Učinkovina iz konoplje lahko morda uspešno lajša težave alergijskega kontaktnega dermatitisa. Bolezen se pojavi ob ponavljajočem se delovanju alergena, ki vodi v preobčutljivost in se kaže v obliki otekanja, pordečitve in srbenja kože. Prizadene približno pet odstotkov moških in enajst odstotkov žensk v razvitih državah in je eden od vodilnih vzrokov poklicnih bolezni.
Izraelski raziskovalci so pri laboratorijskih živalih izolirali dva naravna kanabinoida, anandamid iz možganov in 2-AG in črevesja, ki naj bi bila udeležena v številnih fizioloških procesih, vključno z uravnavanjem preobčutljivosti kože. Miši, ki jim je primanjkovalo kanabinoidnih receptorjev, so se burno odzivale na stik z alergenom. Kožna reakcija se je umirila, ko so živalim vbrizgali tetrahidrokanabinol, učinkovino v konoplji.
Najbrž vam je dobro znano, da prevelika količina soli za naše telo ni dobra. Škodi našemu zdravju in celotnemu organizmu. Dolgo časa je ni bilo na voljo v obilnih količinah, danes pa imamo možnost, da jo uživamo na skoraj vsakem koraku. Preveč soli škoduje tudi srcu in sol je eden vodilnih krivcev za bolezni srca in ožilja. Zato poteka debata, v kateri se nekatere svetovne restavracije že odločajo, da bodo z miz umaknile solnice. Se strinjate?
Težko si predstavljamo lepo pripravljeno mizo v restavraciji, na kateri stojita steklenički olja in kisa ter solnica in poleg nje še poper. Zdaj pa zaradi težav z visokim krvnim pritiskom, pri katerih ima veliko tudi sol, prihaja do te kontroverzne odločitve. Zakaj kontroverzne? Ker veliko obiskovalcev restavracij meni, da je to vendarle njihova odločitev. Na čigavi strani ste vi?
Osebna odločitev
Je že res, da smo ljudje odrasli in sami odgovarjamo za svojo dobrobit. A koliko izmed nas se ne zna upreti določenim dobrotam, pa naj gre za neizmerne količine čokolad ali pa čipsa, morda se ne morete navaditi na zmanjšano količino mesa, pri čemer vztraja vaša žena ali pa zmanjšanju pitja kave. Morda se trudite stopiti v korak z našimi brezmesnimi ponedeljki ali pa zmanjšati količino popitih piv. Karkoli že je, smo vsi samo ljudje in tudi odrasli (tako kot otroci) potrebujemo določene omejitve in pravila.
Restavracije v ZDA se zdaj zaobljubljajo k hrani z manjšo količino soli, hkrati pa bodo menda umaknile solnice z miz. Podobno se menda obeta tudi evropskim mestom, kjer pa pravzaprav sploh ne najdete solnic v vsaki restavraciji. Zmanjševanje soli v hrani je pomemben korak, ki nas lahko primora k bolj zdravemu načinu življenja, četudi nanj morda nismo pripravljeni. Če imate radi sol, pa raje razmislite, čemu bi se lahko odrekli, da zmanjšate vnos soli v telo.
Seznam hrane, ki vsebuje največ soli:
soljeno ali dimljeno meso, v večini slanina, šunka in salame
meso v pločevinkah
procesirano meso, kot so hrenovke, mesna kosila, bolonjska salama
omake kot so kečap, sojina omaka, gorčica in tatarska omaka, pa tudi paradižnikova omaka in začimbne mešanice za omake
pakirani prigrizki, kot so čips, preste, pokovka in krekerji
konzervirana zelenjava in juhe
številni mlečni izdelki, najbolj sir in pinjenec
vložene kumarice
zamrznjene, zapakirane ali vnaprej pripravljene jedi
številne pekarniške dobrote in kosmiči za zajtrk
Poskusite z receptom
Ker smo prepričani, da boste z veseljem zmanjšali vnos soli v hrano, vam predlagamo en preprost recept, ki bo prav tako slasten kot zdrav, hkrati pa zanj potrebujete samo tisto, kar vam je zraslo na vrtu!
Za slastno, kremno paradižnikovo juho na segretem olivnem olju prepražite nasekljano čebulo in česen. Dodajte nasekljane paradižnike, če pa ste pripravili kaj paradižnikove omake, vlijte še malo te. Dodajte liste bazilike in počakajte, da zavre. Potem ogenj zmanjšajte in pustite, da se prav počasi kuha kakšnih petnajst minut. V majhno skodelico vsujte malo sode bikarbone in žličko mleka ter mešajte, da je zmes gladka. Nato jo vlijte v juho in to zalijte s še malo mleka. Spet počakajte, da zavre in potem pustite, da se kuha kakšnih pet minut. Postrezite toplo in slastno.
Iz Washingtona poročajo, da naše krvne skupine sporočajo veliko več o nas kot smo si prej mislili. Že dolgo časa je priljubljeno prehranjevanje po ključu krvnih skupin, celo osebnostne lastnosti se menda da pripisati določeni krvni skupini. Zdaj lahko s pomočjo krvne skupine ugotovite tudi velikost tveganja za bolezni srca in ožilja.
Na Japonskem, v Koreji in številnih drugih vzhodnoazijskih državah verjamejo, da krvna skupina pove več o človeku kot si mislimo. Skupina A naj bi bila odkrita in trmasta, skupina B strastna in sebična, AB družabna in kritična, O pa optimistična in arogantna. Če je v tem kaj resnice, presodite sami tukaj. Tokrat vam bomo več povedali o študiji, ki naj bi krvne skupine povezovala z boleznimi srca in ožilja.
Tveganje
Na Harvardu so namreč ugotovili, da imajo ljudje s skupinama A in B več možnosti za težje bolezni srca in ožilja, medtem ko ima najredkejša skupina AB več možnosti za manjše tegobe srca. Skupina O je pri vsem tem najmanj obremenjena. Raziskovalci so razkrili, da imajo ljudje s krvno skupino AB 23% več možnosti, da trpijo zaradi bolezni srca, medtem ko se skupini B tveganje poveča za 11%, in skupini A za 5%.
Ljudje s krvno skupino O imajo v krvi namreč snov, ki pomaga razgrajevati krvne strdke in izboljšuje krvi pretok. Ameriško združenje za srce je podalo tudi izjavo glede novih ugotovitev. “Ljudje sicer ne morejo spremeniti svoje krvne skupine, vendar pa lahko naše ugotovitve pomagajo zdravnikom bolje razumeti, pri kom je tveganje za razvoj bolezni srca večje,” je povedal vodilni raziskovalec profesor Lu Qi, s Harvardske šole za varovanje zdravja v Bostonu. “Poznati svojo krvno skupino je enako priporočljivo kot poznanje nivoja holesterola ali številke, ki določajo vaš krvni pritisk. Če veste, da ste v večji nevarnosti, lahko zmanjšate tveganje z zdravim načinom življenja, kvalitetnim prehranjevanjem, gibanjem in opuščanjem kajenja, “je dejal Qi. Ugotovitve temeljijo na analizi dveh velikih študijah glede zdravja in ameriškega načina življenja.
Škodovanje arterijam
V študiji so primerjali krvne skupine in pojavnost bolezni srca, vendar niso analizirali kompleksnih bioloških mehanizmov, ki so vpleteni. Dokazano je, da je krvna skupina povezana z višjimi stopnjami “slabega” holesterola lipoproteinov nizke gostote, kar je bolj verjetno, da maši arterije. Znanstveniki so povedali, da je krvna skupina AB povezana z vnetjem, ki prav tako igra pomembno vlogo pri škodovanju arterijam. Strokovnjaki opozarjajo, da medtem ko lahko krvna skupina O nudi zaščito pred težavami s srcem, krvna skupina sama ne more delovati blažilno za druge dejavnike, ki so povezani z boleznimi srca in ožilja.
Nova študija je vključevala okoli 90.000 moških in žensk v dveh opazovalnih zdravstvenih raziskavah, ki pokrivajo več kot 20 let. Raziskovalci so upoštevali starost in druge dejavnike, kot so prehrana, pitje in družinska anamneza srčnih napadov, ki bi lahko prispevali k bolezni. Čeprav študija ni preučila, kako lahko krvna skupina vpliva na tveganje za srčno bolezen, je pokazala nekatere značilnosti različnih krvnih skupin, ki bi lahko bile pomemben dejavnik.
Težke kovine lahko v telesu povzročijo številne težave, zato je pomembno, da se naučimo, kako jih učinkovito odstraniti. Na srečo obstaja več načinov, kako lahko očistimo svoje telo te škodljive snovi. Predstavljamo vam nekaj koristnih nasvetov, kako odstraniti težke kovine iz telesa.
Obremenitev telesa s težkimi kovinami in radioaktivnimi elementi, strupenimi snovmi iz okolja, je vse večja in lahko vodi v zdravstvene težave. Nekateri menijo, da ne vpliva le na fizično delovanje telesa, temveč tudi na duševnost. Težke kovine so kovine z veliko gostoto, nad 7 kg/dm³. Mednje prištevamo baker, svinec, nikelj, cink, kositer, živo srebro, arzen in kadmij. S časom se v telesu kopičijo, večje koncentracije ovirajo njegovo delovanje in izzovejo obolenja …
Kako težke kovine sploh pridejo v naše telo?
Ljudje težke kovine vnašamo v telo preko rastlin, neposredno z vdihavanjem, z zaužitjem onesnaženih talnih delcev in tudi s pitjem vode. Posledicam obremenitve telesa s težkimi kovinami so najbolj izpostavljeni otroci. Medtem ko so ene težke kovine v majhnih količinah za ohranjanje metabolizma esencialne, denimo cink, baker in selen, so druge težke kovine, kot so svinec, živo srebro, kadmij in arzen, za zdravje škodljive.
Zakaj so težke kovine tako škodljive za naše telo?
IARC (Mednarodna agencija za raziskovanje raka) uvršča arzen in kadmij med dokazane kancerogene snovi za človeka, svinec pa med možne kancerogene. Kadmij je povezan z rakom pljuč in prostate, arzen pa z rakom pljuč, kože, jeter in limfnega sistema. Svinec negativno vpliva na razvoj možganov in živčevja. Živo srebro pa ovira možganske funkcije, okvari živčni sistem, povzroča mišične krče in alergije.
Nekaj zgodovine
Od sredine preteklega stoletja je človeštvo poleg sevanja naravnih radioaktivnih snovi na Zemlji in kozmičnega sevanja izpostavljeno tudi umetnemu radioaktivnemu sevanju, ki je posledica obratovanja jedrskih objektov in globalne radioaktivne kontaminacije (jedrski zračni poskusi in jedrska nesreča v Černobilu). V Sloveniji smo najbolj izpostavljeni letni dozi naravnih virov sevanj – radon, zunanje zemeljsko in kozmično sevanje – ter radioaktivnosti, zaužiti s hrano in vodo. Največji proizvajalec radioaktivnih odpadkov je jedrska elektrarna Krško, manjši del odpadkov pa prispevajo medicina, raziskovalne ustanove in industrija. V preteklosti so radioaktivni odpadki nastajali pri rudarjenju in predelavi urana v sedaj opuščenem rudniku Žirovski vrh.
Ko se je pred približno 200 leti začelo intenzivno izkoriščanje zemlje, so se na njeni površini, s tem pa tudi v naši prehrambni verigi, pojavile težke kovine. Težke kovine, ki se kopičijo v telesu, ne vplivajo le na telesne funkcije, temveč tudi na naše vedenje, čustva, mišljenje. O tem pišeta dva vodila znanstvenika, dr. J. Mutter v knjigi Amalgam, tveganje za človeštvo in A.H.Cutter v delu Diagnostika in terapija amalgamskih bolezni. Zastrupitev z živim srebrom, denimo, ki ga vsebujejo tudi različna cepiva, zdravila in dezinfekcijska sredstva, lahko povzroča globoke duševne spremembe, ki se izražajo kot depresija, egoizem, pohlepnost ali pa kot kronična utrujenost. Kronična, leta trajajoča stanja zastrupitve s težkimi kovinami, se lahko kažejo v različnih oblikah kroničnih obolenj, živčnih parez ali paraliz, srčnih obolenj, alergičnih in rakastih obolenj ter drugih težkih bolezni.
Telo je izpostavljeno številnim strupenim snovem iz okolja, na primer izpušnim plinom avtomobilov in dimnikov, pesticidom, kloru, fluoru in aluminijevemu hidroksidu v vodovodni vodi. Težke kovine čezmerno ustvarjajo proste radikale, ki stalno dražijo imunski sistem, kar sčasoma načne telesna tkiva in organe. Težke kovine in radioaktivne elemente težko odstranimo iz telesa. Med radioaktivne elemente sodijo izotopi radona, radija in urana ter so nevarni zaradi radioaktivnega sevanja. Vplivajo na dejavnost encimov, poslabšajo delovanje prebavil in uničujejo antioksidante, ki varujejo telo pred staranjem. Znanstvene raziskave kažejo, da strupene težke kovine poškodujejo izvorne celice v možganih.
Pomen čiščenja telesa pred težkimi kovinami
Čiščenje telesa pred težkimi kovinami je ključno za ohranjanje zdravja in dobrega počutja. Težke kovine, kot so svinec, živo srebro, kadmij in arzen, se lahko naberejo v telesu in povzročijo različne zdravstvene težave. Vplivajo lahko na delovanje organov, živčni sistem ter celotno presnovno ravnovesje telesa.
Kaj lahko storimo sami
Zagovorniki naravnega zdravljenja menijo, da so dobra pomoč pri posledicah nalaganja težkih kovin in radioaktivnih elementov kakovostna in pravilna prehrana, občasno postenje in naravni pripravki. Post naj bi bil po mnenju nekaterih celo najučinkovitejše sredstvo za čiščenje telesa zaradi posledic sevanja. Dobre uspehe naj bi denimo imel pri zdravljenju obolelih s težkim stanjem akutne radiacijske bolezni, ki so bili žrtve černobilske nesreče. Post naj bi namreč upočasnil ritem delitev celic in sprožil procese za obnavljanje nukleinskih kislin (DNK in RNK). Zato poškodovane celice ne odmrejo, ampak se začnejo normalno deliti in opravljati svoje delo. Občasen post spodbudi tudi obnavljanje zaščitnih funkcij celic, organov in sistemov pred radiacijskimi poškodbami.
Osnovna živila, ki so nam lahko v pomoč pri razstrupljanju težkih kovin iz telesa
To je še zlasti pomembno za ljudi, ki živijo v okolju s trajnim radioaktivnim sevanjem in so radioaktivni elementi navzoči tudi v hrani. Vsak post izpopolni mehanizme za izločanje vseh snovi, ki ovirajo normalno delovanje telesa: radioaktivnih elementov, nitratov, pesticidov, težkih kovin in drugih strupov. Kot osnovna hrana za ljudi, ki so bili obsevani, so priporočljiva živila, ki vsebujejo grobo celulozo. Ta se lahko veže s toksini v kemične spojine in ustvarja manj toksične snovi, ki jih telo lahko izloči. Na to temo je potekala tudi raziskava.
Če se želite zavarovati pred radioaktivnimi elementi in težkimi kovinami, naj vaš dnevni obrok vselej vsebuje mandeljne, koruzo, lečo, jabolka, oves, ajdo, ječmen, fižol, zelje, nebrušeni riž, bučo, korenje ali redkev. Pred pripravo zelenjave in sadja odstranimo pol centimetra debel sloj, z zelja pa najmanj tri liste, saj se težke kovine in pesticidi kopičijo v zgornjem sloju plodov. Pri zelenjavi se te snovi kopičijo tudi v jedru, zato ga odstranimo. Vsebnost radioaktivnih elementov naj bi zmanjšali: granatno jabolko, rozine, črni ribez, orehi, česen, rdeča pesa, peteršilj, rdeča čebula, suhe marelice in alge. Priporočljivi so tudi pripravki iz suhih sliv, koprive, naravno rdeče vino in sokovi z barvnim pigmentom, kot sta grozdni sok in sok iz granatnih jabolk. Gosti sokovi dobro vsrkavajo različne snovi in spodbujajo pospešeno izločanje radioaktivnih snovi.
Več vode, manj mesa
V dnevni obrok nujno vključimo hrano, bogato s kalcijem, ki zmanjšuje kopičenje radioaktivnega stroncija (srebrnobela kovina) in čisti radioaktivne elemente. Aminokislina metionin, ki je v mlečnih izdelkih, mesu in ribi, je nujna za izločanje radioaktivnih elementov. Priporočljivo je, da omejimo uživanje mesa, saj zlasti govedina vsebuje največ radioaktivni snovi. Pri kuhanju mesa prvo vodo obvezno odlijemo. Tudi pleskavicam in drugim jedem iz mletega mesa se je bolje odreči, kajti mleto meso vsebuje sokrvico in radioaktivne snovi ostanejo tako v hrani.
Ne smemo pozabiti piti dovolj tekočine: 265 mililitrov tekočine, ki prehaja skozi ledvice, izloči iz telesa gram škodljivih snovi. Ledvice nikoli ne zaustavijo svojega delovanja, a da bi jih obnavljali, jih moramo nenehno oskrbovati z vodo. Čisto vodo pijemo dve do tri ure po jedi in prenehamo s pitjem vode pol ure pred naslednjim obrokom.
Naravni pripravki za čiščenje težkih kovin iz telesa
Poiskali smo nekaj naravnih pripravkov, ki si jih lahko naredimo sami in naj bi pomagali pri izločanju težkih kovin in radioaktivnih elementov iz telesa.
OGLJE Nekateri priporočajo, da pred vsakim obrokom zaužijemo eno do štiri tablete aktivnega oglja. Lahko si ga pripravimo tudi sami iz orehove lupine, ki jo zmeljemo v prah. Prah stresemo v lonec in ga postavimo na šibek ogenj brez vode. Ko se začne lupina smoditi, se pojavi oglje. Lonec pustimo na ognju 15 minut, nato ga odstavimo. Pred uporabo oglje temeljito stolčemo v prah in ga precedimo skozi sito. Dobljeno oglje pomešamo z vodo, da postane črna. To vodo pijemo vsakih 15 minut po dve čajni žlički, dokler postopno ne dosežemo 400 mililitrov tekočine. V času pitja se tudi klistiramo. Za liter vode potrebujemo od ene čajne do ene jušne žlice oglja. Kuro z aktivnim ogljem izvedemo enkrat ali dvakrat na leto po mesec dni.
JAJČNA LUPINA Kot so pokazale raziskave madžarskih znanstvenikov, jajčna lupina odlično odstranjuje radioaktivne elemente in preprečuje kopičenje stroncija-90 v kostnem mozgu. Poleg tega je jajčna lupina dober vir kalcija v obliki, ki ga telo najlažje vsrka. Vsebuje tudi druge pomembne mikroelemente, nujne za normalno biokemično delovanje. Dragocena je tudi vsebnost silicija in molibdena, ki ju v naši hrani običajno ni dovolj. Vse te značilnosti ima samo jajčna lupina domačih kokoši. Lupino dobro operemo, osušimo in ročno stolčemo v možnarju. Pri uporabi električnih mlinov za kavo prah izgubi svojo energijo. Za zajtrk zaužijemo dva do šest gramov. V zahodnih državah prah iz jajčne lupine prodaja skoraj vsaka lekarna. Hranimo ga v steklenici iz temnega stekla, pokritega z vato.
MLEČNA SIROTKA V posodo s tremi litri mlečne sirotke vsujmo kozarec sladkorja. Če je prekuhana pri pogrevanju sira, dodamo čajno žličko kisle smetane zaradi ustvarjanja zdravih mlečnih bakterij. Posodo pokrijemo z dvema ali tremi sloji gaze, da se ne bi pojavile vinske mušice, in pustimo, da stoji dva do tri tedne na toplem in temnem mestu, da zavre. Napitek jemljemo dva tedna po pol kozarca 20 minut pred jedjo. Bakterijski proizvodi, ki so nastali v času vretja, naj bi obnavljali in čistili vse površine, na katere pridejo, tudi notranje stene želodca in črevesja, ki jih očistijo soli težkih kovin.
SIROTKA IZ PLODOV DIVJEGA KOSTANJA V večjo posodo nalijemo tri litre vode in vanjo vložimo platneno vrečko (ali iz kakšnega drugega naravnega material) z 10 do 30 olupljenimi in prepolovljenimi kostanjevimi plodovi, skupaj z lupinami. Dodamo skodelico sladkorja, pol skodelice mlačne sirotke in čajno žličko kisle smetane ter pustimo, da dva tedna vre. Dobimo prijeten, zdravilen napitek, ki naj bi izločal radioaktivne snovi in hkrati povečal količino joda v telesu. Koristen je za odrasle in otroke. Uživamo ga najmanj mesec dni po pol skodelice petnajst do dvajset minut pred obrokom. Vsak dan dodamo v posodo toliko vode, kolikor napitka smo zaužili, ter ustrezno količino divjega kostanja in sladkorja. ki ga lahko zamenjamo s katerim od naravnih sladil. Zdravilne lastnosti kvaše se stalno obnavljajo. Trilitrska posoda ali steklenica s širokim grlom zadostuje za nekaj mesecev.
LANENA SEMENA Skodelico lanenega semena prelijemo s tremi litri vrele vode, kuhamo dve uri in ohladimo na 40 stopinj Celzija. Pijemo čim več, liter do liter in pol dnevno dva do tri tedne. Začnemo piti opoldne. To naj bi pomagalo izločati toksine, radioaktivne in druge škodljive snovi.
OTROBI Grobe pšenične otrobe vsujemo do tretjine trilitrske posode. Obenem pripravimo izvleček iz šipka, s katerim prelijemo otrobe, pustimo, da stoji dve uri, nato pa precedimo. Uporabljeno zmes lahko ponovno uporabimo. Tekočino, ki jo dobimo, pijemo v neomejeni količini namesto vode.
BOR Tudi borove iglice naj bi dobro vsrkale težke kovine in radioaktivne elemente. Mlade borove vršičke damo v litrsko posodo in jih posujemo s kristalnim sladkorjem, še bolje pa je, če jih oblijemo z medom. Pustimo stati 24 ur. Uživamo tri- do štirikrat na dan po jušno žlico. Koristen naj bi bil tudi pripravek iz borovih in smrekovih iglic: skodelico zdrobljenih iglic nasujemo v dva litra vrele vode, dušimo na vodni pari 10 do 15 minut in pijemo kot čaj.
Rdeča čebula vpija radioaktivne elemente
Največjo sposobnost vpijanja radioaktivnih elementov imajo česen, rdeča čebula, mladi kravji sir in kosmulja. Zato z njihovim uživanjem pripomoremo, da se te snovi izločajo iz telesa. Živila, ki so najbolj nevarna za zdravje v okoliščinah povečanega radioaktivnega sevanja, so: kava, kosti, višnja, sliva, marelica, govedina, kuhana jajca gobe in solata.
Prehrana bogata z antioksidanti
Ena izmed učinkovitih metod za odstranjevanje težkih kovin iz telesa je prehrana, bogata z antioksidanti. Antioksidanti pomagajo pri nevtralizaciji prostih radikalov, ki lahko povzročijo škodo celicam in tkivom. Vključitev živil, kot so borovnice, zeleni čaj, oreščki in zelenolistnata zelenjava, lahko pomaga zmanjšati vsebnost težkih kovin v telesu.
Uživanje česna in čebule
Česen in čebula sta znana po svojih razstrupljevalnih lastnostih. Vsebujeta spojine, kot sta alicin in žveplo, ki lahko pomagata pri odstranjevanju težkih kovin iz telesa. Dodajanje česna in čebule v svojo prehrano lahko pospeši naravni proces čiščenja telesa.
Redno uživanje vlaknin
Vlaknine imajo pomembno vlogo pri uravnavanju prebave ter izločanju toksinov iz telesa. Hrana, bogata z vlakninami, kot so polnozrnata živila, sadje in zelenjava, lahko pripomore k učinkovitemu čiščenju telesa. Pravilna prebava je ključnega pomena za odstranjevanje škodljivih snovi iz organizma.
Pitje zadostne količine vode
Voda je naravno razstruplja, saj odplakne strupe iz telesa in je ključnega pomena za izločanje toksinov iz telesa. Z zadostnim vnosom vode boste poskrbeli, da bodo ledvice pravilno delovale in izločale odpadne snovi, vključno s težkimi kovinami.
Uporaba zeliščnih čajev
Nekateri zeliščni čaji, kot so kopriva, regrat in šentjanževka, imajo diuretične lastnosti, ki spodbujajo izločanje toksinov skozi urin. Redno pitje teh čajev lahko prispeva k čiščenju telesa in zmanjšanju obremenitve s težkimi kovinami.
Za lepe roke veljajo negovane roke z mehko, gladko kožo in z lepo urejenimi nohti. Primerna zaščita lahko roke obvaruje pred škodljivimi zunanjimi vplivi, nega pa nahrani in navlaži kožo, da so znova gladke in mehke. Tako so lahko tudi delovne roke lepe in prijetne na otip, da se jih ni treba sramovati.
Koža in nohti na rokah so nenehno izpostavljeni zunanjim vplivom, vetru, mrazu, soncu in umazaniji. S pogostim umivanjem pa odstranjujemo s kože njeno naravno zaščito, maščobno-kislinski plašč, in hkrati zvišujemo pH kože. Vse to zmanjšuje naravno odpornost pred vdorom mikroorganizmov in drugih neželenih snovi v kožo. Koža na dlaneh in na blazinicah prstov se razlikuje od kože drugod na telesu tudi v tem, da nima lojnic in tako ni premazana z lojem, ki bi jo ščitil pred zunanjimi vplivi.
Za zelo suho kožo
Če imamo na rokah zelo suho in občutljivo kožo, za umivanje ne uporabljamo mila, temveč si pripravimo kašo iz 50 gramov ovsene moke, 30 gramov mandljeve moke in 50 gramov moke divjega kostanja, ki ji dodamo toliko oljčnega olja, da dobimo mehko zmes. Roke natremo z eno žličko kaše, masiramo eno minuto, speremo z mlačno vodo in obrišemo. Nanesemo vlažilno masko ali kremo.
Za hrapavo in razpokano kožo
V steklenički zmešamo 20 gramov mandljevega olja, 30 gramov rastlinskega glicerola (kupimo v lekarni), 50 gramov limoninega soka, 20 gramov toaletne vode. Roke si namažemo pred spanjem.
Za otekle in utrujene roke od dela
Pripravimo si naslednjo kopel: zmešamo žličko oljčnega olja, žličko vinskega kisa in sok ene limone, zmes segrejemo in namakamo roke 20 minut.
Za rdeče in pomodrele roke od mraza
Divji kostanj skuhamo, olupimo in pretlačimo, zmešamo ga z enim rumenjakom in dodamo toliko mandljevega olja, da dobimo mehko kašo. Na roke nanesemo kot oblogo in jo pustimo učinkovati 30 minut ali pa čez oblogo nadenemo rokavice in pustimo čez noč.
Blagodejna samomasaža rok
Pred spanjem si zmasirajmo roke – poleg tega, da bodo roke lepše in mehkejše, vpliva masaža tudi na boljše psihofizično počutje, saj je na rokah veliko akupunkturnih točk. Pri masaži se sprošča tudi hormon, ki preprečuje nespečnost in nemir. Tako si lahko pomagamo tudi pri glavobolu, bolečini ali odpravljanju stresa. Kako jo izvajati? Roke bogato namažemo s kremo ali z masko za roke. Začnemo z masažo prstov tako, da s prsti nasprotne dlani objamemo posamezen prst in drsimo po njem, kot bi ga skušali zavrteti. Nadaljujemo še z drugo dlanjo. Nato s pritiskanjem na konice prstov in nategovanjem prstov (vsakega posamezno). Nadaljujmo z masažo dlani (s palcem s krožnimi gibi zmasirajmo dlan nasprotne roke), zmasirajmo področje med palcem in kazalcem, nato pa dlani podrgnemo eno ob drugo. Roke sklenemo, razmigajmo zapestji in nato sklenjene roke odrinemo stran od sebe.
Skoraj ga ni človeka, ki mu ne bi bil všeč kokos. V obliki sladice, kokosove vode, masla ali olja, ne glede na to, kje ga najdete, v aromi šampona ali pa v kolaču, vam skoraj zagotovo pričara nasmešek na ustnice. Zdaj pa kaže, da vam lahko ta nasmešek celo polepša! Čokoladice s kokosovim nadevom so morda res slaba ideja za lepe zobe, vendar pa vam lahko drugačna oblika te izjemne tropske rastline lahko pomaga pri čiščenju zob in ohranjanju njihovega zdravja.
Ubijte bakterije
V ustih se nam zelo rada naseli bakterija Streptococcus mutans, ki se prime za zobe in ne gre dol. Težava je v tem, da ta bakterija, ki se obesi na našo sklenino, obožuje sladkor in se z njim hrani ter sprošča kislino, ki povzroča gnitje zob. Kokosovo olje, ki so ga obdelali s prebavnimi encimi, pa je postalo grozovit ubijalec za to bakterijo. Strokovnjaki so navdušeni, saj so prepričani, da to odpira pot kokosovemu olju v pripomočke za zobno higieno.
Vodilni raziskovalec s Tehnološkega inštituta Athlone na Irskem, dr. Damien Brady, je mnenja, da lahko to popolnoma spremeni zdravljenje. »Zobni karies je žal pogosto spregledan zdravstveni problem za 60-90 odstotkov otrok in celo večino odraslih v razvitih državah. Če bi kokosovo olje, modificirano z encimi, vključili v izdelke za ustno higieno, kot so zobne paste in ustne vodice, bi bila to zelo privlačna alternativa kemijskim aditivom, še posebej zato, ker deluje v zelo nizkih koncentracijah.«
Čudežno olje
Pomembnost tega odkritja pa je toliko večja prav zato, ker ta nepridiprav najde načine, kako se prilagoditi in upreti številnim obstoječim antibiotikom, saj postaja vedno bolj odporen nanje. Bradyjeve poskuse je pravzaprav navdihnila prejšnja raziskava, ki je potrdila, da se delno prebavljeno mleko težje prime zobne sklenine. »Naši podatki kažejo, da stvari, ki jih želodec delno prebavi, delujejo protimikrobno.« Njegov naslednji podvig bo na področju kokosovega olja, skušal bo namreč najti še kakšne druge možne učinke, ki jih utegne imeti na bakterije, predvsem ubijalske. Testi že kažejo, da se bori proti Candidi albicans, ki povzroča glivične okužbe.
Kokosovo olje ima že znane pozitivne učinke, saj je znano tudi kot najbolj zdravo olje na našem planetu. Poleg tega, da skrbi za vaše zobe, tudi pomirja, znižuje nivo stresa, skrbi za vaše lase, ureja nivo holesterola, pomaga pri prebavi, preprečuje bolezni srca in ožilja, krepi kosti, krepi imunski sistem in čisti kožo. Z njim pa si lahko pomagate tudi pri astmi, plešavosti, opeklinah in modricah, celo zlatenici ali ledvičnih kamnih.
Na Vzhodu, predvsem na Kitajskem in Japonskem, niso šitake in ostale zdravilne gobe že od začetkov naravnega zdravilstva nič manj pomembne kot zdravilne rastline. V zadnjih desetletjih predvsem na Japonskem potekajo intenzivne raziskave zdravilnih gob, podrobneje se z njimi ukvarjajo tudi v vzhodni Evropi in gotovo še marsikje.
Šitake – priljubljene zdravilne gobe
Zdravilne gobe podobno kot zdravilne rastline učinkujejo proti različnim zdravstvenim težavam, v današnjem času pa so najpomembnejše zaradi zdravilnega učinkovanja proti rakastim obolenjem oziroma kot preventiva pred njimi. Med drugim vsebujejo različne polisaharide, za katere so v poskusih dokazali protirakavo delovanje, zdravilnost pa podpirajo še druge sestavine.
Zato ne preseneča, da so po svetu naprodaj različni izvlečki in drugi pripravki zdravilnih gob, ne nazadnje že v Sloveniji dobimo trose svetlikave pološčenke (njeno japonsko ime je reiši) v kapsulah. Poleg omenjene, za prehrano sicer neprimerne gobe, ker je pretrda, med najpomembnejše zdravilne gobe sodijo zimska panjevka, bezgova uhljevka, šitake in nekatere druge vrste.
Gobe na kostanjih
Vse omenjene vrste gob v naravi rastejo na lesu, zato so primerne za gojenje. Ponudba zdravilnih gob za svežo porabo ali za predelavo v različne priprave namreč temelji na gojenih gobah, ki v gobarnah po navadi rastejo na lesu ali na žaganju.
Po zdravilnem delovanju posebno izstopa šitake, ki izvira z Daljnega vzhoda. Njeno splošno uveljavljeno ime je japonsko; sestavljata ga imeni za vrsto kostanja, ši, na katerem samoniklo raste v gozdovih, in za gobo, take. Danes jo posebno na Vzhodu veliko gojijo, zato je od vseh zdravilnih gob najbolj dostopna, bodisi sveža ali posušena. Gojijo jo tudi v Sloveniji, med drugim tudi na ekološki način, naprodaj pa je v bolje založenih trgovinah in na tržnicah. Gobe kupujemo za svežo porabo in jih lahko tudi posušimo, tako da jih imamo vedno pri roki.
Šitake – zdravilo za ‘vse’
Šitake je v tradicionalni kitajski medicini, bodisi kot zavretek ali pripravljena v jedeh, znana po dobrodejnem učinku na kri in zdravje na splošno. Med drugim pomaga pri težavah z želodcem, proti glavobolu, proti visoki ravni holesterola v krvi in aterosklerozi, proti visokemu krvnemu tlaku, proti boleznim jeter in za pomoč pri sladkorni bolezni. Lajša težave pri gripi in prehladu in se sploh odlikuje po krepitvi in spodbujanju delovanja imunskega sistema.
Vse gobe so izstopajoč vir rudnin vse vrst, torej tudi tistih neželenih, na primer težkih kovin, ki pridejo v zemljo zaradi onesnaževanja ali so že naravno prisotne v njej. Gojenje gob lahko to težavo obide, posebno s pridelavo gob na ekološki način. Šitake razen rudnin vsebujejo še nekatere vitamine, beljakovine in proste aminokisline ter druge snovi. Zaradi zdravilnega učinkovanja posebej izstopajo polisaharidi – med njimi lentinan in emitanin –, ki so posebno znani po spodbudnem delovanju na imunski sistem.
Dober obet proti raku
S številnimi sodobnimi raziskavami podprte izkušnje tradicionalne kitajske medicine kažejo, da šitake pospešujejo delovanje jeter in jih ščitijo pred poškodbami. Izvleček micelija, to je podgobja šitak, se je v raziskavah med drugim izkazal po zaviralnem učinku na raka jeter, klinično pa kot učinkovito zdravilo za hepatitis B.
Šitake so dobrodejne tudi za srce in ožilje, ker zmanjšujejo povečano raven skupnega holesterola v njej in izboljšujejo razmerje med LDL in HDL holesterolom v korist slednjega ter učinkujejo varovalno pred aterosklerozo. Poleg tega redčijo kri in znižujejo krvni tlak, tako da njihovo redno uživanje lajša delovanje srca. Šitake najbolj izstopajo po izrazito spodbujevalnem učinkovanju na imunski sistem, zaradi česar jim namenjajo posebno pozornost. V raziskavah, ki potekajo že štiri desetletja, so se med drugim izkazale po zaviralnem delovanju na rakava obolenja, pri čemer je po dosedanjem poznavanju najbolj učinkovita že omenjena sestavina šitak – lentinan. Ob podpori nekaterih drugih sestavin učinkuje tudi varovalno in zavira delovanje rakotvornih snovi.
Ker šitake učinkujejo tudi protivirusno, potekajo poskusi z izvlečki micelija, s katerim so dosegli spodbudne rezultate pri zdravljenju aidsa. Poleg tega nekatere sestavine šitak delujejo protiglivično in protibakterijsko.
Vsaj dve na dan
Za močnejše zdravilno delovanje iz šitak pripravljajo izvleček in druge pripravke, za iste namene gojijo tudi njihov micelij. Seveda so zdravilne tudi sveže ali suhe gobe, ki jih zato uživajmo vsak dan oziroma za časa trajanja težav z zdravjem ali kot zaščito pred njimi. Učinkovanje šitak pride najbolj do izraza ob redni uporabi. V tradicionalni kitajski medicini so dnevni odmerki gob odvisni od vrste težave in so v nekaterih primerih navedeni v gramih, v drugih pa v številu gob.
Za splošno krepitev zdravja in vzdrževanje odpornosti zadostujejo trije do štirje grami suhih gob. Ker povprečno velika suha goba tehta dva do tri grame, to pomeni dve suhi ali sveži gobi, po možnosti vsak dan.
Proti povišani ravni holesterola v krvi zaužijemo devet gramov suhih gob oziroma tri do štiri gobe na dan.
Proti visokemu krvnemu tlaku ali težavam z jetri pomaga osem svežih gob na dan.
Za lajšanje prehlada in gripe dnevno potrebujemo okoli osem gramov suhih gob, ki jih pripravimo kot zavretek.
Še kuharski zdravilni receptiza šitake
In seveda ne pozabimo na jedi, ki jih lahko pripravimo s temi okusnimi gobami. Šitake so odlične pripravljene v najrazličnejših jedeh, bodisi surove, pečene ali kuhane. Pripravimo jih na podobne načine kot druge gobe, ne pozabimo pa, da so šitake tako kot vse gobe zaradi hitina v celičnih stenah težko prebavljiva hrana, zato se jih v navdušenju nad zdravjem ne najejmo preveč. Naj bodo še tako zdrave, v želodcu pa vseeno obležijo. Za pripravo jedi uporabljamo le klobuke, saj so beti precej čvrsti in vlaknati. Če šitake uživamo predvsem zaradi njihove zdravilnosti, je za vsakdanjo uporabo najprimernejši zavretek, saj na ta način iz gob dobimo največ sestavin, zanj pa lahko poleg klobukov uporabimo tudi bete.
Zavretek šitak
To je neke vrste ‘čaj’ iz šitak. Zanj uporabljamo sveže ali suhe gobe. Enako uporabni so tudi beti, ki so za pripravo jedi sicer manj primerni. Zato bete vedno posušimo, jih shranimo v stekleni posodi ter uporabljamo za pripravo zavretka. Na skodelico vode (2,5 dl) vzamemo dve srednje veliki gobi z beti vred oziroma približno enako količino betov. Če uporabimo suhe gobe, jih v vodi najprej namakamo vsaj pol ure, da se napnejo. Nato jih tanko narežemo in zavremo v vodi, v kateri so se namakale. Pustimo stati pol ure, nato tekočino spijemo, koščke gob pa uporabimo za pripravo jedi.
Zavretek šitak razen s svežimi ali suhimi klobuki pripravimo tudi s svežimi ali posušenimi beti ter tako izkoristimo za prehrano nekoliko prevlaknate, a nič manj zdravilne dele gob.
Pikantna solata s šitakami, nakaljeno gorčico in čičeriko
V skledi zmešamo dve skodelici na lističe narezanih klobukov šitak, skodelico nakaljene gorčice in dve skodelici nakaljene ter kratko skuhane čičerike. Začinimo s sojino omako in zabelimo z olivnim oljem.
Polnjeni klobuki šitak
Vsakemu klobuku odrežemo bet in z ostrim nožem izrežemo spodnji del osredja, tako da ga malo poglobimo, vendar pazimo, da klobuka ne preluknjamo. Pripravimo začimbno omako z jogurtom ali z z vodo kremasto umešanim tofujem, v katero vmešamo sesekljan peteršilj ali drugo zelišče; sol ni potrebna. Omako naložimo na klobuke ter jih potresemo še s peteršiljem in rdečo papriko v prahu.
Z brokolijem dušene šitake
V ponvi segrejemo malo olivnega olja, dodamo skodelico na koščke nalomljenega brokolija ter dušimo dve do tri minute. Nato dodamo dve skodelici na kose narezanih šitak in dušimo še nekaj minut. Naš namen je, da se obe sestavini malo, vendar ne povsem zmehčata. Jed malo posolimo ter potresemo z drobno zrezanim drobnjakom ali čemažem.
Namaz s šitakami in cvetačo
Pripravimo ga s kuhano ali nekuhano cvetačo in preizkusimo oba načina, saj so arome različne. V mešalno skledo stresemo skodelico narezanih šitak in skodelico drobno narezane surove cvetače oziroma koščkov kuhane cvetače. Dodamo skodelico jogurta, ščep peteršilja ali drugega zelišča, malo posolimo ter zmešamo s paličnim mešalnikom. Namaz jemo na kosih surove ali kuhane zelenjave in se ga ne branimo niti na bolj klasičen način na kruhu.
Uporaba suhih šitak
Kadar pri roki nimamo svežih šitak, uporabimo posušene. Lahko jih kupimo, včasih so naprodaj tudi v trgovinah s kitajsko hrano, ali jih sploh posušimo kar sami ter pripravimo zalogo za daljši čas, da nam ni treba kar naprej hoditi po to gobje zdravje v trgovino ali na tržnico. Suhe gobe hranimo na temnem v zaprtih steklenih kozarcih.
Kadar pripravljamo juhe in podobne kuhane jedi, suhe gobe le nalomimo in damo v lonec skupaj z drugimi sestavinami. Če imajo gobe bete, jih odrežemo ter uporabimo za zavretek. Kadar pripravljamo druge jedi, na primer dušene šitake z različnimi dodatki, gobe prelijemo z vročo vodo, v kateri naj se namakajo vsaj pol ure, da se zmehčajo. Zatem, bodisi v jedi ali kot zdravilni napoj, porabimo tudi vodo, v kateri so se namakale, saj je del sestavin prešel vanjo.
Morda zveni malce smešno, vendar na Japonskem in v drugih vzhodnoazijskih državah verjamejo, da je krvna skupina tista, ki določa naše karakterne značilnosti. Še več, menda naj bi z njihovo pomočjo razumeli prav toliko kot izvemo iz opisov horoskopskih znamenj. Lahko izvemo več o osebnosti, temperamentu in celo kompatibilnost z drugimi krvnimi skupinami.
Zanimivo je tudi to, da je Avstrijec Karl Landsteiner leta 1900 odkril krvne skupine, kmalu pa so ugotovili, da imajo Nemci večinoma krvne skupine A in O, medtem ko pri Azijcih, Židih in drugih prevladuje skupina B. Nacisti so informacije sicer uporabili v prid svojim prepričanjem, vendar so se njihova veseljačenja nad razlikovanjem ljudi in nadvlado bele rase kmalu izkazala za nepotrjena. Saj ena krvna skupina ni boljša od druge.
A tovrstna miselnost ni bila njihov izum. Ko so se Tajvanci upirali okupaciji po japonski zmagi leta 1895 so že Japonci začeli razmišljati, da je v tajvanski krvi nekaj uporniškega. Njihovi znanstveniki so ugotovili, da ima 41,2 % Tajvancev krvno skupino O in tako so začeli spodbujati japonsko-tajvanske zakone, da bi krvno skupino O ‘razredčili’. Potem je ta teorija izgubila na priljubljenosti, saj ni bilo dokazov. V sedemdesetih pa je z naraščanjem priljubljenosti različnih teorij tudi ta ponovno pridobila privržence.
Celo liki v japonskih stripih omenjajo svoje krvne skupine približno tako pogosto kot drugod svoja zvezdna znamenja. V številnih azijskih državah celo Facebook dovoli, da v svoj profil uporabniki vpišejo tudi krvno skupino.
Ljudje, ki imajo krvno skupino A naj bi bili: odkritosrčni, ustvarjalni, razumni, zadržani, potrpežljivi in odgovorni, a hkrati pedantni, preveč odkriti, trmasti in napeti. Ljudje, ki imajo krvno skupino B naj bi bili: divji, aktivni, ljudje akcije, kreativni, strastni in močni, vendar sebični, neodgovorni, ne odpuščajo in so nepredvidljivi.
Ljudje, ki imajo krvno skupino AB naj bi bili: mirni, razumni, imajo se pod nadzorom, družabni in prilagodljivi, hkrati pa so kritični, neodločni, pozabljivi in neodgovorni ter se pogosto obnašajo, kot da imajo razcepljeno osebnost.
Ljudje, ki imajo krvno skupino O naj bi bili: prijetni, družabni in optimistični, ampak samovšečni, nesramni, ljubosumni in arogantni.
Bučna semena v ljudskem zdravilstvu že dolgo uporabljajo za lajšanje težav z razdražljivim mehurjem in benignim povečanjem prostate. Vsebujejo pa tudi široko paleto snovi, ki so pomembne pri preprečevanju bolezni srca in ožilja – od nenasičenih maščobnih kislin in vitamina E do številnih antioksidantov. Med drugim so bučna semena pomemben vir rastlinskih sterolov, ki nas varujejo pred, v današnjih časih tako osovraženim, holesterolom, pojasni dr. Aleš Mlinarič, mag. farmacije.
Ključni poudarki:
Bučna semena vsebujejo nenasičene maščobne kisline, vitamin E in fitosterole; podpirajo zdravje srca.
Štajerska različica C. pepo var. styriaca deluje ugodno pri benignem povečanju prostate in težavah z mokrenjem.
So dober vir magnezija, fosforja in mangana ter vsebujejo antioksidante, ki ščitijo celice pred poškodbami.
Nekaj o bučah
Navadna buča (Cucurbita pepo) iz družine bučevk (Cucurbitaceae) je znana kulturna rastlina, ki jo množično gojijo. Njeni plodovi lahko dosežejo tudi nekaj deset kilogramov. Ocenjujejo, da po svetu pridelajo okrog 15 milijonov ton buč na leto. Te rastejo kar na 1,2 milijona hektarjih zemljišč.
Bučo so v Evropo prinesli iz Mehike. V Sloveniji jo večinoma gojimo za krmljenje živine. Največje svetovne pridelovalke buč so Kitajska, Indija, Združene države Amerike, Ukrajina, Rusija, Egipt ter tudi Španija in Italija. Največ buč za pridobivanje bučnega olja pridelajo na Madžarskem, v Avstriji in Italiji. Za pridobivanje olja gojijo različico C. pepo var. oleifera ali oljno bučo.
Pridelovanje oljnih buč v Sloveniji narašča, leta 2004 je bilo z njimi zasajenih okrog 3800 hektarov zemljišč. Tu omenimo še različico C. pepo var. styriaca, iz njenih semen izdelujejo tudi izvlečke, ki jih uporabljamo za lajšanje težav pri benignem povečanju prostate, iz nje pa pridobivajo tudi najboljše bučno olje.
Bučna semena lahko žvečimo, lahko jih uživamo zdrobljena, bolj pogosto pa je jemanje pripravkov, ki vsebujejo izvlečke bučnih semen, bogate s steroli.
Kaj vsebujejo bučna semena, kako delujejo?
V bučnem olju, ki ga vsebujejo bučna semena, se nahaja zelo veliko linolenske kisline, ene izmed esencialnih nenasičenih kislin, ki je za naš organizem zelo pomembna, vendar je telo ne more ustvariti samo.
Poleg maščobnega olja semena navadne buče vsebujejo tudi fitosterole, tokoferole, karotenoide in rudnine. Za vse navedene učinkovine je značilno antioksidativno delovanje, kar pomeni, da lovijo proste radikale, ki lahko poškodujejo celice.
Za štajersko različico buč (C. pepo var. styriaca) je značilna visoka vsebnost Δ7 – sterolov, učinkovin, ki pomembno vplivajo na znižanje povečane vsebnosti dihidrotestosterona (DHT) v krvi, enega od dejavnikov za benigno povečanje prostate. Ta različica vsebuje tudi veliko selena, ki sodi med najpomembnejše antioksidante.
Bučna semena vsebujejo pomembne količine mangana, magnezija in fosforja.
V ugledni reviji Journal of Agricultural and Food Chemistry so novembra 2005 objavili podatek, da so bučna semena zelo pomemben vir rastlinskih sterolov.
V bučnih semenih se nahaja tudi redka aminokislina kukurbitacin, ki ima antihelminetično delovanje – zato so včasih bučna semena v ljudski medicini uporabljali za preganjanje črevesnih zajedavcev.
Pri laboratorijskih poskusih in vitro (v epruveti, ne na poskusnih živalih) so celo odkrili, da beljakovina peponin, ki jo najdemo v bučnih semenih, zavira delovanje HIV-1 reverzne transkriptaze, tj. encima, ki je pomemben za razmnoževanje HIV.
Prostata se poveča
Bučna semena v ljudskem zdravilstvu jugovzhodne Evrope že dolgo uporabljajo za lajšanje težav z razdražljivim mehurjem in benignim povečanjem prostate. Nekdanja komisija E pri nemškem ministrstvu za zdravstvo je v svoji monografiji zapisala, da lahko bučna semena uporabljamo za lajšanje težav pri razdražljivem mehurju in pri težavah z mokrenjem pri začetni stopnji benignega povečanja prostate. Priporočeni dnevni odmerek je 10 gramov zdrobljenih bučnih semen ali ustrezen odmerek izvlečka.
Benigno povečanje ali benigna hiperplazija prostate (BHP) je vedno bolj pogosta težava moških v zrelih letih. Za prostato, žlezo, ki leži tik pod mehurjem in so jo včasih imenovali tudi podmehurnica, se običajno ne zmenimo kaj dosti. Učinkovito opravlja svojo vlogo – pripravlja namreč semensko tekočino, ki semenčice pospremi na njihovi poti do ženskega jajčeca. Prostata kot prstan objema sečnico, cevko, po kateri iz mehurja odteka seč.
Po 40. letu starosti se že lahko pojavijo prve težave z mokrenjem, ki so lahko posledica benigne rasti tkiva v prostati. Pri približno 90 odstotkih moških po 65. letu starosti pa je prostata povečana in povzroča bolj ali manj izrazite težave pri izločanju seča. Za razvoj benigne hiperplazije prostate zadošča že sam proces staranja in določena mera težav z odvajanjem seča doleti prav vsakega moškega v tretjem življenjskem obdobju.
Težave se pojavijo postopoma
Najprej gre le za nekoliko šibkejši curek seča in občasno nočno mokrenje, z naraščajočo zaporo odtoku seča pa se tudi težave stopnjujejo in opravilo zahteva več truda in časa. Na začetku mokrenja seč ‘ne steče’, ob koncu teče po kapljicah, pojavi se občutek nepopolno izpraznjenega mehurja. Nočno vstajanje zaradi siljenja na vodo postane ustaljena praksa, zelo moteče pa je tudi uhajanje seča, ki ga moški opaža kot vsakodnevne madeže na spodnjem perilu.
Ob pojavu teh znakov je potreben pregled pri zdravniku specialistu urologu, ki bo z rektalnim pregledom ocenil velikost, obliko in elastičnost žleze, velikost prostate in zaostanek seča v mehurju. Naredil bo tudi ultrazvočno preiskavo. Pregled pri urologu je obvezen in zelo pomemben zato, da izključi možnost, da gre pri povečanju prostate za maligno povečanje ali raka. V tem primeru je potrebno popolnoma drugačno zdravljenje.
Tudi za zdravljenje benigne hiperplazije prostate je na voljo več možnosti: uporaba zdravil (v začetnih stopnjah) in pozneje različne oblike kirurškega zdravljenja. V začetni stopnji bolezni si lahko učinkovito pomagamo z izvlečki iz zdravilnih rastlin in tako upočasnimo povečevanje prostate.
Bučna semena za zdravo prostato
Uporaba izvlečkov iz bučnih semen, še posebno iz štajerske različice navadne buče (Cucurbita pepo var. styriaca), je podprta s kliničnimi raziskavami. Uživanje zdrobljenih semen ali izvlečkov te buče je smiselno potem, ko je specialist urolog natančno opredelil, da gre pri bolniku za začetno stopnjo benignega povečanja prostate. Njegovo učinkovitost je potrdila tudi dvojno slepa in s placebom (pripravek brez učinkovine) nadzorovana raziskava.
Izvedli so jo pri 476 bolnikih z benignim povečanjem prostate (233 jih je prejemalo izvleček bučnih semen, 243 pa placebo). Prejemali so dve kapsuli s po 500 miligrami izvlečka na dan, kar je ustrezalo 20 gramom bučnih semen, raziskava pa je potekala tri mesece. Rezultate so vrednotili po lestvici IPSS (International Prostate Symptom Score), ki jo uporabljamo tudi v Sloveniji za oceno zdravstvenega stanja bolnika, ki ima težave s prostato.
Izračunali so odstotek bolnikov v obeh skupinah, pri katerih se je stanje izboljšalo za več kot pet točk po omenjeni lestvici. Takih je bilo v skupini, ki je prejemala izvleček iz bučnih semen 65, v skupini s placebom pa 54 odstotkov. Razlika je bila statistično pomembna.
Uživanje bučnih semen in njihovih izvlečkov je priporočljiv dodatek vsakdanji prehrani, zlasti pri moških, starejših od 40 let, svetujemo pa ga tudi ženskam, ki imajo težave z mehurjem. Z bučnimi semeni, popraženimi ali le narezanimi, si lahko okusno začinimo nekatere jedi, kot so mešane solate, lahko jih zdrobimo in vmešamo v solatne prelive, Američani jih priporočajo celo kot dodatek hamburgerjem.
Kako pridobivamo bučno olje?
V Sloveniji gojimo štiri sorte buč za pridobivanje bučnega olja. To so slovenska golica, Gleisdorfer Ölkürbis, Wies 371 in Olinka. Za en liter bučnega olja potrebujemo od 2,5 do 3 kilograme posušenih bučnic (semen) oziroma 30 do 40 buč, težkih od pet do osem kilogramov. Na hektar je možno pridelati od 1200 do 2000 kilogramov buč, po sistemu ekološke pridelave pa le 700 kilogramov buč, kar pomeni, da bo takšno olje precej dražje.
učnice vsebujejo od 42 do 50 odstotkov olja. Bučnice prepražijo in zmeljejo, nato jih mehansko stisnejo. Ostanek po stiskanju olja – pogačo, uporabijo za krmo. Najbolj cenjeno je hladno stiskano bučno olje. Bučno olje vsebuje veliko nenasičenih maščobnih kislin in vitamina E, kar so pomembni dejavniki pri preprečevanju bolezni srca in ožilja. Bučno olje ima tudi poseben okus in vonj in ga v prehrani uporabljajo zlasti prebivalci severovzhodnega dela Slovenije.
Kje so rastlinski steroli?
Fitosteroli imajo pomembno vlogo tudi pri preprečevanju bolezni srca in ožilja, pri spodbujanju imunskega odziva in preprečevanju nastanka raka. Največ rastlinskih sterolov vsebujejo sezamova semena – kar 400 miligramov na 100 gramov. Z njimi so bogata tudi semena pistacije in sončnice (od 270 do 289 mg /100 g), sledijo pa jim bučna semena, ki vsebujejo okrog 265 miligramov fitosterolov na 100 gramov.
Najbrž ste že slišali novico, da se hrana draži, ker se draži nafta in ker je suša povzročila dvig cene pšenice in koruze. Švedski raziskovalci so namreč ugotovili, da svetovne vodne zaloge ne bodo zadostovale za naraščajoče potrebe živinorejske industrije. Do leta 2050 naj bi ta namreč hranila že devet milijard ljudi. Prav zato naj bi do takrat ljudje v večini že postali vegetarijanci, poleg tega pa se poraja tudi vprašanje etičnega prehranjevanja.
Nujnost
Če nas zdravstvene študije in dokazila ne prepričajo, da je priporočljiva dieta tista, ki temelji na rastlinah, nas bo morda v to prepričala nuja. Švedski strokovnjaki z vodnega inštituta v Stockholmu so v to prepričani. »Kaže, da bo leta 2050, ko bo imela Zemlja že devet milijard prebivalcev, na svetu premalo vode za potrebe prehrambne industrije,« so sporočili o rezultatih. Glede na rastoče prebivalstvo nas bo namreč do leta 2050 še dve milijardi več. »Ne bo dovolj vode, da bi lahko pridelovali dovolj žita za vse potrebe.«
To pa seveda še toliko bolj velja za mesno industrijo, saj proteini živalskega izvora trenutno zavzemajo kar dvajset odstotkov prehrane modernega sveta. Ker drugače ne bo šlo, so Švedski raziskovalci prepričani, da bomo morali to številko zmanjšati na samo pet odstotkov. Zatrjujejo tudi, da bomo morali dobro razmisliti o naših prehranskih navadah in se posvetiti koreniti spremembi. »Za prihodnost bomo potrebovali nov recept za prehranjevanje sveta,« je povedal urednik poročila, Anders Jägerskog.
Poročilo OZN, izdano v juniju, je prav tako poudarilo, da proizvodnja mesa porabi levji delež svetovne zaloge vode, kar 38%. Hkrati pa prispeva kar 19% emisije toplogrednih plinov. Pravijo, da sta veganska in vegetarijanska dieta najbolj okolju prijazni in na naši Zemlji puščata najmanjše sledi in najmanjši ogljični odtis.
Čeprav pa pridelamo ogromne količine hrane, na svetu strada kar 900 milijonov ljudi, dve milijardi pa sta jih podhranjeni. Pridelavi hrane namenimo sedemdeset odstotkov vodnih zalog, ker pa svetovno prebivalstvo narašča, se bodo razmere v prihodnje samo poslabševale. Poročilo je nosilo zelo pomemben in smiseln naslov: Nahraniti žejni svet. Izdano je bilo ob mednarodni konferenci v Stockholmu prejšnji teden, v svetovnem tednu voda, ko so se pomembneži zbrali v švedski prestolnici, da bi našli rešitev za naraščajoče težave s svežo in pitno vodo. Neusmiljeno zmanjšanje konzumiranja mesa je po njihovem mnenju edini res učinkovit način, da rešimo ne le sebe, pač pa tudi naše otroke, vnuke in celo njihove zanamce.
Z brokolijem dušene šitake
