Kako se znebiti listnih uši? Naravne rešitve proti ušem na vrtninah

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.
-
2
Kako se znebiti listnih uši? Naravne rešitve proti ušem na vrtninah

Ko pomislimo na škodljivce vrta, so listne uši zagotovo med najbolj razširjenimi. S svojim hitrim razmnoževanjem ogrožajo rast rastlin, sesajo sokove in prenašajo viruse, hkrati pa puščajo lepljiv medni izloček, ki spodbuja rast črnih plesni. Čeprav so majhne, lahko povzročijo veliko škodo. Predstavljamo vam preverjene naravne metode, ki so varne, učinkovite in primerne za srednjeevropske razmere.

1. Močni curek vode – prvi in preprost ukrep

Najenostavnejši način odstranitve uši je mehanska – močan curek vode. Uši se odlepijo in padejo s listov in pogosto ne preživijo po padcu iz rastline. Ta metoda je varna, brez kemikalij in primerna za vse vrste rastlin in vrtne lokacije.

Zakaj deluje:

  • Mehansko odstrani večino uši
  • Ne škoduje koristnim žuželkam ali rastlinam
  • Idealno kot prvi ukrep ob manjši invaziji

Kako izvajati:

  • Uporabite šobo z vsaj srednjim pritiskom
  • Usmerite curek proti spodnji strani listov
  • Ponovite vsakih nekaj dni, dokler se populacija ne zmanjša

2. Insekticidno milo je preverjena in učinkovita metoda

Insekticidno milo (iz kalijeve soli maščobnih kislin) deluje na uši tako, da razgradi njihovo zaščitno voščeno plast, škodljivci dehidrirajo in odmrejo. Pomanjkljivost: deluje le ob stiku, vsa populacija uši mora biti dovolj poškropljena.

Zakaj deluje:

  • Dokazano učinkovito proti mehkim škodljivcem
  • Ni ostankov, varno za užitne rastline
  • Deluje takoj in je preizkušeno ekološko sredstvo

Priprava in uporaba:

  • Zmešajte 1–2‑% koncentracijo (količina milnih soli z vodo)
  • Popršite vse dele rastline, zlasti spodnje liste
  • Razpršite v jutranjih ali večernih urah pri temperaturi pod 32 °C
  • Uporabite ponovno po 7–14 dneh, ne več kot 3× zaporedoma

3. Neemovo olje – močan naravni insekticid

Neemovo olje, pridobljeno iz rastline neem, moti prehranjevanje in rast škodljivcev ter deluje kot fungicid. Učinkovito proti ušem, pršicam in mealybugsom.

Zakaj deluje:

  • Zmoti hranjenje uši in njihov razvoj
  • Zmanjša razvoj glivičnih bolezni

Nasveti za uporabo:

  • Uporabljajte hladno stiskano neemovo olje z dodatkom malo mila za boljši oprijem
  • Razredčite po navodilih; razpršite ob jutranji ali večerni nizki temperaturi
  • Izogibajte se sončnemu zahodu: škodljivo za čebele in koristne žuželke
  • Po pripravi uporabite v roku 8 ur

4. Privabljanje koristnih žuželk

Naravni sovražniki, kot so pikapolonice in parazitne stenice, jedo uši in delujejo kot naravna kontrola populacije.

Zakaj deluje:

  • Biološka kontrola z dolgoročnim učinkom
  • Neškodljivo ravnovesje vrta

Kako jih privabiti:

  • Posadite rastline, ki jih imajo radi: npr. koromač, majaron, rman, ivanščica, ognjič, meta in bazilika
  • Naredite hotel za žuželke ali celo manjše vodne površine
  • Izogibajte se škropljenju v času aktivnosti teh žuželk
Kako se znebiti listnih uši

5. Domači spreji iz rastlin – naravni repelenti in insekticidi

Pripravek iz česna, čebule ali paradižnikovih listov deluje kot naravni repelent in je koristen v zgodnjih fazah invazije.

Zakaj deluje: Alkaloidi delujejo odbojno ali strupeno za uši, ne škodujejo koristnim žuželkam

Primeri domačih raztopin:

  • Česen: 2 stroka zdrobljenega česna čez noč v 1 L vode, precedite, razredčite 1:10 in razpršite.
  • Paradižnikovi listi: Prekuhajte liste, ohladite, razredčite in razpršite.

Opomba: Uporabljajte s skrbjo, saj lahko vonji zmotijo koristne žuželke.

6. Redno obrezovanje in preventivni nadzor

Hitro posredovanje že ob prvih znakih okužbe lahko prepreči širitev.

Kaj narediti:

  • Odstranite močno okužene vršičke rastlin, zapakirajte in odstranite iz vrta
  • Redno preverjajte spodnjo stran listov
  • Spremljajte prisotnost mravelj, ki pogosto prenašajo uši in jih ščitijo v zamenjavo za mednico

Strokovnjak odgovarja:

Na vprašanje bralke odgovarja Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.:

Na vrtu ‒ tako na sadnem drevju kot na vrtninah ‒ je veliko listnih uši. Kako naj se jih znebim?
Anja iz Lukovice

Listne uši so naravno prisotne na vsakem vrtu, njivi … do prerazmnožitve le-teh pa pride zaradi porušenega razmerja v naravi. Tako pri odpravljanju listnih uši ločimo več postopkov, in sicer za kratkoročni učinek uničevanja že prisotnih ter za bolj dolgoročen učinek, ko kot pomoč pri naravnem ravnovesju v okolico vrta privabljamo naravne sovražnike. Prisotne listne uši lahko uničimo ročno s trganjem ali rezanjem vrhov poganjkov na drevesih, ki jih zažgemo ali zakopljemo. Namestimo rumene lepljive plošče (vedno po končanem cvetenju), ki jih na drevesih obesimo kar na veje, lahko pa jih obesimo tudi po zelenjavnem vrtu na posebej pripravljene stebričke ali kole. Plošče naj bodo le rahlo nad tlemi in med posameznimi gredicami, kjer imamo težave z listnimi ušmi. Rumene lepljive plošče so namreč namenjene (predvsem) listnim ušem in tudi drugim škodljivcem, kot je čebulna muha.

V okolico napadenih rastlin s strani listnih uši posadimo žajbelj, kapucinko, sivko in ožepek, ki odganjajo le-te. Proti ušem na fižolu in bobu pa poleg omenjenih vrtnin sadimo/sejemo šetraj. Kapucinko še posebej posejemo pod sadno drevje, saj se listne uši raje naselijo na kapucinkah kot pa na sadnem drevju.

Uporabimo pa lahko tudi doma pripravljeno škropivo iz velike koprive. Za pripravo škropiva potrebujemo okrog 1 kg svežih narezanih kopriv, ki jih namočimo v 10 litrih vode (deževnice ali postane vode) za 24 ur. Po 24 urah škropivo ni več tako učinkovito. Možno je tudi, da uporabimo posušene koprive, in sicer na enako količino vode damo od 10 do 20 dkg  posušenih kopriv. Po 24 urah tekočino precedimo v škropilnico in poškropimo tako sadne kot zelenjavne rastline. Postopek lahko ponovimo po nekaj dneh.

Listne uši imajo kar nekaj naravnih sovražnikov. Med najbolj znanimi so strigalice in pikapolonice. Strigalicam nastavimo narobe obrnjen cvetlični lonec, ki ga napolnimo s suho travo, lepenko, slamo in podobnim. Tako pripravljen cvetlični lonček jim bo čez dan služil za skrivališče, mi pa jih bomo lahko skupaj z lončkom prenesli drugam, kjer jih potrebujemo, da pojedo kakšno listno uš. Pikapolonice privabimo tako, da jim nudimo zatočišča, ki na videz niso nič kaj posebnega. Za to namenimo tanjše deblo oziroma vejo, v katero zavrtamo nekaj centimetrov globoke luknje.

Jejte devetkrat na dan!

Bodi Eko
-
4

To, da je več majhnih obrokov na dan bolj priporočljivo kot manj velikih, čivkajo že vrabci na strehi. S to modrostjo nas pitajo že v šoli in temu se skušamo približati vse življenje, žal pa nam v vsakodnevno natrpanem urniku ne uspe vedno pojesti niti treh, kaj šele petih priporočenih obrokov. Zdaj pa strokovnjaki pravijo, da nam še bolj koristi kar devet majhnih obrokov dnevno! Bi zmogli?

Prehrana
Več majhnih obrokov na dan je bolj priporočljivo kot manj velikih.

Pravijo, da to lahko pomaga pri zniževanju krvnega pritiska in holesterola ter celo spodbuja izgubo teže. »Razdelitev hrane, ki jo vnesemo v telo, ima lahko zelo dober vpliv na naš metabolizem. Ker jemo večkrat na dan, ima naše telo skozi presnovo več koristi od iste količine hrane, ki jo pojemo v manjšem številu obrokov,« pravi dr. Susan Jebb, vodja Raziskovalnega centra človeške prehrane v Svetu za medicinske raziskave v Angliji.

Nižji holesterol in krvni pritisk

V eni zadnjih raziskav so znanstveniki iz Imperial College v Londonu primerjali prehrambne navade več kot 2000 ljudi iz Velike Britanije, Japonske, Kitajske in ZDA. Medtem ko so vsi uživali enako količino kalorij in enako hrano, je polovica udeležencev jedla manj kot 6-krat na dan, medtem ko je preostanek jedel več kot šestkrat. Rezultati kažejo, da je prva skupina imela precej večji sistolični krvni tlak. Bili so tudi bistveno težji.

Druga raziskava iz Univerze v Atenah, ki temelji na več kot 2000 otrocih, starih od 9 do 13 let, je pokazala, da je bilo za tiste, ki so jedli petkrat na dan, kar 32,6 odstotka manj verjetnosti, da imajo visoko raven slabega holesterola. Za tiste, ki so jedli manj obrokov, so bile možnosti bistveno slabše.

Dieta grizljanja

Če pojeste vsaj štiri majhne obroke dnevno, vam bo ta ‘dieta grizljanja’ pospešila presnovo in zmanjšala tveganje za debelost, poroča študija univerze Maastricht. Ni jasno, zakaj ima pogostejše uživanje obrokov te prednosti, vendar obstaja teorija, da pogosto prehranjevanje preprečuje visok priliv maščobnih kislin – spojin, ki se sproščajo iz živil in lahko privedejo do kopičenja maščob v arterijah, in tudi prispevajo k visokim ravnem holesterola. To kopičenje lahko tudi zoža žile, kar privede k visokemu krvnemu pritisku.

Če čez dan jeste pogosteje, to tudi pomeni, da ni nenadnega vnosa maščobnih kislin, kar omogoča telesu, da se z vnosom ukvarja bolj učinkovito. Hkrati tudi lahko poveča raven energije, kaže raziskava iz Univerze v Montani.

Torej, kako se ta pristop razlikuje od preprostega dodajanja prigrizkov med obroki? Rednost manjših obrokov je lahko prav tako pomembna kot količina, pravijo strokovnjaki. Vendar pa pogostejše uživanje hrane ni izgovor, da bi jedli več, pravi dr. Susan Jebb, in pomembno je, da strogo nadzorujete vnos kalorij, če pojeste 6 ali 9 obrokov na dan.

Super miši napadajo evropo

Bodi Eko
-
0

Oblikovanje močnejše mišje sperme bi lahko pomagalo znanstvenikom, ki delajo na področju zdravljenja moške neplodnosti pri človeku. Moški kromosom vzhodnoevropske hišne miške se je namreč infiltriral tudi v zahodno Evropo, kjer ustvarja hibridno vrsto ‘supermiške’ z izredno visokim številom semenčic.

Običajno se hibridizacija (ko se združita dve podvrsti in se razmnožita) kaže v zmanjšani moči spermijev pri potomcih. A ko zahodna miška pobere moški (Y) kromosom od vzhodnega miška, je rezultat nova vrsta miši z večjo količino semenčic od običajne, ki zdaj zavzema Češko in bavarski del Nemčije.

Miši

Močan hibrid

Rezultati bodo lahko pomagali razumevati vzroke za visoko in nizko število spermijev pri moških, je dejal študijski raziskovalec Stuart J. E. Baird, evolucijski biolog na univerzi v Portu na Portugalskem. Kmalu se bo pridružil akademiji znanosti Češke republike, da nadaljuje raziskave o hibridnih miškah.

Mus musculus domesticus in Mus musculus musculus sta dve ločeni podvrsti, vendar imata možnost, da se med seboj parita in to možnost izkoriščata že vsaj zadnjih 6000 let. Hibridna vrsta je zdaj na Območju evropske hišne hibridne miške, 20 kilometrov širokem področju, ki se razteza od Norveške pa do Bolgarije. Taka vrsta mišje hibridizacije je biološko enakovredna različici razbijanja atoma. Dve vrsti mišk namreč združi in da znanstvenikom možnost, da opazujejo, kaj se bo zgodilo po tem.

Pomoč za človeka

V tej regiji so raziskovalci začeli opažati vse več moških miši zahodne vrste domesticus s kromosomom Y vzhodne miške. Z drugimi besedami so moške miši domesticus v parjenju s svojimi vzhodnimi damami proizvedle potomce z vzhodnim moškim kromosomom.

Genetsko določanje spola pri miših deluje na enak način kot pri ljudeh: ženska prispeva jajčece, ki vedno vsebuje en X kromosom. Moški prispeva spermo, ki vsebuje bodisi X bodisi Y. Če se srečata dva X kromosoma, je rezultat ženska z genskim profilom XX. Če se srečata X in Y, nastane fant.

Rezultati raziskave so pokazali, da so v procesu hibridizacije zahodne miši pobrale vzhodni kromosom Y in tako imele večje število spermijev kot izvirna podvrsta. V povprečju so imele miši z invazivnim kromosomom Y več kot 6.000.000 več spermijev kot miši z izvirnim Y.

Študije genetskih razlik v Y kromosomu, ki povzročajo te razlike v samcih, bi lahko raziskovalcem pomagale razumeti genetske razloge, ki so krivi za nizko število spermijev pri človeku. S tem bi morda uspeli pomagati pri vprašanju o težavah s plodnostjo, kar bo zelo pomembno, glede na to, da naj bi število spermijev v načinu življenja, kakršnega imamo, drastično upadalo.

Hrana za v žep: oreški in semena

Bodi Eko
-
0
Hrana za v žep: oreški in semena

Če že obstaja zdrava hitra hrana, so to prav gotovo oreški in semena, ki sodijo med najbolj krepko hrano sploh. Vedno jih lahko imamo pri roki –namesto običajnega sendviča za malico so dobrodošli za potešitev lakote na poti ali na izletu – in so zelo priročna lahka in hkrati rezervna hrana.

Izbira oreškov in semen v prodaji je dovolj pestra, da se njihovih okusov in arom stežka ne naveličamo, s skupno močjo pa nas hranijo bolj kot marsikatero drugo maščobno-beljakovinsko živilo. Zato jih lahko jemo redno, mimogrede kot prigrizek ali kot sestavni del predvsem zelenjavnih jedi. Le pretiravati ni treba z njimi, saj je to močna, težje prebavljiva hrana.

Odmerjajmo jih previdno

Oreške za dobro prebavo dobro zgrizemo in prežvečimo, semena pa zmeljemo. Še lažje so prebavljivi, če jih čez noč namočimo in potem posušimo v topli pečici ali v sušilniku (vendar ne na več kot 50 °C) ali če jih dan do dva kalimo. Slednji način ‘aktiviranja’ semen je sploh edini primeren v veganski prehrani oziroma v vsakem primeru, ko redno jemo večje količine surovih semen in oreškov, saj kaljenje zmanjša vsebnost zaviralcev (inhibitorjev) encimov v njih. Ti se namreč lahko vmešavajo v prebavo ter zavirajo sprejem rudnin in drugih hranil, povzročajo napihnjenje in druge neprijetnosti. Vendar brez skrbi, saj do tega pride le v primeru, če bi oreške in semena vseh vrst jedli vsak dan po več kot 100 gramov in poleg tega redno uživali še nakaljena surova semena stročnic, ki kljub kaljenju še vedno vsebujejo omenjene inhibitorje.
Če surova semena uživamo po malem, se izkazujejo predvsem z dobrodejnimi lastnostmi in med drugim delujejo varovalno pred rakom. Zato oreške in semena jemo v zmernih količinah, na primer majhno pest (okoli 50 gramov) oluščenih oreškov in semen na dan, vendar čimbolj redno in različne vrste. Prav v rednosti in raznolikosti je skrivnost prehranskega uspeha, ki ga nudijo oreški in semena.

Poleg tega ne smemo pozabiti, da so najlaže prebavljivi surovi, namočeni ali nakaljeni, medtem ko so praženi in soljeni ena težje prebavljivih vrst hrane. Prav tako težki so v pecivu, na primer v potici, ki v občutljivem želodcu rada obleži ter povzroči zgago.
Semena uživamo predvsem zmleta. Da ne oksidirajo in postanejo žaltava, jih meljemo sproti ali manjše količine zmletih semen hranimo v zaprti posodi v hladilniku. Za mletje si omislimo ročni ali električni mlinček oziroma mešalec. V večjih trgovinah je običajno na voljo ‘javni’ mlin za mak, saj je za njegova majcena semena potreben poseben mlin.

Oreški

Okusna preventiva

Oreški in semena so zelo kakovosten vir vlaknin, beljakovin, maščob, rudnin, vključno z mikroelementi, kot so selen, bor in molibden, vitaminov skupine B, vitamina E in drugih sestavin, med njimi sladkorjev in antioksidantno učinkujoče elaginske kisline. Zato so dobrodošli dodatek današnjemu načinu prehrane, v katerem na splošno primanjkuje rudnin, antioksidantov in omega-3 maščobnih kislin, medtem ko so omega-6 maščobne kisline v premočni prevladi. Ali drugače, ta vrsta hrane je okusna pomoč in preventiva pred boleznimi, ki jih označujemo kot civilizacijske in zajemajo vse, od težav s srcem in žiljem do sladkorne bolezni in raka.

Prigrizek ali zabela

  • Čimbolj sveže zmlete oreške in semena lahko uporabljamo za zabelo različnih zelenjavnih jedi, najsibo solat ali dušene in pečene zelenjave.
  • Cele ali zmlete dodajamo žitnim kosmičem in jih seveda hrustamo kot samostojni prigrizek.
  • Iz zmletih oreškov in semen pripravimo kreme in polivke, tako da jih postopoma zmešamo z vodo v kremo, ki je po gostoti podobna kisli smetani.
  • Z dodatkom začimb in malo soli, po želji tudi limoninega soka ali kisa, jo spremenimo v začimbno omako, v katero pomakamo koščke surove zelenjave, ali jo uporabimo za zabelo pečene ali dušene zelenjave.
  • Kadar začimbno omako razredčimo z vodo, nastane imenitna polivka za vse vrste solat.

Izbira je pestra

OREHI Kljub visokemu deležu maščob oziroma prav zaradi visokega deleža nenasičenih maščob so dobrodejni za srce in ožilje, znižujejo raven holesterola in so čudovit vir rudnin in mikroelementov. Zaradi elaginske kisline se vpisujejo med ‘protirakavo’ hrano, zaradi večje vsebnosti aminokisline triptofan pa učinkujejo sproščujoče. Vsebujejo razmeroma veliko omega-3 maščobnih kislin (razmerje z omega-6 maščobnimi kislinami je približno 1 : 3), kar je največ tovrstnih maščobnih kislin med našimi domačimi oreški in približno toliko kot v konopljinih semenih.

Orehi
Orehi so tako kot drugi oreški in semena zelo primerni za popestritev solat vseh vrst.

LEŠNIKI Če bi bilo treba s sabo nositi eno samo vrsto oreškov, bi bili to enkrat mandlji, drugič lešniki: popolna hrana v vseh pogledih. Zaradi bogastva sestavin spodbudno učinkujejo na delovanje telesa in uma in so podobno kot drugi oreški pomembna ‘hrana za pamet’. Med drugim vsebujejo aminokislino tirozin, ki v možganih vpliva na nastajanje snovi za večajo pozornost in zbranost.

MANDLJI Ta vrsta oreškov je ena najhranilnejših in najbolj zdravilnih sploh. Znižuje raven holesterola v krvi in učinkuje varovalno pred boleznimi srca in žilja. Obenem nas krepi z bogastvom rudnin in učinkuje antioksidantno. Mandlji so pomemben vir kalcija, saj ga od vseh oreškov vsebujejo največ.

PISTACIJE, ki so naprodaj oluščene, so pomemben vir rudnin, vitaminov B skupine in vitamina E. Vsebujejo tudi antioksidantno učinkujoče karotenoide in glutaminsko kislino, ki spodbudno vpliva na mišljenje. Po izročilu iz zahodne Azije, odkoder izvirajo, učinkujejo kot afrodiziak in koristijo dihalnim potem. Pražene in nasoljene pistacije, kolikor so sicer okusne, imajo manjšo prehransko moč.

BRAZILSKI OREHI Iz južne Amerike izvirajoči oreški so eden najpomembnejših virov selena, vendar podatki iz literature kažejo, da to velja predvsem za brazilske orehe v lupini, ki prihajajo iz brazilskih gozdov, medtem ko vsebujejo oluščeni orehi iz Kolumbije manj selena. V vsakem primeru so brazilski orehi v lupini okusnejši, v obeh pa je ta vrsta oreškov zelo kakovosten vir beljakovin, zdravih maščob in rudnin, zato jih lahko po nekaj snemo prav vsak dan.

INDIJSKI OREŠKI To je najslajša vrsta vseh oreškov, saj vsebuje okoli 30 odstotkov sladkorjev, medtem ko jih je v drugih oreških običajno od 5 do 10 odstotkov. Kljub imenu izvirajo iz Južne Amerike, so pa danes ena najpogostejših gojenih vrst oreškov v Indiji in jugovzhodni Aziji. Med oreški vsebujejo največ magnezija in so tudi zaradi drugih rudnin dobrodošla rudninska in energijska hrana.

PEKANI Severnoameriški sorodniki našega oreha so našim podobni po sestavi in učinkovanju, vsebujejo pa več maščob. Njihova rjava lupina je gladka. Kdo ve, zakaj, preseneča pa ne, se je nekdo v Združenih državah Amerike spomnil, da pekane v lupini obarvajo rdeče.

MAKADAMIJE Iz Avstralije izvirajoči oreški so med najdražjimi in najokusnejšimi, vendar le makadamije v lupinah; oluščene so komaj približek, sicer dobrote smetanove arome, ki jo z nekoliko truda, najbolje kar s kladivom, izluščimo iz zelo trde lupine. Poleg pekanov vsebujejo največ maščob, kar okoli 75 %, in izstopajo po visoki vsebnosti omega-3 maščobnih kislin, ki jih je kar polovica vseh maščob in največ med oreški sploh.

Makadamija

ARAŠIDI Za največji izkoristek njihove prehranske moči kupimo surove arašide in jih jemo kuhane v različnih jedeh ali jih sami suho popražimo; ne gre namreč pozabiti, da so to semena rastline, ki sodi med stročnice, in zato surova niso užitna. Praženi in nasoljeni arašidi, kolikor so sicer okusni, so precej težko prebavljivi. Arašidi izstopajo po visoki vsebnosti oleinske kisline, ki je sicer glavna maščobna kislina oljčnega olja. Vsebujejo purine, ki so možni vzrok povečanja težav z artritisom in revmo po uživanju arašidov.

PINJOLE Semena pinij so bogata s kakovostnimi maščobami, rudninami in vitaminom E, zato ne odstopajo bistveno od splošne hranilne moči oreškov in semen. Po vsebnosti sladkorjev – okoli 20 odstotkov – so prva za indijskimi oreški.

BUČNICE Zaradi fitosterolov ta ‘moška’ semena slovijo po svojem dobrodejnem delovanju na prostato, zato bi jih lahko redno uživali vsi moški po petdesetem letu starosti, saj pomagajo pri povečani prostati oziroma preprečujejo njeno povečanje. Poleg tega so kakovosten vir maščobnih kislin, rudnin in nekaterih vitaminov skupine B.

SONČNIČNA SEMENA so zelo primerna za pripravo namazov in omak, vendar kot temeljna vrsta semen v prehrani niso primerna, ker vsebujejo veliko omega-6 maščobne linolne kisline, ki jo je v prehrani že tako ali tako preveč. Po drugi strani so pomembna zaradi vsebnosti rudnin, tako da jih vendarle povsem ne izločimo iz prehrane. Pomembneje je, da se izogibamo redne uporabe sončničnega olja, posebno za cvrtje, ali ga na račun celovitejšega prehranskega ‘paketa’ v obliki sončničnih semen sploh izločimo iz prehrane.

LANENA SEMENA So izjemen, najbogatejši rastlinski vir omega-3 linolenske maščobne kisline. Če uživamo cela semena, ki jih varuje trda lupina, so sicer zelo dobrodejna za prebavo, zgrizemo pa komaj kakšnega in jih večinoma izločimo v obliki, kot smo jih zaužili. Zato nam bogastvo lanenih semen postane dostopno šele, ko jih zmeljemo in dodajamo jedem, s pridom pa uživamo tudi laneno olje, v katerem je skoraj 60 odstotkov omega-3 maščobnih kislin in le okoli 15 odstotkov omega-6 maščobnih kislin.

MAKOVA SEMENA Tudi ta semena sprostijo svoja hranila, ko jih zmeljemo, in so prehransko pomembna zaradi rudnin, beljakovin in maščob. Enako kot konopljena semena niti makova ne vsebujejo alkaloidov in psihoaktivnih snovi, ki so sicer v drugih delih rastlin. Maščobe v makovih semenih zastopa predvsem enkrat nenasičena oleinska kislina, med nenasičenimi pa prevladuje linolna (omega-6) kislina.

KONOPLJINA SEMENA Malo je znano, da so tudi oluščena konopljina semena podobno kot druga oljna semena kakovosten vir maščob, rudnin in nekaterih vitaminov. Maščobe, ki jih je v konopljenih semenih približno tretjina, sestavlja okoli 10 odstotkov nasičenih maščobnih kislin in okoli 90 odstotkov nenasičenih maščobnih kislin. Med slednjimi sicer prevladuje linolna (omega-6) maščobna kislina, vendar je linolenske (omega-3) maščobne kisline približno toliko kot v orehih. Razmerje obeh je približno 3 : 1, zato konopljina semena sodijo med pomembnejše predstavnike semen z večjo vsebnostjo omega-3 maščobnih kislin.

RIČEK To je malo znan semenski drobiž, ki obilno dozori na svetlo rumeno cvetoči rastlini iz družine križnic. Zato ni čudno, da njegov okus spominja na redkev ali redkvico, po učinkovanju pa je podoben drugim rastlinam iz družine križnic in deluje predvsem čistilno na sečne poti, učinkuje protibakterijsko in protiglivično ter splošno poživlja. Njegove žveplove spojine podobno kot v brokoliju in drugih križnicah ščitijo pred rakom.

SEZAMOVA SEMENA so bogat vir kalcija in drugih rudnin, in jih več vsebujejo neoluščena kot oluščena. Lignani, ki jih vsebujejo tudi druga semena, učinkujejo kot antioksidanti in pomagajo zniževati raven holesterola v krvi. Odlična so za prebavo, za kri in spodbudno učinkujejo na umsko dejavnost. V sestavi maščob prevladujeta enkrat nenasičena oleinska kislina in dvakrat nenasičena linolna (omega-6) maščobna kislina, medtem ko sezam ne vsebuje omega-3 maščobnih kislin.

V lupini ali ne

Če je le možno, oreške kupimo v lupini, ker se ohranijo dalj časa in so vedno sveži ter okusnejši. Oluščeni oreški hitreje oksidirajo in postanejo žaltavi, zato moramo biti poleti in jeseni pri nakupu letine predhodnega leta pozorni, da ne kupimo prestarih.
Pri nas so v lupini na voljo predvsem orehi, lešniki in mandlji, v nekaterih trgovinah tudi pekani, redkeje pa brazilski orehi in makadamije. Indijski oreški niso nikoli naprodaj v lupini, ker jih morajo zaradi strupenega olja v njej oluščiti, pistacije v lupini pa so navadno pražene in nasoljene.

Študentska hrana

V domnevi, da se študenti zaradi predavanj, učenja in zabav hranijo takrat, ko nanese, se je nekoč nekdo spomnil, da v takem primeru pride prav priročni prigrizek, kot je mešanica oreškov in suhega sadja. Ni pokvarljiv, vedno je na dosegu roke, dobro nasiti, je naraven in zdrav, oreški pa med drugim vplivajo na povečanje umskih sposobnosti. Mešanico lahko pripravimo sami, tako da orehe, lešnike in mandlje zmešamo s suhim sadjem, najbolje z rozinami, dateljni, na kose narezanimi suhimi hruškami in suhimi marelicami.

Dario Cortese, Zdravje

Kako otroke prepričati, da bi jedli zelenjavo?

Bodi Eko
-
1
Kako otroke prepričati, da bi jedli zelenjavo?

Zagotovo se vsak starš kdaj pa kdaj sooči s težavo, ko otrok trmasto odkimava z glavo, zavrača vse, kar je zeleno ali spominja na zelenjavo in mu na kraj pameti ne pade, da bi pojedel kaj s seznama, ki mu starši pravijo »zdravo«.

Otroci zelenjava

Več ljubezni

Dve novi študiji je izvedlo Društvo za prehrambno izobraževanje in vedenje (SNEB) pod okriljem predsednika Briana Wansinka, dr. Johna Dysona, profesorja Potrošniškega vedenja na univerzi Cornell.
V prvi študiji je 500 mater z majhnimi otroki ugotovilo, da zelenjava pomaga okrepiti okus jedi in da občutek, da je obrok bolj popoln. Prisotnost zelenjave na krožniku je tudi dala občutek, da se je tisti, ki je obrok pripravil, potrudil bolj premišljeno in pozorno.
»Te ugotovitve poudarjajo koncept, da zelenjava sestavlja popoln obrok. Zelenjava namreč naredi veliko več, kot da le zagotovi pomembne hranilne snovi. Pomaga narediti celoten obrok bolj privlačen in celo osebo, ki ga je pripravila, prikaže kot bolj ljubečo in skrbno,« pravi Wansink.

Kaj jedo in česa ne

Druga študija je okrepila zamisel, da lahko starši prehitro obupajo, če trdijo, da njihovi otroci ne marajo zelenjave. Namesto tega Wansink pravi, da je bolje, da se osredotočite na zelenjavo, ki jo bodo otroci jedli, in ne na tisto, ki je ne bodo.
Anketirali so etnično raznolik spekter petstotih mater s po dvema otrokoma. Prosili so udeležence, da določijo najljubšo zelenjavo vsakega otroka, svojo najljubšo in meni petih najpogosteje zaužitih obrokov v svojih domovih.
Rezultati so pokazali, da je 83 odstotkov otrok v raziskavi imelo najljubšo zelenjavo, ki jo je mama brez težav pravilno določila. 53 odstotkov od najstarejših otrok je imelo isto najljubšo zelenjavo kot njihove matere. Šest vrst zelenjave je
sestavljalo kar 80 odstotkov priljubljenih:

  • Koruza (32,2 odstotka) – najljubša fantom
  • Brokoli (29,4 odstotka) – najljubša dekletom
  • Korenje (23,2 odstotka)
  • Stročji fižol (17,2 odstotka)
  • Krompir (11,8 odstotka)
  • Paradižnik (11,4 odstotka)

Preberite si tudi, kako smo lahko pri prehranjevanju vzgled otrokom.

Skrivnostni svet metuljev

Bodi Eko
-
0

V ameriških kinematografih so začeli predvajati dokumentarni film v 3-D tehniki z naslovom »Let metuljev«. Film, ki govori o neverjetnih migracijah metuljev monarhov, bo razkril to nenavadno vrsto barvnih bitij v luči, ki je še ne poznamo. Upamo, da bomo film lahko videli tudi pri nas.

Vse do leta 1970 je ta velika selitev ostajala zavita v tančico skrivnosti. National Geographic je metulje monarhe sicer uvrstil v svojo oddajo Velike selitve, a tokratni film poleg izjemne 3-D tehnike nudi še nekaj več. Film namreč temelji na resnični zgodbi in spremlja izjemno delo znanstvenika Freda Urquharta, ki je več let skušal ugotoviti, kam se ikonični metulji skrijejo v hladnih zimskih mesecih, saj se je vedno zdelo, da preprosto izginejo. Urquhartove preiskave in njegov izum prvih sledilnih oznak za metulje so zdaj končno razkrili zgodbo, ki se zdi bolj izmišljena kot pa resnični čudež narave. Znanstvenik pionir je namreč ugotovil, da ljubke žuželke preletijo na tisoče kilometrov, od Mehike pa do severa Združenih držav Amerike in Kanade, pa potem spet nazaj. Vse to v toku približno štirih generacij.

MetuljiNeverjetna zgodba

Njihova zgodba se začne v eni sami plasti borovega gozda v osrednji Mehiki, kjer metulji preživijo zimske mesece oklepajoč se dreves. Tam jih je na milijone, a se vsi komaj premikajo, saj obtičijo v zaspani odrevenelosti. Ko pride pomlad, se monarhi začnejo prebujati. Najprej se parijo, nato pa začnejo svoj let na sever. Tekom več generacij potujejo skozi Teksas, Srednji zahod, Novo Anglijo in še dlje, dokler ne pristanejo na svilnicah, rastlinah, ki rastejo na skrajni točki njihovega potovanja proti severu. Tam ta generacija metuljev odloži jajčeca in umre. Nato pa generacija metuljev, rojenih v teh najvišjih širinah, zavije proti jugu, in pluje stotine in stotine kilometrov – po poti svojih staršev, starih staršev in pra-starih staršev – vse nazaj do tiste zaplate mehiških borovih gozdov.

V težavah

Še vedno ni znano, kako ta »super-generacija« monarhov ve, kam naj potuje, ne da bi kdaj videla točko, proti kateri leti. 3-D možnost nudi gledalcem intimne podrobnosti o tem neverjetnem potovanju. Nudi pogled od blizu in spremljate lahko preobrazbo iz jajčec preko bube v gosenico in nazadnje v metulja. Čeprav je film očarljiv, pa je celotna zgodba o borbi monarhov prežeta tudi s tragedijo. Metuljev monarhov je danes namreč veliko manj kot pred dvema desetletjema, močno pa jih je prizadel tudi upad rasti svilnic po vsej Severni Ameriki. Samo na svilnicah namreč lahko ti metulji nesejo jajca. Zaradi uporabe herbicidov in načina kmetovanja v Združenih državah Amerike, je svilnica izginila iz približno 140 milijonov hektarjev v zadnjih 10 letih. Ves denar, ki ga bo film prinesel v blagajno, bo pomagal financirati prizadevanja za ohranjanje metuljev, zagotavlja produkcijska hiša. Že samo zaradi neverjetne zgodbe pa upamo, da ga bomo lahko videli tudi mi.

Zalivanje vrta z deževnico za trajnostno vrtnarjenje

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.
-
0
Zalivanje vrta z deževnico za trajnostno vrtnarjenje

Ključni poudarki:

  • Deževnica je brezplačna in brez klora, zato je idealnoa za zalivanje vrta ter zmanjšuje porabo pitne vode.
  • Zbiralnik deževnice mora imeti filtre za odstranjevanje večjih in manjših delcev ter biti zaščiten pred umazanijo in živalmi.
  • Redno zalivanje z deževnico izboljša zdravje rastlin, spodbuja koreninski razvoj in povečuje odpornost na bolezni.

Zalivanje vrta je eno najpomembnejših opravil za vsakogar, ki si želi bujno rastlinje in zdrave rastline. A ko se soočamo s sušnimi obdobji in vedno večjimi omejitvami uporabe vode, postane iskanje alternativnih virov vode nujno. Eden izmed najboljših načinov za zalivanje vrta je uporaba deževnice. Ne le, da je to okolju prijazna rešitev, ampak tudi pomaga prihrankom pri stroških vode. Deževnica je ena najčistejših in najbolj naravnih oblik vode, ki jo lahko uporabimo za zalivanje vrta. Njena uporaba ni le okolju prijazna, temveč tudi izjemno koristna za rastline.

V tem članku boste izvedeli:

  • zakaj je deževnica boljša od vodovodne vode,
  • kako jo pravilno zbirati in shranjevati,
  • kako in kdaj z njo zalivati,
  • ter katerim napakam se je dobro izogibati.

Zakaj izbrati deževnico za zalivanje vrta?

Ste se kdaj vprašali, zakaj bi za zalivanje vrta uporabljali deževnico, če je voda iz pipe tako priročna? Deževnica je naravna, brezplačna in brez kemikalij, kot so klor in fluor, ki jih najdemo v pitni vodi. To pomeni, da je boljša za rastline, saj jim omogoča, da bolje izkoristijo hranilne snovi iz tal. Poleg tega je uporaba deževnice okolju prijazna in pomaga zmanjšati porabo pitne vode, kar je v sušnih obdobjih še posebej pomembno. Ko zalivamo z deževnico, poskrbimo, da je naš vrt ne le zdrav, ampak tudi trajnostno obdelovan.

Zakaj deževnica koristi vašemu vrtu?

Deževnica je mehka voda – to pomeni, da vsebuje zelo malo mineralov, zlasti apnenca (kalcija), ki je pogosto prisoten v vodovodni vodi v Sloveniji. Rastline raje pijejo mehko vodo, saj ne obremenjuje tal in ne ustvarja vodnega kamna.

Prednosti deževnice:

  • Nevtralna pH vrednost – spodbuja boljše vsrkavanje hranil.
  • Brez klora in kemikalij – vodovodna voda pogosto vsebuje klor, ki zavira koristne mikroorganizme v tleh.
  • Brezplačna in obnovljiva – varčujete z vodo in denarjem.
  • Boljša za sobne rastline – idealna tudi za lončnice in občutljive rastline.

Deževnica je odlična izbira za vrtne rastline

Pozdravljamo vašo idejo, da bi z deževnico zalivali vrt. V poletnem času so zaradi klimatskih sprememb padavine neenakomerno porazdeljene in skorajda se ne moremo več izogniti občasnemu ali konstantnemu zalivanju vrta. Tudi da je deževnica najcenejša možnost pridobivanja vode, ni zanemarljivo. Za zbiranje vode so najugodnejše gladke površine, kot so skrilavci, glineni strešniki ali gladke umetne snovi. Manj primerne pa so strehe pokrite z grobimi betonskimi strešniki in podobnim, saj se v takih strehah zadržuje prah in drugi manjši delci.

V zbiralnih sistemih deževnice, ki je namenjena za zalivanje vrta, je v žleb, ki vodi s strehe, priporočljivo namestiti dva filtra. Prvi, ki je podoben navadnemu situ, je namenjen ustavljanju večjih delcev (listje, vejice …) in je nameščen v žlebu. Drugi filter je nameščen pred vstopom v zbiralnik vode ‒ ta ustavlja manjše delce, ki ne sodijo v zbiralnik.

Shranjevanje deževnice za zalivanje vrta

Zbiralniki deževnice

Na tržišču je veliko nadzemnih zbiralnikov ali takih, ki jih vkopljemo v zemljo. Nadzemni so nekateri tudi prav lepih oblik, ki so tudi estetski dodatek hiši. Zbiralniku lahko vgradimo vrtno pretočno črpalko ali potopno črpalko s tlačnim stikalom. Zbiralnikov in zbiralnih sistemov je na tržišču kar nekaj, izbrati moramo primernega velikosti vrta in morebitnemu širšemu namenu rabe deževnice (za pranje perila, sanitarno vodo Nadzemnega je potrebno čez zimo izprazniti. Prav tako podzemnega, če ni vkopan v globini, kjer ne zmrzuje. Zbiralnik deževnice pa si lahko izdelate tudi sami.

Če nameščamo preproste posode za kratko hranjenje deževnice, ki bo namenjene samo zalivanju vrta, vseeno imejmo vsaj neko zaščito, ki bo preprečevala prehod večjim delcem in padce različnim živalim v vodo in posledično njihovo utopitev. Tu mislimo prav na vse živali ‒ od večjih do manjših, čebele, miši … Glede bakrenih žlebov pa menimo, da je vaša skrb odveč, saj je baker široko uporabljen material, ki ga najdemo tudi v vodovodni napeljavi, nekaterih kuhinjskih posodah in kakšnemu jedilnemu priboru.

Kako zbrati deževnico?

Prvi korak k zalivanju vrta z deževnico je njeno zbiranje. Obstaja več načinov, kako lahko to storite. Najbolj pogosta metoda je uporaba strehe kot zbirne površine, od koder voda preko žlebov teče v zbiralnik. Pomembno je, da zagotovite, da so vaši žlebovi čisti in brez ovir, kot so listje in veje, ki lahko preprečijo nemoten pretok vode. Zbiralnik je običajno velik sod ali cisterna, ki je nameščena pod žlebom in opremljena z odtokom ali črpalko za enostavno uporabo zbrane vode.

Priprava sistema za zbiranje deževnice

Ko ste izbrali in namestili zbiralnik, je čas, da ga prilagodite za optimalno delovanje. Eden od ključnih elementov je filter, ki preprečuje, da bi v zbiralnik prišli listje, umazanija ali insekti. To je pomembno za ohranjanje kakovosti vode in preprečevanje zamašitve sistema. Prav tako lahko razmislite o namestitvi prelivnega sistema, ki bo poskrbel, da se ob močnem deževju odvečna voda preusmeri stran od zbiralnika in ne povzroči poplave.

Učinki deževnice na rastline in tla

Deževnica ima blagodejen učinek na rastline in tla. Ker ne vsebuje klora, soli ali kemikalij, ki jih najdemo v vodi iz pipe, deževnica spodbuja rast rastlin in izboljšuje strukturo tal. Zalivanje z deževnico pomaga ohranjati naravno kislost tal, kar je še posebej pomembno za rastline, ki uspevajo v kislih tleh. Poleg tega deževnica omogoča, da se hranila v tleh bolje absorbirajo, kar pomeni bolj zdrave in bujne rastline.

Kdaj je najboljši čas za zalivanje z deževnico?

Prav tako kot pri zalivanju z vodo iz pipe, je tudi pri uporabi deževnice pomemben čas zalivanja. Najbolje je zalivati zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, ko so temperature nižje, da se izognete prekomernemu izhlapevanju vode. Zalivanje v teh urah omogoča, da voda prodre globoko v tla in doseže korenine rastlin, kar jim zagotavlja optimalno oskrbo z vodo skozi ves dan. Izogibajte se zalivanju sredi dneva, ko je sonce najmočnejše, saj takrat voda hitro izhlapi, kar zmanjša njeno učinkovitost.

Kako pravilno zalivati z deževnico?

Pravilno zalivanje je ključno za zdravje vašega vrta. Pri uporabi deževnice poskrbite, da voda enakomerno prodre v tla. Uporabite zalivalko ali sistem kapljičnega namakanja, ki omogoča postopno in ciljno usmerjeno zalivanje. Pri tem bodite pozorni na potrebe posameznih rastlin – nekatere potrebujejo več vode, druge manj. Voda naj prodre vsaj 15-20 cm globoko v tla, da doseže korenine. Če uporabljate zbiralnik z veliko količino vode, razmislite o namestitvi črpalke, ki bo olajšala zalivanje večjih površin.

Vrtna zalivalka za zalivanje vrta z deževnico

Zalivanje vrta z deževnico v sušnih obdobjih

V sušnih obdobjih je zalivanje vrta še posebej pomembno, saj so rastline pod večjim stresom zaradi pomanjkanja vode. Deževnica, ki ste jo zbrali med deževnimi obdobji, je lahko pravi rešitelj. Čeprav je morda ne boste imeli v izobilju, jo uporabite premišljeno in ciljano. Zalivajte predvsem zjutraj ali zvečer in se osredotočite na rastline, ki najbolj potrebujejo vodo. Če imate več zbiralnikov, poskrbite, da jih pravilno razporedite po vrtu, da boste imeli vedno na voljo dovolj vode za celoten vrt.

Shranjevanje deževnice: Kaj morate vedeti?

Shranjevanje deževnice je pomembno za zagotavljanje stalne zaloge vode za vaš vrt. Pomembno je, da zbiralnik postavite na senčno mesto, da preprečite rast alg, ki se lahko pojavijo v vodi, če je izpostavljena soncu. Poskrbite tudi, da je zbiralnik zaprt, da preprečite vstop insektov in umazanije. Če shranjujete večje količine vode, razmislite o namestitvi večjih cistern ali podzemnih rezervoarjev, ki bodo ohranili vodo hladno in čisto skozi daljše obdobje.

Kako preprečiti zastajanje vode in bolezni rastlin?

Zastajanje vode je pogosta težava pri zalivanju vrta, ki lahko privede do gnitja korenin in bolezni rastlin. Da bi to preprečili, poskrbite, da bodo tla dobro odcedna. Če opazite, da voda zastaja, izboljšajte drenažo ali zmanjšajte količino vode pri zalivanju. Prav tako redno preverjajte stanje rastlin in odstranite odmrle liste ali poškodovane dele, da preprečite širjenje bolezni. Čeprav je deževnica naravna in varna, je še vedno pomembno, da jo uporabljate pravilno.

Ali je deževnica primerna za vse vrste rastlin?

Večina rastlin se odlično odziva na zalivanje z deževnico, vendar pa nekatere rastline, ki so občutljive na kislost tal, morda potrebujejo nekoliko prilagojeno zalivanje. Deževnica je rahlo kisla, kar je za večino rastlin koristno, vendar je priporočljivo, da preverite pH vrednost tal, če gojite rastline, ki potrebujejo zelo specifične pogoje. Čeprav so izjeme redke, je dobro poznati potrebe svojih rastlin, da zagotovite optimalno rast.

Kako kombinirati zalivanje z deževnico in namakanje?

Kombinacija zalivanja z deževnico in sistemov za namakanje vrta je odličen način za optimizacijo porabe vode na vašem vrtu. Uporaba kapljičnega namakanja v povezavi z deževnico omogoča, da voda doseže rastline neposredno pri koreninah, kar zmanjšuje izhlapevanje in povečuje učinkovitost. Če uporabljate avtomatski namakalni sistem, ga lahko povežete z zbiralnikom deževnice, kar vam omogoča, da izkoristite vsako kapljico zbrane vode.

Trajnostno vrtnarjenje: Zalivanje z deževnico kot del celostnega pristopa

Zalivanje vrta z deževnico je le en del trajnostnega vrtnarjenja. Vključitev kompostiranja, uporaba naravnih gnojil in ohranjanje biodiverzitete na vašem vrtu so prav tako pomembni elementi. Celostni pristop k vrtnarjenju pomeni, da skrbite za svoje rastline, tla in vodo na način, ki je prijazen do okolja in hkrati zagotavlja zdrave in močne rastline. Zalivanje z deževnico je preprost, a učinkovit korak v tej smeri.

Ohranjanje kakovosti deževnice skozi vse leto

Za ohranjanje kakovosti deževnice skozi vse leto je ključnega pomena redno vzdrževanje zbiralnika. Preverite filtre, očistite zbiralnik in poskrbite, da ni puščanja. Če opazite, da se v vodi pojavijo alge ali neprijeten vonj, zbiralnik izpraznite in očistite, preden ga znova napolnite. Redno preverjanje in vzdrževanje bo zagotovilo, da bo vaša deževnica vedno pripravljena za uporabo in bo vašemu vrtu nudila najboljšo možno oskrbo.

Škropljenje sadnega drevja

Damjana Benec, univ. dipl. inž. agr.
-
0

Doma imam manjši vrt, na katerem imam zasajenega nekaj sadnega drevja. Sadnega drevja ne škropim, saj se poskušam držati načel ekološkega kmetovanja. Pri drugih opazujem, da nekateri uporabljajo lepljive plošče. Bi mi lahko prosim napisali nekaj o tem.
Irena G., Prestranek

Jablana

Pri obrambi dreves pred škodljivci imamo na voljo res več možnosti. Delno ubranimo napade insektov tudi z mehanskimi pripomočki. V zadnjih letih so res v širši uporabi rumene lepljive plošče, poznamo pa tudi bele lepljive plošče in lepljivi trak. Glavna razlika med ploščami in trakom je v tem, katerim žuželkam preprečuje dostop. Tako je lepljivi trak namenjen zaščiti pred škodljivci, ki se selijo z drevesa na drevo, saj jim preprečuje prehod po deblu navzgor. Tako se učinkovito ubranimo pred listnimi ušmi, gosenicami, mravljami. Da se ubranimo pred slednjimi, je najbolje, da takoj po obrezovanju sadnega drevja, kakšnih 20 cm od tal nalepimo na deblo lepljivi trak. Prek leta samo še skrbimo, da ne bo prenapolnjen s škodljivci. Takoj ko jih je na njem toliko, da bi mravlje prek njih prišle na drevo, trak zamenjamo z novim.
Proti škodljivcem, ki na drevo priletijo, pa se lahko spoprimemo s pomočjo lepljivih plošč. Te so ‒ glede na škodljivca in barvo, ki ga privlači ‒ različno obarvane. Bele lepljive plošče uporabljamo za zatiranje češpljeve in jabolčne grizlice. Obe grizlici sta nevarni med cvetenjem, saj samice odlagajo svoja jajčeca na čašne liste. Da bi škodljivce polovili pravočasno, moramo lepljive plošče obesiti v krošnjo dreves dva tedna pred cvetenjem. Ko se pričnejo cvetovi odpirati, plošče poberemo, da se nanje ne bi lovile čebele. Po cvetenju pa na drevesne veje obesimo rumene lepljive plošče. Nanje se bodo lovile listne uši, resokrilci, češnjeve in običajne muhe.

Lep pozdrav,

Imate tudi vi kakšno vprašanje? Vprašajte naše strokovnjake.

Čičerika ne sme manjkati na jedilniku

Jolanda Kramar
-
1
Čičerika ne sme manjkati na jedilniku

Ključni poudarki:

  • Čičerika je bogata z beljakovinami, vlakninami, vitamini in minerali, zato je odličen nadomestek mesa.
  • Nizek glikemični indeks omogoča počasno sproščanje sladkorja, kar je koristno za diabetike.
  • Vlaknine v čičeriki izboljšujejo prebavo, vežejo strupe in spodbujajo rast koristnih črevesnih bakterij.
  • Redno uživanje čičerike lahko zniža raven slabega holesterola in podpira zdravje srca.

Čičerika je z bogato hranilno vrednostjo, velikim energetskim potencialom in preprostostjo priprave več kot popoln nadomestek mesa. Ravno zato je čičerika nadvse priporočana hrana na jedilniku vegetarijancev in veganov.

Zakaj je čičerika tako vsestranska?

Čičerika je stročnica, ki izvira iz Sredozemlja in Bližnjega vzhoda. Njena zgodovina sega več tisoč let nazaj, saj so jo že stari Egipčani in Grki uporabljali kot osnovno živilo. Zaradi svoje vsestranskosti in hranilne vrednosti je čičerika priljubljena po vsem svetu. Najpogosteje jo kupimo v posušenih zrnih, ki jih je potrebno namočiti in skuhati, lahko pa jo kupimo tudi že kuhano v pločevinkah. Čičerika je bogata z beljakovinami, vlakninami in številnimi vitamini ter minerali, zaradi česar je idealna za zdravo in uravnoteženo prehrano.

Hranilna vrednost čičerike

Čičerika je pravo hranilno bogastvo. Ena skodelica kuhane čičerike (približno 164 gramov) vsebuje približno 269 kalorij, 14,5 gramov beljakovin, 4,2 grama maščob in kar 12,5 gramov vlaknin. Poleg tega vsebuje pomembne vitamine in minerale, kot so železo (26 % priporočenega dnevnega vnosa), magnezij (14 % PDV), kalij (16 % PDV), vitamin B6 (13 % PDV) in folat (71 % PDV). Zaradi visoke vsebnosti beljakovin je čičerika še posebej koristna za vegetarijance in vegane, saj predstavlja odličen vir rastlinskih beljakovin.

Čičerika koristi za zdravje

S 25-odstotno vsebnostjo beljakovin, med njimi lizina in treonina, 60 odstotki ogljikovih hidratov, s koristnimi maščobami (4,5 odstotka) in bogastvom vitaminov ter mineralov vam s čičeriko na jedilniku ni potrebno dodajati nobenih drugih hranil. Porcija čičerike bo vaše telo obogatila z vitamini A , B1, B2, B3, C, D, E ter z železom, fosforjem, cinkom, manganom, kalijem, kalcijem in magnezijem. Po zaslugi prehranskih vlaknin pospešuje prebavo in veže strupe iz črevesja.

Poleg tega čičerika pomaga odvajati odvečno vodo iz telesa, s čimer poskrbi za optimalno delovanje ledvic. Glikemični indeks čičerike se giblje med 28 in 32, zato je uživanje čičerike priporočljivo tudi za sladkorne bolnike. V skladu z rezultati nekaterih raziskav celo preprečuje razvoj sladkorne bolezni. Uživanje čičerike naj bi bilo koristno tudi pri preprečevanju razvoja bolezni srca in ožilja. Z rednim uživanjem nižamo raven ‘slabega’ holesterola v telesu.

Čičerika

Spodbuja zdravo prebavo

Čičerika je bogata z vlakninami, ki so ključne za zdravo prebavo. Vlaknine pomagajo pri rednem odvajanju blata, preprečujejo zaprtje in spodbujajo rast koristnih bakterij v črevesju. Te bakterije so pomembne za zdravje prebavnega sistema, saj pomagajo pri razgradnji hrane in absorpciji hranil. Redno uživanje čičerike lahko zato prispeva k boljši prebavi in izboljšanju zdravja črevesja.

Povečuje občutek sitosti

Zaradi visoke vsebnosti beljakovin in vlaknin čičerika povečuje občutek sitosti, kar lahko pomaga pri uravnavanju telesne teže. Vlaknine upočasnjujejo prebavo, kar pomeni, da se dlje časa počutimo siti. Beljakovine pa povečajo proizvodnjo hormonov, ki zmanjšujejo apetit. Uživanje čičerike vam lahko pomaga, da se dlje počutite siti in s tem zmanjšate vnos kalorij, kar je koristno za tiste, ki želijo izgubiti težo ali vzdrževati zdravo telesno težo.

Uravnava krvni sladkor

Čičerika ima nizek glikemični indeks, kar pomeni, da počasi sprošča sladkor v krvni obtok. To pomaga pri uravnavanju krvnega sladkorja in preprečuje nenadne poraste sladkorja po obrokih, kar je še posebej koristno za diabetike. Poleg tega vlaknine v čičeriki upočasnjujejo absorpcijo sladkorja v krvni obtok, kar dodatno prispeva k stabilizaciji krvnega sladkorja.

Krepi srce

Čičerika je bogata z vlakninami, antioksidanti in zdravimi maščobami, ki prispevajo k zdravju srca. Vlaknine pomagajo znižati raven slabega holesterola (LDL) v krvi, kar zmanjšuje tveganje za srčno-žilne bolezni. Antioksidanti v čičeriki, kot so flavonoidi, ščitijo srce pred poškodbami zaradi prostih radikalov. Redno uživanje čičerike lahko torej pomaga ohranjati zdravo srce in zmanjšati tveganje za razvoj srčno-žilnih bolezni.

Podpira zdravje kosti

Čičerika vsebuje pomembne minerale, kot so kalcij, magnezij in fosfor, ki so ključni za zdravje kosti. Kalcij je bistven za ohranjanje močnih kosti in zob, magnezij pa sodeluje pri absorpciji kalcija v kosti. Fosfor je pomemben za tvorbo in vzdrževanje kostnega tkiva. Vključitev čičerike v prehrano lahko pomaga pri ohranjanju močnih in zdravih kosti ter preprečuje bolezni, kot je osteoporoza.

Od čičerikine moke do kalčkov

Čičeriko lahko uživamo v obliki kalčkov, kot ostale stročnice ali v obliki čičerikine moke. Najdemo jo v številnih zdravih receptih za čičeriko. Pri uživanju kalčkov moramo biti previdni, saj so kalčki sicer bogato hranilo, a jih je (tako kot semena) potrebno pred zaužitjem kuhati, ker vsebujejo toksine. Tako kot druge stročnice tudi čičeriko v semenu pred pripravo namočimo.

Kako naredimo čičerikino moko?

Oprano čičeriko damo v večji lonec, dodamo vodo in namakamo približno 6 ur. Po 6 urah odlijemo staro vodo in dodamo novo, nato pa namakamo semena še 6 ur. Nato jo znova precedimo, operemo in kuhamo 1 uro. Vode, v kateri se kuha čičerika, ne solimo. Čičerikina moka je dobra novica za vse, ki se morate držati brezglutenske diete, ter za vse, ki se želite prehranjevati bolj zdravo. Čičerika namreč uspešno nadomesti zdravju škodljivo belo moko tako pri peki peciva kot tudi pri paniranju, zgoščevanju omak in podobnih kuharskih postopkih. Ena najbolj znanih jedi iz čičerike je namaz, imenovan humus.

Čičerikini kalčki
Čičerkini kalčki so sicer bogato hranilo, ki je lažje prebavljivo kot čičerikina semena, a jih je (tako kot semena) potrebno pred zaužitjem kuhati, saj vsebujejo toksine.

Čičerika naj postane stalnica v vaši kuhinji

Kuhanje čičerike je preprosto, podobno kot fižol. Čičerika je zelo nasitna, zato jo v svoji prehrani radi uporabljajo vegetarijanci in vegani. Čičerika je zelo dobrodošla v prehrani rekreativcev in športnikov, ki pred večjimi napori z obrokom iz nje preskrbijo telo s številnimi pomembnimi snovmi in mu ponudijo izvrsten bogat vir dolgotrajne energije. Na prodajnih policah jo boste našli v obliki suhih semen ali v konzervah (enako kot fižol). Poleg navadne bele čičerike je na prodajnih policah moč najti tudi črno, ki se ponaša s podobnimi koristnimi značilnostmi kot njena svetlejša sorodnica. S čičeriko si lahko pomagate vsi, ki se želite znebiti odvečne telesne teže, saj je odličen pripomoček pri hujšanju, hkrati pa vam ponudi dovolj nujno potrebnih hranilnih snovi.

Hranilna vrednost 100 g čičerike

164 kalorij
3 g maščobe
0 g holesterola
7 mg natrija
27 g OH
8 g vlaknin
9 g beljakovin
1 odstotek vitamina A
2 odstotka vitamina C
5 odstotkov kalcija
16 odstotkov železa

Spodaj so nekateri okusni in posebni recepti za jedi iz čičerike:

Humus

Iz čičerike je narejn tudi vedno bolj priljubljen humus, ki je zelo zdrav in enostaven za pripravo.

Humus

Sestavine:

  • 1/2 kg kuhane čičerike
  • 2 stroka česna ali enaka količina mletega česna
  • 1 1/2 žličke soli
  • 5 žlic sveže iztisnjenega limoninega soka
  • 1/4 skodelice vode
  • 1/3 skodelice tahinija
  • 1/4 skodelice deviškega oljčnega olja

Navodila za pripravo:
Čičeriko, česen in sol zmeljite v gladko maso. Dajte v skledo, dodajte limonin sok in vodo. Dodajte tahini. Prelijte z olivnim oljem. Dobro premešajte. Humus je še posebej okusen, če ga uživate kot namaz na nekvašenem kruhu.

Čičerikini polpeti

Čičerikini polpeti iz čičerike

Sestavine:

  • 1 čebula
  • 350 g čičerike
  • 1 strok česna
  • 1 šopek petršilja
  • 2 žlici krompirjevega škroba

Namočeno čičeriko skupaj s česnom in čebulo kuhamo približno 1 uro, nato jo odcedimo in posolimo. Sesekljamo v sekljalniku ali dobro zmečkamo s kuhalnico. Dodamo nasekljan petršilj in krompirjev škrob. Oblikujemo polpete. Polpete popečemo na vročem olju (približno minuto in pol na vsaki strani, če so polpeti tanki).

Khandvi

(Pikantni zvitki iz čičerikine moke in jogurta)

Khandvi

Sestavine:

  • 1 ali 2 drobno sesekljana sveža čilija
  • 1 žlička nastrganega svežega ingverja
  • 700 ml navadnega jogurta
  • 100 g čičerikine moke
  • ¾ žličke kurkume
  • 1 žlička soli
  • 3 žlice ghija
  • 1 žlička črnih gorčičnih semen
  • ½ žličke asafetide
  • 3 žlice nastrganega ali 4 žlice posušenega kokosa
  • 3 žlice sesekljanih svežih koriandrovih listov

Sveže čilije in nastrgan ingver zmečkamo v pasto. V kozici zmešamo jogurt, čičerikino moko, čilijevo pasto, kurkumo in sol ter zavremo. Ogenj zmanjšamo na srednje močno ter zmes med mešanjem kuhamo 10–15 minut, dokler se ne zgosti in ne odstopi od kozice. Pazimo, da se med kuhanjem ne oblikujejo kepice.

Zajamemo nekaj žlic zgoščene mešanice in jo z lopatico čim bolj na tanko in enakomerno razmažemo po čisti, gladki delovni površini, ne da bo za to porabili preveč časa. Postopek ponavljamo, dokler vsega testa ne razmažemo v velik kvadrat ali pravokotnik. V nekaj minutah se bo testo strdilo. Narežemo ga na približno 2,5 cm široke trakove. Vsak kos zvijemo, zvitke naložimo na pladenj in damo na stran. V kozici razgrejemo ghi in pražimo gorčična semena, dokler ne nehajo pokati. Dodamo asafetido, počakamo nekaj sekund in dodamo še nastrgan kokos.

Nekaj sekund med mešanjem pražimo, potem pa pražene začimbe potresemo po zvitkih. Po vrhu potresemo sesekljane koriandrove liste. Khandvije postrežemo vroče ali tople.

Hladna čičerikina juha

Iz čičerike si lahko pripravite tudi hladno čičerikino juho, ki vam bo zagotovo teknila.

Sestavine:

  • 2 na kocke narezana paradižnika
  • 200 g kuhane čičerike
  • 1 steblo zelene
  • 1 kumara
  • 1 čebula
  • 1/2 rdeče čebule
  • svež peteršilj
  • ½ rdeče paprike
  • ½ rumene paprike
  • sok iz polovice limone
  • 1 nasekljan strok česna
  • 1/2 paradižnikovega soka
  • sol in poper po okusu
  • 1 žlička tabaska

Priprava:

Paradižnik, kumare, papriko in zeleno narežite na kocke. Sesekljajte rdečo in navadno čebulo, česen in peteršilj. Vse sestavine zmešajte v skledi blenderja. Zmeljite sestavine v tekoče stanje. Ohladite juho v hladilniku. Postrezite okrašeno z vejico svežega peteršilja in ščepcem popra. Kot prilogo k hladni čičerikini juhi, ki še posebej prija v vročih poletni dneh, lahko postrežete popečene kruhke ali polnozrnate tortilje.

Viri: Krišnova kuhinja, vedske vegetarijanske jedi; Adiradža dasa; The Bhaktivedanta Book trust International 1996.

Zakaj je dobro jesti riž?

Bodi Eko
-
0
Zakaj je dobro jesti riž?

Običajen riž pridobiva na slabem glasu in izgublja v prodajni tekmi s svojim nepoliranim tekmecem. Rjav riž je označen kot veliko bolj zdrav, vendar se znanstveniki zdaj sprašujejo, če so obtožbe pravzaprav sploh na mestu. Kitajci jedo riž ob vsakem obroku, vključno z zajtrkom in povprečen Kitajec, ki ga boste srečali na ulici, je vitek, če ne celo suh. Pri nas postajamo vedno bolj skeptični glede riža in hkrati postajamo tudi bolj debeli. Bi se morali odreči rižu ali ga nadomestiti s pšenico ali rjavi riž?

RižPomembnost aminokislin

Športni nutricionisti zdaj pravijo, da ni dobra ideja zamenjati riž s pšenico, saj to pomeni zmanjšanje vašega vnosa aminokislin in vitamina B. Rjavi riž ima zunanjo plast (lupina in otrobi) nedotaknjeno, kar pomeni, da z vnosom pridobite veliko vlaknin. Seveda so vlaknine zelo priporočljive, vendar, če vaš riž vsebuje več vlaken, kot jih lahko prebavite, vam bo rjavi riž povzročil nič drugega kot samo prebavne motnje. Po drugi strani pa beli riž prav tako ni najboljši vir hranil.

Da bi dobili najboljše od obeh svetov, lahko sami izluščite riž do te mere, da ohrani svoje hranilne snovi (beljakovine, vitamin B in vlakna) in je videti rjav ali rdeč. Snemite otrobe, vendar pustite, da riž pokaže svoje rjave ali rdeče lise. Ne skrbite, to ne bo ogrozilo okusa in tudi tak pisan riž je dober za uživanje.

RižPozor, beljakovine!

Beljakovine v tem rižu (rdečem rižu ali ročno olupljenem) se veliko bolje absorbirajo v telo kot rjavi riž. Lažje se skuha in prebavi v primerjavi z rjavim rižem. Je lahko prebavljiv, enostaven, za absorpcijo, iz njega ni težko asimilirati beljakovin, lahek pa je tudi za vaš sistem izločanja. To je točno, kako kmetijska skupnost v Indiji poje svoj riž.

Dejstvo je, da ajurveda uporablja precej prehrane, osnovane na rižu, pri zdravljenju različnih neravnovesij v telesu. Tudi diabetiki morajo jesti riž, ker potrebujejo te beljakovine. Vedite, da riž ni slaba stvar. Slabo je, ko se brezglavo odločimo, da je neka stvar dobra za nas, in da nam bo samo veliko bolje, če bomo to počeli (ali jedli) v izobilju.

Zelenjavna rižota

Zelenjavna rižota

  • skodelica riža
  • nasekljana čebula
  • na kocke razrezana bučka
  • jajčevec
  • nasekljan paradižnik
  • pest graha
  • na koščke narezano korenje
  • pest graha
  • kurkuma
  • sol
  • nasekljan strok česna
  • žlička naribanega ingverja
  • sesekljan peteršilj
  • bazilika
  • olivno olje

Na olivnem olju prepražite sesekljano čebulo, narezano bučko, paradižnik korenje in grah. Jajčevce narežite na kolesca, jih posolite in počakajte, da izpustijo vodo. Vodo popivnajte s papirnato brisačo in kolesca narežite na manjše kose. Dodajte v lonec, posolite in posujte s kurkumo in dušite približno deset minut. Po želji lahko v tej sezoni dodate tudi gobe. Nazadnje dodajte skodelico riža, zalijte s skodelico vode in malo paradižnikove omake, premešajte in kuhajte približno dvajset minut, da voda izpuhti in se riž skuha. Na koncu posujte s peteršiljem in dodobra premešajte.

1...954955956...1.150Stran 955 od 1.150