnih sadežev
50 ml poljubnega sladkega likerja
Dodatno:
50 g rastlinskega masla
sladkor v prahu
listi melise za okras
Priprava:
Proso skuhajte v vreli slani vodi, precedite in pustite, da se odcedi. V skledi zmešajte kislo smetano, zdrob in jajci ali veganski nadomestek ter dodajte polovico kuhanega prosa. Dobro premešajte in oblikujte 16 cmokov. Približno 30 minut jih kuhajte v vreli slani vodi, med kuhanjem jih obrnite.
Medtem ko se cmoki kuhajo, v loncu raztopite sladkor, da nastane karamela, dodajte zamrznjeno sadje in liker. Kuhajte 10 minut.
Preostalo proso prepražite na polovici masla, dokler ne postane hrustljavo. Kuhane cmoke pokapajte s stopljenim maslom, postrezite z omako iz gozdnih sadežev, potresite s hrustljavim prosom ter okrasite s sladkorjem v prahu in listi melise.
Če ste ljubitelj eksotičnih okusov, vas bo kokosova kvinoja z zelenim karijem zagotovo navdušila. Kombinacija kremastega kokosa in rahlo pekočega zelenega karija je prava poslastica za vse ljubitelje azijske kuhinje. Ta jed je odlična kot samostojna jed ali kot priloga k različnim jedem.
Sestavine (4 porcije):
Kokosova kvinoja:
250 g bele kvinoje
200 ml kokosovega mleka
1/4 žličke morske soli
50 g rozin
2 stroka česna
pest kokosovih kosmičev
pest orehov
1 žlica kokosovega olja
Karijeva omaka:
1 majhna čebula
2 stroka česna
1 majhen košček ingverja (velikosti oreha)
1 sladki krompir
200 g cvetače
2 žlici olja
1/2 žlice koriandrovih semen
1 žlica zelene kari paste
1000 ml zelenjavne jušne osnove
sol
pest špinačnih listov
1 zelena čili paprika (če imate radi pekoče)
Priprava:
Kvinojo dobro sperite, stresite v lonec in prelijte s 300 ml vode. Dodajte kokosovo mleko, morsko sol in kuhajte do mehkega.
Medtem pripravite kari: Olupite in nasekljajte čebulo, česen in ingver. Sladki krompir olupite in narežite na kocke. Cvetačo operite in razdelite na cvetke. V loncu segrejte olje in dodajte čebulo, česen, ingver, koriandrova semena. Na kratko prepražite. Dodajte cvetačo in kocke sladkega krompirja, na hitro prepražite, vmešajte karijevo pasto in spet prepražite. Vlijte jušno osnovo, posolite in kuhajte, dokler se zelenjava ne zmehča. Na koncu vmešajte še špinačo in nasekljano čili papriko.
Rozine izperite z vročo vodo. Olupite in nasekljajte česen. Segrejte ponev in brez olja na hitro prepražite kokosove kosmiče in orehe, nato odstavite.
V ponvi segrejte olje in na kratko prepražite česen. Dodajte kuhano kvinojo, spet prepražite in medtem ves čas mešajte. Vmešajte rozine. Kvinojo potresite s praženimi orehi in kokosom ter postrezite z zeleno karijevo omako.
Tofujevi medaljoni so odličen nadomestek za meso v vsakodnevnih jedeh. S hrustljavo skorjico in sočno notranjostjo bodo zadovoljili tudi tiste, ki niso na veganski prehrani.
Sestavine (4 porcije):
sol in mleti črni poper
100 g navadne bele moke
200 g kvinoje
2 paketa dimljenega tofuja (180 g vsak)
olje za premaz
čilijeva omaka za postrežbo
Priprava:
V posodi zmešajte sol, poper in moko. Počasi vlivajte vodo, dokler ne nastane gladka masa, ki pa ne sme biti tekoča. V drugo posodo stresite kvinojo, skuhano po navodilih proizvajalca.
Tofu narežite na približno 5 krat 5 cm velike kose. Vsakega povaljajte najprej v mešanici iz moke in nato še v kvinoji.
Medaljone razvrstite na pekač, obdan s papirjem za peko in premazan z oljem. Pecite približno 15 minut na 200 °C. Med peko medaljone obrnite. Postrezite s pekovskim pecivom in čilijevo omako.
Ko se temperature spustijo, je čas za pikantno juho s kvinojo, ki vas bo pogrela in napolnila z energijo. Ta juha združuje pikantne začimbe in hranljivo kvinojo za popolno kombinacijo.
Sestavine (4 porcije):
200 g kvinoje
1 žlica olivnega olja
1 čebula
2 stroka česna
800 g sladkega krompirja
1 čili
1,5 l zelenjavne jušne osnove
3 pesti mlade špinače
sol
mleti črni poper
sveži koriander
Priprava:
Kvinojo sperite pod vodo in za 15 minut namočite v 180 ml vode. Odcedite in postavite na stran.
V loncu segrejte olje. Nasekljano čebulo in česen pražite približno 4 minute. Dodajte olupljen in narezan sladki krompir in čili. Dolijte jušno osnovo in zavrite. Zatem dodajte še kvinojo in kuhajte 15 minut, da se zmehča. Po potrebi dodajte še nekaj jušne osnove.
Na koncu vmešajte mlado špinačo, posolite, popoprajte in postrezite s koriandrom.
Ohrovtovi zvitki, polnjeni z ječmenom, so popolna kombinacija zdravih sestavin, ki vas bodo nasitile in navdušile s svojim bogatim okusom. Preprosti za pripravo in idealni za lahka kosila ali večerje.
Sestavine (4 porcije):
250 g ječmenove kaše
sol
8 velikih ohrovtovih listov
2 čebuli
6 strokov česna
sončnično olje
2 pesti nasekljanega peteršilja
približno 10 vejic timijana
mleti črni poper
800 g vloženih koščkov paradižnika
500 ml zelenjavne jušne osnove
Priprava:
Ječmenovo kašo dobro sperite, nato pa skuhajte v osoljeni vodi. Odcedite.
Očistite ohrovtove liste in jih na kratko pokuhajte v vreli vodi, da se zmehčajo. Zatem jih dobro odcedite in ožemite.
Olupite in drobno sesekljajte čebulo in česen. Polovico prepražite v ponvi na malce olja. Dodajte eno pest nasekljanega peteršilja, kuhano ječmenovo kašo, nekaj vejic timijana ter malce soli in popra. Na hitro prepražite in odstavite, da se ohladi.
V drugi ponvi na olju prepražite preostalo čebulo in česen. Dodajte paradižnik in polovico zelenjavne jušne osnove. Omako na hitro pokuhajte in po okusu začinite. Na koncu vmešajte preostali peteršilj in timijan.
Na vsak ohrovtov list nadevajte nekaj pripravljene mase iz ječmenove kaše in zavijte v zvitek.
Zvitke zlagajte v pekač in prelijte s preostankom zelenjavne jušne osnove. Približno 30 minut pecite v pečici, segreti na 180 °C. Postrezite s pripravljeno paradižnikovo omako.
Če iščete zdrav in okusen način, kako popestriti svoj jedilnik, so porovi polpeti odlična izbira. Hrustljavi na zunaj in mehki znotraj, ti polpeti združujejo blagi okus pora z aromatičnimi začimbami. Priprava je enostavna, rezultat pa je popoln za kosilo, večerjo ali kot priloga. Ne glede na to, ali ste vegetarijanec ali preprosto ljubitelj okusne hrane, bodo porovi polpeti hitro postali del vašega tedenskega menija.
Sestavine (4 porcije):
1 srednje velik por (približno 400 g)
80 g rdeče leče
1 žemlja
mleti črni poper
2 jajci
2 žlički karija v prahu
Priprava:
Por očistite in narežite na majhne koščke. V loncu zavrite vodo, vanjo stresite lečo in kuhajte do mehkega. Odcedite in osušite. Žemljo nasekljajte na drobne koščke.
V globoki ponvi segrejte olje, dodajte narezan por, solite in poprajte ter pražite do mehkega. Odstranite z ognja in stresite v skledo. Dodajte lečo, jajci in kari v prahu ter dobro premešajte. Zatem vmešajte še koščke žemlje in pustite počivati 10 minut.
Pripravljeno maso razdelite na 12 delov in iz vsakega oblikujte polpet. Ocvrite jih v ponvi v vročem olju, na vsaki strani cvrite približno 4 minute. Postrezite npr. s krompirjevim pirejem.
