Sivka

Sivka (Lavandula) je rod majhnih divjih ali gojenih zimzelenih polgrmastih rastlin, ki jih vzgajajo kot zdravilne rastline in za okras. Sivka cveti julija in avgusta, cvetovi so beli, svetlovijolični ali svetlorožnati. Najbolj razširjena vrsta je navadna sivka, prava sivka ali ozkolistna sivka z botaničnim imenom Lavandula angustifolia (nekdaj L. officinalis Chaix).

Cveti in vsa rastlina značilno dišijo in imajo nekoliko grenak okus. Posušena sivka ima več dišavnih snovi kot zelena. Sivka raste na sončnih pobočjih Sredozemlja. Kot divja raste v južni Franciji, Španiji, Italiji in severni Afriki. Je svetloljubna rastlina, zato ne uspeva na senčnih področjih. Tudi Kneipp jo je predpisoval svojim pacientom.

Pri sivki so zdravilni cvetovi, listi in vsa cvetoča zel. Najbogatejše s sivkinim oljem je cvetje, tik preden se odpre. Zdravilne snovi in učinkovine so eterično olje, smola, čreslovine, grenčina in druge.

Je blago pomirjevalo proti vznemirjenosti, živčni izčrpanosti in spalnim motnjam, prav tako zdravi prebavne motnje živčnega izvora. V ljudskem zdravilstvu spodbudi tek, ureja prebavo, odvaja žolč, blaži trebušne krče, odpravlja napenjanje, odganja vetrove in žene na vodo, miri in uspava, a nasprotno tudi prepreči  omedlevanje. Zunanje dišeče sivkine kopeli  zdravijo motnje v prekrvitvi in blažijo težave v meni. Eterično olje je sestavina mazil proti revmi pa tudi proti kožnim boleznim z močnim srbenjem ter izdelkov za ustno higieno. V fitomedicini je droga pogosta sestavina pomirjevalnih čajev, njeni izvlečki pa sestavine pomirjeval, zdravil za odvajanje žolča in krepil, zunanje pa tudi pripravkov za zdravljenje manjših ran, opeklin in površinskih sončnih opeklin.  Sivkine vrečke odišavijo prostor, razkužijo perilo, odganjajo molje, komarje, muhe in drugi mrčes.

Sivko uporabljamo tudi za okras – pogosti so šopki suhega cvetja, uporabljamo jih tudi v potpurijih. Posušene cvetove zaradi njihovega vonja dajemo v garderobne omare, kjer tudi odganjajo molje.