Konoplja kot alternativno zdravilo?

Uporaba konoplje v zdravilstvu je kontroverzna. Ponekod jo spodbujajo in je zakonita, drugod ji močno nasprotujejo. Že dolgo je znano, da lahko uporaba konoplje pripomore k izboljšanju nekaterih znakov multiple skleroze. Ugotavljali so tudi, da so kanabinoidi primerni za lajšanje bolečin, tako akutnih kot kroničnih. Predvsem je znan učinek kanabinoidov proti slabosti in bruhanju, ki se pojavi kot neželeni učinek pri kemoterapiji.

Navadna konoplja (Cannabis sativa) ter dve podvrsti, indijska konoplja (Cannabis sativa ssp. indica) in vrsta Cannabis sativa ssp. ruderalis, spadajo v družino konopljevk (Cannabinaceae). Kot zanimivost lahko povemo, da je konoplja sorodnica hmelja (Humulus lupulus), ki je ravno tako konopljevka, vendar hmelj nima enakih farmakoloških lastnosti.

Dobro prijemališče

Konoplja vsebuje učinkovine, imenovane kanabinoidi, med katerimi je najpomembnejši tetrahidrokanabinol ali krajše THC. Kanabinoidi se nahajajo v listih, najbolj zgoščeni pa so v ovršnih listih in smoli. Največ jih vsebuje podvrsta indijska konoplja. Zaradi tetrahidrokanabinola je konoplja nekaj posebnega. Z vzgojo kultivarjev in pri posebnih pogojih gojenja je moč vsebnost te učinkovine povečati. Poglejmo, kako pravzaprav deluje in zakaj prijemlje v našem organizmu.

Vsaka učinkovina ima v organizmu neko vezavno mesto ali prijemališče, na katerega se prilega (kot ključ v ključavnico). S tujko tako mesto imenujemo receptor. Gre pa za molekulo, ki mora biti sposobna prepoznati ta ključ. Posledica vezave učinkovine z receptorjem je učinek, ki ga zaznamo kot na primer zmanjšanje bolečine, spremembo krvnega tlaka ali pospešeno bitje srca. Da tak receptor lahko obstaja, mora obstajati neki notranji (endogeni) ključ ali ligand, ki se bo nanj vezal. Zakaj v konoplji nastaja tetrahidrokanabinol, je težko odgovoriti, poznamo le mehanizem njegovega nastanka, ne pa vzroka. Zanimivo vprašanje je tudi, zakaj ima človek receptorje zanj.

Najprej povejmo, da je v človeških možganih kar stokrat več prijemališč za kanabinoide, kot tudi imenujemo spojine v konoplji, kot je prijemališč za opioide (morfin in podobne spojine). V možganih nastajata dve spojini, ki se vežeta na kanabinoidne receptorje:

• anandamid, ki so ga leta 1992 izolirali iz možganov svinje in ga poimenovali po sanskrtski besedi ananda, kar pomeni blaženost, in
• 2-arahidonglicerol (2-AG).

Učinki anandamida so podobni učinkom tetrahidrokanabinola, vendar ima prvi šibkejše in krajše delovanje. 2-AG je v možganih bistveno več kot anandamida, domnevajo pa, da vpliva na kratkotrajni spomin in povzroči neko vrsto fiziološkega pozabljanja, podobno kot THC. Lahko bi rekli, da oslabi kratkotrajni spomin, kar je vidno v težavah z govorom in v prekinjanju miselnega toka. Anandamid naj bi imel analgetičen učinek (blaži bolečino), vpliva pa tudi na dejavnost gibal, podobno kot THC. Seveda pa se mora tetrahidrokanabinol, ki je vezan na ustrezna prijemališča, tudi razgraditi, saj bi v nasprotnem primeru učinek kar trajal. Za to poskrbi posebni encim, za katerega so ugotovili, da razgradi anandamid in verjetno tudi tetrahidrokanabinol. Subjektivne učinke, takšne torej, ki jih zaznamo pri uživanju marihuane ali hašiša, razdelimo v tri skupine:

Pot do možganov

Bistveni razlog za uživanja marihuane in podobnih drog iz konoplje je občutek evforije in vzhičenosti, povezan z občutkom ‘lahkosti’ in s spremenjenim zaznavanjem časa in prostora.  Pozitivni občutki so v veliki meri odvisni od odmerka, pričakovanj, načina uporabe, okolja in osebnosti uživalca. Učinki nizkih odmerkov so v povezavi z ustreznim okoljem podobni nizkim odmerkom alkohola: zgovornost, dobro razpoloženje, smeh. Močnejše učinke povzroči že zvitek (‘joint’), ki vsebuje le 2,5 miligrama THC. Uporabniki običajno kadijo zvitke iz marihuane, pomešane s tobakom in zvite v cigareto. Dim vdihnejo (inhalirajo) in zadržijo v pljučih.

Po drugi strani je mogoče drogo tudi zaužiti, vendar je pri peroralnem jemanju (skozi usta) za učinek potrebna dva- do trikrat večja količina THC kot pri kajenju. Biološka uporabnost inhaliranega tetrahidrokanabinola je približno trikrat večja kot zaužitega, kajti iz prebavil ga pride v krvni obtok le približno šest odstotkov; nekaj se ga razgradi že v želodcu ter pozneje v jetrih, preden po krvi doseže možgane. Pokajeni tetrahidrokanabinol se hitro absorbira iz pljučnih mešičkov v kri in doseže možgane po nekaj minutah, največja količina v krvi nastopi po približno 10 minutah. Pri zaužitju pa se največja količina v krvi pojavi po eni do treh ur. Psihoaktivni so tudi presnovki tetrahidrokanabinola, ki nastanejo v našem organizmu, zato največja koncentracija THC v krvi ne pomeni tudi najmočnejšega učinka. Ta se pojavi približno 20 do 30 minut po pokajeni cigareti in je posledica omenjenih presnovkov.

Konoplja kot pomoč po kemoterapiji

Uporaba konoplje v zdravilstvu je kontroverzna. Ponekod jo spodbujajo in je zakonita, drugod ji močno nasprotujejo. V nekaterih deželah je dovoljena uporaba kapsul s sintetično pridobljenim tetrahidrokanabinol, imenovanim dronabinol, ki je raztopljen v sezamovem olju. Zdravilo se imenuje Marinol in je namenjeno preprečevanju bruhanja pri zdravljenju raka s citostatiki, zlasti pri tistih, ki jim običajna  zdravila proti bruhanju (antiemetiki) ne pomagajo, ter za povečanje apetita pri bolnikih z aidsom.

Klinične raziskave uporabnosti pripravkov iz konoplje potekajo na številnih področjih. Multipla skleroza je bolezen, kjer je že dolgo znano, da uporaba konoplje lahko pripomore k izboljšanju nekaterih znakov. Zanimivo pa je, da so kanabinoidi povezani z lajšanjem simptomov, kot so pokrčenost (spastičnost), okornost in mišična oslabelost, saj sami  v velikih odmerkih povzročijo enake znake. Rezultati kliničnih raziskav so različni, nekateri bolj, drugi manj spodbudni.

Ugotovili so tudi, da so kanabinoidi primerni za lajšanje bolečin, tako akutnih kot kroničnih, tudi v kombinaciji z drugimi analgetiki. Kanabinoidi ne prijemljejo na prijemališčih za morfin in podobne močne analgetike, odkrili pa so, na katere predele v možganih, hrbtenjači in perifernem živčevju, ki so pomembni za zaznavo bolečin, delujejo. Zanimivo je, da ublažijo bolečine pri tumorjih, po operativnih posegih in tudi tako imenovano fantomsko bolečino po amputaciji uda (občutek, da boli na primer del noge, ki je bil amputiran). Pri nekaterih vrstah bolečine (pri puljenju zoba, nevropatski bolečini zaradi vnetja živca) pa niso bili učinkoviti.  Učinek kanabinoidov proti slabosti in bruhanju, ki se pojavita kot neželena učinka pri  kemoterapiji tumorjev, je najbolj raziskano področje uporabe teh snovi in je opisano že v začetku tega odstavka. Bolniki z glavkomom, kar je posledica povečanega očesnega (intraokularnega) tlaka, ki so bili tudi kadilci marihuane, so poročali o ugodnem vplivu; to je bilo potrjeno tudi z raziskavami. Slaba stran uporabe je, da se hitro pojavi neodzivnost in tlak v očesu ponovno naraste. Ugotovili so tudi, da kanabinoidi sproščajo gladke mišice v bronhiolih, zato se ti razširijo. Učinek traja dve uri in bi bil lahko uporaben za bolnike z astmo. Težava pa je v tem, da ostale snovi v dimu, ki nastaja pri gorenju konoplje, dražijo sluznico dihal in lahko izzovejo astmatični napad.

V literaturi najdemo tudi poročila o ugodnih učinkih kanabinoidov pri lajšanju slabosti in bolečin pri migreni. Med najbolj zanimivimi poročili pa je ugotovitev, da endogeni kanabinoid anandamid, torej ta, ki nastaja v našem organizmu, nastopa v semenski tekočini in je pomemben za zagotavljanje plodnosti spermijev.

Do uporabe pripravkov iz konoplje v zdravstvu se lahko opredelimo tako ali drugače. Omenjeno zdravilo je lahko vsaj dobra terapevtska možnost za bolnike z rakom in aidsom. Raziskovalci skušajo pridobiti tudi kanabinoide, pri katerih bi določene neželene učinke zmanjšali in ohranili le pozitivne.

Preberite si tudi, kakšne zdravilne lastnosti ima konopljino olje.