Zdravilne snovi v rastlinah

Že ime pove, da imajo zdravilne rastline v svojih delih razne zdravilne snovi, zaradi katerih jih uporabljamo v zdravilstvu.

Zdravilne rastline

Te snovi so seveda različne. Predvsem so to snovi, ki jih je ustvarila rastlina v svojih organih in jih uporablja pri razvoju. Razen ogljikovih hidratov in rastlinskih maščob vsebujejo rastline tudi razne kisline, tanin, smole, prijetno dišeča hlapna olja, razne sadne kisline, soli, listno zelenilo, antocij ane (barvila), celulozo, gume, sluz, glikozide, alkaloide, saponine, vitamine, kvasine (fermente) in druge snovi.

Vrednost zdravilne rastline cenimo po tem, koliko snovi, ki jih imamo za koristne in uporabne, ima rastlina v svojih delih, posebno ko je posušena. Čim več je teh snovi, večjo vrednost ima. Le pri pravilnem nabiranju, sušenju in shranjevanju se te snovi kolikor toliko ohranijo, in prav od pravilnega nabiranja, sušenja in shranjevanja je odvisen uspeh.

Poleg vode, ki jo je v rastlinah 60 do 90 odstotkov — v vodnih rastlinah celo do 98 odstotkov — imajo rastline največ ogljikovih hidratov in beljakovin. Beljakovine so sestavni del žive snovi, protoplazme. Sestavljene so iz aminskih kislin, le-te pa iz ogljika, dušika, vodika, kisika, v nekaterih je tudi žveplo.

zdravilne sestavineNaše telo potrebuje za rast in razvoj hrano, ki je v glavnem sestavljena iz maščob, beljakovin in ogljikovih hidratov. Pravilno sestavljena hrana naj bi vsebovala v kalorijah:

  • 15 do 20 odstotkov kalorij v beljakovinah,
  • 20 odstotkov kalorij v maščobah in
  • 60 do 65 odstotkov kalorij v ogljikovih hidratih.

Če je hrana sestavljena v tem razmerju, potem pravimo, da ima pravilno biološko vrednost. Potrebne sestavine so tu v pravilnem ravnotežju, v skladu s potrebami.

Pri prehrani so prav beljakovine najvažnejše, ker sodelujejo ne samo kot hrana pri notranjem izgorevanju, kakor pravimo, ampak predvsem pri obnavljanju krvne in celične plazme, celičnega jedra, nadalje pri obnavljanju kože in njenih izrastkov (dlak, nohtov, las) in podobno. Beljakovine so tudi sestavni del najrazličnejših kvasin, fermentov in hormonov, ki so za življenje nujni. Sodelujejo pri sestavi obrambnih teles, ki nas varujejo pred nalezljivimi boleznimi. Beljakovine so torej bistvene važnosti za človeško telo in pomanjkanje beljakovin v prehrani se bridko maščuje.

Pomanjkanje beljakovin se kaže večkrat tudi z zunanjimi znamenji, ki jih opažamo kot pomanjkljivosti: zastoj v rasti, pomanjkanje krvi, to se kaže v bledici, slab razvoj mišičastih delov telesa. Ovirano je tudi delovanje prebave, pojavljajo se menstrualne nerednosti, pozabljivost, apatičnost, hitra izčrpanost, zmanjšanje spolne sle in podobno. Tudi nekatere bolezni so v zvezi s pomanjkanjem beljakovin.

Naše telo beljakovin ne more sestavljati, zato mu jih moramo dovajati s hrano, in sicer v natanko odmerjenih količinah. Tako potrebuje odrasel človek približno 70 gramov beljakovin na dan. Otroci seveda manj, nosečnice in doječe žene pa več. Vendar s pretiranim uživanjem beljakovin ne bi dosegli posebnega uspeha in bi bilo tudi brez pomena, ker presežek beljakovin ne sodeluje več pri gradnji organizma, ampak ga le-ta porabi pri notranjem izgorevanju. Hrana, pri kateri bi beljakovine zadostovale dnevnim potrebam, naj bi praviloma imela v sebi 15 do 20 odstotkov beljakovin. Toliko sestavin ima v svoji sestavi kravje mleko. Tako imenovana beljakovinska števila nam povedo, koliko beljakovin lahko telo sprejme iz sto delov beljakovinske hrane. Tako imajo npr. jajca beljakovinsko število 94, gjvedina 67, sir 57, pšenični lepek 43 (škrob sam nima beljakovin) itd.

Beljakovine so po svoji sestavi zelo zapletene. Značilno zanje je, da vsebujejo poleg kisika, vodika, ogljika tudi dušik in dostikrat še fosfor in žveplo. Beljakovine sestavlja okoli trideset aminskih kislin, od katerih jih je za telo nujnih le osem. Br’ez teh telo ne more biti. Teaminske kisline so: valin, izolevcin, tireoin, fenilamin, metionin, triptogan in lizin. Zelo veliko teh snovi je v rastlinah.

Beljakovine dobimo tako v živalski kot v rastlinski hrani. Vendar pa telo zahteva več rastlinskih beljakovin; živalske beljakovine so sicer biološko pomembnejše, zato pa jih je potrebno manj.

Ker so beljakovine sestavni del celic bodisi živalskega bodisi rastlinskega izvora, so torej povsod v hrani. Najbolj znani viri beljakovin so jajca, pusto meso, ribe, mleko, gobe, razne rastlinske maščobe, razna zrna, plodovi (lešniki, orehi, stročnice: fižol, grah, soja, leča) itd.

Če vemo za pomen beljakovin v prehrani, nam bodo dostikrat bolj jasna in razumljiva navodila zdravnika, npr. pri dietni prehrani, kjer naj bo med beljakovinami in maščobami potrebno razmerje. Razumljivo bo torej, zakaj priporočajo zdravniki prebolevnikom, bolnikom, starim ljudem uživanje pustega mesa, kot je npr. perutnina, zajčje meso, konjsko meso, ker pač potrebujejo več beljakovin, ki sodelujejo pri obnavljanju, kot pa maščob, ki pri tem prav nič ne sodelujejo.

Ogljikovi hidrati, razne vrste sladkorjev, so osnovne snovi v gradnji rastline. Ogljikovi hidrati so skoraj v vseh rastlinskih celicah v obliki lahko topljivih sladkorjev (glukoza, fruktoza, saharoza). Dosti ogljikovih hidratov je v celici tudi v obliki težje topljivih snovi. Te snovi so npr. škrob, inulin, celuloza, hemiceluloza. Škrob pomeni rastlini zalogo, mladi rastlini pa rabi za prvo hrano. Največ škroba je v semenih, plodovih, koreninah, korenikah in gomoljih. Velik del naše hrane je sestavljen prav iz škroba v obliki moke.

V posebno vrsto ogljikovih hidratov spadajo gume in sluz. Gume so največkrat posledica bolezenskih sprememb v ranjenem celičju. Guma, kot jo poznamo v vsakdanjem življenju, je izcedek iz poškodovanega debla, kot npr. dobivamo pri nas smrekovo ali borovo smolo.

Celuloza in hemiceluloza sta posebni vrsti ogljikovih hidratov; iz nje so zgrajene celične opne. Celuloza sodeluje pri urejanju prebave in omejuje gnilobni razkroj v črevesju.

Celulozi so podobni pektini; njihova posebnost je, da v vodi nabreknejo in delajo žolico. To dobro vedo gospodinje, ko pripravljajo sadne želeje. Pektini so povezani z delovanjem celuloze. Tudi pektini pospešujejo delovanje črevesja, zavirajo gnilobni razkroj v črevesju. Uničujejo, vežejo strupene snovi, ki prodirajo v organizem ali ki nastajajo v njem.

Glikozidi prav tako nastanejo iz ogljikovih hidratov v rastlinah. To so zelo važne zdravilne snovi: amigdalin, digilanidi, arbutin, sinigrin, eskulin, hesperidin, salicin in še cela vrsta drugih. Zaradi delovanja kvasin pa hitro razpadejo v sladkor in ostanke, ki so vezani nanj. Nekateri od teh ostankov so hudi strupi, npr. v šmarnici, naprstcu. Znane rastline z glikozidi so tudi zlatice, ki povzročajo na koži vnetja.

Med glikozide spadajo še saponini, ki se v vodi lahko topijo in penijo kot milo. Saponini so krvni strupi, ker povzročajo hemolizo, razpadanje rdečih krvničk. V majhnih količinah dražijo sluznico golta in prebavil in tako se izloči več sline in poživi gibanje črevesja. Jetra in trebušna slinavka močneje delujejo. V prevelikih količinah zaužiti pa povzročajo bruhanje.

V rastlinah je tudi dosti rastlinskih maščob. Največ jih je v semenih in plodovih. Z delovanjem kvasine lipaze razpadajo maščobe na glicerin in proste maščobne kisline. Rastlinske maščobe so lahko trde, a tudi mehke, tekoče. Znane rastline z mastnimi olji so: oljka, lan, sončnica, oljna repica, mak. Trdo rastlinsko maščobo imajo npr. kakavovec, kokosova palma; rastlinski vosek pa nastaja na površini listov, plodov, stebla.

V posameznih rastlinskih delih je tudi dosti organskih kislin: jabolčna, oksalna, vinska, citronska. Pri raznih vrenjih nastanejo maščobne kisline: mravljinčna, ocetna, maslena, mlečna. Organske kisline osvežujejo, poleg tega pa so potrebne organizmu, ker sodelujejo pri presnovi v organizmu.

Kot končni preostanek pri pretvarjanju bodisi beljakovin ali sladkorja nastanejo v rastlinah razni terpeni. Lahko jih imenujemo tudi rastlinske izločke. Sem štejejo hlapna olja, smole, balzami. To so v vodi netopljive snovi. Smole se na toplem zmehčajo, lepijo in gorijo, če jih zažgemo, s sajastim plamenom. Balzami so tekoče smole. Hlapna olja pa imenujemo tista olja, ki v nasprotju z mastnimi olji hlapijo in ne puščajo madežev. Hlapna olja so v rastlinah zelo razširjena. Zelo rada hlapijo in imajo navadno značilen duh, npr. metino olje, olje baldrijana, pelina, majarona, jelke, smreke. Vse naše dišavnice so rastline s prijetno dišečimi olji. Začimbe povzročajo s svojimi hlapnimi olji, da se bolj izločajo prebavni sokovi. Želodčni sokovi se prično izločati že, ko začinjena hrana razdraži ustno sluznico. Enako kot v ustih slino pospešujejo začimbe v želodcu in črevesju močnejše izločanje prebavnih sokov.

Hlapna olja so tudi strupena, ker pride ob večjih količinah olja do močnejšega pritoka krvi, npr. v črevesno okolico. Ta močnejša prekrvljenost se lahko razširi celo do maternice, kar povzroči močnejšo prekrvavitev, ob nosečnosti pa tudi splav. Hlapna olja, terpeni v njih, delujejo na drobnoživke in jih uničujejo ali pa jim preprečujejo razvoj. Zato nekatera olja uporabljamo za razkuževanje npr. ustne votline (timol, metino olje).

Nekatera hlapna olja povzročajo na koži rdečico, včasih tudi izpuščaje, zato jih uporabljajo za obkladke in vtiranje pri revmatičnih boleznih (gorčica, gorčični obkladki, brinovo olje itd.). Ker dražijo hlapna olja tudi celičje notranjih organov, dajemo rastline s hlapnimi olji za boljše izločanje seča (brinove jagode), žolča (poprova meta), sluzi (janež) itd.

V celičnem soku skoraj vseh rastlin je tudi več ali manj čreslovine; ta je zelo zamotane sestave, značilno za čreslovine pa je, da so trpkega okusa in da krčijo tkivo. Čreslovine zasirjajo beljakovino celic in s tem naredijo na površini prevleko, ki varuje tkivo. Ker čreslovine skrknejo kri, ustavljajo krvavenje. Tudi beljakovina drobnoživk skrkne pod vplivom čreslovine, zato le-ta ubija drobnoživke. Čreslovina zapira; delovanje si razlagamo tako, da skrknejo celice na površini črevesja, ki se zato zmanjša, ne more se več izcejati toliko tekočine v črevo. Čreslovine tudi blažijo vnetja. Celice, ki se je v njih nabralo preveč tekočine, jo prično izgubljati, ker se pod učinkom čreslovine krčijo. Na delovanju čreslovin sloni marsikatero zdravilo v ljudski medicini.

Pri razstavljanju beljakovin nastanejo v rastlini tudi zelo učinkoviti amini, kot npr. trigonelin, teobromin in drugi. Zelo sorodni aminom so alkaloidi, ki jih štejemo med najbolj uporabljane zdravilne snovi v rastlinah. Danes poznamo približno 250 vrst alkaloidov. Kemično so to rastlinske snovi, ki imajo v svoji sestavi tudi dušik. Te snovi močno vplivajo na organizem in so med njimi močni strupi. Dandanes jih uporabljamo največ v izločenem stanju, ker jih le tako lahko pravilno odmerimo, kolikor je potrebno za zdravljenje.

Uživanje nekaterih nasladil, ki poživljajo — učinek pripisujemo delovanju alkaloidov — je lahko zelo nevarno. Sem spada nikotin v tobaku, uživanje narkotikov (opij, morfij, marihuana indijska konoplja) in drugih. Za narkotike je nevarno prav to, da se jih telo navadi, potem pa jih je potrebno vedno več, če hočemo doseči želeno delovanje; tako se telo počasi zastrupi, uživalec počasi shira in končno klavrno umre. Nasledek prvih prijetnih občutkov omame je žalosten konec.

Grenke snovi v rastlinah so navadno preostanek pri razgradnji glikozidov. Grenke snovi, amara, delujejo podobno kot začimbe: prebavila izločajo več prebavnih sokov. Želodčni sok se izloča že, ko je grenka snov še v ustih in tu razdraži okusne organčke. Izločanje prebavnega soka v prazen želodec občutimo kot glad. Tako grenčice vzbujajo tek. Pod njihovim vplivom prihaja več levkocitov iz limfnega in črevesnega ožilja v krvni obtok kot drugače. Ti levkociti so vsrkali vase redilne snovi, ki jih potem dovajajo telesu. Ker torej vzbujajo tek in ker pospešujejo vsrkavanje hrane, so grenčice tudi krepčila, toniki.

Rudninske snovi. Za trdnost okostja in zob, za pravilno kroženje vode med telesnimi celicami in pa za uravnovešenje vseh življenjskih dogajanj, potrebuje telo tudi celo vrsto rudninskih snovi, ki jih moramo dobiti v vsakdanji hrani. Največ teh snovi dobimo v zelenjavi, nekaj več pa jih je še v mleku in mesu.

Rudninske snovi nimajo nobene hranilne vrednosti, pač pa povečujejo izkoriščanje beljakovin v organizmu. Glavna njihova naloga je, da v telesu vežejo nekatere spojine, ki jih telo nujno potrebuje. Najvažnejše rudninske snovi so železo, kalcij, natrij, baker, fosfor, fluor, magnezij, mangan, jod, klor, kalij in žveplo.

Rudninske snovi so v hrani v obliki raznih soli, raztopljenih v vodi, ki jih izluži iz posameznih živil. S pretiranim namakanjem in izpiranjem živil odplaknemo iz njih vedno tudi nekaj rudninskih snovi, ki bi jih moralo dobiti telo. Zato živil ne puščamo in ne namakamo predolgo v vodi. Zelenjavo kuhamo vedno le v majhnih količinah vode, pa še to vodo potem porabimo, da z njo zalijemo druge jedi.

Zdravilna olja

Kalcij telo nujno potrebuje za tvorbo kosti in zob, za pravilno strjevanje krvi; ugodno vpliva na delovanje živcev in mišic. Otrok in nosečnica ga potrebujeta več kot odrasli. Mleko, mlečni izdelki in ribe so najbolj bogati s kalcijem.

Železo je telesu nujno potrebno. Pomanjkanje železa se kaže v slabokrvnosti. Največ ga je v jetrih, ledvicah, jajcih, ribah, marelicah, orehih, fižolu, grahu, špinači in sploh v zelenjavi.

Jod je nepogrešljiv za pravilno delovanje ščitne žleze. Ljudje, ki jim manjka joda, so slabo duševno razviti, na vratu se jim naredi golša. Dosti joda imajo ribe. Dandanes dodajajo jod soli, da s tem preprečujejo bolezni, ki jih povzroča pomanjkanje joda.

S kuhinjsko soljo dobimo v telo natrij. Morski soli je vedno primešano tudi nekaj magnezija in joda.

Kalij pomaga odstranjevati vodo iz telesa, medtem ko jo natrij veže.

Rudninske snovi, čeprav jih telo potrebuje tudi v zelo majhnih količinah, so nepogrešljive; če jih telo ne dobi, kolikor jih potrebuje, zboli.

Vir: Zdravilne rastline, Pomurska založba, 1973