Koliko “naravne” kozmetike je res naravne?

    Kamilični čaj proti vnetju, med za hitrejše celjenje ran in oljčno olje za opekline. Kolikokrat smo že po piku insekta, izpuščaju ali pri suhi koži najprej pogledali v babičino lekarno za kak naravni pripravek?! Vedno bolj popularni pa so naravni izdelki, ki polnijo police drogerij in lekarn, in zdi se, da uporabniki vse pogosteje posegamo po njih. Pa je »naravno« res naravno?

    Je že tako, da besedne zveze naravna kozmetika ne gre jemati preveč dobesedno. Najboljši približek osnovnemu pomenu je kozmetični pripravek, ki ga pripravimo kar v domači kuhinji ali kopalnici. In če se posebno v vročih dneh vse prevečkrat spomnimo, da koža z znojenjem izloča iz telesa strupene snovi, pa se žal premalokrat zavemo, da naš največji organ deluje tudi v nasproti smeri – kar 60 % vseh snovi v kozmetičnih proizvodih se namreč absorbira skozi kožo v telo. Zato je še kako pomembno, kaj »napackamo« nase.

    Naravna kozmetika

    Tudi embalaža naj bo iz biološko razgradljivih snovi!

    Naravno kozmetiko najlažje prepoznamo po različnih oznakah – certifikatih, ki potrjujejo, da izdelek res sodi med naravne. Po besedah Zveze potrošnikov Slovenije sta omembe vredna predvsem dva certifikata, to sta BDIH in NaTrue.

    Standard BDIH je bil izdan že leta 1995 kot prvi za t. i. naravno kozmetiko, podeljuje pa ga nemško industrijsko in trgovsko združenje. Dobi ga izdelek, ki vsebuje naravne sestavine, posebno določeno pa je tudi, katere izmed njih morajo biti organsko pridelane. Dovoljuje uporabo konzervansov, ki so identični tistim v naravi. To so na primer salicilna kislina, benzojska in sorbinska kislina ter njune soli in benzilni alkohol. Proizvodni proces posameznega izdelka seveda poteka po strogo nadzorovanih postopkih, kar je pravzaprav pogoj za pridobitev certifikata. Slednjega prejmejo le izdelki, katerih sestavine niso bile preizkušene na živalih, ki ne vsebujejo sintetičnih dišav in barvil, parafinov, silikonov, naftnih derivatov, etoksiliranih surovin, anorganskih soli in mineralov (čeprav so tukaj dovoljene izjeme), živalskih sestavin in gensko spremenjenih organizmov. Prepovedano je tudi obsevanje izdelkov, embalaža le-teh pa mora biti iz biološko razgradljivih sestavin.

    PREBERITE TUDI:  Ekokviz 2013: tekmovanje v znanju o energiji in energetiki

    Naravno in ekološko

    Vseevropski standard NaTrue je pripravila mednarodna zveza predstavnikov proizvajalcev in prodajalcev kozmetike, kot so Dr. Hauschka, Weleda, Laverana, Primavera, Santaverde in druge. Pred tremi leti so izdali standarde za tri ravni, ki so označene z zvezdicami: z eno zvezdico označujejo “naravno” kozmetiko, z dvema “naravno in ekološko” in s tremi zvezdicami “ekološko” kozmetiko. Pri proizvodnji surovin in sestavin so dovoljeni fizikalni procesi, kot so stiskanje, kondenzacija, sušenje … Ni pa dovoljena uporaba gensko spremenjenih organizmov, klora, obsevanja sestavin ali izdelkov.

    Naravna kozmetika ima na svoji embalaži praviloma katero od naslednjih oznak: EKO – BIO CERTIFIKAT, CERTIFIKAT DEMETER ali že omenjena BDIH in NaTrue. So pa v Evropi med najdolj priznanimi standardi za naravno in ekološko kozmetiko tisti, ki so jih predpisale organizacije ECOCERT (Francija), COSMEBIO (Francija), AIAB/ICEA (Italija), SOIL ASSOCIATION (Velika Britanija), BIOGARANTIE (Belgija) in že omenjeni BDIH (Nemčija).
    Zdi se, da se za prihodnost nadzora nad kvaliteto naravnih izdelkov ni bati, saj so zgoraj omenjeni akreditirani organi za podeljevanje certifikatov izdali najnovejši standard za naravno in ekološko kozmetiko. Vseh šest nacionalnih standardov so tako združili v en sam, vseevropski standard COSMOS, ki zajema delitev na naravno in ekološko kozmetiko tako, kot to predpisujejo že posamezni standardi omenjenih ustanov.

    Preverite sestavine

    Pa vendar moramo biti tudi pri izbiri izdelkov z napisom »naravno« previdni. Številni izdelki, ki jih omenjeni napisi sicer krasijo, namreč vseeno vsebujejo številne škodljive sestavine in niso stoprocentno naravni. Po svetu namreč veljajo različni predpisi, ki dovoljujejo oznako naravno. V Evropski uniji, na primer, velja, da se z napisom naravno ali organsko označujejo izdelki, ki vsebujejo vsaj 2 % naravnih sestavin, kar pa je odločno premalo. Ko boste naslednjič vzeli v roke kak »naravni« izdelek, podrobno preberite, katere sestavine vsebuje. Če zasledite sodium laureth sulfate ali sodium lauryl sulfate (SLES/SLS), ethyl paraben, methyl paraben, propyl paraben, butyl paraben in isobutyl paraben ali E216, potem izdelek zagotovo ni naraven niti neoporečen, kar zadeva vpliv na naše zdravje. Poplava oznak, kot so »bio«, »eko« ali »organsko«, je velika, saj predstavlja tudi odlično marketinško strategijo. Pravil namreč, ki bi urejala tovrstno označevanje, še ni.

    PREBERITE TUDI:  Neem – vse, kar potrebujete za lepše lase in kožo

    Arhiv Zdravja

    Povejte svoje mnenje - kometirajte

    1 komentar

    1. Ah ja, tale zveza potrošnikov je nezanesljiva in tile podatki niso pravilni. 1. BDIH certifikat sploh ni ekološki, ampak le priporoča uporabo ekoloških sestavin, 2. Natrue certifikat je narejen s strani proizvajalcev in ni neodvisna organizacija. Na prvem mestu sta Soil Association in NOP USDA, nato ecocert, potem pa sledijo vsi ostali.

    Comments are closed.