Vezivno tkivo ali fascija je tisti del telesa, na katerem naturopat največ dela in kjer lahko najučinkoviteje vpliva na vse telesne procese. Gube, celulit, strije in bolečina so izrazi telesnega stanja prek vezivnega tkiva.
Vezivno tkivo lahko razumemo tudi kot sistem komunikacije telesa, saj to tkivo povezuje mišice, kosti in organe, skratka, komunikacija teče prek njega po vsem telesu. Celice vezivnega tkiva, fibroblasti, ki so v kosteh, hrustancu in organih, proizvajajo kolagen. Fibroblasti sestavljajo tako imenovano matriko, bazično tekočino, kjer so celice imunskega sistema, celice živčnega sistema, maščobne celice.
V tem predelu tkiva se pogosto pojavi bolečina, ki jo pa zdravnik nemalokrat povezuje s starostjo, stresom ali reče, da je bolečina psihosomatskega izvora. Vezivno tkivo ali fascija je kot mreža, ki se prepleta skozi vse telo, obdaja in prodre v vse organe: črevesje, srce, jetra, vene in celo možgane. Vezivno tkivo mora ohraniti svojo prožnost, zaradi poškodbe ali zaradi pomanjkanja gibanja se lahko pojavijo bolečine in tudi huda obolenja. Zaradi tega vezivnemu tkivu radi rečemo tudi vitalna mreža.
Kako se kaže pomen vezivnega tkiva v organih našega telesa?
Pljuča: Vezivno tkivo pljuč zagotavlja prožnost, če prožnosti ni, se lahko pojavi bolečina v tem predelu.
Srce: Ko srčna mišica popušča, je dokazano, da je vezivno tkivo poškodovano.
Črevesje: Vezivno tkivo črevesja se odziva in vpliva tudi na sindrom razdražljivega črevesja.
Mielinska ovojnica je sestavljena iz treh plasti vezivnega tkiva, ki prekrvavijo možgane.
Revmatoidni artritis je patologija, vezana na poškodbo vezivnega tkiva.
Zdravnik večkrat v telesu ne loči, kje se konča organ in kje se začne vezivno tkivo, tako je prepleteno. Vezivno tkivo je najmočnejši čutni organ našega telesa, kar 80 % živčnih končičev se konča v vezivnem tkivu. Pri bolečini v križu, rami idr. je del telesa trši, kar pomeni, da je prožnost vezivnega tkiva manjša. Vzroki bolečine torej niso samo v mišicah in sklepih, ampak v vezivnemu tkivu in njegovi prožnosti.
Krčne žile, bruksizem, bolečine črevesja, pljuč, kolka, kolena lahko izvirajo zaradi okrnjene elastičnosti vezivnega tkiva, najhujši stadij okrnjenosti vezivnega tkiva pa je rakavo obolenje. Zdravje je odvisno od tega, koliko so naša tkiva prožna. Sestavni deli vezivnega tkiva so v matriki, sestavljeni iz vezi proteinov in sladkorjev. Vezivno tkivo je tesno povezano z limfnim sistemom, zato se ju navadno obravnava skupaj. V tem tkivu so tudi encimi, hormoni, protitelesa itd.
Fibroblasti imajo dve poglavitni nalogi v luči protibolečinske kure, in sicer to, da določajo, ali bo tkivo trdo ali mehko in ali bo prožno ali rigidno. Fibroza je obolenje, ko fibroblasti ne delujejo pravilno in proizvajajo preveč kolagena, takrat predel telesa otrdi. Vezivno tkivo dejansko sodeluje tudi pri rasti rakavega obolenja, saj samo prek njega hranimo rakavo obolenje.
Kako lahko delujemo na vezivnem tkivu?
Že dr. Schüssler je začel okoli leta 1872 postopoma uvajati terapevtsko uporabo mineralov, ki so prisotni v krvi in tkivih in ki so nepogrešljivi za njihovo sestavo in dobro delovanje.
Biokemija se od tradicionalnih metod zdravljenja razlikuje po tem, da uporablja za zdravilna sredstva anorganske minerale, t. i. »tkivne soli«, ki so bistvenega pomena za življenje in zdravje in ki delujejo predvsem na najpomembnejšem organu celotnega telesa, na vezivnem tkivu!
Za vsakim simptomom se skriva pomanjkanje ene ali več tkivnih soli.
Oče celične patologije Rudolph Virchow je že pred več kot stoletjem postavil temeljno načelo biokemije.
Anorganske snovi (minerali) so bistvenega pomena za življenje, saj skupaj z organskimi snovmi tvorijo celice, iz katerih je sestavljeno vezivno tkivo in celotno telo.
Sestava in vitalna kapaciteta organov sta odvisni od prisotnosti stalnih količin anorganskih snovi, ki so nepogrešljive za njihovo sestavo. To prepričanje potrjuje, da nedavna ugotovitev o pomembnosti odnosov, ki obstajajo med temi minerali in različnimi deli telesa, odpira v kmetijstvu in medicini nova obzorja. Dejstva nesporno dokazujejo, da minerali, ki ostanejo v pepelu po »kalcinaciji«, aktivno sodelujejo pri tvorbi in torej pri strukturi tkiv, tako kot snovi, ki izhlapijo med kalcinacijo: »ni kosti brez kalcija, krvi brez železa, hrustanca brez silicijevega dioksida in sline brez natrijevega klorida«.
Bolezen vedno nastane zaradi organskega primanjkljaja določenih mineralov, in to se najprej kaže v vezivnem tkivu. Zato lahko logično sklepamo, da lahko s ponovno vzpostavitvijo ravnovesja mineralov vzpostavimo ravnovesje v delovanju in torej pripomoremo k ozdravitvi.
S tega vidika je »bolezen« motnja telesnega ritma, ki se vmeša v presnovo in prek vezivnega tkiva moti, da telo ne izloči strupenih odpadkov, zato je slabo zdravstveno stanje neizogibno.
Dr. Schüssler je svojo terapevtsko metodo upravičeno poimenoval »biokemija«, saj uporablja izključno mineralne soli, katerih prisotnost v določenih razmerjih je bistvena za sestavo in pravilno delovanje tkiv.
Tkiva zbolijo zato, ker celice, ki jih sestavljajo, ne vsebujejo več zahtevanih odstotkov mineralnih snovi, ki so del njihove strukture.
Z vnašanjem teh biokemijskih sestavin v majhnih odmerkih lahko celice obnovijo svojo strukturo in vitalnost.
Biokemija je homeopatiji podobna po tem, da uporablja zelo majhne odmerke, razlikuje pa se v tem, da se opira izključno na znanstvena spoznanja biokemije in splošno fiziologijo.
Obstaja še kak drug način vplivanja na vezivno tkivo?
Seveda, obstaja rešitev – masaža in gibanje. In sicer tako gibanje, ki ne pomeni istih monotonih vaj, ampak hojo, tek, raztezanje in masažo. Ko je ravnovesje mineralov v vezivnem tkivu podrto, ko določen del vezivnega tkiva boli, takrat je ta del otrdel. Staro pravilo pravi: kjer boli, tam masiraj. Samomasaže so najučinkovitejše, saj lahko tako kar najbolje prisluhnemo svojemu telesu. Zato masirajte vrat, križ nogo, ramo, roko, vse, kar boli, je treba masirati. Z masažo delujemo neposredno na vezivnem tkivu, ki ga mehčamo, gladimo, grejemo ali hladimo. Masaža nam pomaga, da prek vezivnega tkiva telo razstrupimo. Ročni pritisk na vezivno tkivo temu pomaga, da se aktivira in tako lažje izloči odpadne snovi.
Zgodi se lahko, da naša dva glavna filtra v telesu, jetra in ledvice, ne zmoreta odvajati toksinov, ker imata premalo energije. Naj navedem primer: jetra bi morala spremeniti toksine v topne v vodi, vendar so šibka in spremenijo toksine v topne v masteh. Ti toksini pa se ne izločijo z našimi telesnimi produkti, kot so urin, znoj idr., ampak ostanejo v telesu, v tistih predelih telesa, ki navidezno ne motijo telesne homeostaze: to so vezivno tkivo, lasje, nohti. Ko toksini prodrejo v vezivno tkivo in se tam nastanijo, pravimo temu impregnacija, del telesa postane trd, boli (bolečine križa, vratu, rame itd.).
Z masažo lahko temu delu telesa pomagamo, saj bomo prek ročnega pritiska dosegli to, da se bodo toksini premaknili iz vezivnega tkiva, ko pa bodo enkrat zunaj in jih bo telo lahko izločilo, tudi bolečine več ne bo.
Isti proces delovanja na vezivnem tkivu nam zagotavljajo tudi kopeli, oblivi telesa in polaganje obkladkov po določenih delih telesa.
Vezivno tkivo je prvi organ, s katerim se naturopat sreča, na katerem največ dela in prek katerega lahko največ razbere o človeku.