Slovenija je ena od najbolj deževnih držav na svetu. Imamo izjemno kakovost pitne vode, čista voda iz pipe je naše bogastvo. Lahko smo srečni, da živimo na tako prijaznem delu sveta. Vendar so padavine razporejene krajevno in časovno neenakomerno. Najobilnejše so jeseni v zahodnem gorskem svetu, najmanj pa jih je spomladi v vzhodnem ravninskem delu.
Težave s pitno vodo
Kljub obilju padavin je v Sloveniji precej naselij, kjer imajo neprijetnosti s pitno vodo. Največ težav je v zaselkih, ki jih oskrbujejo manjši vodovodi. Celo večji vodovodi so pogosto onesnaženi zaradi neurejenih komunalnih odpadnih voda in odpadkov. V severovzhodni Sloveniji so že vrsto let nenehno prisotni ostanki pesticidov in nitratov. Tudi kmetijstvo in industrija onesnažujeta podzemne vode, huda so onesnaženja širom Slovenije (PCB, krom, fenol, hormonski motilci …).
Skupni vzroki težavam oskrbe s pitno vodo so onesnaževanje okolja, netesni cevovodi in zastareli, premalo zmogljivi vodovodni sistemi. Vpis neodtujljive pravice v Ustavo, da oskrbo prebivalstva s pitno vodo zagotavlja država preko samoupravnih lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno, ni dovolj. Ne, država ne bo naredila nič! To je povedal že JFK leta 1961: »Ne sprašujte se, kaj lahko država naredi za vas, vprašajte se, kaj vi lahko naredite za državo!«
Vsak naj, po svojih močeh, prispeva k boljši oskrbi s pitno vodo.
Obvezna priključitev na javni vodovod
Zakonodaja je jasna! Lastna oskrba s pitno vodo je dovoljena le na območjih, kjer javna vodooskrba ni zagotovljena.
Vendar ni tako hudo, kot se sliši. Tudi če imate priključek na javni vodovod, lahko uporabljate deževnico, z nekaterimi omejitvami.
Oskrba s pitno vodo iz javnih vodovodov je načeloma najboljša izbira, saj prebivalci dobijo zdravstveno ustrezno pitno vodo, ki je pod stalnim nadzorom. Vendar, kaj pa, ko je kaj narobe, ko vode zmanjka (slovenska Istra), je onesnažena, strupena in nevarna (Anhovo), kužna (Žalec), smrdi po fekalijah (Zalog) ali je kalna (Cerknica, Idrija, Jesenice, Maribor, Trbovlje, Mokronog …)?
Vodovodna voda in deževnica
Voda v vodovodnih omrežjih je praviloma trda, odvisno od področja, kjer izvira. Pri segrevanju vode se izloča vodni kamen, ki povzroča težave v delovanju cevovodov in aparatov, stroški segrevanja pa se povečajo.
Nasprotno pa je deževnica mehka voda in ne vsebuje mineralov. Zato je raba deževnice primerna za zalivanje vrta in sobnih rastlin, za splakovanje stranišč ter za napajanje živine. Če je ustrezno filtrirana, jo lahko uporabite tudi za strojno pomivanje posode in pranje perila, potrebujete manj pralnih sredstev.
Vsa deževnica za uporabo v gospodinjstvu, kjer lahko pride v stik z živili ali je zaužita, mora biti neoporečna, brez trdnih delcev, mikroorganizmov, sluzastih snovi in maščob ter različnih kemikalij. Če je očiščena do kakovosti za uživanje, se z njo lahko umivate in operete lase ali jo uporabite za prehrano, kuhanje in umivanje zob. Vendar se je treba navaditi na okus deževnice oziroma na dejstvo, da je brez okusa.
Deževnica lahko nadomesti vsaj polovico pitne vode. Splošna raba deževnice bi krepko razbremenila javne vodovode, kar bi koristilo tudi okolju.
Zbiranje deževnice
Ob načrtovanju rabe deževnice je veliko neznank. Kako veliko cisterno potrebujete, kako je treba vodo filtrirati, kako jo črpati, kakšna mora biti kritina, koliko in kje boste deževnico trošili ….
Kritina naj ima gladko površino. Pomembno je, da ne sprošča nobenih snovi in ne vsebuje vodotopnih snovi. Zahtevajte certifikate kritine (in žlebov), ki dokazujejo ustreznost. Predvsem so primerni glazirani glineni strešniki. Starejši ali betonski strešniki so manj primerni, saj se zaradi grobe površine na njej zadržuje prah in druga nesnaga, ki jo deževnica odnaša v cisterno. Tudi bitumenska in kovinska kritina sta manj primerni zaradi možnega izločanja nečistoč. Pomembno je, da s strehe odteka čim bolj čista voda, prvi curek dežja naj bo odveden v kanalizacijo, da nečistoča iz žlebov ne zamaši filtrov ali onesnaži cisterne.
Cisterna za deževnico je lahko betonska, plastična, zidana … Za manjše sisteme so primernejše polietilenske ali poliestrske cisterne. Proizvajalci nudijo cisterne v kompletu s celotnim sistemom, s filtri, ventili, plovci in hidroforji. Večje cisterne so običajno betonske, betonirane na lokaciji, znotraj gladko obdelane. Načeloma jih je možno vgraditi v prevozne površine.
Pri dimenzioniranju cisterne je treba upoštevati rabo vode in število zaporednih dni brez padavin. Dnevna raba vode je med 100 in 150 l/osebo, od tega lahko z deževnico nadomestimo do 70 l/osebo. Iz meteoroloških podatkov je razvidna najmanjša mesečna količina padavin (recimo 70 mm za Bilje). Za tričlansko družino bi torej potrebovali vsaj 6.000 l mesečno, prispevna površina streh pa mora biti vsaj 90 m2.
Ocena cisterne je odvisna od množice dejavnikov. Pred odločitvijo preverite izkušnje drugih v svoji bližini. Če je streha večja, je lahko cisterna nekoliko manjša in obratno. Lahko je celo nekoliko večja od ocenjenih potreb, pretiravati pa ni treba. Pomanjkljivo filtrirana deževnica se usmradi, dalj časa mirujoča voda v cisterni tudi.
Za namakanje vrta ali napajanje živine pa mora biti sistem občutno večji. Sodi za deževnico, ki jih prodajajo v hobi trgovinah, ne zadoščajo.
Največkrat je cisterna deževnice vkopana v tla, ob stavbi. S tem je skrita in ne zaseda dodatnega prostora, nad njo je lahko travnik, dvorišče ali povozna površina. Vkopana cisterna je poleti zaščitena pred toploto in sončno svetlobo, pozimi pa pred zmrzaljo. Zato ostaja voda poleti hladna (temperature zemlje) in ni možnosti razvoja mikroorganizmov, pozimi pa ne zmrzne.
Obvezen je preliv iz cisterne, da višek deževnice odteka. Dimenzioniran mora biti vsaj na največje pričakovane padavine.
Nespametno opuščanje deževnice
V številnih krajih so stanovalci zasuli svoje stoletja stare cisterne takoj, ko so dobili vodovod. Miselnost, da mora sodobnost porušiti preteklost, se je tudi tokrat izkazala za škodljivo.
Letos je v Istri primanjkovalo pitne vode. Rižana je bila suha, oskrba z Rižanskim vodovodom ogrožena. Niti stroge omejitve rabe pitne vode niso zadoščale. Zato so iz reke Unice pri Planini začeli črpati vodo in jo s tovornjaki vozili do vodarne v Cepkih.
Vsi prebivalci Istre so morali varčevati z vodo. Razen tistih, trmastih, ki pred desetletji, ko so dobili vodovod, niso zasuli svojih cistern deževnice. Tokrat pa so z nasmehom, v največji suši, zalivali paradižnik in kumarice.
Pričakujemo, da bodo vodovodi posodobili svoja vodovodna omrežja, in da bodo prebivalci začeli vgrajevati sisteme za deževnico, cisterna ni znak zaostalosti.
Deževnico je treba plačati
Če se deževnica uporablja v stavbah, ki so priključene na javno kanalizacijo, je treba meriti količino, ki je porabljena v stavbi (za splakovanje stranišč ali drugo rabo). Ta deževnica bremeni kanalizacijo in čistilno napravo, zato je treba plačevati kanalščino. Deževnica (tisti del, ki konča v fekalni kanalizaciji) torej ni brezplačna. Tudi deževnico, ki se odvaja v meteorno kanalizacijo, nekatere občine zaračunavajo. Le za del deževnice za zalivanje vrtov ni stroškov.
Raba deževnice povečuje samooskrbo
Naložba v sistem rabe deževnice je velika, verjetno se ne povrne. Poleg kritine in cisterne je treba napeljati še vodovodne cevi do stranišča in do drugih trošil, vse pipe, iz katerih teče deževnica, pa opremiti z napisom, da voda ni pitna. Da bi pocenili naložbo, svetujemo, da jo združite z novogradnjo ali sanacijo.
Vendar vsega ne smemo gledati skozi denar. Ko zmanjka pitne vode v vodovodu ali pa postane neprimerna, ima denar drugačno vrednost. Takrat je lastna deževnica neprecenljiva, čeprav jo je treba prekuhavati za pitje.
