Amalgamske plombe: Amalgam – ostanek preteklosti?

Zobni amalgam in amalgamske plombe obstajajo že zelo dolgo časa. Začelo se je okrog leta 600, ko so ga uporabljali v kitajski dinastiji Tang. V Evropi so prvi zapisi o njegovi uporabi v Nemčiji že iz leta 1528. Do množične uporabe zobnega amalgama v zahodnem svetu je prišlo po letu 1830, v ZDA sta ga leta 1833 ponesla francoska brata Crowcur. Takrat ga je Ameriško združenje dentalnih kirurgov označilo za strupenega in vsako uporabo v ustih označilo za strokovno napako.

Zgodovina uporabe amalgama za amalgamske plombe

Pozneje, leta 1859, ko se je oblikovalo Ameriško združenje zobozdravnikov, so na tesnem glasovanju odločili, da bodo amalgam dovolili. Razprava o tem, ali amalgam da ali ne, poteka že od njegovih samih začetkov in se nadaljuje še danes. Takrat alternativ ni bilo in uporabo takega materiala mogoče še lahko razumemo. Amalgam je bil namreč edini material, ki je nudil dolgoročen mehanski obstoj, če vzamemo v obzir samo ta dejavnik. Sicer amalgam deluje uničujoče na telesno zdravje. Danes imamo popolnoma enakovredne in boljše materiale in prav bi bilo, da zobozdravniki priznamo »zmoto« ter da ta okostnjak utone v zgodovini. Konec koncev je vsaka amalgamska plomba sestavljena iz polovice živega srebra in nesmiselno je trditi, da ta ni strupen.

Navodila za uporabo amalgama za osebje ordinacij so izredno stroga in predpisana zaščita je zelo podobna vesoljski obleki. Prav tako odstranjevanje amalgama predpostavlja nujnost zbiranja ostankov v zato namenjenih zbiralnikih, ki se nato predajo posebni službi za odvoz. S tovrstnim postopanjem tudi preprečujemo vnos amalgama v naravo in okolje. Ko pa enkrat taisti material natlačimo v usta, v hipu postane najboljši. Že tukaj se kaže dvoličnost zobozdravniške stroke. Kot zanimivost vam povem, da je pred kratkim, kar pomeni leta 2014, dolgoletna asistentka v zobozdravstveni ordinaciji, gospa Bertha Regine, dobila tožbo proti državi Norveški. Zaradi dela z amalgamom so jo prizadele različne bolezni, zato bo za to zdaj dobila ustrezno denarno odškodnino. To je pomemben mejnik v boju za uporabo sodobnih zobnih materialov.

Ali je amalgam strupen za ljudi?

Ali je amalgam strupen? Ali je strupeno živo srebro, je edino pravo vprašanje, in prepričana sva, da odgovor na to vprašanje zelo dobro poznamo vsi. Svetujeva vam, da med iskanjem informacij iščete tudi podatke o strupenosti živega srebra, saj boste našli ogromno dostopne literature o povzročanju cele vrste bolezni. Dobra literatura o amalgamu je dostopna v znanstvenih bazah, kjer jih boste sami težko iskali. Število študij v zadnjih letih hitro narašča in v tem trenutku imava na mizi več kot 20 znanstvenih člankov iz zadnjih dveh let, ki potrjujejo toksičnost zobnega amalgama.

Stroka pravi, da več živega srebra pojemo z ribami, kot ga dobimo z amalgamom. Res je, da večina živega srebra pride v vode s predelavo fosilnih goriv, vendar študije nakazujejo, da naj bi zobne ordinacije prispevale kar 3–4 % k vsemu onesnaževanju z živim srebrom. Nizozemska študija kaže, da bi bil izpust živega srebra pri upoštevanju vseh previdnostnih ukrepov približno 500 kg na leto, v najslabših možnih razmerah brez zaščitnih ukrepov pa 935 kg na leto. Skandinavske dežele so leta 2008 zakonsko prepovedale uporabo amalgama zaradi onesnaževanja okolja. Torej ne samo, da z amalgamom onesnažujemo svoja telesa, trpi tudi okolje. Nekako imava vtis, da se splošna stroka zaveda sproščanja živega srebra, ampak očitno je bolje živeti s še enim dejavnikom tveganja, kot pa amalgam zamenjati za enakovredne sodobne materiale. Ne glede na trenutno stanje sem, dr. Sebastjan Perko, dr. dent. med., med delom na Inštitutu Jožefa Stefana dobil na vpogled dokument, kjer se na ravni EU predvideva ukinitev uporabe amalgama na celotnem področju Evropske unije do leta 2018.

Kako pa je z zdravjem

Da bi lahko razumeli obseg te nevarnosti, imejmo v mislih, da amalgamska plomba vsebuje v povprečju od 750 do 1000 miligramov živega srebra. Če tako količino živega srebra dodamo v jezero, veliko približno 40.000 m², vam bo zaradi tveganja prepovedano jesti ribe iz te vode.

Znanstveno je dokazano, da:

1. živo srebro ves čas izpareva iz plomb v zrak v ustih;
2. te hlape vdihujemo v pljuča in požiramo v prebavila, živo srebro pa prehaja tudi preko kože;
3. se živo srebro preko teh poti razporedi po vsem telesu, kjer se zadržuje zelo dolgo časa;
4. obstaja povezava med količino živega srebra v možganih ter številom in velikostjo amalgamskih plomb v ustih (študije so bile narejene v sklopu obdukcij);
5. živo srebro, ki vstopa v telo na tak način, lahko spremeni telesne kemične procese in s tem delovanje različnih organskih sistemov – običajno se v začetnih fazah ne kažejo;
6. živo srebro prehaja preko posteljice in prizadene nerojenega otroka;
7. se živo srebro koncentrira v materinem mleku.

Bolezni zaradi amalgama se po nekaterih avtorjih delijo v 5 kategorij:

1. nevrološke motnje – tresavica, napadi krčev, multipla skleroza in ALS (amiotrofična lateralna skleroza), Alzheimerjeva bolezen, motnje čustvovanja, nepojasnjena depresija in tesnoba;
2. imunološke bolezni – sistemski lupus eritematosus, skleroderma in revmatoidni artritis;
3. srčno-žilne bolezni: nepojasnjene bolečine pri srcu, visok ali nizek krvni tlak, prehitro bitje srca, neredno bitje srca itd.;
4. motnje sinteze kolagena;
5. drugo – sem lahko prištevamo še kronično utrujenost, prebavne motnje, Kronovo bolezen itd.

Odstranitev amalgamskih plomb

Ko boste iskali pravega zobozdravnika, ki vam bo odstranil amalgamske plombe, imejte v mislih, da se med vrtanjem amalgama sprošča največ živega srebra, zato se v nosečnosti in med dojenjem to nikakor ne dela. Praviloma naj odstranjevanje poteka v ločeni ordinaciji in naj se ekipa, če je mogoče, s pacientom premakne v drugo, ko se pripravlja nova zalivka ali inlay. Zaščita je nujno potrebna, in sicer je treba dotični zob j izolirati tako, da hlapi živega srebra in koščki amalgama ne prehajajo v usta ter naprej v prebavila. Pri vrtanju naj se uporabljajo svedri, ki formirajo večje delce amalgama. Klasični diamantni niso primerni. Uporabljajo naj se posebni in močni sesalci, da gre čim več hlapov v sesalni sistem in minimalno ven iz ust.

Ko so hlapi in delci zunaj, preko nosu dostopajo do pljuč in od tam živo srebro prehaja v krvni obtok. Živo srebro prehaja tudi preko kože. Priporočava uporabo pregrinjal, ki preprečijo direkten kontakt s kožo in delno ublažijo prehajanje v dihala. Zobozdravnik mora biti dobro podučen, da to izvede kar najbolj skrbno.

Avtorja članka:Dr. Sebastjan Perko, dr. dent. med.,
Matej Pirtovšek, dr. dent. med., Klinika za Ustno Medicino