Na severu Sibirije je enajstletni deček med pohajkovanjem ob reki naletel na nekaj nenavadnega. Sledil je neprepoznavnemu vonju in odkril kost, za katero se mu niti sanjalo ni, kaj je. Stekel je domov in o najdbi povedal očetu, ki je poklical oblasti. Izkazalo se je, da je fantič odkril najbolje ohranjenega mamuta, ki je živel pred približno 30 tisoč leti! Ruski deček nosi ime Jenja Salinder in v teh dneh je že slaven. Njegovo odkritje je namreč izjemno, saj kosti niso edine, ki so izvrstno ohranjene, pač pa so našli tudi ohranjeno kožo, maščobo in celo notranje organe.
Najstniški mamut
Mamuta so strokovnjaki poimenovali po dečku, ki ga je našel in mu s tem zagotovili dosmrtno priznanje. Žival naj bi bila v najstniških letih, ko je poginila, pripisujejo jo približno petnajst ali šestnajst let. Pričakovana starost, ki so jo mamuti običajno doživeli, je bila med šestdeset in osemdeset let, ta mamut pa je bil že v najstniških letih visok dva metra in dolg tri, na tehtnici pa bi se približal polovici tone. Žival, ki je nekdaj blodila po sibirski tundri, iščoč krmo in samice, je morda v ledeni dobi ubil kar človek, smrt pa naj bi jo doletela nekega poletnega dne, je povedal ruski znanstvenik prof. Aleksej Tikhonov iz zoološkega inštituta v Sankt Peterburgu.
Deček je mamuta odkril s pomočjo okončin, ki so štrlele iz zamrznjene zemlje. »Čeprav se nam zdi gromozanski, je bil ta mamut za svoja leta pravzaprav precej majhen,« pravi prof. Tikhonov. Predvidevajo, da je bil za njegovo smrt odgovoren tudi levi okel, ki ga je izgubil in bil zato veliko bolj nezmožen za bojevanje ali obrambo. Izguba okla naj bi bila po besedah profesorja skoraj zagotovo delo človeške roke.
Jurski park?
Zanimivo je tudi to, da je imel ta mamut precej veliko grbo, kar dokazuje tezo, da je umrl med arktičnim poletjem. Mamuti so običajno zrastli do štirih metrov in tehtali tudi do deset ton, bili pa so zelo pridni v svoji migraciji, vendar sta jih vseeno najverjetneje iztrebila tako sprememba vremena kot človek. Predvidevajo, da so popolnoma izumrli pred deset tisoč leti, čeprav znanstveniki verjamejo, da so najdlje živeli na območjih kot sta Aljaska in Sibirija. Velika večina odkritih ostankov in okostij prihajajo prav iz Sibirije in so po večini ostanki mladih mamutov.
Najnovejše okostje je najbolje ohranjeno vse odkar so leta 1901 odkrili orjaškega mamuta v bližini reke Berjozovke na severovzhodu Rusije. Čeprav je bil mamut Jenja zamrznjen in se kljub dobri ohranitvi okostja in kože DNK ni obdržal, Jurskega parka tako še ne bo. Vendar pa so na začetku septembra znanstveniki na območju Rusije odkrili mamutove dlake, kosti in celo kostni mozeg približno sto metrov pod zemljo. Zdaj upajo, da jim bo s pomočjo teh najdb uspelo klonirati to izumrlo žival.
Foto: Sergei Gorbunov/International Mammoth Committee
Medtem ko je žive vode v naravi v izobilju, ustekleničeni in vodovodni vodi elektronov primanjkuje. Prav elektroni pa človeku omogočajo odvijanje bioelektričnih življenjskih procesov. Elektrone dobimo s soljo. Če pijemo ionizirano vodo ali naravno živo vodo, se jim pridružijo še elektroni, ki jih prispeva voda.
Živa voda je v rekah, morjih, jezerih, studencih in potokih, kjer je narava neokrnjena. Ima višek elektronov oziroma je negativno naelektrena. Taka, močno naelektrena voda je tudi v oblakih in ko udari strela vidimo, kako veliko moč vezave in sproščanja elektronov ima voda.
Voda iz pipe in ustekleničene vode niso več žive, pogosto jim elektronov celo primanjkuje (so elektropozitivne). Izkušnje kažejo, da voda že po osemdesetih metrih pretoka skozi cevi, izgubi prav vse proste elektrone.
Ker so studenci v neokrnjeni naravi vedno redkejši, je vir žive vode lahko ionizator, ki vodo tudi očisti pesticidov in drugih industrijskih onesnaževalcev ter jo z elektrolizo naelektri oziroma ionizira. Govorimo o ionizirani vodi. Pitje ionizirane vode je posebno priporočljivo za oslabele, kronične in izčrpane bolnike, prav tako pa koristi športnikom, delavcem, otrokom in vsem ostalim.
Človeški stroj
Človeški organizem je prav tako kot živalski na nek način le stroj, ki deluje na električno energijo. Vi življenjski procesi so namreč bioelektrični. Tok elektronov pokažejo preiskave, kot je elektrokardiogram (EKG), elektroencefalogram (EEG) in elektromiogram (EMG), ko elektrode zaznajo električne tokove, ki poganjajo naše srce, možgane in mišice. Nasploh medicina pravi, da je življenje biofizikalno načelo, ki ga opredeljuje preskok elektronov v vodi.
Električne impulze oziroma elektrone telesu prispeva sol. Če pijemo živo vodo se jim pridružijo še elektroni, ki jih prispeva voda. S tem so življenjski procesi dodatno okrepljeni. Naše telo je znotraj elektronegativno in to elektronegativnost ohranja z izločanjem elektropozitivnih odpadkov. Le- tem elektronov primanjkuje, torej so elektropozitivni in kot taki iščejo elektrone za nevtralizacijo. Če torej pijemo ionizirano, z elektroni nasičeno vodo, le-ta z elektromagnetno silo pritegne pozitivne odpadke nase, jih nevtralizira, ledvice pa jih izločijo iz telesa. Tako živa voda čisti naše notranje okolje in s tem krepi naše življenjske sile in prispeva k elektronegativnosti naše notranjosti.
Naše telo je na tako vodo prilagojeno, saj jo je človek užival od svojega začetka, mrtvo vodo pa je ustvarila industrija in je na voljo šele dokaj kratek čas, to je čas, v katerem močno naraščajo degenerativne bolezni.
Vsaj tri litre na dan
Ker povprečen človek, ki tehta 70 kilogram, na dan izdiha in izgubi skozi kožo 1,5 litra vode ter enako količino vode potrebujejo ledvice, da izločijo odpadke, ki nastanejo pri presnovi v celicah – naj bi na dan popil tri litre vode. Če se znoji ali celo močno znojimo, je treba količino popite vode ustrezno povišati. Ker pri znojenju izgubljamo veliko elektrolitov, medicina priporoča športnikom uživanje izotoničnih napitkov.
Priporočljivo je popiti pol litra vode pred spanjem in pol litra zjutraj, ker jo čez noč izdihamo približno liter, zato nam tudi tehtnica zjutraj pokaže kakšen kilogram manj. S tem zmanjšamo zgostitev krvi, ki je največja zjutraj, saj se vsa izdihana voda izloči iz pljučnega krvnega obtoka. S tem zmanjšamo tveganje nastanka možganske kapi ali srčnega infarkta, ki sta zaradi goste krvi najpogostejša v drugi polovici noči in zjutraj.
Tudi pred jedjo je priporočljivo izpiti približno pol litra vode, ki gre hitro skozi želodec in iz črevesja v kri. Iz nje žleze naredijo slino, želodčni sok, žolč in prebavne sokove trebušne slinavke. Telesu moramo zagotoviti vodo za izdelavo prebavnih sokov, če tega ne storimo, pride, po odvzemu vode in elektrolitov iz krvi, do njene zgostitve. To predstavlja za telo velik stres, saj se mora srce naprezati, da poganja po telesu gosto kri. Pitje vode med obrokom je nepotrebno in škodljivo, ker z vodo razredčimo prebavne sokove in oslabimo prebavo.
Po mešani hrani, je treba piti vodo čez dve do dve uri in pol, takrat se v črevesu odvija proces hidrolize oziroma ločevanja potrebnih snovi, ki se vsrkajo v krvni obtok, od nepotrebnih, ki se izločijo. To ločitev lahko črevo izvede le v z vodo razredčeni, črevesni vsebini. Če takrat vode ne izpijemo, jo črevo vzame iz krvnega obtoka, srce torej zopet poganja gosto kri. Ker je sadje hitreje prebavljivo, je treba piti vodo že pol ure po zaužitju sadja.
Ionizirana in slana rešitev
V našem telesu poteka stalen pretok energije in soli. Stalno namreč izločamo slan seč, slan znoj in tudi solze. Voda je medij, ki prenaša elektrone. In jih v manjši meri prispeva tudi sama, če pijemo živo, naelektreno vodo. Ko ni pretoka vode in soli, ni pretoka energije, na EEG izvidu ni krivulje električnih tokov, temveč ravna črta – takrat smo nepreklicno mrtvi.
Vsi življenjsko ogroženi ljudje, v kritičnem stanju in v šoku, dobijo v bolnišnici takoj infuzijo fiziološke raztopine, ki vsebuje devet gramov soli na liter vode. To jim pogosto reši življenje. Plod v materinem telesu preživi devet mesecev v slani plodovnici, ki mu omogoči, da zaživi. Od desetega tedna nosečnosti dalje, jo plod tudi pije, kar se vidi na ultrazvoku. Ko jo izloči skozi ledvice in ponovno pije, že pije svoj seč. Slana plodovnica in lastni seč nam torej omogočata, da zaživimo, s slano infuzijo pa lahko preprečimo prenehanje pretoka vode in soli skozi telo in nastop smrti.
Tudi vse bolezni imajo svoj izvor v oslabljenih energijskih telesnih tokovih, te tokove pa okrepita živa sol in živa voda. S slano vodo lahko tudi zdravimo, če le bolezen še ni preveč napredovala. In kako do žive in poživljajoče slane vode pridemo?
Sol iz davnine
Morska sol vsebuje pesticide, saj ti iz njiv in polj po potokih in rekah stekajo v morje. Celo pesticidi, ki jih vsrkajo rastline in jih pojemo s hrano, pridejo, ko jih izločimo, preko kanalizacije in rek, v morje. Večino pesticidov v morju predelajo, tako imenovani čistilci morja – največ dela opravijo školjke. Vendar čiščenje ni nikoli sto odstotno, zato ostajajo ostanki pesticidov v morski vodi in tudi v soli.
Obstaja tudi sol, ki ne vsebuje pesticidov, stara je namreč 350 milijonov let. To je himalajska sol. Ima še druge prednosti, vsebuje 84 elementov, medtem ko jih morska vsebuje 57. V njej ni le žlahtnih plinov. Res da pomena vseh elementov za zdravje ne poznamo, zato tudi ne vemo, kaj pomeni odsotnost določenih elementov. Himalajska sol pa ni ‘edina prava’, prava je tudi kakšna druga živa kamena sol, pa tudi nerafinirana morska sol, ki ne izvira iz preveč onesnaženega morja.
Običajna rafinirana kuhinjska sol pa je drobno mleta in kemično obdelana. Ne sprijema se v trde kristale (ni higroskopična). V prehranski industriji jo uporabljajo zato, da se ne zamašijo avtomatski odmerjevalci soli nad tekočimi trakovi. Taka sol je slabše topna, ne zadrži vode v telesu in ne opravlja tako dobro elektrolitske vloge v telesu. Zaradi slabe topnosti maši žile in je škodljiva zdravju. Zato tudi velikokrat slišimo priporočila o neslani dieti. Kljub temu jo še vedno veliko uporabljajo, saj je med drugim tudi poceni.
Antioksidantov ne kuhamo
Himalajsko sol lahko uporabljamo kot kuhinjsko, vendar z njo ne smemo kuhati. Kuhati pravzaprav ne bi smeli z nobeno soljo, pri kuhi namreč sol oksidira, torej odda elektrone, se razelektri.
Rafinirana sol pogosto ni v resnici mleta, ampak jo segrejejo na 800 stopinj, da kristali razpadejo. Pri tem izgubi elektrone in tudi svoje antioksidativne lastnosti. Tudi če je mleta, kovinski deli mlina poberejo veliko elektronov, kovine so namreč zelo elektropozitivne (zato so tudi strelovodi kovinski). Mlin za sol bi moral biti brez kovinskih delov, v celoti iz keramike. Himalajska sol je zato drobljena ročno, s kamnitimi kladivi z lesenimi ročaji. Tudi prosti radikali so snovi, ki so zelo elektropozitivne in jim zelo primanjkuje elektronov. Ko jih v telesu iščejo, lahko poškodujejo jedrno deoksiribonuklenisko kislino (DNK), posledica je nastanek rakaste celice ali poškodba katerekoli druge strukture v organizmu.
Snovi, ki imajo višek elektronov, tako imenovani antioksidanti, so z elektroni bogate snovi. Kot take, so sposobne nevtralizirati proste radikale in s tem preprečiti poškodbe celic.
Najpomembnejši antioksidant je živa voda, saj jo pijemo na litre, na drugem mestu je živa sol, ki jo uživamo v gramih, vitamine A,C in E pa v miligramih. Če pijemo elektronegativno živo vodo, ta z elektromagnetno privlačno silo veže nase pozitivne proste radikale in jih z elektroni nevtralizira. S tem obvaruje telo pred poškodbami. Enako deluje jo živa sol in vitamini. Mrtva voda, rafinirana sol in prekuhani vitamini so oropani elektronov, zato so neučinkoviti in nas pred napadi prostih radikalov ne morejo zaščititi. Kuhanje namreč pomeni oksidacijo ali izgubo elektronov.
V telesu je ni nikoli preveč ?!
Če zaužijemo preveč rafinirane soli, pride do povišanega krvnega tlaka, saj je slabo topna in se nalaga v žilah. Z živo soljo pa je takole: če jo pojemo premalo, jo imamo seveda premalo; če jo pojemo preveč, pa jo imamo zopet premalo.
To se dogaja brodolomcem sredi morja, ki zelo hitro dehidrirajo in umrejo, če pijejo morsko vodo. Ta ima 36 gramov žive soli na liter vode. Če jo spijemo, ne bo šla iz črevesa v telo, ampak bo voda iz telesa prešla v črevo. Osnovno osmotsko načelo je namreč, da gre voda vedno v smeri večje vsebnosti soli. Brodolomec, ki pije morsko vodo, jo skozi črevo izloči več, kot jo popije, ob istočasni izgubi vode in soli skozi kožo, to pomeni vedno manjšo količino vode in soli v telesu, torej dehidracijo in hitro smrt. Življenje na morju, če nimate vode, si lahko rešite le z zbiranjem in pitjem lastnega seča. Torej, zopet počnete tisto, kar ste počeli že v materinem telesu in vam je omogočilo razvoj in s porodom prehod v ta svet.
Drug primer je iz bolnišnice. Preden gremo na endoskopsko ali rentgensko preiskavo črevesja, moramo piti raztopino grenke soli, ki povzroči pomik vode iz telesa v črevo, s tem odstopanje črevesnih oblog s črevesne stene in s tem čiščenje črevesja in večjo natančnost preiskave. Vsaka driska ima za posledico izgubo vode in elektrolitov, torej dehidracijo. Tudi vsaka rehidracijska tekočina vsebuje vodo in elektrolite.
Preveč žive soli v telesu po naravni poti torej ne moremo imeti, saj je njena topnost sto odstotna, zato je prisotna v vseh telesnih tekočinah, tudi izločene tekočine so slane. Zato je v telesu je ne moremo zadržati in se nikjer ne nalaga. Nasprotno, stalno jo izgubljamo s slanimi izločki. Tudi z leti imamo v telesu vedno manj soli in zato vedno manj vode (devet gramov soli nam zadrži v telesu en liter vode), to pa pomeni več gub. Starost je torej dehidracija s posledično zgubano kožo. Preveč soli (žive) in premalo gub, žal ne moremo imeti.
Če pojemo preveč soli, jo imamo torej premalo, ker v telo sploh ne vstopi, deluje namreč kot osmotsko odvajalo in z njo lahko dosežemo le zgoraj omenjeno čiščenje črevesja pred preiskavami, ter dehidracijo. Tudi če jemo preveč slano, smo bolj žejni, več pijemo in več soli izločimo. S tem, ko možgani sprožijo žejo, dosežejo izplavljanje odvečne soli, ter tako uravnavajo količino soli v telesu.
Več vode, večja izguba
Priporočljiv vnos soli v telo je odvisen predvsem od tega, koliko vode popijemo. Namreč, več ko popijemo vode, več soli se odplakne iz telesa, saj nobena voda našega telesa ne zapusti neslana. Precej velike izgube soli povzroča znojenje, zato se takrat priporoča uživanje izotoničnih napitkov. Na splošno rečeno, moramo pojesti toliko soli, da se ne silimo, ko popijemo potrebne tri litre vode dnevno. Če je zaradi delovnih ali športnih dejavnosti izguba vode in soli povečana, je potrebno uživanje vode in soli ustrezno povečati. Orientacijsko: tri litre fiziološke raztopine vsebuje 27 gramov soli.
Vladimir Maganja, dr. med., specialist fizikalne medicine in rehabilitacije
Rukola je nizkokalorična listnata zelenjava z bogato vsebnostjo vitaminov, mineralov in antioksidantov.
Vsebuje spojine, ki lahko pomagajo pri zaščiti pred nekaterimi vrstami raka, zlasti v kombinaciji z vitaminom A.
Rukola deluje antimikrobno, podpira zdravje prebavil in lahko pomaga pri uravnavanju želodčne kisline.
Zaradi vsebnosti klorofila prispeva k razstrupljanju telesa in izboljšuje oksigenacijo krvi.
Rukola je rastlina, ki po videzu malce spominja na regrat, si je izborila dobro mesto ne le v srcih in receptih navdušenih vegetarijancev in ljubiteljev solate, pač pa tudi na krožniku tistih, ki imajo radi pice in testenine z rukolo. V sebi skriva celo bogastvo zdravja, široko paleto vitaminov in mineralov in zelo majhno vsebnost kalorij.
Hranilna moč v vsakem listu
Rukola (Eruca sativa) je bogata z vitamini A, C in K ter folati, kalcijem, kalijem in magnezijem. Ti hranilni elementi so ključni za ohranjanje zdravih kosti, kože, vida in imunskega sistema. Poleg tega vsebuje antioksidante, kot so beta-karoten, lutein in zeaksantin, ki pomagajo v boju proti prostim radikalom in zmanjšujejo tveganje za kronične bolezni .
Rukola kot afrodiziak
Angleški izraz za to rastlino (rocket) v prevodu v naš materni jezik lahko rukola pomeni tudi raketo, kar ni presenetljivo, saj je rukola svojevrstna raketa na področju zelenjave. Mediteranska rastlina, ki je tudi med Primorci znana že dolga leta, se je v notranjost kontinenta prebijala vztrajno in počasi, medtem ko je ob morju poznana že vse od Antike. Rukola je v državah znana vse od Maroka in Portugalske pa do Turčije in Libanona, nekdaj pa je bila celo prepovedana v samostanskih in cerkvenih vrtovih, saj so verjeli, da deluje tudi kot afrodiziak.
Če rukolo dodajate pizzi ali testeninam, saj gre zelo dobro s paradižnikom, jo dodajte šele na koncu in je ne dajajte v omako, da se ne poleže, pač pa ostane sveža in hrustljava.
Obstaja več vrst rukole, ki se razlikujejo tako po obliki listov kot po njihovi velikosti. A to ni edina razlika med vrstami rastlin, saj se razlikuje tudi njihov okus, mnogi celo trdijo, da je razlika v pikantnosti okusa. Seveda je tako zahvaljujoč različnim genskim načrtom, ki jih določene rastline vsebujejo, hkrati pa k temu veliko pripomore tudi okolje, v katerem rastlina raste, in seveda tudi zemlja, iz katere poganja. Rukola je enoletnica, ki je bila v rimskih časih gojena predvsem zaradi svojih listov in semen, s katerimi so aromatizirali olja, vse od prvega stoletja našega štetja pa jo uporabljajo tudi v medicinske namene.
Obramba pred rakom
Rastlinica, ki lahko zraste od 20 do 100 centimetrov v višino, spada v družino gorčičnic in ima dobro prepoznavno aromo in celo rahlo pekoč okus. Njeni zeleni listi so precej pernati, vitki in dolgi. V večini primerov v kuhinji uporabljamo prav liste, čeprav je uporabna v celoti, od semen preko listov pa vse do cvetov. Videti je kot navadna zelena solata, le da njeni listi v veliki meri spominjajo na regratove. Vsebuje veliko vlaknin in drugih snovi, ki pomagajo preventativno odganjati raka. V njej so namreč spodbujevalci naravnega encima, ki v telesu skrbi za razstrupljanje in uničevanje prostih radikalov.
Predvsem pomaga pri odganjanju raka na prsih, materničnem vratu, prostati, črevesju in jajčnikih, skupaj z vitaminom A pa se bori proti kožnemu, pljučnemu in raku v ustih. Z napadanjem rakavih celic ustavlja njihovo rast in preprečuje razširjanje po telesu. Hkrati rukola deluje kot antimikrob in pomaga proti diabetesu ter pomirja želodčno kislino in zmanjšuje njeno prekomerno izločanje, kar zmanjša tudi razjede v želodcu. Ker je njen okus oster, spodbuja delovanje pljuč in jeter ter deluje proti zaprtju. Jemo jo lahko kuhano ali surovo, kar je svojevrstna pozitivna lastnost.
Rukola je prava vitaminska bomba
Če si privoščite le majhno skodelico rukole pri kosilu, bo to izboljšalo vašo prebavo in (spet s pomočjo vitamina A) pripomoglo k zdravju vaših oči, nekatere raziskave pa trdijo celo, da zmanjšuje tveganje za sivo mreno, ki v starostnem obdobju pesti marsikaterega človeka. Medtem ko njena semena uporabljajo za aromatiziranje olj in afrodiziak, pa se cvetovi, ki so majceni okraski bele barve, lahko uporabijo za pekoč okus v solati za tiste, ki imajo raje pikantno hrano in ki menijo, da rukola ni dovolj pekoča.
Kot vse zelene rastline vsebuje tudi rukola veliko klorofila, ki v naše telo in kri prinaša kisik. S tem seveda tudi čisti kri in ji daje svežo energijo ter kisik pošilja v vse delčke telesa in tako »odžira« prostor bakterijam in virusom, ki jih ne bi bili prav nič veseli. Kalcij, ki ga vsebuje, je v rukoli prisoten osemkrat bolj kot v navadni solati, pa že tako je presenetljivo, da ga tovrstna rastlina sploh vsebuje. Če kupite svežo rukolo, jo operite, njene liste posušite in jo hranite največ dva dni v hladilniku, po možnosti v zaprti posodi.
Če pinjol ne marate, jih seveda lahko izpustite. Ostale sestavine (razen olja) zmešajte v električnem mešalniku in med tem, ko mešate, počasi na sredino vlijte še olje ter mešajte, dokler ni popolnoma gladko. Po potrebi dodajte še sol. Shranjen v skodelici ali drugačni posodi (zaprti ali pokriti) lahko pesto ostane v hladilniku vsaj teden dni.
Gojenje rukole na vrtu: Enostavno in hitro
Rukola je enostavna za gojenje in primerna tudi za začetnike:
Setev: Sejte semena neposredno v zemljo od zgodnje pomladi do jeseni.
Rast: Rukola hitro raste in je pripravljena za obiranje v 4–6 tednih.
Pogoji: Uspeva v sončnih ali delno senčnih legah z dobro odcedno zemljo.
Obiranje: Redno obirajte zunanje liste, da spodbudite nadaljnjo rast.
Pogosta vprašanja:
Ali lahko rukolo gojim doma?
Da, rukola je enostavna za gojenje in uspeva tudi v loncih na balkonu ali okenski polici.
Kako pogosto naj uživam rukolo?
Priporočljivo je, da rukolo vključite v prehrano večkrat na teden za optimalne zdravstvene koristi.
Ali je rukola primerna za otroke?
Da, vendar zaradi njenega ostrega okusa morda ne bo všeč vsem otrokom.
Ali lahko rukolo zamrznem?
Rukolo je najbolje uživati svežo, saj zamrzovanje lahko vpliva na njeno teksturo in okus.
In tu je še tretji del receptov za slastne napitke. Že čutite, kako mraz pritiska skozi luknjice v hišo? Ste že prižgali kamin? Ogrevate hiško? Tudi če ne, vam ponujamo še tri nove recepte, s pomočjo katerih se boste lahko malce pogreli. Idealni so za sproščujoče konce tedna, za kavč in knjigo ali druženje s prijatelji.
Vse skupaj (razen mineralne vode) zmešajte in dajte v hladilnik za dve uri. Potem zmešajte z mineralno vodo in postrezite. Za dobre zabave lahko dodate tudi kako kocko ledu.
Sestavine zmešate in dolgo mešate, da se med lepo spoji s tekočino. Za okus (in tiste najbolj sladkosnedne) lahko v napitek dodate še kandirano češnjo.
Alkoholne pripravke, ki vsebujejo grenke in aromatične snovi, uživamo za spodbujanje teka in prebave. Žal pa zdravilne rastline, ki vsebujejo grenčine, v ljudskem zdravilstvu pogosto tudi zelo narobe uporabljajo. Kaj je lepšega kot zaužiti kozarček žganjice z namočeno korenino rumenega svišča, tavžentrože ali pelina!
Še posebno, če nas muči zgaga ali če imamo razdražen želodec. Vendar uživanje alkohola z grenčinami ni priporočljivo. Še posebno ne ljudem, ki imajo zgago, vzdraženo želodčno sluznico ali celo rano na želodcu ali dvanajstniku. Poglejmo si dve ‘grenki’ zdravilni rastlini, možnosti uporabe v zdravilstvu in mimogrede še razjasnimo kakšen mit.
Rumeni svišč je zaščiten
Rumeni svišč (Gentiana lutea), imenovan tudi rumeni košutnik ali kar encijan, je zdravilna rastlina, ki se najpogosteje uporablja za izdelavo grenčic in grenkih likerjev. Na nalepki takšnih steklenic le redko vidimo cvet rumenega svišča, najpogosteje so tam čudoviti modri, majhni cvetovi drugih vrst sviščev, ki rastejo v gorskem svetu. Rumeni svišč je zaščitena zdravilna rastlina in je ni dovoljeno nabirati. V zdravilstvu namreč uporabljamo korenino, kar pomeni, da z izkopavanjem rastlino uničimo.
Na seznamu ogroženih vrst je uvrščena med ranljive vrste, torej lahko v nekaterih predelih zaradi iztrebljanja postane ogrožena. Se pravi, prste proč od naravno rastočega rumenega svišča. V nekaterih deželah ga gojijo na njivah in korenine izkopavajo šele po tretjem letu. V Sloveniji raste v gorah, pa tudi na Krasu, na Nanosu in Snežniku. Bojda ga je moč iz semen vzgojiti tudi na domačem vrtu.
Rumeni svišč je zelnata trajnica in zraste od enega do dveh metrov visoko. Torej je že po videzu popolnoma različen od sviščev z modrimi cvetovi, ki jih tudi srečamo v naših gorah in so nizke rasti. Na za palec debelem, votlem in golem steblu so navzkrižno nameščeni veliki ovalni listi z močno izraženimi žilami. Rumeni svišč prvič cveti po štirih do osmih letih, nato pa kakšno leto tudi ne. Cvetovi rumene barve so nameščeni okrog vrhnjega dela stebla v zalistjih nosilnih listov, tako rekoč v nadstropjih – v treh do sedmih vretencih.
V zemlji ima rumeni svišč kratko koreniko s sivorjavimi, do en meter dolgimi koreninami. Rastlina lahko doseže starost tudi do šest desetletij. Kot že rečeno, raste v gorskem svetu, v skupinah, na pašnikih, negnojenih pokošenih travnikih, tudi v svetlih iglastih gozdovih. Potrebuje tla, ki so bogata s humusom in zračna, ter območje, na katerem je dovolj padavin.
V Sloveniji raste še panonski svišč (Gentiana pannonica), ki ga lahko srečamo na Pohorju. Panonski svišč boste našli le na gorskih travnikih. Nasprotni stebelni listi in v cev zrasli venčni listi ga takoj uvrstijo med svišče, od drugih sviščev pa ga boste hitro ločili po škrlatnih cvetovih, zgoščenih v ovršnem socvetju. Korenina panonskega svišča tudi vsebuje grenčine in jo pogosto nabirajo namesto rumenega svišča. Naj tu opozorimo, da tudi panonski svišč spada med varovane rastline in da nabiranje ni dovoljeno. Korenino rumenega svišča si lahko kupimo v lekarni!
Milijoni grenkobe
Korenina rumenega svišča vsebuje učinkovine, ki imajo grenak okus in jih imenujemo grenčine. To je redka skupina učinkovin, ki jih ne poimenujemo po kemijski strukturi, temveč po eni izmed organoleptičnih lastnosti – okusu. Grenčine so kemijsko raznolike učinkovine. Rumeni svišč spada med tako imenovane amara pura ali zdravilne rastline, ki vsebujejo le grenčine. Na primer amara aromatica vsebujejo poleg grenčin še eterično olje (na primer pelin). Delež učinkovin je v korenini rumenega svišča kar velik, od pet do osem odstotkov. To so tako imenovane sekoiridoidne grenčine, med katerimi je največ genciopikrozida.
Za grenak okus pa skrbi amarogentin, ki ga je malo, vendar je izjemno grenak. Ima grenkobno število 58 milijonov in velja za najbolj grenko znano spojino! To pomeni, da bi grenak okus te spojine čutili, če bi spojino tako razredčili, da bi bil en del amarogentina v 58 milijonih delov vode. Poleg grenčin so v koreninah tudi sladkorji grenkega okusa (genciobioza, gencianoza) in pektin. Ti sladkorji so pomembni tudi pri izdelavi žganja, zato ker lahko fermentirajo. Eterično olje, ki ga je malo, daje koreninam značilen vonj.
Korenina rumenega svišča je najbolj znana in uporabljana grenka droga. V obliki tinkture ali poparka (‘grenkega čaja’, kjer je v družbi drugih grenkih in aromatičnih zdravilnih rastlin), jo uporabljamo za spodbujanje prebave. Grenke snovi namreč refleksno spodbujajo izločanje sline in želodčnega soka. Čutila za grenak okus, brbončice, so na korenu jezika in grenko je eden izmed štirih okusov, ki jih zaznamo (sladko, kislo, grenko, slano).
Danes vemo, da okušalne brbončice za posamezne okuse niso strogo ločene med seboj, temveč mešano porazdeljene po jeziku. Dojenček naj bi imel 10 tisoč brbončic, odrasel človek za polovico manj, starostnik pa še manj. V starosti se najbolj zmanjša okušanje slanih in grenkih snovi.
Grenčice, alkoholne pripravke, ki vsebujejo grenke in aromatične snovi, torej uživamo za spodbujanje teka in prebave. Enako velja za čaj iz korenine rumenega svišča. Izločanje prebavnih sokov zaradi grenkih snovi je bolj opazno pri bolnih ljudeh, ki imajo slabo prebavo, pri starostnikih in ljudeh, ki okrevajo po hujših boleznih, manj pa pri zdravih ljudeh. Ugotovili so tudi, da kronično uživanje grenčin lahko tek zmanjša.
Uživanje močnih alkoholnih tinktur z grenčinami ni priporočljivo. Še posebno ne ljudem, ki imajo zgago, vzdraženo želodčno sluznico ali celo rano na želodcu ali dvanajstniku. Grenke snovi, zlasti pa alkohol, lahko simptome močno poslabšajo. Grenki čaj ali čaj za izboljšanje prebave lahko kupimo v lekarni, lahko pa si ga pripravimo tudi sami, tako da korenino rumenega svišča kombiniramo s korenino angelike, plodom kumine ali sladkega komarčka in listom poprove mete. Takšen čaj deluje tudi karminativno, kar pomeni, da preprečuje napenjanje in olajša odvajanje vetrov.
Zanimivo je, da so v neki starejši raziskavi na ljudeh opazili tudi, da grenčine lahko refleksno nekoliko upočasnijo pogostost utripanja srca, še posebno, če jih v ustih zadržimo nekoliko dalj (pol do ene minute). To seveda ni klinično pomembno, je pa zanimivo.
Roža tisočerih učinkov?
Med rastlinami, ki spadajo med amara pura, omenimo še navadno tavžentrožo (Centaurium minus), ki ravno tako spada v družino sviščevk (Gentianaceae) kot prej opisana sorodnika. Še danes je v ljudskem zdravilstvu razširjeno mnenje o veliki zdravilnosti te, danes pri nas žal redke zdravilne rastline. V ljudskem zdravilstvu je tavžentroža zdravilo za povišano telesno temperaturo, pri slabokrvnosti, bledici, težavah z jetri, pri presnovnih boleznih, pri kožnih izpuščajih, splošni slabosti in izčrpanosti.
Morda je tudi zato tako redka? Pa gre le za grenko zdravilno rastlino, ki jo uporabljamo v podobne namene kot rumeni svišč. V naravi pa jo pustimo pri miru, zel tavžentrože je namreč na voljo v lekarni. Zel tavžentrože je tudi manj grenka od korenine encijana in je zato bolj primerna za uporabo v ‘grenkem čaju’.
Nevarna zamenjava
Nabiranje zdravilnih rastlin je lahko tudi nevarno. Zlasti v primeru, da ga nismo zelo vešči, da rastline ne poznamo zelo dobro in v primeru, da se na istem rastišču pojavlja strupena rastlina, ki je zdravilni podobna. V bližini rumenega in panonskega svišča se pojavlja ena najbolj strupenih slovenskih rastlin, bela čmerika (Veratrum album). Zato je izkopavanje korenin sviščev, ki ga izvajamo spomladi, lahko zelo nevarno, še posebno, če ne ločimo med sviščem in čmeriko in če rastlini še ne cvetita.
Rumeni svišč in bela čmerika imata podobno oblikovane liste, čeprav je bela čmerika enokaličnica. Pred leti je prišlo do takšne zamenjave na koroškem delu Pohorja, ko sta dva nabiralca zelišč izkopavala koreninice za žganje in zamenjala panonski svišč z belo čmeriko. Zastrupitev se na srečo ni končala usodno, je pa potekala dokaj burno in je zahtevala nekajdnevno bivanje obeh zastrupljenih v bolnišnici. Izkopana, sveža korenika bele čmerike ima najprej vonj, ki spominja na česen, posušena pa je brez vonja. Okus korenike je najprej sladek, nato grenak in pekoč, vendar pa lahko dodatek alkohola, v primeru, da gre za napačno pripravljeno žganje, nekoliko zakrije pekoč okus. Značilno je tudi, da postane jezik omrtvel.
Znani so primeri, ko so bili ljudje prav navdušeni nad ‘ostrino’ napačno pripravljene tinkture … Kmalu se pojavi driska in bruhanje, nato pa omotica in motnje v delovanju srca. V primeru, da sumimo, da gre za takšno zastrupitev, mora zastrupljeni nemudoma v bolnišnico.
Seveda ga vsi poznate kot režiserja, ki je ustvaril Terminatorja in Titanik in nazadnje osupnil z Avatarjem. A James Cameron je tudi vegan, navdušen nad zelenimi planjavami in mislijo o samooskrbi s hrano. Morda bi se tudi Slovenci lahko nekaj naučili od njega! A režiser je na začetku leta razburil okoljevarstvenike, ko je kupil več kot 2500 hektarjev nedotaknjene zemlje na Novi Zelandiji, sredi raja. Kaj bo s tem, so se vsi spraševali? Bo gradil nove studie?
Še en dokaz, da je prehitro sklepanje in obsojanje lahko tisto, ki na koncu v nas upre prst in nezadovoljno odkima. Ne, James Cameron je bo gradil studiev, niti ni kupil zemlje zato, da bi lahko tam snemal nove dogodivščine, ki se jih bo domislil za svoje filmske like. James se je odločil, da bo imel svojo kmetijo.
Režiserjeva nova posest vključuje ne le eno največjih naravnih sladkovodnih jezer na Novi Zelandiji, pač pa tudi ogromno nekdanjo mlečno kmetijo. Kot del pogodbe o nakupu pa vlada Nove Zelandije zahteva, da Cameron in njegova družina še naprej upravljajo z delom posestva kot s kmetijo. Pričakovali so, da bo oseminpetdesetletni režiser še naprej pomagal mlečni industriji, saj je Nova Zelandija kar osma na lestvici proizvodnje mleka na svetu. Potem pa je poleti v intervjuju v New York Times povedal, da se je odločil stopiti v nasprotno smer.
Priznal je, da ga je njegova žena, Suzy Amis, prepričala v rastlinsko dieto in veganski način življenja. Ne le njega, pač pa tudi njune tri otroke. Prav zato naj bi družina iskala način, da kmetovanje preusmeri v nekaj, kar bo osnovano na rastlinskem pridelku. »Nočem biti hinavec,« je povedal. Hkrati išče načine za izboljšanje kakovosti zemlje, da bi tako lahko vzgajal še bolj zdrave rastline.
Cameron je znan tudi kot navdušen potapljač, katerega strast za globoke vode je postala še najbolj očitna, ko je posnel še dokumentarni film o Titaniku in tudi nekaj drugih dokumentarnih filmov o življenju v globinah. Njegov najnovejši načrt je na podoben način odkriti Mars, saj pravi, da ga je sprva fasciniralo morje, potem tuji planeti, danes pa raje pove, da ga zanima vesolje. Življenje je namreč čudovito. Kako zelo res, gospod Cameron!
Ste vedeli, da v tropskih krajih kokos tesno povezujejo s plodnostjo? Tako v Indiji ženska, ki želi zanositi, prosi svojega svečenika za poseben kokos, na Tajskem dojenčki kot prvo hrano prejmejo tri žličke mehkega mesa kokosa in na Baliju se ženske ne želijo dotakniti kokosove palme, da ne bi postale neplodne, nosečnice pa pijejo veliko kokosove vode z željo povečati moč in vitalnost svojega nerojenega otroka.
Pa je v vsem skupaj kaj resnice ali gre bolj za ljudske vraže? Glede na izsledke določenih raziskav se jeziček na tehtnici vse bolj preveša na stran resnic. No, morda z izjemo tega, da bi kokosovo drevo lahko ženski ukradlo plodnost.
Kokosovo olje
Z izjemo materinega mleka vsebuje kokosovo olje največ lavrinske kisline, približno 50%, ki ščiti pred bakterijami, virusi in glivicami. Tako bodočo mamico varuje pred morebitnimi okužbami ter krepi njen imunski sistem.
Kokosovo olje pa prehaja tudi v mleko mamice. Študije so pokazale, da imajo doječe matere, ki so uživale kokosovo olje in druge kokosove izdelke, v mleku višje vrednosti lavrinskih in kaprinskih kislin. To prispeva tako k protimikrobnim lastnostim mleka ter h krepitvi imunskega sistema pri dojenčku kot k pozitivnemu vplivu na razvoj njegovih možganov in kosti.
Dobro za kožo mame in dojenčka
Kokosovo olje lahko pripomore h krepitvi imunskega sistema novorojenčka ter pri razvoju možganov in kosti. Ker je varno za uporabo, je čudovito naravno sredstvo za blaženje in odpravljanje pleničnega izpuščaja pa tudi za masažo novorojenčka. Ta lahko čudovito pripomore k povezovanju mamice (in očka) z novorojenčkom ter k bolj sproščenemu dojenčku, ki lažje spi.
Kokosovo olje pa je čudovito tudi za masažo bodoče mamice. Vlaži suho in pomirja srbečo kožo, zaradi visoke vsebnosti vitamina E pa lahko pripomore pri boju proti strijam. Nekateri ga priporočajo tudi za masažo presredka v tednih pred porodom za preprečevanje raztrganin. Slednje sicer ni bilo znanstveno preverjeno in dokazano, vendar glede na sestavo olja tudi ni škodljivo.
Kokosova voda
Ne le olje, tudi kokosova voda ima nekaj zavidljivih lastnosti. Bodoče mamice, ki jih muči jutranja (ali celodnevna) slabost, si lahko tegobe lajšajo s pitjem kokosove vode. Poleg tega da blaži bruhanje ter zmanjšuje občutek slabosti, tudi pomirja želodec in ima celo blage odvajalne lastnosti. Pitje zmernih količin kokosove vode ali uživanja kokosovega olja lahko poskrbi za prebavo, ki se med nosečnostjo tipično poleni.
Kokosova voda tudi prečiščuje ledvice in tako ščiti pred okužbo sečil, ki so med nosečnostjo pogostejše in imajo lahko zelo neprijetne posledice, zdravi pa se jih z antibiotiki. Kot naravni izotonični oziroma športni napitek pa je kokosova voda odlična tudi med porodom. V telesu nadomešča tekočino in minerale ter dovaja energijo, ki jo za tako naporno delo bodoče mamice vsekakor potrebujejo. Če ste tudi vi med tistimi, ki jim okus kokosove vode ni najbolj po godu, pa še namig – kupite lahko tudi takšno z dodano banano ali ananasom.
V zimskem času so okužbe še posebej pogoste, zato smo poiskali nekaj naravnih pripravkov, ki lahko prispevajo h krepitvi in vzdrževanju uspešne imunske obrambe. Izbrali smo že preizkušene: ehinacejo, medicinske gobe, grahovec, črni bezeg in česen.
Ključni poudarki:
Ameriški slamnik (Echinacea), medicinske gobe (reishi, maitake, šitake), grahovec in črni bezeg podpirajo imunski sistem z imunomodulacijskimi in protivirusnimi učinki.
Česen (kot svež, v tinkturi ali kapsulah) deluje širokospektralno proti virusom in bakterijam ter aktivira imunske celice; priporočljivi so trije stroki tedensko.
Zdrava črevesna mikroflora je temelj za močan imunski sistem – podpirata jo raznolikost prehrane in probiotična živila, stres ter pomanjkanje spanja pa jo lahko oslabijo.
Telo se pred bolezenskimi mikrobi, ki nas obkrožajo, brani z natančno premišljenimi obrambnimi mehanizmi, toda to zahteva utrjen imunski sistem. Kadar je telesna odpornost proti tujim mikroorganizmom, kot so virusi, bakterije ali zajedavci, močno oslabljena, telo ne more uspešno vpoklicati lastnih celic in beljakovin, ki jih navadno uporablja v boju proti napadalcem.
Znaki slabšega delovanja imunskega sistema so med drugim utrujenost, ponavljajoče se okužbe, počasno okrevanje in tudi okužba z na splošno nenevarnimi mikrobi. K slabitvi imunskega sistema pripomorejo okoljski dejavniki (na primer strupi iz okolja), psihični dejavniki (stres), prehrana (pomanjkanje cinka) in tudi nekatere bolezni. Nekateri poleg zdrave in raznolike prehrane ter skrbi za dobro telesno pripravljenost in sprostitev imunski obrambi pomagajo še z nekaterimi naravnimi pripravki.
1. Ehinaceja (Ameriški slamnik) skrajša prehlad
Laboratorijske raziskave več različnih vrst ehinaceje (Echinacea sp.), rastline, bolj znane pod imenom ameriški slamnik, in njenih sestavin so pokazale številne imunološke učinke in zdi se, da potrjujejo smiselnost uporabe zelišča za podporo delovanja imunskega sistema. A klinične študije niso vedno upravičile pričakovanj, tako da je tradicionalna uporaba ehinaceje za preprečevanje prehladov in gripe postala sporna. Leta 2007 objavljeni pregled dotedanjih raziskav je do določene mere razjasnil položaj. Raziskovalci so primerjali rezultate 14 kliničnih študij in ocenili, da jemanje ehinaceje za 58 odstotkov zmanjša verjetnost razvoja prehlada. Ko do prehlada vseeno pride, se njegovo trajanje v povprečju skrajša za okoli 30 ur.
Ehinacejo lahko vzgojimo na vrtu, njene zgoščene pripravke pa je mogoče tudi kupiti.
Ehinacejo lahko tudi sami vzgojite na vrtu. Najprimernejši odmerek ehinaceje je odvisen od uporabljenega dela in vrste rastline. Pomembno je, da zelišče začnemo jemati takoj, ko se pojavijo simptomi (ali za zaščito že prej). Pripravke iz korenine vrste Echinacea angustifolia ali Echinacea palida po navadi priporočajo v odmerkih po gram trikrat na dan pri prehladih in v manjših odmerkih za njihovo preprečitev. Škrlatno ehinacejo (Echinacea purpurea), znano tudi pod imenom ameriški slamnik, uporabljajo vso (skupaj s koreninami) ali le zračne dele.
Odmerek vsebuje poparek dveh do treh gramov posušenega zelišča trikrat na dan ali tri decilitre soka, narejenega iz svežega zelišča, prav tako trikrat na dan. Za sok pretlačite sveže zračne dele škrlatne ehinaceje z nekaj vode v mešalniku ali s paličnim mešalnikom. Sok se hitro pokvari, zato ga naredite le toliko, kolikor ga potrebujete takoj. Seveda lahko različne pripravke ehinaceje tudi kupite in jih jemljete po navodilih proizvajalca.
Ehinaceje ne uporabljajte, če ste alergični na člane rastlinske družine Asteraceae (na primer marjetice, krizanteme, cikorijo in kamilico). Ljudje z alergijo na cvetni prah bi morali prav tako paziti, ker nekateri pripravki lahko vsebujejo tudi cvetni prah. Občasno poročajo tudi o kontaktnem dermatitisu. Če imate avtoimunsko stanje, kot je lupus, ali napredujočo bolezen, kot sta multipla skleroza ali aids, se pogovorite z zdravnikom, preden vzamete ehinacejo. Ehinaceje ne smejo uporabljati bolniki, ki jemljejo zdravila za zmanjšanje imunskega odziva (imunosupresivi).
Ehinaceja lahko prehlad skrajša za 30 ur.
2. Medicinske gobe premagujejo utrujenost
Tradicionalna azijska medicina kot sredstva za krepitev imunske odpornosti že dolgo ceni določene vrste medicinskih gob. Čeprav utegnejo imeti tudi druge gobe (denimo bezgova uhljevka in bukovi ostrigarji) nekatere ugodne vplive na zdravje, se je večina raziskav osredotočila na:
maitake ali veliko zraščenko (Grifola frondosa)
reiši ali svetlikavo pološčenko (Ganoderma lucidum) in
Gobe so v prodaji v obliki praškov (v razsutem stanju, da jih lahko pripravimo kot čaj, ali v obliki kapsul oziroma tablet) in kot tekoči izvlečki, v katerih so zdravilne sestavine zgoščene. Praške teh treh gob včasih prodajajo tudi pomešane v eni sami kapsuli.
Svetlikava pološčenka raste v šestih barvah; za zdravilne namene najpogosteje uporabljajo rdeče in vijolične različice.
Medicinske gobe so lahko v pomoč bolnikom z motnjami delovanja imunskega sistema. Užitni nazobčanec (šitake) vsebuje na primer ogljikov hidrat lentinan, ki v telesu spodbuja tvorbo celic T in drugih sestavin imunskega sistema. Veliko zraščenko (maitake) na Japonskem množično uporabljajo za krepitev imunske odpornosti pri rakavih bolnikih, ki dobivajo kemoterapijo. Raziskave so pokazale, da izvleček iz gobe poveča učinkovitost nižjih odmerkov kemoterapije, hkrati pa varuje zdrave celice pred morebitnimi poškodbami.
Svetlikava pološčenka (ki jo na Kitajskem imenujejo tudi »nadnaravna goba«) po ljudskem izročilu pripomore k sproščanju, zato je med drugim zelo primerna za zdravljenje stresa in izčrpanosti. Vsebuje tudi protivnetne spojine, ki naj bi ugodno vplivale na obolenja dihal, kar je potrdila predvsem kitajska raziskava, v kateri je sodelovalo 2000 bolnikov z bronhitisom. Pri 60 do 90 odstotkih tistih, ki so dobivali tablete s svetlikavo pološčenko, se je bolezen v dveh tednih izboljšala.
Učinki medicinskih gob niso osupljivi; včasih je potrebno nekaj mesecev, da jih opazimo. Za doseganje čim boljših rezultatov razdelimo priporočeno dnevno količino na dva ali tri odmerke in jih jemljemo s hrano ali brez nje. Ker so medicinske gobe tudi priljubljeno živilo, jih lahko posušene dodajamo juham ali prelijemo z vročo vodo in si tako pripravimo čaj.
V Sloveniji so v lekarnah in trgovinah z zdravo prehrano na voljo predvsem pripravki iz svetlikave pološčenke. Oljne kapsule iz spor te gobe, ki vsebujejo največjo koncentracijo zdravilnih učinkovin, denimo, priporočajo kot dodatek ob zdravljenju sodobnih obolenj za krepitev imunskega sistema, lajšanje neželenih učinkov zdravljenja in kot podporo standardni terapiji pri vseh boleznih z zmanjšano imunsko odpornostjo.
Vse tri gobe so zelo varne, a jih je treba uporabljati v predpisanih odmerkih. Medicinskim gobam poleg krepitve imunskega sistema pripisujejo še številne druge učinke. Niso pa primerne za ljudi, ki jemljejo zdravila za redčenje krvi. Redko so mogoče tudi alergične reakcije.
Medicinske gobe na Japonskem množično uporabljajo za krepitev imunske odpornosti pri rakavih bolnikih.
Grahovec za »kronično« izboljšanje
V tradicionalni kitajski medicini so grahovec (Astragalus membranaceus) povezovali z lastnostmi ogrevanja in ga obravnavali kot krepčilo za pljuča. Predvsem so ga uporabljali za zdravljenje prehlada, gripe in sinusnih vnetij, ker virusom preprečuje, da bi se usidrali v dihalne organe. Priporočajo ga bolnikom z dolgimi boleznimi in bolnikom, ki so občutljivi za ponavljajoče se okužbe. Zdi se, da izboljša delovanje imunskega sistema, tako da se telo laže bori proti bolezenskim mikroorganizmom – zlasti virusom. Uporabljajo ga tudi za krepitev imunskega sistema pri bolnikih, ki prejemajo kemoterapijo ali obsevanje. Grahovec je dobro poskusiti, če ste izčrpani in utrujeni ter se vedno znova nalezete prehlada ali gripe, ker naj bi ob podpori imunskemu sistemu zagotovil tudi več življenjske sile in energije.
Pustite, da tri do deset gramov posušene korenine grahovca 10 minut vre v tričetrt skodelice (180 mililitrov) vode, nato precedite; poparek popijte v dveh odmerkih čez dan. Lahko jemljete tudi tablete ali kapsule po navodilih proizvajalca, vendar ne več kot 7,5 grama posušene korenine na dan.
Opozoriti je treba, da grahovec priporočajo za kronične (daljše) okužbe in ne za hude akutne okužbe. Če pride do okužbe, ko jemljete zelišče, ga takoj nehajte jemati. Ker grahovec podpira odpornost imunskega sistema, se lahko pri njegovem jemanju zmanjšajo stranski učinki nekaterih imunosupresivnih oblik zdravljenja raka, kot sta obsevanje in kemoterapija. Glede uporabe zelišča se morate zato prej posvetovati z zdravnikom.
Črni bezeg proti virusom
Nekatere novejše raziskave so pritrdile zdravilnemu učinku cvetov bezga (Sambucus nigra), kot ga navaja ljudsko izročilo. Ima tako protivnetno kot protivirusno učinkovitost. Cvetovi so primerni za zeliščno zdravljenje večine ljudi.
Najbolje je, da si pripravimo tinkturo (1 : 5 v 25-odstotnem alkoholu) na osnovi črnega bezga. Jemljemo jo tako, da trikrat na dan vzamemo po jedi po 20 kapljic, razredčenih v vodi. Pri gripoznih stanjih si lahko pripravimo tudi poparek, in sicer tako, da tri grame bezgovih in tri grame lipovih cetov prelijemo s skodelico vrele vode. Popijemo šest do osem skodelic na dan. Bezgove jagode že dolgo uporabljajo za napitke, novejše raziskave v Izraelu pa so ugotovile, da komercialni pripravek bezgovih jagod s standardizirano količino antocianinov (vijoličnih sestavin, ki jagodam dajejo barvo) pomaga blažiti simptome gripe in skrajšuje okužbo.
Izraelski raziskovalci domnevajo, da izvleček deluje tako, da spremeni površino virusa in mu prepreči, da bi se zasidral v telesu. Na tržišču je na voljo kar nekaj komercialnih pripravkov iz bezgovih jagod, ki jih uporabljamo skladno z navodili na izdelku. Čeprav črni bezeg vsebuje majhne količine sambunigrina, o strupenosti ne poročajo. Surovi plodovi niso užitni. Povzročajo lahko slabost in bruhanje.
Česen kot »naravni antibiotik«
Večina ljudi pozna česen (Allium sativum) kot naravni antibiotik, ki pomaga preprečevati bolezni srca, znižuje holesterol in krvni tlak ter preprečuje tvorbo krvnih strdkov, povzročiteljev srčnega infarkta. S česnom si lahko pomagamo tudi pri krepitvi imunskega sistema. Laboratorijske raziskave so pokazale, da ima česen in več njegovih sestavin učinke proti številnim mikroorganizmom, ki povzročajo bolezni, kot so sevi virusov gripe. Česen pomaga proti prehladu in gripi tudi zato, ker spodbuja dejavnost imunskih celic. Deluje tudi varovalno, da do prehlada ne pride.
Poleg surovega česna v prehrani lahko uživamo tudi tinkturo ali kapsule na osnovi česna. Z okužbo se spopadamo z dvema strokoma svežega česna na dan. Nasekljamo ju in pustimo, da pet do 10 minut počivata, preden ju uporabimo za kuho. To omogoči, da se oblikuje zdravilno dejavna sestavina alicin. Za preprečevanje uporabimo po tri stroke na teden. Tinkturo jemljemo tako, da spijemo 20 kapljic v kozarcu vode dva- ali trikrat na dan. V primeru, da jemljemo kapsule (300 miligramov suhega izvlečka ali praška), pa vzamemo eno do tri kapsule na dan.
Čezmerno uživanje svežega česna, praška ali izvlečka lahko povzroči pekoče bolečine v želodcu. Daljša uporaba česna lahko spremeni (okrepi) učinek nekaterih zdravil, ki preprečujejo strjevanje krvi.
Če ste noseči ali dojite, zelišča oziroma medicinske gobe, opisane v tem prispevku, uporabljajte le po nasvetu zdravstvenega strokovnjaka, česen pa uporabljajte le v navadnih kuharskih količinah.
Indijske babice so že nekdaj otrokom pripravljale kozarec toplega mleka, posut z žafranom, ko so jokali z modrico na komolcu ali rano na kolenu. Zeliščna kurkumina pasta je pomirjala manjše ureznine in ozdravila vse kožne izpuščaje. Ti starodavni kuhinjski triki so več kot le taktika hitre tolažbe. Začimbe, kot sta kurkuma in žafran, so neločljivo povezane z zdravilnimi lastnostmi, ki v primeru, da jih v svojo prehrano vključimo že v zgodnji fazi, krepijo naše telo pred invazijo toksinov, bakterij in virusov.
Kajenski poper: Sicer deluje proti raku, vendar pa ga nikar ne pojejte preveč. Kapsaicin v njem sproži proces apoptoze, ki uničuje rakave celice in precej zmanjša velikost celice tumorskih celic levkemije. Lahko sklepamo, da žge ne le našega jezika, pač pa požge tudi rakave celice.
Žafran: Vsebuje kislino, imenovano krocetin, ki je močan element v boju proti raku. Ne le, da zavira napredovanje bolezni, pač pa tudi zmanjša velikost tumorja za polovico. Čeprav je najdražja začimba na svetu, je tudi zelo zdravilen in dober za vaše splošno počutje.
Kurkuma: To je kraljica začimb, ko gre za obravnavo rakavih bolezni, poleg tega pa dodaja lepo barvo hrani na našem krožniku. Vsebuje močan polifenol kurkumin, ki klinično dokazano zavira rast celic, ki povzročajo raka na prostati, melanomo, rak dojke, tumor na možganih, raka trebušne slinavke in levkemijo. Kurkumin spodbuja apoptozo (programirano celično smrt / samomor za celice), ki varno odpravlja rakave celice, ne da bi predstavljal grožnjo za razvoj drugih zdravih celic.
Ingver: Ta skromna začimba se ponaša z zdravilnimi lastnostmi, saj pomaga zniževati holesterol, spodbuja metabolizem in ubija rakavih celic. Dodajte ga zelenjavnim jedem, ribam in solatam, izboljšal bo tudi okus vaših jedi.
Navadni komarček: Oborožen je s fito-hranili in antioksidanti, zato rakave celice nimajo druge izbire, kot da sprejmejo poraz. Anetol je glavna sestavina komarčka, ki se upira in omejuje dejavnosti rakavih celic. Paradižnikovo-komarčkova juha s česnom ali sveža solata s komarčkovimi čebulicami je idealna predjed. Druga izbira je lahko pražen komarček s parmezanom.
Kumina: Pomaga pri prebavi in zato priporočamo, da po vsakem obroku prežvečite pest semen kumine. Vendar njegove zdravstvene koristi presegajo prebavni trakt. Ta začimba z antioksidantskimi lastnostmi vsebuje sestavino, imenovano timokinon, “Thymoquinone”, ki zavira množenje celic, odgovornih za raka na prostati. Dodajte jo omakam, kruhu in čemerkoli drugemu.
Origano: Ni uporaben le za pice ali testenine, saj tudi ta pomaga v boju proti raku na prostati. Sestavljen je iz protimikrobnih spojin, zato je samo ena čajna žlička origana enaka moči dveh skodelic rdečega grozdja! Fitokemična spojina kvercetin v origanu omejuje rast rakavih celic v telesu in deluje kot zdravilo proti boleznim rakavim boleznim.
Cimet: Ne potrebujete več kot pol čajne žličke cimetovega prahu na dan, da odženete tveganje za razvoj raka. Je naravni konzervans, vir železa in kalcija. Uporaben je pri zaviranju rasti tumorjev, zato ga dodajte k zajtrku, v čaj, na sesekljana jabolka, itd.
Parkirišče ob robu kampusa Univerze New Hampshire je postalo predmet raziskave, v kateri so raziskovalci preučevali vpliv različnih asfaltnih premazov oziroma tesnil na okolje in zdravje ljudi. Študija se je odzvala na vse večjo zaskrbljenost ameriške javnosti glede varnosti tovrstnih premazov in potrdila, da določena vrsta premazov oziroma tesnil za asfaltirane površine, kot so na primer pločniki in dvorišča, pomembno vpliva na zdravje ljudi in ekosistem.
Proizvajalci za izboljšanje videza in podaljšanje obstojnosti asfaltiranih površin oglašujejo dve vrsti emulzijskih premazov: emulzije na osnovi prečiščenega premogovega katrana in asfaltne emulzije. Čeprav sta si premaza po videzu in ceni zelo podobna, pa drugi vsebuje kar 1.000-krat višje vsebnosti policikličnih aromatičnih ogljikovodikov (PAH) kot prvi. Delci PAH se z obrabo premaza sproščajo v ozračje. Proces obrabe pa med drugim pospešijo tudi snežni plugi.
Raziskava je ugotovila, da so otroci, ki imajo v bližini doma asfaltirane površine, premazane z emulzijo na podlagi premogovega katrana, izpostavljeni 14-krat večjim odmerkom PAH kot tisti, ki se igrajo na površinah z nepremazanim asfaltom. Znano je, da lahko PAH prispeva k upočasnitvi kognitivnega razvoja, pojavu astme in drugih bolezni dihal, debelosti in presnovnih bolezni ter k spremembam na molekularni ravni.
Najstniški mamut
Najstniški mamut
Še en dokaz, da je prehitro sklepanje in obsojanje lahko tisto, ki na koncu v nas upre prst in nezadovoljno odkima. Ne, James Cameron je bo gradil studiev, niti ni kupil zemlje zato, da bi lahko tam snemal nove dogodivščine, ki se jih bo domislil za svoje filmske like. James se je odločil, da bo imel svojo kmetijo.
Proizvajalci za izboljšanje videza in podaljšanje obstojnosti asfaltiranih površin oglašujejo dve vrsti emulzijskih premazov: emulzije na osnovi prečiščenega premogovega katrana in asfaltne emulzije. Čeprav sta si premaza po videzu in ceni zelo podobna, pa drugi vsebuje kar 1.000-krat višje vsebnosti policikličnih aromatičnih ogljikovodikov (PAH) kot prvi. Delci PAH se z obrabo premaza sproščajo v ozračje. Proces obrabe pa med drugim pospešijo tudi snežni plugi.