Znanstveniki so se v svojih raziskavah o učinkih citronke usmerili predvsem na njene pomirjevalne lastnosti, vendar doslej niso prišli do končnih ugotovitev. Nedavna raziskava je celo pokazala, da poparek iz citronke nima pomirjevalnega ali blažilnega učinka. A če nič drugega, nas zagotovo pomirja prijeten vonj citronke.
Citronka ali citronska verbena (Aloysia triphylla, Lippia citriodora) je do meter in pol visok grm, doma v Severni in Južni Ameriki. V Evropo so jo konec 18. stoletja prinesli iz Čila. Ima dolge tanke liste, ki rastejo v skupinah po tri (od tod latinsko ime triphylla = trilistna) ali štiri in čudovito dišijo po limoni. Drobni belkasto rožnati cvetovi imajo štiri cvetne liste, iz njih pa se razvijejo mesnati plodovi. Citronko lahko gojimo doma na vrtu. Posadimo jo v lahka, dobro odcedna tla na sončnem rastišču. Potaknjence sadimo poleti.
Vonj po limoni
Za zdravilne namene uporabljajo citronkine liste. Nabirajo jih dvakrat na leto, julija in oktobra, nato jih razprostrejo v tanko plast in posušijo. Tudi zdrobljeni posušeni listi oddajajo prijeten vonj po limoni. Uporabljajo jih za pripravo napitkov ali obdelujejo, da se izloči eterično olje, ki ga za pridobivanje naravnega pomirjevala pogosto mešajo z olji drugih rastlin. Rastlina vsebuje flavonoide in majhno količino eteričnega olja, katerega glavna sestavina je citral. Ta daje citronki značilen vonj.
Svež in močan limonin vonj citronke že dolgo cenijo v obarkih in likerjih, pri kuhi, v dišavnicah ter v industriji parfumov.
Citronka popestri kuhinjo
V kulinariki je liste najbolje uporabiti sveže in mlade. Uporabljajte jih varčno, ker lahko sicer njihov okus prekrije jed, tako da spominja na milo z limoninim vonjem.
V azijskih receptih lahko nadomesti limonino travo (Cymbopogon citratus). Listi zagotovijo okus po limoni sadnim solatam in drugim sadnim jedem, poobedkom in pijačam.
Za poobedek jih lahko namočite v jajčno kremo ali jih drobno narežete ter dodate azijskim jedem, perutnini in nadevom. Cele liste lahko dodate jabolčnemu želeju, narezane mlade liste pa sadnim solatam.
Citronka je sestavina številnih zeliščnih čajev. Zaradi prebavnih in sproščujočih učinkov si je njen čaj najbolje privoščiti po večerji.
Priporočajo jo za umirjanje prebavnih motenj, kot so napenjanje, driska in krči (kolike), in tudi za spodbujanje in pospeševanje prebave.
Nekateri jo uporabljajo za lajšanje astme in zniževanje telesne temperature.
Neka portugalska raziskava je potrdila antioksidantne lastnosti citronkinega čaja.
Pripravki iz citronkinih listov so na voljo v dobro založenih zeliščnih trgovinah in trgovinah z zdravo hrano.
Kdaj, kaj in koliko
Pri prebavnih motnjah pijemo čaj oziroma poparek na osnovi citronke. Liste citronke lahko uporabimo za poživljajoče in prijetno dišeče kopeli. Pri želodčnih tegobah pa priporočajo citronkino tinkturo, s katero masiramo trebuh. POPAREK. Čajno vrečko ali dve žlički zelišča prelijemo s skodelico vrele vode, namakamo pet minut in precedimo ter popijemo dve skodelici na dan po glavnih obrokih. KOPEL. Liste nadevamo v platneno vrečko, ki jo položimo v vodo. TINKTURA.V četrt litra alkohola namočimo pet listov. Tinktura naj stoji tri dni, nato je primerna za uporabo.
Citronka svoje moči pokaže še v zeliščnem kisu, olju in likerju, kjer jo uporabljajo podobno kot meliso (Melissa officinalis). Namočena v žganju je izvrsten aperitiv.
S suhimi listi lahko odišavimo perilo. Skupaj z meto, meliso in drugimi zelišči jo uporabljajo v dišečih blazinicah, ki naj bi ugodno vplivale na dihala in pomirjale. Lahko pa si z njenimi listi zdrgnemo dlesni in zobe ter tako odpravimo slab zadah ali celo ublažimo zobobol.
Doslej ne poročajo o strupenih stranskih učinkih citronke, vendar se morate izogibati čezmerni uporabi, saj lahko povzroči hormonske spremembe. Citronka ni primerna za ledvične bolnike, ravno tako naj je ne uporabljajo nosečnice in doječe matere. Med uporabo citronkinih pripravkov moramo omejiti tudi sončenje.
Sestavine, ki jih vsebujejo konvencionalna pralna sredstva, so večinoma sintetičnega ali petrokemičnega izvora. Njihova slaba stran je, da pogosto dražijo kožo in so slabo razgradljive.
Povrhu tega je skoraj vsakemu pralnemu sredstvu danes dodan še koktajl umetnih dišav, narejenih iz nafte. Umetne vonjave, ki po zatrjevanju proizvajalcev napolnijo naše domove z raznimi vonji gorske in druge svežine, ljudem lahko povzročajo alergijske odzive in so celo povzročiteljice astmatičnih napadov. V okolju se jih večina ne razgradi. Kljub temu so v deklaracijah navedene le redko.
Raziskovalci z Univerze Washington so preverjali prisotnost kemičnih snovi v hlapih, ki se sproščajo iz oddušnikov pralnih in sušilnih strojev. Za potrebe raziskave so kupili nove brisače iz ekološkega bombaža in prosili dva zasebna prostovoljca, če smejo uporabiti njune pralne in sušilne stroje. Notranjost le-teh so najprej temeljito očistili s kisom. Brisače so sprva oprali samo z vodo, nato z enim od priljubljenih odišavljenih tekočih pralnih sredstev in nazadnje s kombinacijo detergenta in odišavljenih sušilnih lističev. Na oddušnike strojev so namestili posode, v katere so se zbirali hlapi. V njih so izmerili kar 25 hlapljivih organskih spojin, med njimi sedem strupenih, rakotvornih onesnaževalcev zraka. V območju Seattla, kjer so izvajali raziskavo, bi na primer emisije acetaldehida iz ene same vrste pralnega sredstva, uporabljene v raziskavi, ustrezale trem odstotkom skupnih emisij acetaldehida, ki prihajajo iz avtomobilov.
Floridski raziskovalci so morda našli preprosto rešitev za to, kako izboljšati stanje kosti ter tako morda preprečevati tudi zlome in osteoporozo: uživati je treba suhe slive. V svojem poklicnem življenju sem preizkušal že številne sadeže, od fig, datljev, jagod do rozin, vendar nobeden od njih ni imel tako močnega učinka na gostoto kostnine kot suhe slive, je ob tem dejal prehranski strokovnjak Brahram H. Arjmandi.
Vpliv tega sadja so eno leto preučevali na dveh skupinah pomenopavznih žensk. V prvi skupini je bilo 55 žensk, jedle so 100 gramov suhih sliv (približno 10 sliv) na dan. V drugi, primerjalni skupini, pa je bilo 45 žensk, ki jim je bilo naročeno, naj dnevno zaužijejo po 100 gramov suhih jabolk. Vse udeleženke so vsak dan jemale tudi 500 miligramov kalcija in 400 mednarodnih enot vitamina D. Pri ženskah iz prve skupine so izmerili bistveno višjo gostoto kostnine v podlahtnici in hrbtenici kot pri ženskah iz kontrolne skupine. Po mnenju Arjmandija suhe slive zavirajo resorpcijo ali razgrajevanje kosti, ki je pri starostnikih hitrejša od rasti nove kostnine.
Arjmandi ženskam svetuje, naj ne čakajo, da jim odkrijejo osteoporozo, temveč naj jo raje prehitijo in preprečijo. Med drugim predlaga, naj vsak dan pojedo dve do tri suhe slive in količino postopoma povečajo na šest do deset sliv.
Kamilični čaj proti vnetju, med za hitrejše celjenje ran in oljčno olje za opekline. Kolikokrat smo že po piku insekta, izpuščaju ali pri suhi koži najprej pogledali v babičino lekarno za kak naravni pripravek?! Vedno bolj popularni pa so naravni izdelki, ki polnijo police drogerij in lekarn, in zdi se, da uporabniki vse pogosteje posegamo po njih. Pa je »naravno« res naravno?
Je že tako, da besedne zveze naravna kozmetika ne gre jemati preveč dobesedno. Najboljši približek osnovnemu pomenu je kozmetični pripravek, ki ga pripravimo kar v domači kuhinji ali kopalnici. In če se posebno v vročih dneh vse prevečkrat spomnimo, da koža z znojenjem izloča iz telesa strupene snovi, pa se žal premalokrat zavemo, da naš največji organ deluje tudi v nasproti smeri – kar 60 % vseh snovi v kozmetičnih proizvodih se namreč absorbira skozi kožo v telo. Zato je še kako pomembno, kaj »napackamo« nase.
Tudi embalaža naj bo iz biološko razgradljivih snovi!
Naravno kozmetiko najlažje prepoznamo po različnih oznakah – certifikatih, ki potrjujejo, da izdelek res sodi med naravne. Po besedah Zveze potrošnikov Slovenije sta omembe vredna predvsem dva certifikata, to sta BDIH in NaTrue.
Standard BDIH je bil izdan že leta 1995 kot prvi za t. i. naravno kozmetiko, podeljuje pa ga nemško industrijsko in trgovsko združenje. Dobi ga izdelek, ki vsebuje naravne sestavine, posebno določeno pa je tudi, katere izmed njih morajo biti organsko pridelane. Dovoljuje uporabo konzervansov, ki so identični tistim v naravi. To so na primer salicilna kislina, benzojska in sorbinska kislina ter njune soli in benzilni alkohol. Proizvodni proces posameznega izdelka seveda poteka po strogo nadzorovanih postopkih, kar je pravzaprav pogoj za pridobitev certifikata. Slednjega prejmejo le izdelki, katerih sestavine niso bile preizkušene na živalih, ki ne vsebujejo sintetičnih dišav in barvil, parafinov, silikonov, naftnih derivatov, etoksiliranih surovin, anorganskih soli in mineralov (čeprav so tukaj dovoljene izjeme), živalskih sestavin in gensko spremenjenih organizmov. Prepovedano je tudi obsevanje izdelkov, embalaža le-teh pa mora biti iz biološko razgradljivih sestavin.
Naravno in ekološko
Vseevropski standard NaTrue je pripravila mednarodna zveza predstavnikov proizvajalcev in prodajalcev kozmetike, kot so Dr. Hauschka, Weleda, Laverana, Primavera, Santaverde in druge. Pred tremi leti so izdali standarde za tri ravni, ki so označene z zvezdicami: z eno zvezdico označujejo “naravno” kozmetiko, z dvema “naravno in ekološko” in s tremi zvezdicami “ekološko” kozmetiko. Pri proizvodnji surovin in sestavin so dovoljeni fizikalni procesi, kot so stiskanje, kondenzacija, sušenje … Ni pa dovoljena uporaba gensko spremenjenih organizmov, klora, obsevanja sestavin ali izdelkov.
Naravna kozmetika ima na svoji embalaži praviloma katero od naslednjih oznak: EKO – BIO CERTIFIKAT, CERTIFIKAT DEMETER ali že omenjena BDIH in NaTrue. So pa v Evropi med najdolj priznanimi standardi za naravno in ekološko kozmetiko tisti, ki so jih predpisale organizacije ECOCERT (Francija), COSMEBIO (Francija), AIAB/ICEA (Italija), SOIL ASSOCIATION (Velika Britanija), BIOGARANTIE (Belgija) in že omenjeni BDIH (Nemčija).
Zdi se, da se za prihodnost nadzora nad kvaliteto naravnih izdelkov ni bati, saj so zgoraj omenjeni akreditirani organi za podeljevanje certifikatov izdali najnovejši standard za naravno in ekološko kozmetiko. Vseh šest nacionalnih standardov so tako združili v en sam, vseevropski standard COSMOS, ki zajema delitev na naravno in ekološko kozmetiko tako, kot to predpisujejo že posamezni standardi omenjenih ustanov.
Preverite sestavine
Pa vendar moramo biti tudi pri izbiri izdelkov z napisom »naravno« previdni. Številni izdelki, ki jih omenjeni napisi sicer krasijo, namreč vseeno vsebujejo številne škodljive sestavine in niso stoprocentno naravni. Po svetu namreč veljajo različni predpisi, ki dovoljujejo oznako naravno. V Evropski uniji, na primer, velja, da se z napisom naravno ali organsko označujejo izdelki, ki vsebujejo vsaj 2 % naravnih sestavin, kar pa je odločno premalo. Ko boste naslednjič vzeli v roke kak »naravni« izdelek, podrobno preberite, katere sestavine vsebuje. Če zasledite sodium laureth sulfate ali sodium lauryl sulfate (SLES/SLS), ethyl paraben, methyl paraben, propyl paraben, butyl paraben in isobutyl paraben ali E216, potem izdelek zagotovo ni naraven niti neoporečen, kar zadeva vpliv na naše zdravje. Poplava oznak, kot so »bio«, »eko« ali »organsko«, je velika, saj predstavlja tudi odlično marketinško strategijo. Pravil namreč, ki bi urejala tovrstno označevanje, še ni.
Od sredine avgusta pa do sredine septembra je najprimernejši čas za setev motovilca. V prodajalnah lahko izbiramo med ‘Motovilec Holandski’, ki je zgodnejša sorta ter je odporen na mraz, pa vendar bolj primeren zgolj za jesensko uporabo. Bolje prezimi ‘Motovilec Ljubljanski’, ki je zgodnja avtohtona slovenska sorta, zato ga lahko režemo tudi spomladi. ‘Motovilec Žličar’ je tudi slovenska avtohtona sorta, dobro prezimi in ga lahko obilno režemo tako jeseni kot spomladi. Gojimo ga zaradi listov v jesenskem, zimskem in spomladanskem času kot nadomestek za solato.
Priljubljen motovilec
Motovilec je enoletna rastlina, izvira pa iz plevelne vrste, ki jo najdemo na njivah. V naravi raste na travnikih, žitnih poljih in ob robovih polj v Evropi, Severni Afriki in Aziji. Po predvidevanjih naj bi izviral iz Sardinije in Sicilije. Iz ostankov, ki so jih našli arheologi, sklepajo, da so ga za prehrano uporabljali že v neolitski dobi.
Rastne zahteve in setev motovilca
Glede tal ni zahteven, saj je primeren tudi za slabša in slabo pripravljena tla. Boljši in kakovostnejši pridelek pa prav gotovo da, če ima kakovostnejša tla in primerno oskrbo. Tako je priporočljivo, da pred setvijo zrahljamo tla do globine 20 cm in posevek pognojimo z uležanim hlevskim gnojem in mineralnimi gnojili.
Sejemo ga lahko povprek ali v vrste. Količina semena, ki jo potrebujemo za setev motovilca, je od 50 do 200 g na 100 m, seme kali od 8 do 14 dni. Sejemo ga plitvo, vendar mora biti seme pokrito z zemljo. Če ga bomo sejali v vrste, naj bodo te med seboj oddaljene od 10 do 15 cm. Po setvi je priporočljivo površino zastirati. Redčimo ga na razdaljo od 10 do 20 cm, odvisno od sorte. Po setvi z zalivanjem skrbimo, da bo zemlja rahlo vlažna.
Setev motovilca in kolobarjenje
Za setev motovilca je pomembno tudi kolobarjenje. Motovilec sejemo na površino, kjer je prej rasel krompir, zelje, cvetača, kumare, paradižnik, bučke, čebula, česen, korenček ali rdeča pesa. Ne sejemo pa ga na površino, kjer je pred njim rasla solata, saj imata obe vrtnini iste bolezni. Na isto zemljišče ga sejemo še le po treh letih.
Kako prezimi
Motovilec dobro prezimi, če mu le ne sije sonce na zmrznjene liste. Zato je priporočljivo, da ga prekrijemo z različnimi pokrivkami (agrokoprena, slama, smrečjem …). Motovilec raste tudi pri temperaturi 4 ºC. Prezimi pa tudi pri temperaturah do –15 ºC. Kako dobro bo prezimil, je odvisno od razvitosti rastline in same sorte motovilca.
Shranjevanje pridelka
Ve se, da je čiščenje motovilca zamudno, še posebej, če izberemo sorto z majhnimi rozetami, zato pri teh režemo kar cele rozete in odstranjujemo morebitne zunanje liste, če pa izberemo sorte z večjimi listi, lahko režemo posamezne liste. Nabranega lahko shranjujemo nekaj dni v hladilniku, sicer pa, če nam ga ne pokrije snežna odeja, ga kar svežega nabiramo na vrtu, dokler je mogoče. Barva listov je odvisna od sorte in ne samo od starosti listov.
Motovilec v naši prehrani
Počasi se poletje poslavlja in bližajo se vse hladnejši dnevi. Da bomo pripravljeni na zimske dni in prehlade, si lahko pomagamo okrepiti imunski sistem tudi z motovilcem. Vsebuje namreč veliko vitamina C in provitamina A. Uživanje motovilca pospešuje prebavo, krepi srce, izboljšuje koncentracijo, pospešuje nastajanje krvi, veča odpornost proti stresu in – kot smo že omenili – krepi imunski sistem.
Pretekli teden so znanstveniki zapisali nove ugotovitve v Bioloških pismih. Nespolno razmnoževanje je med nevretenčarji (živalmi brez hrbtenice) pogosto.
Le redko se zgodi med vretenčarji, vendar tudi te primere odkrivajo vedno bolj pogosto. Na primer, komodoški zmaji, največji živeči kuščarji na svetu, so rodili s pomočjo partenogeneze, pri kateri neoplojeno jajčece razvije do zrelosti. Takšna deviška rojevanja so pri morskih psih videli že vsaj dvakrat, opazili pa so jih tudi pri pticah, kot so piščanci in purani, in kačah, kot so določene vrste gadov in navadnem udavu.
Ni čudež
Čeprav so deviška rojstva opazili pri vretenčarjih v ujetništvu, znanstveniki tega še niso videli v naravi. To pomeni, da je možno, da je tako nespolno razmnoževanje le redkost izven običajne evolucije vretenčarjev. »Do tega odkritja, smo imeli fakultativno partenogenezo – nespolno razmnoževanje vrste, ki se navadno razmnožuje spolno – za sindrom ujetništva,« je dejal raziskovalec Warren Booth, molekularni ekolog na Univerzi v Tulsi v Oklahomi. Zdaj pa genetska analiza razkriva primere deviškega rojstva v dveh vrstah kač.
Raziskovalci so zbirali genetske vzorce iz dolgoročnih študij o kačah, tako mater kot njihovih potomcev. Analiza DNK je potrdila, da so bili v enem leglu iz vsake vrste potomci izključno produkt matere, brez genskih prispevkov očeta. Raziskovalci so lahko analizirali velike količine podatkov zaradi sodelovanja s Charlesom Smithom in Pam Eskridge iz inštituta Copperhead in kolidža Wofford ter Shannon Hoss, podiplomske študentke na državni univerzi v San Diegu.
Osupljivo odkritje
»Ob odkritju smo od osuplosti kar obsedeli,« je povedal Booth. »To je nekaj, kar smo vedno verjeli, da obstaja, ampak bi potrebovali ogromno količino dela na tem področju, da bi to lahko učinkovito raziskali. Da smo to odkrili pri obeh vrstah v našem prvem poskusu, je bilo skoraj neverjetno.« Dodal je še: »Mislim, da je frekvenca tisto, kar nas je resnično šokiralo.« Odkritje je bilo precej neverjetno, sploh glede nečesa, kar naj bi bila razvojna posebnost. Te kače in še veliko drugih bitij izvajajo mejozo, pri kateri se celice delijo, da oblikujejo spolne celice, od katerih ima vsaka samo pol potrebnega ‘materiala’ za potomce.
V primerjavi z drugimi vrstami je razvidno, da so plazilci skupina, ki je videti nagnjena k partenogenezi, ki je bodisi obvezna ali občasna. Obvezna partenogeneza bi lahko nastala zaradi prednikov križanja med vrstami, čeprav znanstveniki niso prepričani, zakaj nekatere živali občasno rojevajo brez pomoči samca.
Navadni potrošnik je rastlina, ki nam s prehranskimi vlakninami in grenčinami, ki jih vsebuje, lahko pomaga pri prebavi. Pripomogel naj bi tudi k lajšanju vnetij in odvajanju vode.
Kje raste potrošnik in opis rastline
Navadni potrošnik (Cichorium intybus) je odporna, do meter visoka trajnica, ki raste divje ob poteh ter na neobdelanem svetu po vsej Evropi. Uspeva v skoraj vseh vrstah tal, zlasti bogatih in dobro prepustnih. Najraje ima sončno rastišče. Njegovi pritlični listi so globoko zarezani, zgornji pa suličasti in objemajo robato, značilno razvejano steblo. Cvete od junija do septembra. Svetlo modri, včasih tudi rožnati ali beli cvetovi se odpirajo zjutraj in so popoldan že zaprti.
V začetku stoletja so to zdravilno rastlino pogosto gojili, ker so iz njene pražene korenine izdelovali kavin nadomestek – cikorijo.
Od cveta do korenin
V zdravilne namene so uporabni listi, cvetovi in korenine navadnega potrošnika. Celotna zdravilna rastlina vsebuje mlečni sok, ki ga v glavnem sestavlja inulin (45 do 60 odstotkov). V cvetovih je še fenolna kislina. V koreninah pa so grenki seskviterpenski laktoni. Liste nabiramo, ko je rastlina v razcvetu, in jih uporabljamo za poparke. Cvetove in korenine lahko nabiramo kadarkoli čez leto, če jih bomo uporabili sveže, in v septembru, če jih bomo sušili. Korenine pred sušenjem na soncu razrežemo na majhne koščke, da se dobro posušijo, ker rade plesnijo. Imajo grenek okus in so brez posebnega vonja. Odebeljene korenine včasih prepražijo in zmeljejo ter iz njih pridobivajo kavni nadomestek cikorijo.
Potrošnik – malce grenko »zdravilo«
Navadni potrošnik že stoletja slovi po svojih protivnetnih in antiseptičnih lastnostih. Nekatere raziskave kažejo, da blaži vnetja pri revmatizmu.
Znana je tudi njegova uporaba v oblogah za blaženje oteklin. To učinkovanje je posledica fenolne kisline, ki odvaja vodo.
Inulin spada med prehranske vlaknine in spodbuja razmnoževanje bakterij, potrebnih za delovanje črevesja. Zato lahko navadni potrošnik uporabljamo pri leni prebavi, želodčnih razjedah in napenjanju. Ugotovili so tudi, da inulin znižuje raven holesterola v krvi.
Seskviterpenski laktoni so grenčine, ki spodbujajo izločanje prebavnih sokov ter izločanje in odvajanje žolča iz žolčnika. S tem izboljšujejo delovanje jeter.
Kdaj, kaj in koliko
Proti težavam z jetri in ledvicami, napihnjenosti, kolcanju, leni prebavi, napenjanju ter vetrovom jemljemo prevretek ali instantni pripravek na osnovi navadnega potrošnika. PREVRETEK pripravimo tako, da damo 15 do 30 gramov mešanice korenin, listov in cvetov v liter vode. Zavremo in kuhamo pet minut, nato precedimo ter popijemo skodelico pred opoldanskim in večernim obrokom. Lahko ga pripravimo tudi iz korenine. Žličko posušene, drobno zrezane korenine kuhamo pet minut v 2,5 decilitra vode. INSTANTNI PRIPRAVEK pa jemljemo tako, da ga zvrhano žličko zmešamo v skodelici vrele vode, dodamo mleko in po okusu osladimo.
Svež in posušen navadni potrošnik naj ne bi imel nobenih neželenih stranskih učinkov, zato je zelo primeren za samozdravljenje. Bolniki s črevesno zaporo ali vnetjem črevesa pa naj se pred njegovo uporabo posvetujejo z zdravnikom.
Le redki vedo, da natrij, ki ga vsebujejo živila v naravi, povsem zapolni potrebe organizma. Pa vendar odrasli v povprečju vsak dan zaužijemo približno deset gramov kuhinjske soli, kar pomeni štiri grame natrija. To pa je skoraj desetkrat več, kot znašajo naše fiziološke potrebe.
Vendar sol ni za vse enako škodljiva. Veliko je namreč odvisno od posameznikove genske zasnove. Tisti, ki so na natrij bolj odporni, lahko zaužijejo velike količine natrija, ne da bi njihov krvni tlak utrpel kakršnekoli posledice. Drugi so na natrij bolj občutljivi, zato morajo vnos soli nenehno nadzorovati. Prevelika količina soli namreč pomeni tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja, ledvic ter povečano telesno težo.
Sol zadržuje vodo
Natrij ima to slabo lastnost, da zožuje krvne žile in na ta način zadržuje tekočino v telesu. Vsak gram natrija zadrži 70 mililitrov vode. V organizmu so dogaja naslednje: uživanje velikih količin natrija privabi vodo iz celic. Zaradi povečane količine vode znotraj arterij se na površini pojavijo otekline, krvni tlak pa se dvigne. Zato ljudem z visokim krvnim tlakom predpisujejo diuretike, ki pomagajo, da se v arterijah ujeta voda s sečem izloči iz telesa.
Natrij pa ima še nekatere druge slabe učinke. Če ga je v organizmu preveč, se upočasni praznjenje želodca, poveča se pritisk v prebavilih, to pa lahko izzove vračanje kisline v požiralnik in občutek napetosti. Zaradi prevelike količine soli se lahko spremeni tudi vsrkanje kalcija, kar dolgoročno gledano občutimo na skeletu. Pomanjkanje te ključne rudnine poveča možnost za nastanek osteoporoze. Poleg že naštetega lahko čezmerna količina soli vpliva tudi na nespečnost. S tem ko zadržuje vodo, sol spreminja prostornino živčnih celic v možganih. Za nameček, natrij v biokemičnih reakcijah celic za proizvodnjo energije veže kalij in povzroča njegovo izločanje s sečem. Vse to pa lahko izzove utrujenost.
Šest preprostih zvijač
Marsikdo bi utegnil pomisliti, da je lahko, prav tako kot presežek, škodljivo tudi pomanjkanje natrija. Ta kemični element namreč sodeluje v elektrofizioloških procesih mišičnih tkiv ter pri prenosu živčnih impulzov. Vendar je treba povedati, da kljub zmanjšanemu vnosu natrija s hrano v običajnih okoliščinah ne pride do pomanjkanja.
Do drastičnega padca bi utegnilo priti samo v pogojih močnega znojenja ali kadar zaradi hude kronične driske ali bolezni ledvic telo ni sposobno zadrževati natrija. Razlogov, ki govorijo v prid zmanjšanju vnosa soli, je torej veliko. V nadaljevanju navajamo nekaj konkretnih nasvetov, kako zmanjšati uporabo kuhinjske soli.
Manj pekovskih in suhomesnatih izdelkov ter jušnih kock. Predvsem je potrebna zmernost. Prav nič ne pomaga, če zmanjšamo količino soli v kuhinji, hkrati pa še naprej uživamo veliko kruha in različnih pekovskih izdelkov, kot so piškoti, rogljički, krekerji, grisini in podobno. Čeprav prevladuje prepričanje, da omenjena živila ne sodijo v kategorijo, ki prinaša zelo veliko soli, je vsebujejo več, kot bi si mogoče mislili. Za nameček pa so na naši mizi dan za dnem. Prav tako ne pomaga, če zmanjšamo količino soli iz solnice, a hkrati jedem dodajamo jušno kocko, kečap, gorčico in sojino omako. V skladu s priporočili zdrave prehrane bi morali zmanjšati tudi uporabo omenjenih živil. Podobno velja tudi za suhomesnate izdelke, sir in ocvrti krompirček. Sol namreč ni le bel prah v solnici, s katerim dosoljujemo jedi, temveč se nahaja v številnih drugih živilih.
Zmernost pri vnaprej pripravljenih živilih. Veliko past predstavljajo tudi jedi v pločevinkah, pripravljena zamrznjena živila ali živila v vrečkah, majoneza, v kisu vložena živila, namizne olive. Ker vseh ni mogoče preprosto črtati z jedilnika, se je dobro naučiti brati nalepke in preverjati njihovo prehransko vrednost: sestavine, ki so najbolj zastopane, so vedno navedene prve. Vedno je navedena tudi količina natrija.
Da bi se lažje znašli, so strokovnjaki za prehrano podali smernice glede povprečne porabe soli v kuhinji: ta naj bi znašala pod šest gramov na dan, kar ustreza približno 2,4 gramom natrija. Omenjena količina je nekakšen kompromis, saj jedem zagotavlja okus, hkrati pa predstavlja preventivo pred različnimi boleznimi. In še en nasvet: ko v trgovini preverjate napise na etiketah, bodite pozorni tudi na natrijev bikarbonat, natrijev fosfat, natrijev glutaminat ter natrijev nitrat in nitrit, za katerimi se prav tako skriva natrij. Z naštetimi vsebnostmi se konzervirano živilo sicer ohrani, hkrati pa vzpodbuja k uživanju, saj povečuje tek.
Okus je mogoče prevzgojiti. K zmanjševanju količine soli je treba pristopiti postopoma. Naš okus, verjeli ali ne, se dokaj zlahka prilagaja in ga je mogoče prevzgojiti, tako da bodo tudi manj slane jedi enako okusne. Po približno mesecu dni se bodo manj slana živila zdela prav tako okusna, tista, soljena po starem, pa bodo postala preslana. Zvijača, ki jo je vsekakor vredno preizkusiti! Ker se preventiva začne že zelo zgodaj, otroški hrani v prvem letu starosti ne dodajajte soli, kajti privzgoja dobrega okusa je še lažja kot prevzgoja slabega.
Dišavnice, kis in limona. Jedi je mogoče oplemenititi tudi z dodajanjem dišavnic, kot so bazilika, peteršilj, rožmarin, žajbelj, origano, majaron, timijan, in začimb, kot so poper, muškatni oreh, paprika, žafran in kari, ki lahko v precejšnji meri nadomestijo sol. Odlična sta tudi limonin sok in kis, ki poudarita okus jedi.
Živela piščanec in postrv! Med priporočena živila sodi belo meso: piščanec, puran, zajec, pa tudi sladkovodne ribe: postrv, ščuka in krap. Med morskimi ribami priporočajo predvsem morski list, orado, skušo in zobatca.
Opozorila za štedilnikom. Jedem med cvrtjem ne dodajajte soli, saj na ta način sprožite celo vrsto škodljivih kemijskih procesov. Med cvrtjem se lahko sproščajo škodljive snovi, kot je akrolein (škodljiv za jetra in črevesno sluznico), in sol takšno reakcijo le pospeši. Na koncu pa še nasvet: solnica naj ne bo na vidnem mestu na mizi!
Kdaj je nujno treba jesti neslano hrano
Strokovnjaki za prehrano priporočajo, naj bi povprečna dnevna poraba soli znašala manj kot šest gramov, kar ustreza 2,4 gramom natrija. Takšna količina zagotavlja jedem okus ter hkrati ne predstavlja tveganja za zdravje. Omenjeno priporočilo velja za vse, vendar pa morajo nekatere osebe uporabo soli še precej bolj omejiti. To so osebe, ki jih mučijo:
Ta značilna ženska nadloga je odvisna od številnih dejavnikov, ki so med seboj pogosto povezani. Zdravljenje mora potekati na različnih področjih. Eno je zagotovo omejitev soli v prehrani. Dermatologi pojasnjujejo, da natrijev klorid povzroča dvojno škodo: zadržuje vodo in škoduje malim krvnim žilam. Lokalne motnje mikrocirkulacije pa vodijo v slabšo oskrbo tkiva s kisikom in otežujejo izločanje odpadnih snovi. Ker je sol oziroma natrij, ki ga ta vsebuje, eden poglavitnih krivcev za nastanek celulita, je priporočljivo omejiti uporabo soli ter omejiti uživanje suhomesnatih izdelkov, ocvrtega krompirčka in vnaprej pripravljenih živil.
Le ščepec soli za okus
Sol je na Zahodu glavna začimba za oblikovanje okusa hrane. Merica ali ščepec soli je bistvena sestavina v številnih receptih tako za sladke kot za slane jedi. Poudarja okus, zmanjšuje kislost kislin, poveča sladkobo sladkorjev …
V zmernih količinah je sol, predvsem zaradi natrija, ki ga vsebuje, potrebna za pravilno delovanje sleherne telesne celice. Vpliva na ravnovesje tekočin v telesu in vzdržuje normalno raven krvnega tlaka. Natrij je potreben tudi za zdravo delovanje mišic, živcev, za absorbcijo določenih hranil v tankem črevesju in ledvicah. Potrebe organizma po natriju pa se spreminjajo s starostjo in tudi glede na podnebne razmere (močno znojenje) …
Sol pridobivajo z izhlapevanjem morske vode (morska sol), ali pa s kopanjem slojev, ki so ostali za prazgodovinskimi izsušenimi jezeri (kamena sol). Sol ne vsebuje beljakovin, ogljikovih hidratov, maščob, vlaknin … in kalorij. V neprečiščeni (nerafinirani) soli so le ostanki drugih rudnin, kot so kalcij, magnezij, žveplo, fosfor … In te v neprečiščeni soli vplivajo na živila med kuhanjem.
Kamena sol vsebuje veliko kalcija in zato ostanejo fižol v zrnju in druge stročnice med kuhanjem trde. Teh živil in jedi, ki jih vsebujejo, torej ne bomo solili s kameno soljo.
Tudi sladkorne koruze ne kuhamo v slani vodi.
Kalcij povečuje tudi sprejemljivost vlage v sol (je higroskopen) in zaradi te lastnosti se sol lahko strdi ali pa postane zelo vlažna. Solinarji so izboljšali tehniko shranjevanja s tako kemično obdelavo, da na vsakem zrncu nastanejo majhne bodice, ki preprečujejo, da bi se zrna sprijela.
Vsebnost magnezija daje soli grenak priokus.
Sol uporabljamo v večini receptov za pripravo kruha, ker okrepi beljakovino gluten in pomaga pri nastajanju hrustljave skorje kruha.
Preveč soli pa ovira delovanje gliv kvasovk, zato jo moramo skrbno odmerjati.
Najboljša sol za uporabo v kuhinji je drobna namizna sol, ki je sipka, ali večji kristali čiste morske soli, ki jih zdrobimo s prsti ali zmeljemo v mlinčku. Za boljši okus pa ji lahko dodamo tudi različne dišavnice in eterična olja in tako dobimo aromatične soli z okusom po čebuli, česnu, gobah, luštreku, zeleni …
Skrita sol v hrani
S soljenjem hrane pri mizi zaužijemo petino vse soli. Drugo petino zaužijemo s sadjem, zelenjavo, mesom, ribami, žiti in stročnicami. Vso ostalo količino oziroma največ pa je dobimo iz tehnološko obdelanih živil (natrijev nitrat, natrijev glutaminat, soda …).
Veliko soli vsebujejo sojina omaka, miso, tamar …, ki so zelo priljubljeni za pripravljanje jedi z Daljnega vzhoda, zato jih moramo uporabljati v zelo majhnih količinah. Tudi živila, kot so kruh, žitni izdelki, piškoti … vsebujejo skrito sol, a teh izdelkov ni vedno pametno izločiti iz prehrane.
Najlažje bomo zmanjšali količino zaužite soli z zmernim dosoljevanjem:
vodo, v kateri kuhamo zelenjavo, ne solimo
če hrano solimo pri mizi, je ne solimo med kuhanjem
kuhane jedi in solatne prelive začinimo s svežimi ali posušenimi zelišči in začimbami
izogibamo se živilom, ki so bogat vir soli, kot so jušne kocke, mešanice za omako, prekajeni mesni izdelki, slanina, krompirjevi krispiji, olive v slanici, kislo zelje …
Nadomestki soli
Na voljo je tudi sol, ki vsebuje manj natrija (50 odstotkov natrija in 50 odstotkov kalija), ki pa se je morajo izogibati sladkorni in ledvični bolniki. Sladkorni bolniki v organizmu pogosto zadržujejo kalij, zato je sol z dodatkom kalija zanje lahko nevarna. Ledvični bolniki pa imajo težave z izločanjem kalija, zato morajo paziti, koliko ga zaužijejo.
Koliko natrija potrebujemo
Organizem odraslega človeka potrebuje dnevno najmanj 1,6 gramov natrija. Toliko ga vsebujejo približno štirje grami soli. Poravnana žlička soli pa ga vsebuje pet gramov. Sol sestavlja 40 odstotkov natrija in 60 odstotkov klora. To pomeni, da en gram natrija ustreza 2,5 gramom soli.
Kar priznajte, v vseh letih, odkar je Bill Clinton znano ime, smo slišali že veliko imen, s katerimi so ga obkladali ali dražili. Večina jih ni bila prijaznih, saj so se veselo nanašali na njegovo afero z Monico Lewinsky, a je od tedaj vedno znova dokazoval, da je bilo tisto le spodrsljaj v pomembni mednarodni karieri, v kateri kljub temu, da ni več predsednik ZDA, še vedno nabira točke tako, da pomaga okolju, živalim in ljudem, ki ne morejo povzdigniti glasu.
Medtem ko se v ZDA pripravljajo na nove volitve, je Clinton tokrat seveda podprl predsednika Obamo in na Demokratski konvenciji navdušil tako s svojim govorom kot s svojo pojavo. CNN je celo zapisa,l da je Američane opomnil, zakaj je še vedno najbolj priljubljen in naravno nadarjen politik njihove dežele. A to še zdaleč ni bilo vse.
Lisjak
Najverjetneje je velik plaz na medmrežju povzročila igralka Olivia Wilde (prav tako veganka), ki je zapisala le kratek zapis na družbenem omrežju Twitter: »Bill, dobro si videti.« Dodala je še označbo #veganfox (veganski lisjak), ki pa se je nanašala na njegov videz, ne prebrisanost. Vsi tisti, ki so sledili, so pobrali njeno idejo in jo razširili. Med drugim naj bi tudi Anderson Cooper priznal, da ga je ob Clintonovem nastopu zamikalo, da bi poskusil z vegansko dieto. Mnogi so opozarjali, da je videti mlajši kot tedaj, ko je bil prvič izvoljen za predsednika in mu čestitali za zapeljiv videz.
Clinton zasluge za svojo spremembo pripisuje raziskovalcem, kakršen je tudi dr. Caldwell Esselstyn, priznan srčni kirurg, ki mu je pomagal spremeniti njegove nevarne življenjske navade. Ko je naredil preobrat, je izgubil več kot deset kilogramov in pravi, da se zdaj počuti veliko bolje kot kdajkoli prej v svojem življenju. »V bistvu sem ugotovil, da sem igral rusko ruleto, saj kljub temu, da sem deloma spremenil svoj način prehranjevanja in zmanjšal skupno količino kalorij ob vsakem obroku ter tudi zmanjšal količino holesterola v hrani, ki sem jo jedel, sem v svoje telo še vedno vnašal preveč holesterola, ne da bi vedel, če bo moje telo proizvedlo dovolj encima, ki bi to podprl. A očitno ga ni, saj v nasprotnem primeru ne bi imel te blokado,« je povedal lani.
Učimo že otroke!
Ko se je odločil za spremembo, je hitro opazil rezultate. Njegov apetit je bil skorajda legendaren, ob vstopu v Belo hišo je bil njegov jedilnik sestavljen iz samih zrezkov, hamburgerjev in piščancev, občasno pa tudi rib. Ni bilo mesa, ki ga Bill ne bi vključil na svoj jedilnik. Potem pa je v dveh desetletjih iz vsejedca, ki je oboževal mastne pleskavice, postal vegetarijanec, ki se je počutil bolje in lažje, potem pa še vegan, ki obožuje vso zdravo hrano, ki jo poje in se počuti najbolje do zdaj in kot kaže, žanje več pohval kot kdajkoli prej.
Od leta 2004 je utrpel srčne težave, ki so vodile v štiri žilne obvode (bypass) in dilatacijo ven (angioplastika). Sprva je občasno jedel ribe in priznaval, da je imel veliko srečo, da ni umrl zaradi infarkta. Clinton zdaj uživa prehrano brez mesa in mlečnih izdelkov, brez jajc in skoraj brez olja. »Rad imam zelenjavo, sadje, fižol, stvari, ki jih zdaj rad jem.« Pravi, da ima poleg manjše količine kilogramov tudi več energije. Njegova neprofitna organizacija Clinton Foundation se je povezala z Ameriškim združenjem za srce in spodbuja vadbene programe in zdrava kosila za otroke. Njegov cilj je pomagati otrokom zdravo jesti zdaj, da ne bodo imeli takih zdravstvenih težav kot jih je imel on v prihodnosti.
Če vam stroga dieta in dosledna telovadba ne pomagata olupiti odvečnih kilogramov, poglejte na uro. Na biološko, seveda. Znanstveniki namreč ugotavljajo, da je motnja rutine spanja in prehranjevanja lahko odgovorna za pridobivanje kilogramov in ohranjanje debelosti.
Glede na naše urnike, ki so pogosto prezasedeni in preveč nepredvidljivi, da bi lahko vanje vpletli stalno uro za kosilo (kaj šele vključno z zajtrkom in večerjo). Dr. Cathy Wyse z Univerze v Aberdeenu pravi, da vam spanje in prehranjevanje ob istem času kot tudi spanje v popolni temi lahko pomaga ohranjati vitko linijo.
Pomembnost svetlobe
V štiriindvajsetih urah, ki jih imamo dnevno na voljo, je cikel spanja, zbujanja, prehranjevanja in prebavljanja izredno pomemben, saj aktivira procese v vseh celicah človeškega telesa in vpliva tudi na sproščanje hormonov, ki uravnavajo presnovo in druge funkcije. Svetloba je tudi sila, ki nadzira biološko uro rastlin, živali in ljudi ter jih sinhronizira z Zemljinim kroženjem okrog Sonca.
Dr. Wysova pravi: »Električna svetila so omogočila človeku, da je premagal starodavno sinhronizacijo med ritmom ljudi in okolja. V zadnjem stoletju, je dnevni ritem obrokov, spanja in delovnega časa postopno izginil iz naših življenj. Človeška ura se bori, da bi ostala uglašena z našim izredno nepravilnim načinom življenja in prepričana sem, da to povzroča presnovne in druge zdravstvene težave, in poveča verjetnost debelosti.«
Vmešavanje v našo telesno uro je pravzaprav vmešavanje v biološko uro oziroma cirkadialni ritem, kar povzroči spremembo genov v jetrih, ki nadzorujejo razgradnjo maščob in glukoze. Ko je normalen vzorec svetlobe in teme prekinjen, pridobivamo kilograme, četudi ne jemo veliko več kot običajno. »Ne vemo, kako ta mehanizem deluje, vendar je pri uravnavanju presnove cirkadialni ritem vsekakor bolj pomemben kot smo domnevali, da je.«
Meni tudi, da je razlog za relativno hitro povečanje svetovne debelosti v razvitem svetu bolj zapleteno. Krivda ni le v napačni prehrani in pomanjkanju gibanja. »Če obstaja ena stvar, ki je gotova glede debelosti, je to dejstvo, da gre za kompleksno mešanico načina, kako živimo, kaj jemo, kdaj spimo in kakšno službo imamo. Cirkadialni ritem je nekaj, kar moramo imeti vedno v mislih.« Morda nas bo ta nova ugotovitev prisilila v več počitka, v bolj urejene navade spanca, redno prehranjevanje in zavedanje, da moramo svojemu telesu vedno prisluhniti. Po pravici povedano, kaj pa sploh lahko izgubite razen nekaj centimetrov okrog pasu?
Povrhu tega je skoraj vsakemu pralnemu sredstvu danes dodan še koktajl umetnih dišav, narejenih iz nafte. Umetne vonjave, ki po zatrjevanju proizvajalcev napolnijo naše domove z raznimi vonji gorske in druge svežine, ljudem lahko 
Do drastičnega padca bi utegnilo priti samo v pogojih močnega znojenja ali kadar zaradi hude kronične driske ali bolezni ledvic telo ni sposobno zadrževati natrija. Razlogov, ki govorijo v prid zmanjšanju vnosa soli, je torej veliko. V nadaljevanju navajamo nekaj konkretnih nasvetov, kako zmanjšati uporabo kuhinjske soli.
