Namakanje vrta je nujno za pridelavo zdravih vrtnin

Namakanje vrta je nujno, če želimo lepe vrtnine ter zdrav in obilen pridelek. Ob sami osnovi, torej dovolj visokem pridelku, vpliva tudi na odpornost rastlin, na kakovost in seveda tudi na višino pridelka.

Vsa živa bitja za svoj obstoj potrebujejo vodo in hrano. Vemo, da se da brez hrane preživeti veliko dlje kot brez vode. Prav za rastline to drži še bolj kot za toplokrvna bitja, vrtnine pa so za pomanjkanje vlage še posebno občutljive.

Namakanje vrta za močne in zdrave rastline ter plodove

Vrtnine v kratkem času naredijo veliko listne mase. Številne (npr. solata in čebula) imajo zelo plitek koreninski sistem. Človek jih je za svoje potrebe precej spremenil in oddaljil od narave. Dolga leta je bil najpomembnejši cilj visok pridelek. Pri tem smo pozabili na zdravstveno stanje pa tudi na temelje rastlin – njihov koreninski sistem. Danes se tega, kako pomembna je odpornost rastlin, vse bolj zavedamo, zato so nove sorte pogosto tudi dokaj odporne. Vendar pa pogosto pozabljamo na korenine. S tem, ko z zalivanjem z raznimi pripravki, biostimulansi, namočenimi koprivami in pretiranim gnojenjem (tudi z organskimi gnojili) rastline zelo zgodaj silimo k hitrejši rasti, spreminjamo tudi njihov naravni ciklus.

Želimo si rasti nadzemnih delov, na korenine pa pozabljamo. Ta napaka je pogosta že pri izbiri sadik, saj kupci izbirajo čim večje in bujne. Želeti bi si morali čim lepši in bolj razvit koreninski sistem. Naslednja napaka je ta, da hitimo in jih sadimo v prehladno zemljo, ko še niso sposobne sprejemati fosforja, ki je zadolžen za razvoj koreninskega sistema. Vse to povzroča, da vrtnine zelo hitro, dva ali tri dni po dežju, že trpijo sušo.

PREBERITE TUDI

Razvedrilno poletno branje: To so najbolj priljubljeni romani ta hip, ki vam bodo popestrili dopust

Suša in/ali visoke temperature sta dve različni težavi

Čeprav sta ti dve težavi pogosto povezani, pa vendarle nista isti. Vročina oziroma visoke temperature so za vrtnine zelo težka preizkušnja, suša pa je težava, ki ni vedno povezana z njimi, saj jo pri trajnicah, predvsem okrasnih rastlinah, pogosto srečamo celo pozimi. Letošnji marec in začetek aprila sta bila že zelo suha in je bilo za dober razvoj nujno namakati na primer česen. Seveda v poletni vročini pride do suše veliko prej, a nikar ne pozabite, da je lahko suho in za vrtnine škodljivo tudi v drugih letnih časih.

Vrtnine imajo zaradi kratkotrajnih sušnih obdobij težave vsako leto. Tako je postalo nujno, da si vsi, ki si želite domače sveže zelenjave, pa naj bo ta namenjena samooskrbi ali pa tržni pridelavi, čim prej organizirate redno namakanje vrta. Brez tega pridelave vrtnin žal ni.

Nepravilno in nezadostno namakanje vrta prinašata mnoge težave

Najbolj tipičen znak je pokanje plodov oziroma korenov. Pokanje na plodovih (predvsem paradižnika) se pojavi v obliki okroglih ali prečnih razpok okoli peclja. Pogosto ga povzroči daljše obdobje suhega vremena, ki mu sledi večja količina padavin v kratkem času. V obdobju vročine, visokih temperatur, močnega sončnega obsevanja in suše je povrhnjica plodov in korenov močnejša, trša. Zaradi pomanjkanja vlage rastline niso primerno oskrbljene s hranili, manjka jim kalija in kalcija. Če pomanjkanje vode traja dlje kot en teden, rastline prenehajo rasti, da bi izgubile čim manj vlage, utrdijo celične stene in povrhnjico. Ta ni prožna, in ko na hitro pride do večje količine vode, seveda poči.

V takih primerih, še posebno konec poletja, lahko pričakujemo še eno težavo. Po nekajdnevnem hujšem pomanjkanju vode korenovke (in tudi čebulnice) poženejo nove korenine in se pripravijo na cvetenje. To pomeni, da se začnejo ponovno vraščati v tla, naredijo veliko število novih korenin, včasih celo poženejo cvetno steblo. S tem rastline izgubijo svojo kakovost in prehrambno, včasih pa tudi tržno vrednost.

Po kratkotrajnem premoru med dvema sušnima obdobjema se mnogi srečajo tudi s koreninami na gomoljih krompirja. Tudi te so posledica suše, ko so rastline zaključile rast, nekaj padavin in nižje temperature pa so povzročili novo rast, in gomolji so pognali nove korenine. Tak krompir izgublja na kakovosti. Prav pri njem se v zadnjih treh letih srečujemo še z enim pojavom, steklavostjo gomoljev, ko krompir kljub dolgotrajnemu kuhanju ostaja trd. Ta pojav je značilen za nepravilno in neenakomerno preskrbo z vodo, čemur bi se lahko izognili z namakanjem. Lani so mnogi tarnali tudi zaradi gnilih, preperelih obročev na prerezu čebule. Tudi ti so posledica tega, da je bilo v posameznih obdobjih debeljenja čebule presuho, rastlinam je zmanjkalo vode, s tem pa tudi kalcija.

Pomanjkanje kalcija zaradi suše

Najbolj znana težava neredne oskrbe z vodo je gnitje plodov paprike in paradižnika pri muhi. Mnogi menijo, da gre za bolezen. V resnici sta gnitje muhe plodov paprike in paradižnika ter sušenje konic bučk in kumaric posledica pomanjkanja kalcija. To se pojavlja tudi tam, kjer ga je v zemlji dovolj. Gre namreč za to, da se kalcij raztopi v vodni raztopini v tleh. Koreninski laski rastline vodo sprejmejo, ta pa nato potuje navzgor po rastlini, vse do vrha – predstavljajte si vodni stolpec, vodne molekule, ki v obliki verižice segajo od korenin do vrha rastline –, šele nato se vrne navzdol do listov in stranskih poganjkov ter prek listnih rež izhlapeva v zrak. Do plodov torej prihaja po tisti poti, ki jo rastlina avtomatsko zapre, da ne bi izgubljala preveč vode. V vročini se listne reže zaprejo, takrat voda ne izhlapeva. Če je zmanjka še v zemlji, pa četudi le za nekaj ur, se vodni stolpec oziroma verižica pretrga. Do tega pride, če rastlino namočimo prepozno, da se vodni stolpec spet vzpostavi, pa mine veliko časa. Med tem kalcija, nujnega gradnika celičnih sten, ni. Celične stene razpadejo, posledica so lise na plodovih, gnili obroči v čebuli in v gomoljih krompirja, v hujših primerih jih vidimo celo na prerezu zeljnih glav.

Ta pojav je najpogostejši, ko je preskrba z vodo neenakomerna in imajo rastline vode tudi dovolj, vmes pa je za nekaj časa zmanjka. Ker se kalcij zaradi pomanjkanja vode čez korenine ne dostavlja do plodov, ga je treba dodajati prek listov – foliarno škropljenje.

Pomanjkanje kalcija pa se ne pojavlja samo pri plodovkah. V spremenljivih razmerah ga je treba redno dodajati tudi kapusnicam, predvsem zelju, ki že zvija glave. Pogosto ga potrebujejo tudi solatnice, ožig listnih robov se pojavlja ravno zaradi pomanjkanja tega hranila.

Še ena težava, ki je pogosto posledica neenakomerne, nepravilne preskrbe z vodo, kar rešuje samo namakanje vrta, je pomanjkanje mikroelementov, kot sta na primer bor pri rdeči pesi in zeleni ter mangan pri zelju. Slednje prepoznamo po hrenastem okusu kislega zelja.

Začne se že pri sadikah

Košate in lepo zelene sadike z veliko listi naj ne bodo vaš osnovni cilj. Prav tako ne smejo biti prevelike. Imeti morajo gost koreninski sistem, ob presajanju naj bodo korenine še bele in predvsem enakomerno porazdeljene po celotni koreninski grudi. Ne gnojite jih, izberite pa primerno velike lončke za rastline in predvsem pri lastni vzgoji sadik ne varčujte pri nakupu substrata. Ta naj bo kakovosten.

S presajanjem ne čakajte. Ko so sadike primerno velike, morajo ven. Pozneje namreč ne delajo več toliko korenin, saj jih vreme in hranila silijo k rasti nadzemnih delov. Pri mladih rastlinah ne uporabljajte kopriv, saj pospešujejo rast zelenih delov in ne korenin. Takrat je veliko bolj primerno gnojenje z gabezom ali izvlečki morskih alg.

Če menite, da je ob presajanju potrebno zalivanje rastlin, zalijte jamico, v katero boste sadike sadili. Suha zemlja namreč »ukrade« vodo koreninski grudi. To se zgodi v nekaj sekundah. Ni kritično, vendar pa vpliva na razvoj koreninskega sistema. Nikoli ne pozabite osnovnega principa premikanja snovi v naravi – vedno gredo tja, kjer jih je manj. Če boste torej zalili samo sadike, jim bo suha zemlja v okolici vodo ukradla.

Pred sajenjem jamico vedno namočite globoko, preverite globino zalivanja. Tako se zemlja ne bo takoj izsušila, korenine pa se bodo hitro pognale tudi v globino. Ob plitkem zalivanju samo po površini tudi koreninski sistem ostaja plitek, zahteva več vode in hitreje trpi sušo.

Kako še pomagati rastlinam

Da zmanjšamo vodni stres pri rastlinah, ob listnih gnojilih uporabimo tudi pripravke na osnovi alg v začetku rasti, prav tako aminokisline in pripravke iz rastlinskih izvlečkov pred napovedanimi spremembami temperatur. Od domačih so to pripravki iz regrata ali ognjičevih cvetov, ki rastlinam v stresnih situacijah zagotovijo več energije za premagovanje stresa. So ekološki, naravni in nimajo karence. Uporabljamo jih tudi pri ekološki pridelavi vrtnin, zato se jih ni treba bati.

Rastlin v sušnih razmerah nikakor ne dognojujemo z dušikom, ne glede na to, ali je ta organski ali mineralni. Dušik namreč še poveča potrebe rastline po vodi in jo naredi še bolj žejno. Tudi zalivanje korenin z namočenimi koprivami je v takih primerih prej škodljivo kot koristno. Poskrbimo pa, da imajo rastline na razpolago dovolj kalija, elementa, ki povečuje njihovo odpornost. Zagotavljajo ga na primer pripravki iz gabeza.

Zastiranje tal

Pri pridelovanju vrtnin ima več pozitivnih vlog. Tla pod zastirkami tudi v suši ostajajo hladna, rahla in vlažna, to pa so ugodne razmere za korenine rastlin in mikroorganizme v tleh. Rastline bodo tako lažje prenašale stresne razmere, močno pa se zmanjšajo tudi izpiranje hranil, uničevanje strukture in pregrevanje tal. Dodatna pozitivna plat je, da je plevelov veliko manj. Skozi temo, ki jo na tleh ustvarja taka zastirka, se ne morejo prebiti vsaj manj nasilni pleveli. Zastiranje tal pomeni tudi varčevanje z vodo.

Na večjih površinah običajno uporabljamo folijo, na manjših in na vrtovih pa je najbolj pametno in smiselno uporabljati naravne, organske zastirke. Najpogosteje je to kar pokošena trava z zelenic. Organske zastirke imajo še eno dobro lastnost – ob svojem razpadanju rastlinam ponudijo tudi nekaj hranil. Hkrati je naravna zastirka tudi dobrodošel vir vlaknin – trajnega humusa. V zadnjih letih je že veliko vrtičkarjev prešlo na uporabo kupljenih organskih gnojil, ki so odlična hrana za rastline in mikroorganizme, ne zagotavljajo pa trajnega humusa v tleh. Samo ta zagotavlja dolgotrajno rahla tla.

Namakanje vrta je torej ukrep, ki rastlinam zagotavlja dovolj vode, seveda pa tudi primerno prehrano in s tem odpornost, visok, okusnejši in bolj zdrav pridelek. Vse to je namreč odvisno od raznolike prehrane, ki zagotavlja osnovna in tudi mikrohranila, in če rastlini vode primanjkuje, je teh absolutno premalo.