Paradižnik sodi med najpogosteje zastopane vrtnine na vrtovih. Je pa to tudi ena tistih vrtnin, katerih pridelovanje ni ravno najlažje. Sama vrtnina za pridelavo ni posebej zahtevna. Zaradi bolezni in težav, s katerimi se med rastjo srečujemo, pa je pridelovanje velikokrat zelo oteženo.

Če smo se spomladi uspešno prebili skozi setev, vzgojo in utrjevanje sadik pred saditvijo na prosto oziroma smo sadike kupili in nas čaka le še saditev na prosto ali smo to že storili, sledi nekaj napotkov, ki jih velja upoštevati, če želite zdrav in obilen pridelek.

Razlike pri negi glede na sorto paradižnika

Glavna delitev paradižnikov izhaja iz tipa rasti. Tako jih delimo na indeterminantne ali visoke sorte in na determinantne ali nizke sorte. Značilnost indeterminantnih sort paradižnika je, da lahko zrastejo zelo visoko. Nad vsakim socvetjem se oblikuje vegetativni poganjek. Pridelovalec mora te sorte paradižnika gojiti ob opori in med rastjo odstranjevati zalistnike. Paradižnik v indeterminantnem tipu namreč izredno hitro raste, pri tem pa tvori malo socvetij. Z odstranjevanjem zalistnikov omogočimo enostebelno rast, z odstranitvijo vrhnjega poganjka (vršičkanjem) pa povečamo zgodnost in izenačenost dozorevanja na paradižniku …

Sajenje in lega

Pri saditvi na prosto upoštevamo priporočene razdalje sajenja v vrsti in med vrstami. Čeprav se nam sadike zdijo majhne in menimo, da je še veliko prostora, nikar ne sadimo preveč sadik na določeno površino, saj bodo rastline zrasle in le-te zahtevajo svoj prostor in svetlobo …

Več si preberite v junijski številki revije Bodi eko. Izvedeli boste tudi, kako se izogniti boleznim paradižnika, kako ga najbolj optimalno zalivamo, gnojimo ter s katerimi vrtninami raste v sožitju.

Revija Bodi eko, junij 2019