Radioaktivno sevanje je naravni pojav, s katerim človeštvo uspešno sobiva že od svojih najzgodnejših dni. Naša telesa so se nanj hočeš nočeš morala navaditi, saj smo vsak trenutek našega življenja dobesedno preplavljeni z različnimi oblikami radioaktivnega sevanja. Skozi nas vsak dan švigajo nešteti delci, ki so posledica radioaktivnega razpadanja elementov v tleh, ozračju in oceanih.
Radioaktivni elementi v naši hrani
Radioaktivni elementi so tudi v hrani in pijači, ki jo zaužijemo, nekaj pa jih je celo stalno prisotnih v naših telesih, saj so nepogrešljivi gradniki življenja. Radioaktivnost je torej popolnoma naraven pojav, do katerega pa je vendarle treba zavzeti previdno držo, saj je lahko izpostavljenost radioaktivnemu sevanju v večjih količinah izredno škodljiva za zdravje in se lahko konča celo s smrtjo.
Previdnost je ključnega pomena
Prav previdnost pa je, na žalost, nekaj, česar je bilo v nesreči v jedrski elektrarni v Fukušimi odločno premalo. To, na papirju sicer izredno varno elektrarno, ki je bolj ali manj brez težav prestala enega najhujših potresov v zgodovini Japonske z zastrašujočo magnitudo 8,9, je nekaj ur pozneje zadel uničujoč cunami, ki je preplavil njene pomožne generatorje, namenjene hlajenju reaktorskih sredic v nujnih primerih, in tako zapečatil njeno usodo. Sledilo je več eksplozij, zaradi katerih je prišlo do uhajanja radioaktivnih snovi v ozračje, oblasti pa so bile prisiljene evakuirati okoliško prebivalstvo v radiju več deset kilometrov.
S to katastrofo so se v javnosti spet odprla številna vprašanja o varnosti uporabe jedrske energije. Veliko ljudi meni, da bi se morali jedrski energiji v resnici popolnoma odpovedati, češ da jedrske elektrarne že same po sebi predstavljajo nevarnost za človeštvo in naravno okolje. Vendar pa je odgovor na to pereče vprašanje žal nekoliko bolj zapleten.
Jedrska energija je med najčistejšimi
Za razjasnitev nekaterih vidikov tega vprašanja smo zaprosili dr. Igorja Jenčiča, vodjo Izobraževalnega centra za jedrsko tehnologijo na Inštitutu Jožef Stefan, kjer se urijo bodoči operaterji Jedrske elektrarne Krško. Po njegovih besedah je naša nuklearka popolnoma varna, katastrofa takšnih razsežnosti, kot je bila Fukušima, se pri nas ne bi mogla zgoditi. Niti v primeru najhujšega potresa, ki bi bil na območju Slovenije še možen in se zgodi kvečjemu enkrat na sto let. »Jedrska elektrarna Krško je zgrajena tako, da bi varno prestala potres, ki bi na Dolenjskem in v širši okolici povzročil na tisoče mrtvih.«
Ob spraševanju o potencialnih katastrofalnih posledicah eksplozije reaktorja v Krškem, za katero pa je, pravi dr. Jenčič, izredno malo verjetno, da bi do nje kadarkoli prišlo, se mnogi sprašujejo tudi, kakšno obremenitev za okolje predstavlja elektrarna ob normalnem obratovanju. »V normalnem režimu delovanja JEK v okolje spušča nekaj plinastih radioaktivnih snovi, za katere pa obstajajo stroge omejitve, ki so preračunane tako, da bi bil njihov učinek celo za koga, ki bi živel na njenem dvorišču, približno tisočkrat manjši od učinka naravnega sevanja ozadja. Poleg tega imajo ti radioaktivni elementi, ki jih elektrarna spušča v okolje, v glavnem precej kratko razpolovno dobo, pri večini nekaj dni, najdlje pa se v okolju zadrži tritij, ki ima razpolovno dobo dvanajst let.«
To pomeni, da so predstave ljudi o nepopravljivi škodi za okolje, ki bo še tisočletja ostalo onesnaženo z jedrskimi odpadki, napačne. »Potrebno je ločiti med izpusti in naravnim iztekom življenjske dobe jedrskega goriva. Vsako leto JEK proizvede okoli dva kubična metra izrabljenega goriva, ki je zelo radioaktivno. Vendar pa je njegovo hranjenje tehnično izredno preprosto, strah javnosti pred njimi pa zgolj psihološkega izvora. Te odpadke preprosto zapremo v sode in jih shranimo v betonski bunker, kjer nimajo prav nobenega vpliva na okolje.« Čez čas bo mogoče tudi te odpadke ponovno uporabiti – v razvoju je namreč t. i. četrta generacija jedrskih reaktorjev, ki bodo lahko uporabljali to izrabljeno gorivo ter na ta način iz njega iztisnili še več energije in istočasno zmanjšali tako njihovo radioaktivnost kot dobo, ki je potrebna, da nehajo sevati.
Ob tem je na mestu tudi primerjava z drugimi energetskimi viri, ki so nam trenutno na voljo. Dr. Jenčič poudarja, da je elektrika iz jedrske elektrarne pravzaprav najčistejša med vsemi neobnovljivimi viri. »Malo ljudi pozna dejstvo, da tudi pri kurjenju premoga v termoelektrarni iz dimnika uhajajo določene radioaktivne snovi. Resda jih je malo, pa vendarle. Da ne govorimo o onesnaženju, ki ga povzroča izkopavanje premogove rude na območjih rudnikov. Tako pridemo do spoznanja, da je nastanek okoljske škode zaradi jedrske elektrarne skoraj neverjeten scenarij, pri elektrarnah na premog pa je to že kar pravilo. Vendar pa do kurjenja premoga nihče nima moralnih zadržkov, nikogar ne motijo ne uničeno okolje, ne umiranje rudarjev, ki ta premog izkopavajo iz globin zemeljske skorje.« Ob vsej škodi, ki jo okolju povzročamo z avtomobili na fosilna goriva in tonami plastičnih odpadkov, se zdi strah pred jedrsko energijo resnično nekoliko neracionalen.
Kot kaže, se jedrski energiji še ne bomo mogli tako kmalu odpovedati. Fosilnih goriv je namreč čedalje manj in v najboljšem primeru zadoščajo le še za nekaj stoletij, za obnovljive vire pa je nemogoče pričakovati, da bodo sploh kdaj pokrili vse potrebe človeštva. Tako je najbolje, da se o radioaktivnosti čim bolj izobrazimo in spoznamo njene dobre in slabe plati.
O procesih v človeškem telesu, ki so povezani z radioaktivnim sevanjem, smo se pogovarjali s prof. dr. Zvonimirjem Rudolfom, predstojnikom Katedre za onkologijo in radioterapijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Zanj je radioaktivno sevanje kovanec z dvema zelo različnima obrazoma, saj je istočasno lahko vir bolezni in pot do ozdravitve. »V medicini radioaktivno sevanje poznamo že več kot sto let, vse odkar je Wilhelm Conrad Röntgen leta 1895 odkril, da lahko z elektromagnetnim sevanjem, ki ga je poimenoval žarki X, slika strukture in organe v notranjosti telesa, npr. kosti. Naprava se je v prihodnjih desetletjih izredno uveljavila na področju diagnostike, iz nje pa se je kasneje razvila radioterapija, ki radioaktivno sevanje izkorišča za zdravljenje rakavih tkiv. Radioterapija pravzaprav izkorišča smrtonosnost radioaktivnih žarkov za uničevanje malignih tvorb v telesu. Rakave celice obsevamo z ozkim snopom teh žarkov, zato odmrejo. Učinek je enak, kot če bi te tvorbe izrezali.«
Prav v radioterapiji se jasno zrcali dvojna narava radioaktivnega sevanja. Kot pojasnjuje dr. Rudolf, bi bila obsevalna doza, ki jo med posamezno seanso usmerimo na zelo majhno območje pacientovega telesa, tako rekoč hipno smrtna, če bi jo ta prejel z vsem telesom. »Ker naše medicinske naprave to sevanje usmerjajo v zelo ozek snop žarkov, dejansko uničujejo le maligno tkivo, širših posledic pa ne puščajo. Pacient gre lahko po posegu mirno domov, brez strahu za svoje zdravje ali zdravje svojih bližnjih.«
V resnici smo z radioaktivnim sevanjem, ki izvira iz razpadanja radioaktivnih elementov v zemeljski skorji, ozračju in vesolju, dobesedno preplavljeni vsak trenutek naših življenj. In naša telesa so se na to popolnoma prilagodila. »Vsako celico v našem telesu dobesedno bombardirajo ti nevidni delci in pri tem neizogibno prihaja do poškodb. Lahko npr. neposredno poškodujejo njeno jedro ali pa njen genetski material. Še več je posredne škode, do katere pride, ko sevanje iz atomov v telesu izbija elektrone in jih spreminja v proste radikale. To so izotopi, ki so električno nabiti in se izredno agresivno vežejo na okoliške atome, pri tem lahko zmotijo normalne biološke procese v telesu,« pojasnjuje dr. Rudolf. A čeprav se vse skupaj sliši precej strašljivo, ni razloga za preplah. Narava nas je namreč opremila z izredno učinkovito zaščito. »Naš organizem premore vse polno t. i. reparatornih ali popravljalnih mehanizmov, ki sproti odpravljajo napake.
Proti prostim radikalom se tako človeško telo bori z antioksidanti, kot so vitamin C, betakaroten itd., sposobno je celo popravljati nastalo škodo na genetskem zapisu. Pri tem je popolnoma vseeno, ali se človek prehranjuje in živi zdravo ali ne, ti mehanizmi delujejo neodvisno od tega. Je pa res, da se z leti napake kopičijo in jih je čedalje težje sproti popravljati. In ko jih je enkrat preveč, nastane rak. Enak učinek imajo tudi izredno velike doze sevanja, ki presegajo sposobnost reparacije organizma.« Ker pa se s temi običajen človek nikoli ne sreča, nam kot bistven dejavnik za nastanek rakavih obolenj ostane le še starost. Prav zato smo že od samih začetkov spremljanja incidence raka v zahodnem svetu priča stalnemu porastu števila rakavih bolnikov – ker pač ljudje živimo čedalje dlje in s tem povečujemo verjetnost, da se nam bo sčasoma razvil rak. »V ZDA so celo naredili projekcijo, po kateri bi ob hipotetični življenjski dobi 120 let čisto vsak moški prej ali slej dobil raka na prostati,« pojasnjuje dr. Rudolf.
Najhuje je, če radioaktivno snov zaužijemo
Radioaktivno sevanje torej ni nujno nekaj absolutno slabega, gre pravzaprav za naravni pojav, s katerim se je človek naučil živeti tako kot z letnimi časi ali izmenjavanjem dneva in noči. Drugače pa je, če radioaktivno snov zaužijemo – takrat lahko nastanejo hude zdravstvene posledice, saj se lahko radioaktivne snovi nakopičijo v telesnih organih, od koder jih ni več mogoče odstraniti. Teoretično bi lahko radioaktivne snovi v naše telo prišle ob hujši jedrski nesreči ali eksploziji atomske bombe kje blizu nas. To se je sicer zgodilo zgolj nekajkrat v zgodovini človeštva, prvič med atomskim bombardiranjem Hirošime in Nagasakija, pa tudi pri nesreči v Černobilu pred dvajsetimi leti in nedavno v Fukušimi. Pri tem je treba poudariti, da je do »okužbe« okoliškega prebivalstva z radioaktivnimi snovmi prišlo le na izredno omejenem območju nekaj deset kilometrov okoli radioaktivnega vira. Glavno nevarnost pri tovrstnih nesrečah pomeni radioaktivni jod, saj lahko zaide v ščitnico, iz nje izrine običajni jod ter povzroči nepopravljive poškodbe zaradi sevanja. Za take primere ima naše ministrstvo za zdravje pripravljen preventivni ukrep razdeljevanja tabletk kalijevega jodida celotnemu prebivalstvu. Te tabletke lahko ob pravočasnem zaužitju radioaktivnemu jodu preprečijo, da bi se naselil v ščitnico, in tako omejijo njegove posledice.
Vendar je to izredno skrajen primer, do katerega je, kot rečeno, prišlo samo nekajkrat v zgodovini človeštva. Običajne doze naravnega sevanja in umetnega sevanja, ki smo jim izpostavljeni vsak dan, pa, kot kaže, niso problematične. Ali po besedah dr. Rudolfa: »Morda se moramo radioaktivnemu sevanju danes celo zahvaliti, da smo takšni, kot smo. Nekateri namreč menijo, da je sevanje eden od dejavnikov pri poganjanju evolucije s spodbujanjem mutacij v organizmih in posledičnim razvojem novih življenjskih oblik, katerega končni rezultat je prav človek, z vsemi svojimi odlikami in slabostmi.«
Koliko sevanja je preveč?
Graf prikazuje sevalne doze, ki jih prejmemo v vsakodnevnem življenju, ter njihove posledice.
- 20.000 mSv – Kognitivna onesposobljenost, krči, smrt v nekaj urah po obsevanju.
- 10.000 mSv – Notranje krvavitve, smrt v dveh tednih po obsevanju
- 6000 mSv – Povprečna obsevalna doza pri delavcih, ki so sanirali ruševine černobilskega reaktorja in umrli v enem mesecu po obsevanju.
- 3000 mSv – 50-odstotna možnost za preživetje.
- 700 mSv – Slabost in bruhanje v nekaj urah po obsevanju.
- 400 mSv – Najvišja sevalna doza na uro, izmerjena v Fukušimi na dan 14. marca 2011
- 350 mSv – Doza, ki so jo prejeli evakuirani prebivalci v bližnji okolici černobilskega reaktorja
- 100 mSv – Povečana verjetnost za raka.
- 10 mSv – Obsevalna doza, ki jo prejmemo ob slikanju celotnega telesa z računalniško tomografijo.
- 6,9 mSv – Obsevalna doza, ki jo prejmemo ob slikanju prsnega koša z računalniško tomografijo.
- 2,4 mSv – Letna obsevalna doza zaradi naravnega sevanja ozadja.
- 1,02 mSv – Obsevalna doza, izmerjena v Fukušimi na dan 12. marca 2011
- 0,04 mSv – Obsevalna doza pri slikanju dojk z mamografom.
- 0,01 mSv – Obsevalna doza pri rentgenskem slikanju zob.
- 0,016 µSv (ali 0,000016 mSv) – Maksimalna letna izpostavljenost prebivalstva v Brežicah zaradi normalnega obratovanja JEK.
Jure Škerl, arhiv Zdravja, Foto: Matic Bajželj, Dreamstime
