Voda – energija za človeški ‘stroj’

    Medtem ko je žive vode v naravi v izobilju, ustekleničeni in vodovodni vodi elektronov primanjkuje. Prav elektroni pa človeku omogočajo odvijanje bioelektričnih življenjskih procesov. Elektrone dobimo s soljo. Če pijemo ionizirano vodo ali naravno živo vodo, se jim pridružijo še elektroni, ki jih prispeva voda.

    Živa voda je v rekah, morjih, jezerih, studencih in potokih, kjer je narava neokrnjena. Ima višek elektronov oziroma je negativno naelektrena. Taka, močno naelektrena voda je tudi v oblakih in ko udari strela vidimo, kako veliko moč vezave in sproščanja elektronov ima voda.
    Voda iz pipe in ustekleničene vode niso več žive, pogosto jim elektronov celo primanjkuje (so elektropozitivne). Izkušnje kažejo, da voda že po osemdesetih metrih pretoka skozi cevi, izgubi prav vse proste elektrone.

    Ker so studenci v neokrnjeni naravi vedno redkejši, je vir žive vode lahko ionizator, ki vodo tudi očisti pesticidov in drugih industrijskih onesnaževalcev ter jo z elektrolizo naelektri oziroma ionizira. Govorimo o ionizirani vodi. Pitje ionizirane vode je posebno priporočljivo za oslabele, kronične in izčrpane bolnike, prav tako pa koristi športnikom, delavcem, otrokom in vsem ostalim.

    Pitje vode

    Človeški stroj

    Človeški organizem je prav tako kot živalski na nek način le stroj, ki deluje na električno energijo. Vi življenjski procesi so namreč bioelektrični. Tok elektronov pokažejo preiskave, kot je elektrokardiogram (EKG), elektroencefalogram (EEG) in elektromiogram (EMG), ko elektrode zaznajo električne tokove, ki poganjajo naše srce, možgane in mišice. Nasploh medicina pravi, da je življenje biofizikalno načelo, ki ga opredeljuje preskok elektronov v vodi.

    Električne impulze oziroma elektrone telesu prispeva sol. Če pijemo živo vodo se jim pridružijo še elektroni, ki jih prispeva voda. S tem so življenjski procesi dodatno okrepljeni. Naše telo je znotraj elektronegativno in to elektronegativnost ohranja z izločanjem elektropozitivnih odpadkov. Le- tem elektronov primanjkuje, torej so elektropozitivni in kot taki iščejo elektrone za nevtralizacijo. Če torej pijemo ionizirano, z elektroni nasičeno vodo, le-ta z elektromagnetno silo pritegne pozitivne odpadke nase, jih nevtralizira, ledvice pa jih izločijo iz telesa. Tako živa voda čisti naše notranje okolje in s tem krepi naše življenjske sile in prispeva k elektronegativnosti naše notranjosti.

    Naše telo je na tako vodo prilagojeno, saj jo je človek užival od svojega začetka, mrtvo vodo pa je ustvarila industrija in je na voljo šele dokaj kratek čas, to je čas, v katerem močno naraščajo degenerativne bolezni.

    Vsaj tri litre na dan

    Ker povprečen človek, ki tehta 70 kilogram, na dan izdiha in izgubi skozi kožo 1,5 litra vode ter enako količino vode potrebujejo ledvice, da izločijo odpadke, ki nastanejo pri presnovi v celicah – naj bi na dan popil tri litre vode. Če se znoji ali celo močno znojimo, je treba količino popite vode ustrezno povišati. Ker pri znojenju izgubljamo veliko elektrolitov, medicina priporoča športnikom uživanje izotoničnih napitkov.

    Priporočljivo je popiti pol litra vode pred spanjem in pol litra zjutraj, ker jo čez noč izdihamo približno liter, zato nam tudi tehtnica zjutraj pokaže kakšen kilogram manj. S tem zmanjšamo zgostitev krvi, ki je največja zjutraj, saj se vsa izdihana voda izloči iz pljučnega krvnega obtoka. S tem zmanjšamo tveganje nastanka možganske kapi ali srčnega infarkta, ki sta zaradi goste krvi najpogostejša v drugi polovici noči in zjutraj.

    PREBERITE TUDI:  Pod površjem Lune naj bi se nahajale večje količine vode

    Tudi pred jedjo je priporočljivo izpiti približno pol litra vode, ki gre hitro skozi želodec in iz črevesja v kri. Iz nje žleze naredijo slino, želodčni sok, žolč in prebavne sokove trebušne slinavke. Telesu moramo zagotoviti vodo za izdelavo prebavnih sokov, če tega ne storimo, pride, po odvzemu vode in elektrolitov iz krvi, do njene zgostitve. To predstavlja za telo velik stres, saj se mora srce naprezati, da poganja po telesu gosto kri. Pitje vode med obrokom je nepotrebno in škodljivo, ker z vodo razredčimo prebavne sokove in oslabimo prebavo.

    Po mešani hrani, je treba piti vodo čez dve do dve uri in pol, takrat se v črevesu odvija proces hidrolize oziroma ločevanja potrebnih snovi, ki se vsrkajo v krvni obtok, od nepotrebnih, ki se izločijo. To ločitev lahko črevo izvede le v z vodo razredčeni, črevesni vsebini. Če takrat vode ne izpijemo, jo črevo vzame iz krvnega obtoka, srce torej zopet poganja gosto kri. Ker je sadje hitreje prebavljivo, je treba piti vodo že pol ure po zaužitju sadja.

    Ionizirana in slana rešitev

    V našem telesu poteka stalen pretok energije in soli. Stalno namreč izločamo slan seč, slan znoj in tudi solze. Voda je medij, ki prenaša elektrone. In jih v manjši meri prispeva tudi sama, če pijemo živo, naelektreno vodo. Ko ni pretoka vode in soli, ni pretoka energije, na EEG izvidu ni krivulje električnih tokov, temveč ravna črta – takrat smo nepreklicno mrtvi.

    Vsi življenjsko ogroženi ljudje, v kritičnem stanju in v šoku, dobijo v bolnišnici takoj infuzijo fiziološke raztopine, ki vsebuje devet gramov soli na liter vode. To jim pogosto reši življenje. Plod v materinem telesu preživi devet mesecev v slani plodovnici, ki mu omogoči, da zaživi. Od desetega tedna nosečnosti dalje, jo plod tudi pije, kar se vidi na ultrazvoku. Ko jo izloči skozi ledvice in ponovno pije, že pije svoj seč. Slana plodovnica in lastni seč nam torej omogočata, da zaživimo, s slano infuzijo pa lahko preprečimo prenehanje pretoka vode in soli skozi telo in nastop smrti.

    Tudi vse bolezni imajo svoj izvor v oslabljenih energijskih telesnih tokovih, te tokove pa okrepita živa sol in živa voda. S slano vodo lahko tudi zdravimo, če le bolezen še ni preveč napredovala. In kako do žive in poživljajoče slane vode pridemo?

    Himalajska sol

    Sol iz davnine

    Morska sol vsebuje pesticide, saj ti iz njiv in polj po potokih in rekah stekajo v morje. Celo pesticidi, ki jih vsrkajo rastline in jih pojemo s hrano, pridejo, ko jih izločimo, preko kanalizacije in rek, v morje. Večino pesticidov v morju predelajo, tako imenovani čistilci morja – največ dela opravijo školjke. Vendar čiščenje ni nikoli sto odstotno, zato ostajajo ostanki pesticidov v morski vodi in tudi v soli.

    PREBERITE TUDI:  Hruške preženejo tudi prehlad? Ugriznite v hruško!

    Obstaja tudi sol, ki ne vsebuje pesticidov, stara je namreč 350 milijonov let. To je himalajska sol. Ima še druge prednosti, vsebuje 84 elementov, medtem ko jih morska vsebuje 57. V njej ni le žlahtnih plinov. Res da pomena vseh elementov za zdravje ne poznamo, zato tudi ne vemo, kaj pomeni odsotnost določenih elementov. Himalajska sol pa ni ‘edina prava’, prava je tudi kakšna druga živa kamena sol, pa tudi nerafinirana morska sol, ki ne izvira iz preveč onesnaženega morja.

    Običajna rafinirana kuhinjska sol pa je drobno mleta in kemično obdelana. Ne sprijema se v trde kristale (ni higroskopična). V prehranski industriji jo uporabljajo zato, da se ne zamašijo avtomatski odmerjevalci soli nad tekočimi trakovi. Taka sol je slabše topna, ne zadrži vode v telesu in ne opravlja tako dobro elektrolitske vloge v telesu. Zaradi slabe topnosti maši žile in je škodljiva zdravju. Zato tudi velikokrat slišimo priporočila o neslani dieti. Kljub temu jo še vedno veliko uporabljajo, saj je med drugim tudi poceni.

    Antioksidantov ne kuhamo

    Himalajsko sol lahko uporabljamo kot kuhinjsko, vendar z njo ne smemo kuhati. Kuhati pravzaprav ne bi smeli z nobeno soljo, pri kuhi namreč sol oksidira, torej odda elektrone, se razelektri.

    Rafinirana sol pogosto ni v resnici mleta, ampak jo segrejejo na 800 stopinj, da kristali razpadejo. Pri tem izgubi elektrone in tudi svoje antioksidativne lastnosti. Tudi če je mleta, kovinski deli mlina poberejo veliko elektronov, kovine so namreč zelo elektropozitivne (zato so tudi strelovodi kovinski). Mlin za sol bi moral biti brez kovinskih delov, v celoti iz keramike. Himalajska sol je zato drobljena ročno, s kamnitimi kladivi z lesenimi ročaji. Tudi prosti radikali so snovi, ki so zelo elektropozitivne in jim zelo primanjkuje elektronov. Ko jih v telesu iščejo, lahko poškodujejo jedrno deoksiribonuklenisko kislino (DNK), posledica je nastanek rakaste celice ali poškodba katerekoli druge strukture v organizmu.

    Snovi, ki imajo višek elektronov, tako imenovani antioksidanti, so z elektroni bogate snovi. Kot take, so sposobne nevtralizirati proste radikale in s tem preprečiti poškodbe celic.
    Najpomembnejši antioksidant je živa voda, saj jo pijemo na litre, na drugem mestu je živa sol, ki jo uživamo v gramih, vitamine A,C in E pa v miligramih. Če pijemo elektronegativno živo vodo, ta z elektromagnetno privlačno silo veže nase pozitivne proste radikale in jih z elektroni nevtralizira. S tem obvaruje telo pred poškodbami. Enako deluje jo živa sol in vitamini. Mrtva voda, rafinirana sol in prekuhani vitamini so oropani elektronov, zato so neučinkoviti in nas pred napadi prostih radikalov ne morejo zaščititi. Kuhanje namreč pomeni oksidacijo ali izgubo elektronov.

    Voda

    V telesu je ni nikoli preveč ?!

    Če zaužijemo preveč rafinirane soli, pride do povišanega krvnega tlaka, saj je slabo topna in se nalaga v žilah. Z živo soljo pa je takole: če jo pojemo premalo, jo imamo seveda premalo; če jo pojemo preveč, pa jo imamo zopet premalo.

    PREBERITE TUDI:  Jetra – naša podpora v boju proti škodljivim vplivom iz okolja

    To se dogaja brodolomcem sredi morja, ki zelo hitro dehidrirajo in umrejo, če pijejo morsko vodo. Ta ima 36 gramov žive soli na liter vode. Če jo spijemo, ne bo šla iz črevesa v telo, ampak bo voda iz telesa prešla v črevo. Osnovno osmotsko načelo je namreč, da gre voda vedno v smeri večje vsebnosti soli. Brodolomec, ki pije morsko vodo, jo skozi črevo izloči več, kot jo popije, ob istočasni izgubi vode in soli skozi kožo, to pomeni vedno manjšo količino vode in soli v telesu, torej dehidracijo in hitro smrt. Življenje na morju, če nimate vode, si lahko rešite le z zbiranjem in pitjem lastnega seča. Torej, zopet počnete tisto, kar ste počeli že v materinem telesu in vam je omogočilo razvoj in s porodom prehod v ta svet.

    Drug primer je iz bolnišnice. Preden gremo na endoskopsko ali rentgensko preiskavo črevesja, moramo piti raztopino grenke soli, ki povzroči pomik vode iz telesa v črevo, s tem odstopanje črevesnih oblog s črevesne stene in s tem čiščenje črevesja in večjo natančnost preiskave. Vsaka driska ima za posledico izgubo vode in elektrolitov, torej dehidracijo. Tudi vsaka rehidracijska tekočina vsebuje vodo in elektrolite.

    Preveč žive soli v telesu po naravni poti torej ne moremo imeti, saj je njena topnost sto odstotna, zato je prisotna v vseh telesnih tekočinah, tudi izločene tekočine so slane. Zato je v telesu je ne moremo zadržati in se nikjer ne nalaga. Nasprotno, stalno jo izgubljamo s slanimi izločki. Tudi z leti imamo v telesu vedno manj soli in zato vedno manj vode (devet gramov soli nam zadrži v telesu en liter vode), to pa pomeni več gub. Starost je torej dehidracija s posledično zgubano kožo. Preveč soli (žive) in premalo gub, žal ne moremo imeti.
    Če pojemo preveč soli, jo imamo torej premalo, ker v telo sploh ne vstopi, deluje namreč kot osmotsko odvajalo in z njo lahko dosežemo le zgoraj omenjeno čiščenje črevesja pred preiskavami, ter dehidracijo. Tudi če jemo preveč slano, smo bolj žejni, več pijemo in več soli izločimo. S tem, ko možgani sprožijo žejo, dosežejo izplavljanje odvečne soli, ter tako uravnavajo količino soli v telesu.

    Več vode, večja izguba

    Priporočljiv vnos soli v telo je odvisen predvsem od tega, koliko vode popijemo. Namreč, več ko popijemo vode, več soli se odplakne iz telesa, saj nobena voda našega telesa ne zapusti neslana. Precej velike izgube soli povzroča znojenje, zato se takrat priporoča uživanje izotoničnih napitkov. Na splošno rečeno, moramo pojesti toliko soli, da se ne silimo, ko popijemo potrebne tri litre vode dnevno. Če je zaradi delovnih ali športnih dejavnosti izguba vode in soli povečana, je potrebno uživanje vode in soli ustrezno povečati. Orientacijsko: tri litre fiziološke raztopine vsebuje 27 gramov soli.

    Vladimir Maganja, dr. med., specialist fizikalne medicine in rehabilitacije

    Povejte svoje mnenje - kometirajte