Etika in vegetarijanska prehrana

Etično prehranjevanje je vsekakor temeljni kamen vsake duhovnosti. Veliko ljudi se namreč zaveda, da se po zakonu karme vse akcije telesa, govora in uma, vrnejo v povsem isti meri in z enako energijo, s katero so bila storjena. Samsara je namreč krog jedenja in beg iz te ječe je mogoč z nenasiljem in ahimso. Še posebej to velja za prehrano, kajti staro reklo pravi: “Povej mi, kaj ješ in povem ti, kdo si!” V čudoviti knjigi Adiradže dasa – Krišnova kuhinja je natančno razložena etika vegetarijanskega prehranjevanja. Najbolj poduhovljeni ljudje pa jedo le plodove rastlin, tako da ne ubijajo niti teles rastlin, ki jim dajejo hrano. Prehranjevanje na takšen način ne ustvarja nobene nove karme in zato ne prinaša nobenih karmičnih posledic …

Problem nasilja rojeva vegetarijance

Med vegetarijanci prevladujejo ljudje, ki razumejo, da lahko k mirnejši družbi pripomoremo samo tako, da najprej rešimo problem nasilja v lastnih srcih. Zato ni presenetljivo, da so tisoči ljudi iz vseh družbenih razredov pri iskanju resnice postali vegetarijanci. Vegetarijanstvo je zelo pomemben korak proti boljši družbi in če začnete razmišljati o vseh njegovih dobrih straneh, se boste znašli v družbi mislecev, kot so Pitagora, Sokrat, Platon, Klement Aleksandrijski, Plutarh, Leonardo da Vinci, kralj Ašoka, Jezus Kristus, Mohamed, Montaigne, Percy Bysshe Shelley, Voltaire, Benjamin Franklin, Jean Jacques Rousseau, Lamartine, Henry David Thoreau, Lev Tolstoj, Ralph Waldo Emerson, George Bernard Shaw, Albert Einstein, Rabindranath Tagore, Mahatma Gandhi, Albert Schweitzer, Rudolph Steiner in mnogi drugi. Esej z naslovom The Ethics of Vegetarianism, ki je izšel v časopisu Ameriškega društva vegetarijancev in ki ga deloma povzemamo, nazorno razkriva zmotnost prepričanja o “humanem klanju živali”:

PREBERITE TUDI

Izognite se tem 5 ključnim napakam pri uporabi zakona privlačnosti, ki vam preprečujejo obilje

 Mnogi ljudje mislijo, da dandanes živali koljejo “na human način” in ta misel jih je zazibala v nekakšno samozadovoljnost, zaradi katere že vnaprej zavračajo vsako možno pripombo glede humanosti prehranjevanja z mesom. Žal pa te  predstave nimajo nič skupnega z resničnim življenjem… in tudi ne s smrtjo.

Celo življenje ujetih, za hrano namenjenih živali je nenaravno – redijo jih z umetno hrano, okrutno jih kastrirajo in poživljajo s hormoni, nazadnje pa jih v neznosnih razmerah pripeljejo na mesto, kjer jih čaka okrutna smrt. Zaporne ograje, električni sunki ter nepopisna groza in strah – vse to je del “sodobne” reje, transporta in klanja živine. Kdor odobrava vse to in nasprotuje le brezsrčni okrutnosti, s katero se žival sreča zadnjih nekaj sekund življenja, pači pomen besede “human”.

Resnica o klanju živali ni niti najmanj prijetna – prizori iz komercialnih klavnic so kakor podobe iz pekla. Cvileče živali omamljajo s kladivi, z električnimi šoki in pištolami, ki povzročijo pretres možganov. Potem jih obesijo za noge in jih po mehaniziranem tekočem traku pomikajo skozi tovarno smrti. Še živim jim režejo vratove in sekajo meso s telesa.

Veliki o klanju in uživanju

Mnogi ljudje bi se prav gotovo odločili za vegetarijanstvo, če bi obiskali klavnico ali pa če bi morali sami ubijati živali, ki jih jedo. Kdor uživa meso, bi si nujno moral ogledati notranjost klavnice.

Že v starogrških časih so se mnogi misleci zavedali okrutnosti ubijanja živali. Veliki matematik Pitagora je dejal: “O bližnji moji, ne onečastite si teles z grešno hrano. Na poljih je dovolj žita, z velikimi jabolki obtežene jablane povešajo veje do tal in trte so dobro obrodile. Na voljo nam je zelenjava, ki jo lahko na ognju skuhamo skupaj z raznimi zelišči, pa tudi mleka in dišečega medu nam ne primanjkuje. Zemlja daje obilo neomadeževane hrane in nam ponuja pojedino, za katero nista potrebna klanje in prelivanje krvi. Z mesom tešijo lakoto samo živali, pa še te ne vse: konji, govedo in ovce se namreč hranijo s travo.”

V razpravi z naslovom O uživanju mesa je rimski avtor Plutarh napisal: “Ali se vam res zdi nenavadno, da se je Pitagora vzdržal mesa? Sam se raje sprašujem, po kakšnem naključju in v kakšnem duševnem stanju se je prvi človek z usti dotaknil strnjene krvi in ponesel k ustnicam meso mrtvega bitja. Kdo je lahko na mizo postavil mrtva, postana telesa ter si jih drznil imenovati hrana, ko pa so vendar še pred kratkim mukala, tekala in živela…? Te živali vsekakor niso levi in volkovi, ki bi jih ubijali v samoobrambi. Nasprotno, za te nam ni mar, koljemo pa nedolžna, krotka bitja, ki nimajo krempljev in zob, s katerimi bi nas lahko poškodovala. Da bi dobili malo mesa, jih prikrajšamo za sonce, svetlobo in življenje, do katerih imajo pravico po rojstvu in bitju.”

Potem je mesojede ljudi takole izzval: “Če že razglašate, da ste bili ustvarjeni za tako hrano, pa sami ubijte, kar želite pojesti. Vendar storite to le z lastnimi močmi, brez pomoči mesarskega noža, gorjače ali sekire.”

Pesnik Shelley je bil zaprisežen vegetarijanec. V razpravi V zagovor naravne prehrane je zapisal: “Kdor zagovarja stališče, da so živali primerna hrana za človeka, naj napravi poskus, ki bo dokončno pokazal, ali je to res. Naj odgovori na Plutarhov izziv ter z zobmi raztrga živo jagnje, zagrize v njegovo drobovje in si poteši žejo s kadečo se krvjo… Le tedaj se bo zares dosledno držal svojih načel.”

Lev Tolstoj pa piše: “Kdor ubija živali, da bi jih jedel, v sebi brez potrebe zatre najvišje duhovno čustvo – sočutje ter usmiljenje do sebi podobnih živih bitij – in zaradi nasilja nad lastnimi čustvi  postane okruten.” Opozoril je tudi: “Kako lahko pričakujemo na zemlji slogo in mir, če pa so naša telesa živi grobovi ubitih živali?”

Spoštujmo svet

Ko izgubimo spoštovanje do živalskega življenja, ga izgubimo tudi do človeškega. Pred dva tisoč šeststo leti je Pitagora dejal: “Tisti, ki ubijajo živali, da bi jedli njihovo meso, so zmožni pobiti tudi pripadnike lastne vrste.” Sovražnikovih pušk, bomb in raket se vsi bojimo, pred bolečino in strahom, ki ju sami povzročamo, pa si zatiskamo oči. Za hrano vsako leto zakoljemo več kot 1,6 milijarde glav domačih sesalcev in 22,5 milijard glav perutnine. Letno je ubitih tudi na trilijone rib. Omeniti velja še desetine milijonov živali, ki končajo v medicinskih raziskovalnih laboratorijih ali pa jih ubijejo zaradi krzna, kože ali pa na “športnem” lovu. Ali lahko zanikamo, da zaradi take okrutnosti ne postanemo tudi sami bolj okrutni?

Leonardo da Vinci je zapisal: “Človek je pravzaprav kralj zveri, saj jih po okrutnosti prekaša. Ljudje živimo za ceno življenj drugih. Živa pokopališča smo!” Dodal je še: “Prišel bo čas, ko bodo ljudje gledali na ubijanje živali, kakor danes gledajo na ubijanje ljudi.”

Po besedah Mahatme Gandhija imajo med razlogi, zaradi katerih se človek odloči za vegetarijanstvo, etična načela veliko večjo težo od zdravstvenih razlogov. “Če želimo duhovno napredovati, je nujno, da na določeni stopnji nehamo ubijati nam bližnja bitja za zadovoljitev svojih telesnih potreb,” je dejal. “O veličini naroda in o njegovi moralni razvitosti lahko sodimo po tem,” je dodal, “kakšen je njegov odnos do živali.”

Argumente pa imata obe strani

V času vedno bolj izrazitega iskanja “prave poti”, zdravega življenja in ravnovesja na Zemlji postaja kampanja proti uživanju mesa vse bolj agresivna. Ni čudno, da se je – pod pritiski “edino zveličavne resnice o mesojedstvu” sčasoma izoblikovala struja, ki na zadevo gleda nekoliko drugače. Pri tem ne gre samo za nekakšne nenačelen upor ali kljubovanje niti za k-pravičnosti-in-enakosti-usmerjeno gibanje tistih, ki ne marajo pritiskov. Gre za znanstveni pristop določenega kroga raziskovalcev, ki se ukvarjajo med drugim tudi s prehrano v paleolitiku in kaže, da njihovi izsledki – seveda popolnoma osvobojeni predsodkov in sentimenta – vegetarijanstvu niso najbolj všeč, kajti reakcije je že mogoče začutiti. “Beyond Vegetarianism” je torej tista sodobna filozofska smer, ki na življenje gleda nekoliko drugače, morda malo bolj pragmatično, od tega, na primer, da človeško zobovje kljub vsemu kaže, da je bilo ustvarjeno TUDI za trganje in žvečenje, ne le za uživanje plodov, pa do tega, da bo rastlina, ki je sicer zaradi etičnih načel ne bomo uničili, da bi se hranili z njo, končala v počasnem odmiranju in gnitju. Pa še kaj bi se našlo.

Obe strani imata torej argumente. Glede na zagretost obeh polov pa bo verjetno tudi še naprej najbolje, da si o tem, kakšne vrste hrano si bi izbral, vsakdo mnenje ustvari sam. Če le zna poslušati svoj lastni organizem, se bo nedvomno odločil pravilno.

Sonja A. Mrak