Paradižnik sodi med najpogosteje zastopane vrtnine na vrtovih. Je pa to tudi ena tistih vrtnin, katerih pridelovanje ni ravno najlažje. Sama vrtnina za pridelavo ni posebej zahtevna. Zaradi bolezni in težav, s katerimi se med rastjo srečujemo, pa je pridelovanje velikokrat zelo oteženo.
Če smo se spomladi uspešno prebili skozi setev, vzgojo in utrjevanje sadik pred saditvijo na prosto oziroma smo sadike kupili in nas čaka le še saditev na prosto ali smo to že storili, sledijo še naslednji koraki:
Razdalja sajenja
Pri saditvi na prosto upoštevamo priporočene razdalje sajenja v vrsti in med vrstami. Čeprav se nam sadike zdijo majhne in menimo, da je še veliko prostora, nikar ne sadimo preveč sadik na določeno površino, saj bodo rastline zrasle in le-te zahtevajo svoj prostor in svetlobo. Primerna razdalja za sajenje paradižnika je 80 cm med vrstami in 50 cm v vrsti. Razdalja je lahko tudi večja ali nekoliko manjša, odvisno od sorte. Pregosto posajene sadike povzročijo, da se rastline med seboj senčijo. Prav tako pregosta saditev sadik povzroči višjo rast, saj se rastlina »bori« za svetlobo.
Pregosta saditev tudi podaljšuje čas, ko so rastline mokre po dežju, zalivanju ali jutranji rosi, ter onemogoča prosto kroženje zraka, kar povečuje možnost razvoja plesni, ki se je zelo bojimo v nasadu paradižnika. Zdaj so paradižniki na prostem še majhni, zato je še čas, da (če smo jih posadili preveč skupaj) še kakšnega izpulimo in presadimo na drugo mesto ter s tem ohranjamo zračnost. Bolje je imeti samo nekaj sadik, ki bodo lepo uspevale in dajale zdrav pridelek, kot pa veliko slabih sadik, pri katerih bo malo pridelka, in v primeru izbruha bolezni se bo le-ta hitro razširila.
Lega sajenja paradižnika
Paradižnik velja za toplotno zahtevno vrtnino, kar opazimo že pri vzgoji sadik oziroma setvi semena paradižnika. Za kaljenje potrebuje minimalno temperaturo 11 oC. Optimalna temperatura pa je kar 25 oC. Vsekakor ga ne sadimo v senčne lege oziroma lončka s paradižnikom ne damo na senčno mesto. Paradižniku ustrezajo sončne lege in mesta. V deževnem poletju ga bomo težko pridelali na prostem. V mokrem letu se hitro razvije paradižnikova (krompirjeva) plesen, poleg tega pa v mokri in hladni zemlji korenine ne morejo delovati pravilno in pogosto začnejo propadati.
Mešani posevki ter dobri in slabi sosedje
V začetku, ko so sadike še manjše in je na gredici še precej prostora, lahko med vrstami paradižnika posejemo solato (npr. berivko) ter posadimo kakšen grmiček bazilike. Ko bodo paradižniki že večji, pa ne sejemo in ne sadimo med vrstami nobene vrtnine več, zato da se med seboj ne senčijo in da zagotavljamo kroženje zraka. Površino, kjer imamo zasajene paradižnike, lahko zastremo (npr. z namočeno slamo, nakošeno travo …). Jeseni lahko med paradižnike posejemo špinačo ali motovilec. Poleg paradižnika lahko sadimo tudi plodovke, saj so si kot sosede nevtralne. Torej niso niti slabe niti dobre sosede, pazimo edino, da ne senčijo paradižnika, zato upoštevamo lego gredic in razdalje sajenja. Dobri sosedi so nizek fižol, korenček, kapusnice, por, pastinak, peteršilj, solata, radič, zelena, špinača, čebula, sladka koruza, česen in kapucinka.
Razlike pri negi glede na sorto paradižnika
Glavna delitev paradižnikov izhaja iz tipa rasti. Tako jih delimo na indeterminantne ali visoke sorte in na determinantne ali nizke sorte. Značilnost indeterminantnih sort paradižnika je, da lahko zrastejo zelo visoko. Nad vsakim socvetjem se oblikuje vegetativni poganjek. Pridelovalec mora te sorte paradižnika gojiti ob opori in med rastjo odstranjevati zalistnike. Paradižnik v indeterminantnem tipu namreč izredno hitro raste, pri tem pa tvori malo socvetij. Z odstranjevanjem zalistnikov omogočimo enostebelno rast, z odstranitvijo vrhnjega poganjka (vršičkanjem) pa povečamo zgodnost in izenačenost dozorevanja na paradižniku.
Za determinantne sorte paradižnika pa velja, da so nižje rasti. Njihova rast se konča z listom ali socvetjem. Tako paradižniku tega tipa ni treba odstranjevati zalistnikov, prav tako ga ni treba vezati ob oporo (razen če rastlina z veliko plodovi začne polegati) in vršičkati. Zagotovo je tako s paradižniki manj dela, je pa pridelek nekoliko manjši. Na splošno bi lahko rekli, da so determinantne sorte primerne za vzgojo v loncih.
Ko se plodovi obarvajo, odstranimo vse liste, razen tistega tik pod plodovi. Tako bodo rastline primerno zračne in osvetljene.
Zalistnike, ki jih odtrgamo pri paradižniku, lahko uporabimo kot zastirko med vrstami rukole ali redkvicami, da jih ubranimo pred bolhači. Prav tako lahko ostanke rastlin paradižnikov uporabimo za zastirko med sadikami cvetače ali brokolija, da jih zaščitimo pred kapusovim belinom.
Namakanje
Namakanje, ki ga mnogi jemljejo za preveč nepomembno, je pri paradižniku zelo pomembno opravilo. Namakanje mora biti redno in enakomerno. Pri namakanju oziroma zalivanju paradižnikov pazimo, da ne močimo listov. Zato je zelo priporočljivo, da si za zalivanje paradižnikov uredimo kapljično namakanje. Poleti, še posebej ob tvorjenju plodov, moramo paradižnik zalivati pogosteje. Zalivamo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Nikakor pa paradižnika ne zalivamo v najbolj vročih urah v dnevu.
Paradižnik potrebuje veliko vode, še posebno ko cveti ter tvori plodove, če je poletje vroče, pa je poraba vode še toliko večja. Če bomo paradižnik ročno zalivali, ga moramo zaliti obilno vsaj trikrat tedensko. Najboljši čas za zalivanje je od sončnega vzhoda do 10. ure in od 18. ure do sončnega zahoda. Paradižnik v posodah potrebuje pogostejše zalivanje kot pa tisti na vrtu, saj se zemlja v posodi hitreje izsuši. Da vlago zadržimo, je priporočljivo tla okrog paradižnikov zastirati s slamo ali podobnimi materiali.
Gnojenje
Za uspešno rast paradižnika je zelo koristno tudi gnojenje s hlevskim gnojem, a to bi moralo biti narejeno že jeseni. Zelo pomembno je tudi dognojevanje, ki ga opravimo najmanj trikrat v rastni sezoni. Prvič dognojujemo tri tedne po saditvi, drugič, ko paradižnik nastavi plod, in tretjič, ko oblikuje zadnjo cvetno etažo. Za gnojenje uporabimo gnojilo, ki ima večji delež fosforja in kalija, ki pospešujeta cvetenje in oblikovanje plodu, ter manjši delež dušika, ki spodbuja rast listov. Med rastno dobo lahko pognojimo tudi z gabezovo prevrelko, ki vsebuje veliko kalija. Ko rastlina nastavlja plodove, pa je treba zagotoviti tudi dovolj kalcija, ki ga navadno dodajamo foliarno, torej prek lista. Nekaj kalcija lahko dobi paradižnik tudi, če ga poškropimo z mlekom ali sirotko. Če nismo vešči gnojenja, pa lahko uporabimo tudi gnojila, ki so namenjena posebej za dognojevanje paradižnika, saj imajo ta že primerna razmerja hranil.
Preventiva
Paradižnik ima kar nekaj škodljivcev in bolezni. Najpogostejša težava pa je (paradižnikova) krompirjeva plesen. Napad plesni lahko prepoznamo po rumenih pegah na listih, ki sprva nimajo vidnih robov, sčasoma pa postanejo rjave in se tkivo znotraj njih posuši. Na spodnji strani listov je viden bel micelij. Ob prvih znakih bolezni na listih le-te takoj odstranimo ter jih damo v plastično vrečko, da okužbe ne prenašamo po nasadu. Roke (in tudi škarje, če smo jih uporabili pri rezanju) obvezno razkužimo, preden bomo rokovali z zdravimi rastlinami.
K zaščiti pred napadom plesni lahko veliko pripomoremo že s preventivo. Po dežju, ko so rastline še mokre, ne trgamo zalistnikov (niti plodov), ampak počakamo, da se rastline osušijo. Nikakor ne sadimo krompirja in paradižnika skupaj, saj plesen napada oba in se med rastlinami hitro prenaša.
Redno odstranjujemo zalistnike, da skrbimo za zračnost v nasadu. Ustrezno gnojimo in namakamo paradižnik, saj samo vitalne in dobro preskrbljene rastline lahko ubranimo pred propadom. Vsekakor pa ne namakamo ali zalivamo rastlin. Najboljša preventiva sta tudi redno spremljanje, kaj se dogaja z rastlino, ter pravočasno in pravilno ukrepanje. Brez rednih pregledov lahko hitro zamudimo čas, ko bi lahko rešili vsaj nekaj pridelka.
Priporočljivo je tudi, da si za vrt izberemo sorte paradižnika, ki so proti plesni bolj odporne.