V obdobju prehladov in gripe so v žrelu pogoste bolečine zaradi draženja in vnetja sluznice. Bolečine skušamo pri samozdravljenju blažiti tudi s pripravki iz zdravilnih rastlin, ki vsebujejo sluzi, čreslovine ali eterična olja. Zelo primerna oblika zdravljenja, znana tako v ljudskem zdravilstvu kot v sodobnem zdravljenju, je izpiranje ustne votline in žrela ter grgranje. Med priljubljenimi oblikami zdravil, ki jih uporabljamo za blaženje bolečin v žrelu, so sirupi. Ti običajno vsebujejo izvlečke iz sleza, slezenovca, med, izvlečke iz smrekovih vršičkov, timijana ali materine dušice in trpotca.
Slezenovec
Za izpiranje in grgranje priporočamo uporabo poparkov iz listov in korenin sleza ali slezenovca, cvetov kamilice, zeli rmana in zeli timijana. Takšen poparek vsebuje sluzi, eterična olja in čreslovine, ki blažijo draženje sluznice, jo učvrstijo in delujejo blago antiseptično in protivnetno. Poparek za grgranje ali izpiranje pripravimo tako, da dve žlici zmesi navedenih zdravilnih rastlin prelijemo z 250 mililitri vrele vode, pokrijemo, vmes premešamo in po petnajst minutah precedimo. Grgramo topel poparek. Priporočljivo je, da korenino sleza pred tem deset minut namakamo v vroči vodi in dolijemo poparku.
Žajbelj
Pri trdovratnejših vnetjih je priporočljivo uporabiti poparek iz listov žajblja, ki mu lahko dodamo korenine srčne moči ali gosjega petoprstnika. Slednji rastlini vsebujeta čreslovine, ki na površini sluznice naredijo prevleko in jo s tem zaščitijo pred draženjem, poleg tega pa uničujejo viruse in bakterije. Drži, da je morda včasih učinek čreslovin premočan in povzroča neprijeten občutek v ustih in žrelu, zato si najprej pripravimo bolj razredčen poparek. Običajno vzamemo dve čajni žlički listov žajblja (lahko pa jim dodamo še korenino srčne moči ali gosjega petoprstnika), jih prelijemo s tremi do štirimi decilitri vode in zavremo. Potem precedimo in po potrebi še razredčimo. Trpek okus lahko omilimo z dodatkom zeli timijana in listov poprove mete, poleg tega bo poparek deloval tudi blago antiseptično.
Bedrenec
Med priporočljivimi zdravilnimi rastlinami za izpiranje žrela in ustne votline najdemo tudi bedrenec. Kot drogo uporabljamo korenino navadnega ali pa velikega bedrenca (Pimpinellae radix). V Sloveniji rasteta tako veliki kot navadni bedrenec, korenine obeh vrst lahko izkopljemo jeseni ali spomladi. Vsebujejo eterično olje, grenčine in saponine. Njihova uporaba je razširjena v ljudskem zdravilstvu. Pospešujejo izločanje sluzi in olajšujejo izkašljevanje. Poparek iz korenin bedrenca priporočajo pri hripavosti, grgrati ga moramo nekajkrat na dan. Nikdar ne bomo zgrešili, če za pripravo poparkov uporabimo dve čajni žlički posušene droge (listov, korenin, semen ustrezne rastline) in jih prelijemo z dvema decilitroma vrele vode. Uporabo – grgranje poparka iz bedrenca priporočajo pevcem in govorcem.
Naredite si ustno vodo
Poparek iz žajblja in srčne moči zavira tudi krvavitve iz dlesni. Včasih so zato uporabljali tudi poparke iz zeli navadnega plešca. Lahko si pripravimo ustno vodo, ki vsebuje izvleček (pripravljen z razredčenim 35-odstotnim alkoholom) iz listov žajblja, zeli navadnega plešca, listov poprove mete, zeli timijana in korenine gosjega petoprstnika.
Perfluorirane karboksilne kisline (PFCA) so proizvodi razgradnje kemičnih snovi, ki jih uporabljajo v materialih proti prijemanju in odbijanju vode in maščob.
Med drugim jih najdemo tudi v embalaži, v katero pakirajo hitro pripravljeno hrano, in v vrečkah za pripravo pokovke v mikrovalovni pečici. Kanadski znanstveniki so v raziskavah na glodavcih dokazali, da PFCA prehajajo v živila in od tam v krvni obtok, kjer povzročajo kemijske spremembe krvi.
Evropske države, Kanada in Združene države Amerike so že izrazile namero za izvajanje obsežnega in dolgoročnega programa nadzora teh kemičnih snovi. Rezultati kanadske raziskave so bili objavljeni v publikaciji Environmental Health Perspectives.
Zdravilne lastnosti začimbe kurkuma dobro poznata tako indijska kot kitajska tradicionalna medicina in jo s pridom uporabljata že tisočletja. Velja za »prečiščevalca telesa«. Rumenooranžno barvilo v kurkumi se imenuje kurkumin, in prav ta naj bi bil njena glavna zdravilna učinkovina. Po ugotovitvah tujih strokovnjakov bi lahko bila tudi rešitev za bolnike z napredovalo obliko jetrne bolezni (fibrozo), imenovano tudi bolezen zamaščenih jeter.
Kurkumin namreč spodbuja jetra in žolčnik pri izločanju žolča, bilirubina in holesterola. Ko se staramo, se izločanje teh sestavin največkrat zmanjša, zato se upočasnijo prebava, presnova in vsrkanje v maščobah topnih hranil. Redna uporaba kurkume lahko pomaga pri preprečevanju tovrstnih težav.
Kako kurkumin vpliva na visoke ravni leptina, povezane z nastankom jetrne fibroze, trenutno preučujejo v laboratorijskih pogojih (in vitro), napovedana pa so tudi klinična preskušanja na živalih in nato na ljudeh. Leptin vpliva na zvezdaste jetrne celice, ki sprožijo čezmerno nastajanje veziva kolagena v jetrih in posledično fibrozo.
Polje mladih sončnic med sončnim dnevom obrača cvetove od vzhoda proti zahodu, sledeč poti sonca. Vsak list sončnice poskuša poiskati kar največ sončnih žarkov, kar je adaptacija, ki ji rečemo heliotropizem. Tega zdaj skuša uporabljati tudi znanost.
To je pravzaprav prebrisan način naravnega inženiringa, ki je navdihnil določenega električnega in računalniškega inženirja, da je poiskal način, kako posnemati pasivni heliotropizem, ki ga vidimo v obnašanju sončnic, za boljšo uporabo in izrabo nastajajočih solarnih sistemov.
Za razliko od drugih “aktivnih” solarnih sistemov, ki sledijo položaju sonca z GPS-om in spreminjajo svoj položaj s pomočjo motorčkov, pa koncept električnega in računalniškega inženirja profesorja Hongrui Jianga združeno uporabi te zanimive lastnosti za ustvarjanje pasivnega načina preusmerjanja sončnih kolektorjev v smeri najbolj neposredne sončne svetlobe.
Njegov dizajn uporablja kombinacijo tekočekristalnih elastomerov (LCE), ki gre skozi faze sprememb in se skrči ob prisotnosti toplote, s pomočjo ogljikovih nanocevk, ki lahko sprejemajo široko paleto svetlobnih valovnih dolžin te tudi absorbira. »Ogljikove nanocevke imajo zelo širok spekter absorpcije, vse od vidne pa do infrardeče svetlobe,« pravi Jiang. »To je nekaj, kar lahko izkoristimo, saj je mogoče sončno svetlobo uporabiti neposredno.«
Neposredna sončna svetloba zadene zrcalo, ki je pod sončnimi celicami, ki se osredotoča na enega od več pogonov, sestavljenih iz LCE, prepletenih z ogljikovimi nanocevkami. Ogljikove nanocevke se segrejejo, saj absorbirajo svetlobo in toplotna razlika med okoljem in znotraj aktuatorja povzroči, da se LCE skrči. To povzroči,da se celoten sklop upogne v smeri najmočnejšega sonca. Ko se sonce premika po nebu, se bodo aktuatorji ohladili in ponovno razširili, novi pa se bodo skrčili, ter tako prestavljali ploščo čez 180 stopinj neba, ki ga sonce prekrije v dnevu.
»Naša zamisel je, da soncu vedno sledi,« pravi Jiang. Testi kažejo, da je Jiangob sistem izboljšal učinkovitost sončnih celic za kar 10 odstotkov. In pasivni sistem pomeni, da nobeni motorji in vezja ne bodo odžirali ustvarjenega pridelka energije. »Bistvo sledenja soncu je povečanje proizvodnje električne energije,« pravi Jiang. Materiali, potrebni za izvedbo njegovega načrta, so na voljo šele v zadnjih nekaj letih, tako da za zdaj, on in njegova ekipa raziskujejo načine za njihovo izpopolnjevanje za uporabo večjih sončnih kolektorjev.
To, da je hrano najbolje jesti takrat, ko raste, najbrž že veste. To vedno znova ponavljamo tako na našem portalu kot v naši mesečni reviji Bodi eko. Zato vam danes ponujamo le eno različico septembrske sezonske solate, za katero lahko zelenjavo naberete kar na domačem vrtu!
Sestavine solate
Jajčevec ali melancana, ne glede na ime pa je vijolični pridelek klasificiran pod jagode, majhna semena, ki jih najdete v njem pa so sicer užitna, a malce nenavadnega okusa, podobnega nikotinu, kar ni presenetljivo, glede na to, da je bližnji sorodnik tobaka. Sicer prihajajo iz Indije, vendar jih dandanes lahko pridelujemo skoraj povsod. Ima zanimiv in kompleksen okus, če melancano skuhate ali spečete, surova pa je lahko malce grenka. Vsebuje veliko vlaknin in mangana, folatov in kalija vitamine B3, B6, C in K, magnezij ter zelo malo kalorij. Hkrati pa menda tudi zmanjšuje nivo nezdravega holesterola, pripomore k lepšemu videzu kože in pomaga izgubljati odvečne kilograme.
Bazilika skriva ogromno vitamina K in železa ter kalcija, celo vrsto drugih vitaminov (A, B6 in C) ter številne minerale. Učinkuje antibakterijsko in brani pred nezaželenimi bakterijami, s flavonoidi, ki jih vsebuje, pa telo obvaruje na celični ravni. Deluje tudi protivnetno in vsebuje snovi, ki pomagajo ohranjati kar najboljše srčno-žilno zdravje. S količino magnezija, ki ga vsebuje, pripravi mišice in žile do tega, da se sprostijo in s tem izboljšajo pretok krvi.
V papriki najdete največjo količino vitaminov A in C, pa tudi vitamine B1, B2, B3, B5, B6, E in K, folate, kalij, mangan in številne druge minerale. Uravnavajo raven sladkorja v krvi, zmanjšujejo občutek bolečine in pomagajo v boju proti prostim radikalom. Pomagajo preprečevati diabetes tipa 2 in številna rakava obolenja, najnovejše raziskave denimo nakazujejo boj proti želodčnemu raku in raku na požiralniku.
Paradižnike zagotovo že poznate po njihovi zdravi sestavi, o kateri smo pisali tudi mi. Številni vitamini (A, B1, B3, B6, C, E) in minerali (kalij, mangan, baker, magnezij) jih uvrščajo v sam vrh zdrave zelenjave. Vsebujejo veliko antioksidantov in pomagajo ne le krvi in krvnemu pretoku, pač pa tudi kostem, jetrom in ledvicam. Prav tako pomagajo zmanjšati tveganje za srčna obolenja, delujejo proti rakavim obolenjem ter celo vplivajo na izboljšanje v boleznih, povezanih z živčevjem, in pomagajo pri izgubljanju kilogramov in zmanjševanju težav z debelostjo.
Zadnje pa so še kumarice, ki so bogate z vitaminoma K in C, minerali in antioksidanti, ki delujejo protivnetno in tudi proti raku. Pomagajo pri hidraciji telesa in ohranjanju lepe kože ter pri težavah z zobmi ali dlesnimi.
Zdaj, ko veste, kako zelo zdrave so vse naštete sestavine, jih nasekljajte in združite v slastno sezonsko solato. Lahko jo nežno prelijete z običajnim jogurtom ali pa dodate kakšno kocko nemastnega sira.
Prvi zaužiti grah je pomemben dogodek v življenju dojenčka, vsaj kar se tiče njegove črevesne flore.
Raziskovalka Ruth Ley z ameriške univerze Cornell je s sodelavci pregledala bakterije v vzorcih blata dojenčka moškega spola od njegovega rojstva pa do starosti dveh let in pol ter obenem natančno spremljala njegovo dieto. Po pričakovanjih so postajale črevesne bakterije s časom vse bolj številne in raznolike, spremembe pa so bile najočitnejše, ko je otrok prvič zaužil novo vrsto hrane. Največji »pretres« v črevesju so zaznali po uvedbi graha in mlečnih formul v prehrano. V obdobju, ko je mati otroka izključno dojila, so bakterije v njegovem črevesju vsebovale številne gene, koristne za razgrajevanje mlečnih sladkorjev. Ko je prešel na trdo prehrano, pa se je pojavilo več bakterij z geni, potrebnimi za razgradnjo škroba. Zgodnje otroštvo je primeren čas za vplivanje na črevesne bakterije in s tem prihodnje zdravje otroka, je dejala Leyeva.
Pri uporabi zeliščnih pripravkov potrebna previdnost, če hkrati jemljemo tudi zdravila. Med učinkovinami obeh lahko pride do nepričakovanega medsebojnega učinkovanja – interakcije, kar lahko poveča ali zmanjša učinkovitost zdravila ter povzroči zaplete. Pred uporabo je torej nujen posvet z zdravnikom. Tokrat bomo nekaj več besed namenili ravno interakcijam; predstavili bomo nekaj primerov težav, ki lahko nastanejo zaradi neprevidnega mešanja.
‘Vsemogočni’ česen
Česen (Allium sativum) uporabljajo za zmanjševanje vsebnosti holesterola in nižanje krvnega tlaka, preprečevanje aterosklerotičnih procesov in izboljšanje krvnega obtoka. Med ostalimi zapletenimi učinki na srce in ožilje sodi tudi zaviranje strjevanja krvi.
Znana sta dva primera, ko je hkratno uživanje česna in varfarina (zdravilo proti strjevanju krvi) povzročilo povečanje INR (internacionalno normalizirano razmerje), kazalca učinkovitosti antikoagulacijskega zdravljenja. Na osnovi vrednosti tega razmerja zdravnik natančno določi odmerek varfarina, ki preprečuje nastanek krvnih strdkov in ponovitev srčnega infarkta. Varfarin ima številne interakcije z zdravili, pa tudi s hrano, zato se morajo bolniki držati diete in biti zelo previdni pri uživanju drugih zdravil. Na osnovi nekaterih poročil je videti, da uživanje česna poveča tveganje za krvavitve po kirurških posegih, opisani so tudi primeri spontane krvavitve. Zaradi omenjenih učinkov je možno tudi medsebojno učinkovanje z zdravili, pri katerih se kot neželen učinek pojavlja zmanjšano strjevanje krvi (na primer nesteroidni antirevmatiki, tiklopidin in podobni).
V raziskavah na živalih in v kliničnih raziskavah so ugotovili tudi, da česen zmanjšuje vsebnost krvnega sladkorja, s čimer lahko pojasnimo interakcijo s klorpropamidom, zdravilom za zdravljenje sladkorne bolezni, ki je privedla do padca krvnega sladkorja pri bolnici s to boleznijo.
Ginseng proti alkoholu
Ginseng (Panax ginseng) uporabljajo pri srčnem popuščanju, miokardnem infarktu in sladkorni bolezni, pa tudi za izboljšanje vitalnosti, delovanja imunskega sistema, spomina in fizičnih ter spolne zmogljivosti. Dokazali so tudi antioksidativne lastnosti ginsenga.
Pri hkratnem jemanju antidepresiva fenelzina je pri bolnikih prišlo do pojava nespečnosti, glavobolov, drhtenja in manije. Do podobnih medsebojnih učinkov lahko pride tudi z drugimi antidepresivi in s pomirjevali, na primer s triazolamom in lorazepamom. Pri hkratnem jemanju ginsenga z varfarinom lahko pride do znižanja INR, čeprav pri poskusih na podganah niso opazili vpliva na presnovo in na učinek varfarina. Pri nekaterih bolnikih je prišlo do krvavitev celo pri jemanju samega ginsenga. S poskusi na miših so ugotovili, da ginseng znižuje vsebnost alkohola v krvi. Učinkovine v ginsengu namreč zadržujejo praznjenje želodca, pa tudi povečajo delovanje encimov, ki presnovijo alkohol.
Srčni bolniki, previdno
Grenivko (Citrus paradisi) in njen sok vsak dan uživa mnogo ljudi, saj so ugotovili, da njene učinkovine (predvsem flavonoidi: naringenin, naringin, kvercetin, kemferol) zavirajo razvoj ateroskleroze in delitev rakavih celic. Vendar pa sestavine grenivke zavirajo delovanje encimov iz družine citokromov P 450, zato vplivajo na presnovo učinkovin, ki se v našem organizmu presnavljajo s temi encimi. Tako so zaznali klinično pomembno povečanje krvnih ravni kalcijevih antagonistov – zdravil, ki jih zelo pogosto uporabljamo pri zdravljenju srčnih bolezni (nizoldipin, amlodipin in nifedipin). Pride lahko tudi do dvakratnega povečanja biološke uporabnosti in s tem do močnejšega učinka.
Pomembne so tudi interakcije
s ciklosporinom, zdravilom, ki zavira imunski odziv in ga uporabljamo za preprečevanje zavrnitve presajenega organa
z nekaterimi zdravili proti povišanemu holesterolu – statini (atorvastatin, lovastatin, simvastatin)
z antihistaminiki, zdravili proti alergijam (terfenadin)
z učinkovinami, ki delujejo na osrednji živčni sistem kot pomirjevala (buspiron, diazepam, midazolam, triazolam)
z zdravili proti epilepsiji (karbamazepin).
Pri zdravljenju z naštetimi učinkovinami naj bolniki ne bi pili soka iz grenivke.
Encimi za prebavo
Ananas (Ananas comosus) vsebuje bromelain, mešanico encimov, ki razgrajujejo beljakovine. Uporabljajo ga za zdravljenje prebavnih motenj, pri edemih in vnetjih ter za hitrejše okrevanje pri poškodbah in po operacijah.
Pri hkratnem uživanju ananasa in pripravkov iz njega ter zdravil proti strjevanju krvi (antikoagulanti) se poveča tveganje za pojav krvavitev. Pri nekaterih antibiotikih, kot so penicilin, tetraciklin, eritromicin, kloramfenikol, se poveča njihov učinek, verjetno zaradi povečanega vsrkanja iz prebavnega trakta.
Papaja (Carica papaya) je drevo, ki uspeva v tropskih gozdovih Srednje in Južne Amerike. Vsebuje papain in druge encime za razgradnjo beljakovin, zato ga uporabljajo pri slabi prebavi. Ugotovili so medsebojno učinkovanje med izvlečkom papaje in varfarinom, pri čemer je prišlo do povečanja INR in poškodbe sluznice v prebavnem traktu.
Zanimiva odvajala
Posušen sok iz listov aloje (Aloe vera, Aloe ferox), imenovan tudi aloja, ima številne zdravilne učinke. Uporaben je kot odvajalo, ima protibakterijske in protivirusne učinke, pospešuje celjenje ran in lajša simptome pri luskavici. Kronična notranja uporaba aloje lahko vodi do izgube kalija, zato lahko pride do interakcij s srčnimi glikozidi (metildigoksin, digoksin) in antiaritmiki. Prav tako je možna interakcija z drugimi učinkovinami, ki lahko znižujejo vsebnost kalija: diuretiki, kortikosteroidi in sladkim korenom. Aloja je v kliničnih raziskavah pri bolnikih s sladkorno boleznijo povzročila zmanjšanje vsebnosti glukoze v krvi, zato naj bi bila možna interakcija z inzulinom in oralnimi antidiabetiki.
Navadna krhlika (Frangula alnus), čistilna kozja češnja (Rhamnus catharticus), cascara sagrada (Rhamnus purshianus) in sena (Cassia sp.) vsebujejo antrakinonske glikozide in jih uporabljamo kot odvajala, vse pa so del uradne evropske farmakopeje. V Sloveniji najdemo tudi druge vrste krhlik (Frangula) in kozjih češenj (Rhamnus), ki jih v zdravilstvu prav tako uporabljajo zaradi enakih učinkov. Vsa odvajala skrajšajo čas zadrževanja učinkovin v črevesu. Tako se zmanjša absorpcija vseh učinkovin, ki se vsrkajo skozi črevo. To je lahko pomembno pri učinkovinah s tako imenovanim ozkim terapevtskim oknom – to so zdravila, pri katerih je razlika med zdravilnim in strupenim odmerkom zelo majhna (na primer kardiotonični glikozidi).
Več mesa, manj učinka
Čreslovine iz vednozelenega gornika (Arctostaphylos uva-ursi) delujejo adstringentno, kar pomeni, da tvorijo zaščitno plast na površini kože in sluznic. Fenolni glikozidi in njihovi aglikoni pa imajo protibakterijski učinek. Liste vednozelenega gornika uporabljamo za zdravljenje blagih okužb sečil.
Učinek vednozelenega gornika zmanjšajo zdravila in hrana, ki povečajo kislost seča, na primer hrana, bogata z mesom, brusnice, špinača, rabarbara; amonijev klorid, tiazidni diuretiki, odvajala, vitamin C, acetlisalicilna kislina-aspirin), zato se je hkratnemu uživanju takih zdravil oziroma hrane treba izogibati. Pripravki iz vednozelenega gornika bi lahko vplivali tudi na učinek nekaterih zdravil, ki povečajo odvajanje seča (diuretikov).
Še drugi učinki
Beli vratič (Tanacetum parthenium) uporabljamo za preprečevanje napadov migrene, za lajšanje težav pri artritisu, revmatičnih obolenjih in alergijah. Za zdaj ni opisanih interakcij z zdravili, iz študij na živalih in laboratorijskih poskusov (in vitro) pa sklepajo, da bi lahko prihajalo do medsebojnega učinkovanja s trombolitiki in antikoagulanti (heparin, acetilsalicilna kislina, varfarin).
Plodove borovnice (Vaccinium myrtillus) uporabljamo pri akutnih driskah in pri blažjih vnetjih sluznice ust in grla. Učinkovine v borovnici preprečujejo zbiranje trombocitov (strjevanje krvi), zato bi lahko prišlo do interakcije z učinkovinami, ki tudi preprečujejo agregacijo trombocitov (na primer acetilsalicilno kislino) in z antikoagulanti (varfarin).
Pri ingverju (Zingiber officinale) so opazili medsebojno učinkovanje z varfarinom, pri čemer je prišlo do krvavitve v šarenici zaradi seštevanja učinkov. Pri laboratorijskih testih (in vitro) so ugotovili, da ingver učinkuje proti strjevanju krvi, čeprav klinična testiranja tega ne podpirajo.
Tudi iz oktobrskega rastlinskega izbora lahko pripravljamo različne tinkture in poparke (brin), marmelade, vino in kis (glog, šipek) ali dele rastlin uporabimo celo sveže (slezenovec, lucerna, vejicati rogovilček) kot zelenjavo, ki popestri obrok tako z okusom kot s svojo bogato vsebino.
Brin
Poleg navadnega brina, ki raste na suhih pobočjih in na zaraščajočih se travnikih, rasteta v Sloveniji še manj uporaben rdečeplodni brin in strupen smrdljivi brin. Zato nabiramo le zrele omesenele storžke navadnega brina, ki jih botanično nepravilno radi imenujemo brinove jagode. Zorijo dve leti, zato med nabiranjem zrelih modročrnih storžkov opazimo tudi zelene, ki bodo dozoreli šele naslednje leto. Storžke posušimo ter uporabljamo kot začimbo za zelenjavne in mesne jedi, za namakanje v žganje oziroma za pripravo tinktur in poparkov.
Vsebujejo eterično olje s številnimi sestavinami, flavonoide, sladkorje in druge sestavine. Učinkujejo razkuževalno in izrazito spodbujajo delovanje sečil ter izločanje seča, zato preveliki odmerki dražijo ledvice. Kot sestavina jedi spodbujajo prebavo, kar velja tudi za brinovec, ki slovi kot digestiv po obilnejših obrokih in kot pomoč v primeru občutka teže v želodcu. Mazila z brinovim eteričnim oljem pospešujejo prekrvitev in pomagajo pri revmatičnih težavah.
Glog
V Sloveniji sta pogosta navadni in enovrati glog, ki rasteta na suhih travnikih, ob robovih gozdov in v živih mejah. Plodovi navadnega gloga imajo dve do tri koščice, plodovi enovratega gloga pa eno koščico. Zrele plodove nabiramo jeseni. Uživamo sveže. Iz njih lahko pripravimo tudi marmelade, vino in kis.
Plodovi podobno kot listi in cvetovi (ki jih nabiramo spomladi) vsebujejo flavonoide in druge polifenole, triterpene, aromatične amine in druge snovi, med njimi tudi sladkorje. Glogovi pripravki krepijo srčno mišico in izboljšujejo prekrvitev koronarnih žil, uravnavajo krvni tlak in pomagajo pri lažjih oblikah motenj srčnega utripa.
Gozdni slezenovec
Raste po travnikih, ob poteh in robovih obdelanih tal. Nabiramo liste, poganjke in cvetove, ki jih posušimo in uporabljamo za pripravo poparkov, sveže pa za solate in druge zelenjavne jedi.
Vsebuje sluzi, flavonoide in druge snovi; v cvetovih so antocianska barvila. Prav omenjena sluz pomirja razdražene sluznice zgornjih dihal in prebavil, zato je poparek slezenovca dobrodejen pri težavah z dihali. Blaži kašelj, lajša simptome bronhitisa, v primeru vnetij ust in žrela poparek uporabljamo za izpiranje in grgranje. V ljudskem zdravilstvu je slezenovec nekdaj slovel celo kot univerzalna zdravilna rastlina – deloval naj bi proti skoraj vsem zdravstvenim težavam. Zato morda ni odveč, da ga spoznamo tudi kot zelenjavo, saj z njegovimi mladimi listi pripravimo različne jedi podobno kot s koprivami ali špinačo, cvetove pa uporabljamo za okraševanje jedi.
Lucerna
Raste kot gojena krmna rastlina, a se pogosto razseje na travnike in robove poti. Nabiramo mlade poganjke, ki jih uporabljamo kot zelenjavo, in rastlino v cvetu. Posušimo jo, s trdih stebel osmukamo liste in jih shranimo v dobro zaprtih posodah. Suho lucerno zmeljemo v prah, ki ga v majhnih količinah – dovolj je pol žličke na osebo – uporabljamo za rudninsko in beljakovinsko obogatitev najrazličnejših jedi.
Vsebuje obilico beljakovin, klorofila in rudnin, med njimi tudi mikroelemente, ki pri gojenih rastlinah po navadi niso prisotni, saj lucernine korenine segajo več metrov globoko in lahko iz tal ‘potegnejo’ še druge rudnine. V listih so še vitamini, karotenoidi, saponini, flavonoidi, fitoestrogeni in druge snovi. Lucerna je predvsem bogata rudninska hrana, ki jo uporabljamo svežo in posušeno. V ljudskem zdravilstvu so listi znani tudi po tem, da odvajajo vodo.
Mokovec
Raste v svetlih gozdovih in po gozdnih robovih. Nabiramo zrele oranžnordeče plodove, ki so povsem zreli užitni surovi, a so moknati in jih uporabljamo predvsem za predelavo v marmelade in podobne shranke. Lahko jih namočimo v žganje ali uporabimo za izdelavo vina in kisa. Primerni so tudi za sušenje. Ker pečke vsebujejo amigdalin, ki je vir cianovodikove kisline, jih med predelavo odstranimo oziroma jih ne jemo.
Plodovi vsebujejo sladkorje, vitamine, rudnine, karotenoide in druge snovi. V ljudskem zdravilstvu uporaba mokovca ni znana. Shranki iz mokovca so dobrodošli za popestritev prehrane in spodbudno vplivajo na prebavo.
Smetlika
Pri nas raste več vrsto podobno uporabnih smetlik, med katerimi je zelo pogosta navadna smetlika. Precej množično raste predvsem po travnikih, kjer jeseni nabiramo cvetoče rastline. Posušimo jih ter uporabljamo za pripravo poparkov, ki jih pijemo kot čaj ter jih uporabljamo tudi zunanje za izpiranje oči, za obkladke in kot kapljice za oči. S posušeno zeljo pripravimo grenčico podobno kot s tavžentrožo.
Vsebuje iridoidne in druge glikozide, flavonoide, lignane, eterično olje in druge snovi. Učinkuje protivnetno in najbolj slovi po dobrodejnem učinku pri težavah z očmi, na primer pri vnetju očesne veznice in robov vek, in za izpiranje ust in žrela v primeru vnetij. V ljudskem zdravilstvu je smetlika znana po tem, da lajša kašelj in druge težave z dihali, v obliki poparka ali grenčice pa učinkuje splošno krepčilno, saj spodbuja prebavo in presnovo.
Srčna moč
Raste na prisojnih, toplih mestih, bodisi na travnikih, močvirnih tleh, gozdnih robovih in jasah. Nabiramo korenike, jih operemo, narežemo, posušimo in uporabljamo za pripravo poparkov in zavretkov, kajti iz posušene droge se med nekajminutnim kuhanjem izloči več sestavin. Med hranjenjem se nekatere sestavine biokemično spreminjajo, droga se obarva rdeče in je manj učinkovita, zato vsako leto pripravimo svežo zalogo.
Vsebuje flavonoide, veliko katehinskih čreslovin, triterpene, elagno kislino, polisaharide in druge snovi. Zaradi čreslovin krči tkiva ter pomaga pri driskah in vnetjih prebavil; v prebavilih učinkuje razkuževalno in zavira razvoj gnilobnih bakterij. Grgranje zavretka pomaga pri vnetjih v ustih in žrela ter pri vnetih mandeljnih, zato je odlična domača pomoč pri angini. Poleg tega zavretek – dnevno ga spijemo dve do tri skodelice – spodbuja imunski sistem in je dobrodošel gradnik obrambnega zidu pred virozami in civilizacijskimi boleznimi.
Šipek
V Sloveniji raste okoli 20 vrst šipka, ki so podobno uporabne. Najpogostejši je navadni šipek, ki ga po navadi srečamo na gozdnih robovih in na suhih, sončnih travnikih. Jeseni nabiramo plodove, ki so botanično pravilneje birni plodovi, saj so pravi plodiči ‘semena’ v njih. Spomladi nabiramo cvetne liste, ki jih posušimo za poparke, sveže pa dodajamo solatam. Iz zrelih šipkovih birnih plodov z nekaj truda skuhamo odlično marmelado, jih predelamo v vino in kis ter posušimo za pripravo poparkov.
Vsebuje vrsto vitaminov in rudnin, sladkorje, karotenoide, pektin, organske kisline, flavonoide in druge snovi. Učinkuje splošno čistilno, saj spodbuja odvajanje vode in presnovkov iz telesa. Krepi odpornost in je v pomoč pri prehladnih obolenjih in kot preventiva pred njimi. Zaradi pektina koristi prebavi in gladkemu izločanju blata. Prevretek plodičev je v pomoč pri vnetjih sečnih poti in pri vnetnih procesih zaradi presežka kislih presnovkov, na primer pri revmi in putiki.
Vejicati rogovilček
Izvira iz Južne Amerike, kjer ga poznajo tudi kot gojeno zelenjavo. Danes povsod po svetu raste kot plevel po vrtovih, kjer se posebno razbohoti jeseni. Nabiramo mlade poganjke in liste, ki jih uporabljamo kot zelenjavo. Z vejicatim in enako uporabnim drobnocvetnim rogovilčkom pripravljamo solate ter podobne kuhane jedi kot z blitvo, koprivo ali špinačo.
Po znanih podatkih o vsebnosti rudnin je to rastlina, ki vsebuje največ železa, do trikrat toliko kot koprive in špinača. Poleg tega vsebuje še vrsto drugih rudnin, flavonoide, klorofil in druge snovi.
Učinkuje kot krepka hrana, ki je podobno kot koprive in druga močnejša divja zelenjava posebno dobrodošla v sodobnem času, ko zaradi načina pridelave in predelave hrane le-ta pogosto izgubi vrednost, je polna kalorij, a nima živodejne moči. S homeopatskimi pripravki iz rogovilčka lajšamo gripozne težave.
Meni iz divjih rastlin
Vejicati rogovilček s krompirjem
V sopari ali vodi skuhamo kilogram krompirja. Če je ekološkega porekla in lupina ni pretrda, ga zatem narežemo v skledo z lupino vred, sicer ga prej olupimo. Dodamo velik šop drobno narezanega rogovilčka, šopek narezanega peteršilja in malo sveže zmletega popra. Posolimo po okusu, zabelimo z oljčnim ali bučnim oljem in premešamo. Potresemo s sladko papriko v prahu. Ponudimo s kozarcem šipkovega vina, ki ga pripravimo po spodaj navedenem receptu.
Solata z gozdnim slezenovcem in sadjem
Na krožnik položimo plast zrn granatnega jabolka in jo obdamo z jabolčnimi krhlji. Po robu krožnika razporedimo poganjke navadne zvezdice, na zrna granatnega jabolka pa narežemo liste slezenovca. Okrasimo s slezenovčevimi cvetovi. Začinimo prav nič ali kvečjemu potresemo z zmletimi orehi ali lešniki.
Gozdni kompot z jabolčnimi krhlji
V posodo vlijemo liter in pol vode in vanjo stresemo skodelico suhih divjih plodov. Izbor tega meseca svetuje glog, mokovec in šipek in prav malo brinovih jagod in skodelico suhih jabolčnih krhljev. Zavremo in kuhamo na nizkem ognju pet do deset minut. Zatem pustimo pokrito posodo vsaj pol ure, da se kompot nekoliko ohladi. Ponudimo toplega ali hladnega. Jabolka, glog in mokovec – le brez pečk – pojemo, medtem ko se šipka zaradi sitnih dlačic, ki obdajajo plodiče sredi soplodja, lotimo bolj previdno ali sploh ne.
Šipkovo vino
Steklen kozarec do četrtine napolnimo z ne povsem zrelimi šipkovimi plodovi; pred tem vsakega posebej zarežemo z nožem. Zalijemo s sladko vodo, ki jo pripravimo tako, da v litru vode raztopimo 20 dekagramov sladkorja. Premešamo, zavežemo s krpo ter pustimo vsaj štiri tedne na sobni temperaturi. V tem času kvasovke predelajo večino sladkorja in šipkovi plodovi splavajo na površje. Nato tekočino odlijemo ter napolnimo v steklenice, na šipek pa znova nalijemo sladko vodo. Drugi preliv nam da manj aromatično vino, ki ga odlijemo od plodov ter z dodatkom kisove matice ali naravnega kisa po nekaj nadaljnjih mesecih spremenimo v odličen šipkov kis.
Pred skoraj mesecem dni so poročali o novem otoku sredi Pacifika, za katerega niso bili prepričani, če se bo obdržal. A zdaj kaže, da bo ta otok tam ostal, čeprav debata o njegovi možnosti menjanja lokacije še poteka, saj je otok namreč plavajoč in trenutno pluje nekje med Novo Zelandijo in Tongo. Znanstveniki pravijo, da je nastal, ko je med več kot stopetdesetimi potresi na isti lokaciji nazadnje izbruhnil še speči vulkan. Vulkan Havre je izbruhnil po dvodnevnem neprestanem tresenju tal (zahvaljujoč stopetdesetim potresom) kakšnih 1100 metrov pod morsko gladino Tihega oceana.
Kameni plovec
Poprej speči vulkan Havre je tako vendarle izbruhnil med Novo Zelandijo in otočjem Tonga in povzročil, da je morje prekrila ogromna količina vulkanskega kamenja. Ladja novozelandske mornarice je potem v bližini novozelandske obale naletela na gromozanski kup vulkanskega kamenja. Kar 7500 kvadratnih kilometrov velik kup je seveda sprožil veliko začudenja in ugibanj. Cornel de Ronde, glavni znanstvenik Inštituta za geološke in jedrske znanosti, je povedal Radiu Nova Zelandija, da so vir plovca opredelili v sodelovanju s francoskimi raziskovalci na Tahitiju, ki spremljajo potrese v jugozahodnem Tihem oceanu.
“Ko so pogledali v svoje evidence, so videli, da je bilo 17. in 18. Julija približno stosedeminpetdeset magnitude med 3,0 in 4,8,” je dejal. De Ronde je še povedal, da so se zgodili v času, ko so plavajočo gmoto prvič opazili. Ko je zavod pregledal svoje evidence, je ugotovil, da je vulkan Havre, ki so ga že prej opazovali in je bil vedno miren, tokrat izbruhnil.
Spečih vulkanov ni!
Havre je kaldera vulkan, ki leži preko tisoč metrov pod morsko gladino in domnevajo, da še nikdar poprej ni izbruhnil. De Ronde pravi, da je plavajoči otok tako lahek, da ga je v enem mesecu odneslo nekaj sto kilometrov od vulkana. V tem času pa znanstveniki analizirajo tudi vzorce kamnin, ki jih je izbruhal Mount Tongariro na Severnem otoku Nove Zelandije, da bi poskušali ugotoviti, zakaj je prvič v 115-ih letih izbruhnil pred mesecem dni. Kaldera vulkan je oblikovan kot kotel, ki je nastal z zlomom zemljišča po vulkanskem izbruhu.
Znanstveniki sicer opozarjajo, da »speči vulkani« ne obstajajo, kar je lepo dokazal vulkan Chaiten na jugu Čila, ki je pred štirimi leti izbruhnil po 9500 letih spanja. Med najnevarnejšimi vulkani je supervulkan v ameriškem nacionalnem parku Yellowstone. Ob njegovem izbruhu bi bili v nevarnosti kar dve tretjini ZDA. V zadnjih 2,2 milijona letih je izbruhnil le trikrat, nazadnje pred 70 tisoč leti.
Zeliščarski navdušenci in zagovorniki uporabe rastlinskih zdravilnih pripravkov so zagotovo že pripravljeni na jesenske hladne dneve in dolgo, mrzlo zimo, ki nas običajno ‘obdari’ tudi z gripo, prehladi in podobnimi težavami. Lajšamo jih lahko tudi z zdravilnimi in zeliščnimi čaji. Vendar moramo biti previdni, kaj vse vanje zamešamo.
Najbolj enostavni zdravilni pripravki, ki jih lahko pripravimo iz posušenih zdravilnih rastlin (drog), so čaji ali čajne mešanice. Droga je strokovni farmacevtski izraz, ki pomeni posušeno zdravilno rastlino ali njen del. Pojem čaj velja za poimenovanje droge, pridobljene iz listov čajevca (Thea sinensis), katero Slovenci poznamo pod imenom pravi, indijski, ruski čaj, glede na način obdelave listov po nabiranju pa zeleni in črni čaj.
Pojem čaj pa uporabljamo tudi za poimenovanje droge ali zmesi drog, iz katere pripravimo poparke ali prevretke. Tudi v tem prispevku bomo govorili o čajih kot o najenostavnejših zdravilnih pripravkih iz drog. Za pripravo učinkovite čajne mešanice velja nekaj pravil. Strogo farmacevtsko razdelimo droge v čajni mešanici glede na pomen na glavne, dopolnilne in pomožne.
Glavne droge so nosilke zdravilnega učinka.
Dopolnilne droge običajno blažijo stranske učinke ali prispevajo k učinkovitejšemu delovanju.
Pomožne droge pa prispevajo k boljšemu okusu, vonju in tudi videzu čaja.
Uvrstitev v zgornje tri kategorije je včasih zelo težka. Na primer cvetovi kamilice so lahko edina droga v čaju, ki je glavna in pomožna hkrati.
Več ni vedno bolje
Najbolj pomembna je smiselna sestava čajne mešanice. Osnovna tri pravila so naslednja.
Nikdar ne smemo kombinirati drog, katerih delovanje se izključuje.
V čajih ne sme biti drog z močnim učinkom (listi volčje češnje, zel efedre, zel šmarnice).
Nemški strokovnjaki priporočajo največ sedem različnih drog v eni čajni mešanici z utemeljitvijo, da pri takem številu smiselno izbranih drog še lahko predvidimo možne neželene učinke, medsebojna učinkovanja. To pravilo naj velja tudi za ‘zeliščarje’, ko pripravljajo čajne mešanice. Petnajst ali osemnajst različnih drog v čajni mešanici ni nikakršno zagotovilo, da bo bolje delovala kot tista s petimi smiselno izbranimi drogami.
Kuharske spretnosti
Način priprave čaja je odvisen od narave učinkovin, ki so v drogi.
Čajnih mešanic, ki vsebujejo droge s hlapnimi eteričnimi olji, ne prekuhavamo, temveč predpisano količino mešanice le prelijemo z vročo vodo in posodo pokrijemo. Tako preprečimo izhlapevanje eteričnih olj, ki so pogosto nosilci zdravilnih učinkov. Takšne zdravilne rastline so na primer poprova meta, melisa, kamilica, črna meta, materina dušica, timijan, janež, komarček, kumina, pelin, rožmarin, sivka. Tako pripravljen čaj imenujemo poparek.
Čaje, sestavljene iz čvrstejših rastlinskih delov in iz takšnih drog, ki vsebujejo na toploto odporne učinkovine, pa kuhamo nekaj minut. Take so krhlika, sena, plahtica, borovnice. Drog, ki vsebujejo sluzi, ne kuhamo, temveč prej namočimo v hladni vodi in le segrejemo, na primer slez, slezenovec. Običajno so čajnim mešanicam priložena navodila ali pa jih poiščemo v ustrezni literaturi.
Veliko bi lahko razpravljali o bolezenskih stanjih, pri katerih je smiselno uporabljati čajne mešanice. Tu velja podobno kot za ostale fitoterapevtike. Namenjeni so dopolnilnemu zdravljenju nekaterih bolezni in za lajšanje blagih težav, pri katerih ni potrebno obiskati zdravnika. Za pravilno uporabo čajnih mešanic ni dovolj le ljudska modrost, velikokrat je potreben nasvet farmacevta. Ko si skušamo sami olajšati težavico z zdravjem, bodimo previdni in kritični. Na slovenskem trgu je moč kupiti tudi različne čajne mešanice, katerih sestava in delovanje so na ovojnini označeni kot ‘čudežno kitajsko zelišče, uporabljano že pet tisoč let’, ‘džungelska koreninica, ki vas bo pomladila’, ‘naravna viagra in ključ do večnih užitkov’. V slabih priročnikih najdemo pri opisu farmakoloških lastnostih rastline velikokrat celo paleto indikacij, ki z učinkovinami v drogi nimajo nikakršne zveze.
V lekarnah pripravljamo smiselno sestavljene čajne mešanice na osnovi dolgoletnih izkušenj in strokovnih spoznanj o zdravilnih rastlinah.
Neokusne čreslovine
Zanimiv primer je priprava čaja iz listov vednozelenega gornika (Uvae ursi), za katerega je vedno veljalo, da je potrebno pripraviti prevretek. Ob tem pa malokdo ve, da listi vednozelenega gornika vsebujejo tudi obilo čreslovin in da je takšen prevretek izredno neprijetnega okusa, poleg tega pa draži tudi želodčno sluznico in lahko v izjemnih primerih povzroči tudi bruhanje. Zato danes velja, da takšen čaj pripravimo kot poparek, da liste le prelijemo z vrelo vodo ali pa še bolje, da liste zdrobimo in jih namakamo v hladni vodi čez noč. Učinkovine so namreč tudi dobro topne v hladni vodi, čreslovine pa le v vroči, torej tako pripravljen čaj ne bo imel neprijetnega okusa.
V papriki najdete največjo količino vitaminov A in C, pa tudi vitamine B1, B2, B3, B5, B6, E in K, folate, kalij, mangan in številne druge minerale. Uravnavajo raven sladkorja v krvi, zmanjšujejo občutek bolečine in pomagajo v boju proti prostim radikalom. Pomagajo preprečevati diabetes tipa 2 in številna rakava obolenja, najnovejše raziskave denimo nakazujejo boj proti želodčnemu raku in raku na požiralniku.
