Zdravilne rastline, ki pomagajo pri boleznih prebavil

Bara Hieng
-
1
Zdravilne rastline, ki pomagajo pri boleznih prebavil

Dobra prebava je bistvenega pomena za človekovo zdravje. Če so motene funkcije prebavil, telo ne dobi dovolj hranilnih snovi, poleg tega pa se začnejo tvoriti strupi. Ajurvedska teorija dokazuje, da v telesu obstajajo tri vrste razpoloženj ali telesnih tekočin, pita, vata in kapha, ki ohranjajo človekovo zdravje oziroma so lahko vzrok večine bolezenskih stanj, če niso v pravem ravnovesju. Po kitajski medicini so prebavni organi povezani z mnogimi drugimi telesnimi organi in procesi v telesu, recimo z nastajanjem krvi, kroženjem energije, duševnimi procesi in mišicami. Neravnovesje med njimi pa je vzrok mnogih fizičnih in čustvenih bolezni. Tudi na Zahodu je zdravljenje z zelišči že dolgo usmerjeno na funkcijo prebavil.

Zelišča imajo najrazličnejše zdravilne učinke, s katerimi zagotavljajo zdravo prebavo. Lahko krepijo, spodbujajo, umirjajo, delujejo proti vetrovom. Dobra prebava je odvisna tudi od živčnega sistema, ki spodbuja nastajanje kislin ter encimov in uravnava delovanje črevesja. Mnoga zelišča za prebavo učinkujejo prav na živčni sistem in pomagajo pri tistih boleznih, ki so povezane s stresno situacijo, na primer pri vnetju debelega črevesa (kolitis). Glede vsake spremembe v delovanju prebave, ki se pojavi nenadoma ali traja dalj časa, pa moramo poiskati pomoč zdravnika.

Prebava in prebavne motnje
Dobra prebava je bistvenega pomena za človekovo zdravje.

Zaprtje

Zaprtje je običajen znak drugih zdravstvenih problemov. Lahko je povezno s slabo prehrano, leno prebavo ali napetostjo mišic, lahko pa je posledica nervoze, ki zavira delovanje črevesja. Ključni simptomi zaprtja so: več kot 24 ur črevesne mišice ne delujejo, bolečina ali krči v spodnjem delu trebuha in težave pri iztrebljanju. Najboljša zdravilna zelišča, ki pomagajo pri zaprtju so indijski trpotec (Plantago psyllium/P. ovata) – semena, kitajska rabarbara (Rheum palmatum) – korenina in brogovita (Viburnum opulus) – lubje.

Indijski trpotec vsebuje sluzi, zato odvaja gmotne strdke in sprošča črevo ter je koristen za zaprtje s suhim izločkom. Uporabljamo ga tako, da eno žlico semen namočimo v skodelico vrele vode, pustimo, da se ohladi, in pijemo s semeni enkrat ali dvakrat čez dan ali ponoči. Jemljemo ga bodisi samostojno ali mešamo en del lanenih semen z dvema deloma semen indijskega trpotca.

Kitajska rabarbara vsebuje antrakinon, ki draži prebavni trakt in s tem spodbudi delovanje črevesja. Pripravimo si izvleček iz 10-15 g kitajske rabarbare na 600 ml vode ali jemljemo po 2 ml tinkture trikrat na dan. Za preprečevanje krčev ji dodamo po 1-2 ml tinkture koromača, navadne melise ali rimske kamilice na odmerek. Učinek povečamo z blagimi odvajali, kot sta beli oreh ali masleni orešek (Juglans cinerea) in kislica. Vedeti moramo še to, da kitajske rabarbare ne smemo uporabljati med nosečnostjo in če imamo artritis ali protin.

Kitajska rabarbara

Brogovita sprošča gladko mišičje, uporabna pa je v primerih, ko je zaprtje povezano z napetostjo v drobovju. Uporabljamo jo v obliki izvlečka ali tinkture. Dodajamo ji lahko odvajala, kot sta beli oreh ali golostebelni sladki koren, ali pa zelišča za dodatno sproščanje napetosti, na primer kamilice, odvisno od simptomov.

Driska ali diareja

Driska ali diareja je pogosto znak drugih prebavnih motenj, lahko pa jo povzroči tudi zastrupitev s hrano ali bakterijska infekcija. Sum glede hrane je upravičen, če gre za zastrupitev. Bakterijska infekcija pa se zlahka prenaša na druge člane družine. Ključna simptoma driske ali diareje sta: mehko, pogosto iztrebljanje ter trebušni krči in bolečine. Zdravilne rastline, ki pomagajo zoper drisko so navadni repik ali gladišnik (Agrimonia eupatoria) – nadzemni deli in listi, ameriška krvomočnica (Geranium maculatum) – listi in korenina in srčna moč (Potentilla erecta) – korenina.

Navadni repik ali gladišnik oži krvne žilice in krči tkivo ter zdravi vnetja prebavnega trakta. Zlasti primeren je za otroke. Uporabljamo ga v obliki poparka ali tinkture. Da olajšamo črevesno vnetje, navadnemu repiku dodajamo zelišča, ki blažijo, kot so rimska kamilica, suličasti trpotec ali slez. Za večje krčenje tkiva pa mu dodamo borovnice ali strašnico.

Ameriška krvomočnica oži krvne žilice in krči tkivo. Je dovolj blaga za otroke, starejše in slabotne. Trikrat dnevno jemljemo poparek ali 2-3 ml tinkture (pripravljene iz listov), lahko pa tudi izvleček, pripravljen iz 20 g korenine v 600 ml vode. Ameriški krvomočnici lahko dodajamo blažilna zelišča, kot so slezova korenina, brestovolistni oslad ali suličasti trpotec, da ublažimo črevesno vnetje, in borovnice ali strašnico za večje krčenje tkiva.

Srčna moč vsebuje do 20 odstotkov tanina, zato močno krči tkivo in zmanjšuje vnetja, povezana z drisko. Uživamo jo tako, da si pripravimo izvleček iz 20 g posušene korenine na 600 ml vode, lahko pa jemljemo 2-3 ml tinkture trikrat na dan. Za ublažitev črevesnega vnetja srčni moči dodamo zelišča, kot sta suličasti trpotec ali slezova korenina.

Gastritis in ulkus

Gastritis je vnetje želodčne sluznice. Če traja dalj časa, se lahko razvije v ulkus, to je razjedo ali rano. Nastane lahko tudi zaradi načina prehrane. Ključni simptomi so: zgaga in povečanje kisline, stalno bruhanje pri akutnem gastritisu ter bolečina v predelu želodca pri ulkusni razjedi. Najpomembnejše zdravilne rastline, ki pomagajo pri gastritisu in ulkusu so brestovolistni oslad (Filipendula ulmaria) – nadzemni deli, golostebelni sladki koren ali sladič ali Likvincija (Glycyrrhiza glabra) – korenina in rdeči brest (Ulmus fulva) – lubje.

Gastritis in ulkus

Brestovolistni oslad deluje protivnetno, zmanjšuje izločanje želodčne kisline ter blaži in zdravi želodčno sluznico. Jemljemo ga kot poparek, lahko pa pripravimo tudi tinkturo ali ekstrakt v zelo vroči vodi in pustimo, da se ohladi. Adstringentni učinek brestovolistnega oslada povečamo z dodatkom tinkture 10 kapljic kačje dresni ali ameriške krvomočnice ali ublažimo z 10 kapljicami sladiča na odmerek. Dodamo lahko tudi protivnetna zelišča, kot je zdravilni ognjič. Vedeti moramo, da pri občutljivosti na salicilate brestovolistnega oslada ne smemo uporabljati.

Golostebelni sladki koren ali sladič ali Likvincija deluje protivnetno, tvori sluz, ki napravi zaščitno prevleko čez želodčno steno in omeji izločanje kisline. Uporabljamo izvleček ali ližemo sadne bonbone, priporočajo tudi tinkturo ali ekstrakt, pripravljen v zelo vroči vodi. V hudih primerih lahko golostebelnemu sladkemu korenu dodamo še zelišča, ki blažijo in zdravijo, npr. 10-20 kapljic sleza ali rdečega bresta, ali protivnetna zelišča, kot je zdravilni ognjič ali brestovolistni oslad. Golostebelnega sladkega korena ne smemo jemati pri visokem krvnem tlaku ali če jemljemo zdravila z digoxinom.

Rdeči brest deluje blažilno, pomirja vzdraženo sluznico, v oslabljenem stanju pa deluje hranilno. Jemljemo ga pred obrokom do 5 g korenine v prahu ali razredčeno v vodi. Rdeči brest lahko kombiniramo tudi s kapsulami slezove korenine v prahu.

Vnetje žolčnika

Vnetje žolčnika je povezano z žolčnimi kamni. Pogosto ga povzroči prevelika količina maščob v prehrani. Ključni simptomi so: huda bolečina, zlatenica in vodeno blato. Najbolj učinkoviti zelišči za vnetje žolčnika sta navadni češmin (Berberis vulgaris) – lubje in grmičasti himonant (Chionanthuns virginicus) – skorja korenine.

Navadni češmin spodbuja pretok žolča in zmanjšuje obremenjenost jeter. Je grenkega okusa in deluje odvajalno. Uporabljamo izvleček, ki ga pripravimo iz 15 g lubja na 60 ml vode, ali pa tinkturo, do 8 ml dnevno. Navadni češmin kombiniramo z zelišči proti vnetjem, npr. s hidrastisom (5 kapljic tinkture na odmerek), in z jetrnimi krepčili, kot sta sporiš in artičoka. Vedeti moramo še, da navadnega češmina med nosečnostjo ne smemo uporabljati.

Grmičasti himonant spodbuja pretok žolča in delovanje jeter ter čisti in deluje odvajalno. Jemljemo izvleček v odmerkih po 1 žlico ali do 5 ml tinkture na dan. Grmičasti himonant mešamo z grenkimi zdravilnimi rastlinami, jetrnimi krepčili ali zelišči, ki spodbujajo, kot so regrat, pegasti badelj, cikorija, artičoka ali tavžentroža, dodatno pa še z zelišči proti vnetju, npr. z zdravilnim ognjičem.

Grmičasti himonant

Hemoroidi ali zlata žila

Hemoroidi ali zlata žila so nabrekle vene v zadnjiku, ki so po navadi povezane tudi s slabo mišično napetostjo in pogosto nastanejo zaradi napenjanja in zapeke. Ključna simptoma sta otipljive krčne žile v zadnjični odprtini in krvavitve ob iztrebljanju. Najbolj učinkoviti zelišči pri hemoroidih sta spomladanska lopatica (Ranunculus ficaria) – listi in korenina ter huaj džjao ali japonska sofora ali pagodovec (Sophora japonica) – plodovi.

Spomladanska lopatica oži krvne žilice, krči tkivo in vrača napetost stenam žil ter zaustavlja krvavitve. Uporabljamo jo tako, da se pogosto namažemo z mazilom na njeni osnovi. Spomladansko lopatico uporabljamo samostojno, vendar priporočajo, da jemljemo tudi zelišča, ki so dobra za jetra ali krepijo vene, na primer medeno deteljo. Vedeti moramo še, da je spomladanska lopatica primerna samo za zunanjo uporabo.

Huaj džjao ali japonska sofora ali pagodovec hladi, deluje protivnetno in znižuje krvni tlak. Čisti »vročino« jeter, hladi kri, ustavlja krvavitve ter pomaga pri zaprtju. Uporabljamo ga tako, da vzamemo izvleček ali tinkturo, lahko pa jemljemo tudi 400-miligramske kapsule na njegovi osnovi trikrat na dan. Huaj džjao jemljemo samostojno ali v kombinaciji z jetrnimi krepčili in zelišči za prebavo, kot so regratova korenina, navadni češmin, fang feng (Ledebouriella seseloides), dang gui ali kitajska angelika (Angelica sinensis), dži ke ali zrel sadež grenke pomaranče (Citrus aurantium) in strašnica. Vedeti moramo še to, da huaj džjaa ne smemo jemati med nosečnostjo.

Japonska sofora - plodovi

Slaba prebava in preveč kisline

Vzrok za slabo prebavo in preveč kisline je po navadi v tem, da jemo preveč, prehitro, da izpuščamo obroke, pa tudi v nervozi. Antacidi lahko spodbudijo še večje izločanje želodčne kisline in s tem stanje poslabšajo. Ključni simptomi slabe prebave in preveč kisline so napetost in občutek nasičenosti, zgaga in povečana kislina ter bolečina v trebuhu. Najbolj učinkovite zdravilne rastline za slabo prebavo in preveč kisline so koromač (Foeniculum officinale) – semena, navadna melisa (Melissa officinalis) – listi in poprova meta (Mentha piperita) – nadzemni deli.

Koromač je sredstvo zoper vetrove, deluje protivnetno in je učinkovit za krče. Uporabljamo poparek ali tinkturo, uporaben pa je tudi za napitek po večerji. Koromač uporabljamo samostojno. Za zmanjšanje kislosti mu lahko dodamo ameriško krvomočnico, za večje umirjanje vetrov pa poprovo meto, brestovolistni oslad ali kamilice. Med nosečnostjo ne smemo jemati večjih odmerkov koromača.

Navadna melisa deluje proti vetrovom in sprošča, pomirja ter je dobra za nervozen želodec. Pijemo poparek na njeni osnovi ali uporabimo tinkturo. Proti vnetjem lahko navadni melisi dodajamo še kamilice ali brestovolistni oslad, kot grenčilo in zdravilo proti krčevitemu kašlju pa malce hmelja.

Poprova meta pomirja vetrove, spodbuja pretok žolča, dobra je za slabost, ki sili na bruhanje, in nervozen želodec. Za poparek damo 15 g posušene poprove mete v 500 ml vode. Tinkturo na njeni osnovi pa jemljemo v odmerkih do 2,5 ml. Poprovo meto uporabljamo samostojno ali ji dodamo ameriško krvomočnico za manjše izločanje kisline. Za ublažitev vnetja jo mešamo s slezovo korenino, brestovolistnim osladom in golostebelnim sladkim korenom. Ker poprova meta lahko zmanjša mlečnost, jo uporabljamo previdno, če dojimo.

Sindrom razdražljivega črevesa in kolitis (vnetje debelega črevesa)

Pri sindromu razdražljivega črevesa in kolitisu gre za skupino bolezenskih znamenj, povezanih z alergijo na hrano, zaskrbljenostjo ali infekcijo. Ključni simptomi sindroma razdražljivega črevesa in kolitisa so: izmenični napadi driske in zaprtja, »zajčji« iztrebki, napenjanje in napihnjenost ter sluz v blatu. Najbolj učinkovite zdravilne rastline za sindrom razdražljivega črevesa in kolitisa so rimska kamilica (Chamaemelum nobile) – cvetovi, mehiški divji jam (Dioscorea villosa) – korenika in obrečni grenik (Iberis amara) – nadzemni deli.

Kamilica

Rimska kamilica umirja, deluje protivnetno in proti vetrovom ter je dobra za živčne prebavne motnje (dispepsijo). Jemljemo jo v obliki poparka ali tinkture. Dodamo ji lahko nekaj kapljic tinkture poprove mete ali svežega ingverja, da zmanjšamo napenjanje v trebuhu in uravnavamo aktivnost črevesja. Med nosečnostjo ne uživamo večjih količin rimske kamilice.

Mehiški divji jam umirja notranje organe, deluje proti krčem in proti vnetjem ter poživlja žolč. Poparek pripravimo iz 1 žlice jamove korenine na 500 ml vode. V kombinacijah ga lahko jemljemo tudi kot tinkturo. Za pomiritev želodčne sluznice dodamo brestovolistni oslad; za vznemirjenost kamilice; za uravnavanje črevesne aktivnosti pa nekaj kapljic tinkture svežega ingverja. Vedeti moramo še to, da med nosečnostjo mehiškega divjega jama ne smemo uporabljati.

Obrečni grenik deluje proti krčem, sprošča, vrača mišično napetost prebavnemu traktu in deluje proti vetrovom. Jemljemo tinkturo v odmerkih do 2 ml ali poparek, ki ga pripravimo iz 15 g zelišča na 500 ml vode. Obrečnemu greniku lahko kot jetrna krepčila dodamo korenino angelike in semena pegastega badlja, za sprostitev pa mu dodamo navadno meliso ali kamilice. Vedeti je potrebno, da veliki odmerki obrečnega gornika lahko povzročajo slabost.

Bolezni jeter

V današnjem onesnaženem okolju so preobremenjena jetra dokaj pogost pojav. To se lahko kaže kot bolezenska motnja, pogosto pa samo kot razdražljivost in občutek mrtvila. Ključni simptomi bolezni jeter so: nagnjenost k preobremenjenosti jeter, napenjanje v trebuhu, čustvena nestabilnost, menstrualne motnje, rdeče dlani, ki srbijo, majhni rdeči madeži na trebuhu in vnete oči, ki pečejo. Najbolj učinkovita zelišča za bolezni jeter so: čaj hu (Bupleurum chinense) – korenina, pegasti badelj (Carduus marianum oz. Sylibum marianum) – semena, košutnik ali rumeni svišč (Gentiana lutea) – korenina in regrat (Taraxacum officinale) – korenina.

Čaj hu je grenko krepčilo za jetra in spodbuja pretok energije. Uporabljamo ga kot izvleček, ki ga pripravimo iz 10 g korenin na 600 ml vode. Za boljše delovanje jeter mu dodajamo baj šao jao (korenina bele potonike – Paeonia lactiflora), čuan šjung (Ligusticum wallichii), hidrastis in regrat.

Pegasti badelj spodbuja obnovo jetrnih celic in zdravi propadajoče stanje, npr. pri alkoholizmu. Pijemo poparek ali jemljemo do 10 ml tinkture na njegovi osnovi dnevno v vroči vodi, ko se ohladi. Pegasti badelj uporabljamo samostojno ali pa mu dodamo sporiš, regratovo korenino ali artičoko za okrepitev jeter.

Pegasti badelj

Košutnik ali rumeni svišč je grenko krepčilo, spodbuja prebavo in jetrno presnovo ter lahko pomaga pri mladostniškemu odklanjanju hrane. Pijemo izvleček, ki ga pripravimo iz 15 g korenin v 600 ml vode, ali damo 2-5 kapljic tinkture na jezik. Kot dodatno krepčilo za jetra lahko dodajamo tinkture regratove korenine, sporiša, benediktinke ali navadnega češmina do skupnega odmerka 5 ml tinkture.

Regrat obnavlja in krepi funkcije jeter, pospešuje pretok žolča in je odvajalo. Uporabimo izvleček, tinkturo ali ekstrakt v vroči vodi, ko se ohladi. Regrat uporabljamo samostojno ali pa ga mešamo s sporišem, navadnim češminom, wahoojem (Euonymus atropurpureus) ali grmičastim himonantom, za izboljšanje jetrnih funkcij pa mu dodamo 5 kapljic hidrastisa.

Navzeja (občutek slabosti) in bruhanje

Vzrok za navzejo in bruhanje je lahko zastrupitev s hrano, infekcija, vročina ali migrena.
Pri dolgotrajnem bruhanju je nujna strokovna medicinska pomoč. Najboljši zdravilni rastlini, ki pomagata pri navzeji in bruhanju sta dišeči klinčevec (Syzygium aromaticum) – eterično olje in cvetni popki in ingver (Zingiber officinalis) – korenina.

Dišeči klinčevec je spodbujevalo in sredstvo zoper vetrove, lokalno pa razkužuje. Pijemo poparek ali vzamemo 1-2 kapljici eteričnega olja na kocki sladkorja, v jedi pa dodajamo nageljnove žbice v prahu. Dišeči klinčevec uporabljamo samostojno. Vedeti moramo še to, da ne smemo prekoračiti navedenih odmerkov eteričnega olja.

Ingver preprečuje bruhanje. Zelo učinkovit je za potovalno slabost, pa tudi za motnje v prebavi. Uporabljamo ga tako, da jemljemo tinkturo po kapljicah ali žvečimo kristalizirani ingver. Ingver uporabljamo samostojno ali pa ga mešamo s črno lahkotnico ali tinkturo rimske kamilice. Z ingverjem moramo biti previdni v zgodnji nosečnosti.

Morski pes – nepogrešljivi del morskega ekosistema

Bodi Eko
-
0
Morski pes – nepogrešljivi del morskega ekosistema

Morski pes je prisoten v vseh morjih na svetu, tudi v našem, a ker jih ne opažamo tako pogosto, je vsaka vest o njihovi prisotnosti velika novica. Tudi letošnje poletje je bilo tako. Seveda se nam ob takih dogodkih v misli kaj hitro prikrade vprašanje, ali smo v vodi sploh varni. Da bi opravili s strahovi in obenem pobliže spoznali bitja, ki nam tako zlahka naženejo strah v kosti, smo se odločili, da morske pse predstavimo tudi na naših straneh.

Ključni za morski ekosistem

Morski psi niso nekaj, kar bi si želeli srečati med brezskrbnim čofotanjem v morju, a tako kot mnoga druga živa bitja so tudi oni pomemben del morskega ekosistema. So namreč na vrhu prehranjevalne verige ter se hranijo z bolnimi in šibkejšimi prebivalci morij in tako ohranjajo populacijo zdravih in močnejših v ustreznih količinah. Če jih ne bi bilo, bi se nekatere vrste morskih živali lahko prekomerno namnožile in s tem porušile ravnovesje ekosistema. A žal se zaradi komercialnega ribolova, strahu in splošnega mnenja, da so le velika nadloga, njihova populacija iz leta v leto zmanjšuje. Kaj pa razmnoževanje? Morski psi se razmnožujejo na tri različne načine, odvisno od tega, katere vrste so. Prvi se skotijo živi, drugi se razvijejo v jajčecu v materinem telesu in se nato skotijo živi, tretji pa se razvijejo v jajcu v ovojnici, ki jih skoti samica. Sicer slednje mladiče oziroma jajca nosijo od devet mesecev do dveh let.

Morski psi so priljubljen plen tako lovcev kot tudi ribičev. Razlogi za lov pa so različni. Prvi so prepričani, da bodo z iztrebitvijo morskih psov morja varnejša, drugi pa, da bodo jate ulovljenih rib še večje. In tretji? Tretji verjamejo, da so deli morskih psov zdravilni in jih tako lovijo zaradi plavuti, mesa, olja, kože in še česa. Ponekod po svetu so lov na morske pse že prepovedali ali le omejili, a to za mnoge ni ovira, saj nadzor nad lovom ni dovolj strog. Vsako leto ribiči tako pobijejo med 30 in 100 milijoni morskih psov, zato kar osemdesetim odstotkom morskih psov grozil izumrtje, kar pa bi lahko povzročilo veliko škodo v morski prehranjevalni verigi.

Morski pes

Morski psi – v sliki in besedi

Vroči poletni dnevi kar kličejo po morskih užitkih, ko v vodo skačemo skorajda kjer koli in kadar koli, ob tem pa pozabljamo, da nikakor nismo sami. Morje kar vrvi od življenja in ne glede na katerem koncu sveta – morske pse najdemo povsod, in to kar 350 različnih vrst. Nekatere vrste najdemo blizu obale, druge na odprtem morju ali pa plavajo na gladini morja, nekatere pa tisoče metrov pod gladino morja. Razlikujejo se po velikosti, obliki, barvi, načinu prehranjevanja in še marsičem. Vsi pa imajo eno skupno lastnost – njihova telesa so izjemno dobro prilagojena na življenje pod vodo ter iskanje plena. Poglejmo pobliže:

  • Telo morskega psa je sestavljeno iz hrustanca, koža pa je prekrita z ostrimi luskami, ki so na otip podobne smirkovem papirju. Ker morski psi rastejo vse življenje, se njihova dolžina spreminja z leti.
  • Senzor gibanja ali strokovno pobočnica se nahaja na bokih in se razteza vse od oči pa do vrha repne plavuti. Sestavljena je iz množice celic s tankimi nitkami, ki se nahajajo v porah kože in so pokrite s sluzjo. Zadolžene so za zaznavanje gibanja vode oz. tresljaje, kar je tudi odgovor na vprašanje, zakaj morski psi lahko tako hitro pridejo do plena, ki ni v njihovi neposredni bližini.
  • Glava morskega psa je prekrita z občutljivimi elektroreceptorji, s katerimi zaznava električno polje, ki ga proizvajajo živa bitja. Tako lahko najde tudi plen, ki ga z očmi morda ne vidi. Ta organ lahko služi tudi za orientacijo, saj pes med plavanjem oddaja električne valove, ki so različni, odvisni od smeri plavanja glede na zemeljsko magnetno polje.
  • Oblika, število in videz zob se razlikuje od ene do druge vrste morskih psov. Zobje sicer rastejo vse življenje in se menjujejo na 8 do 15 dni. So izjemno trdi in se brez težav pregrizejo čez različne materiale.
  • Posebej dobro je pri morskih psih razvit voh, ki omogoča, da lahko tudi na večje razdalje (preko 400 m) zaznajo razredčene snovi ter določijo, od kod je vonj prišel. Ja, tudi kri, ki jih pripelje do plena.
  • Morski pes lahko vidi na blizu in na daleč, razločuje barve ter si zapomni obliko predmeta za dlje časa. Ker ima t. i. sistem za ojačitev svetlobe, lahko vidi tudi pri slabi svetlobi. Za zaščito, na primer v primeru napada, pa morski pes oči prekrije s tanko kožico.
Morski pes

Ko napade morski pes …

V Jadranskem morju poznamo 28 različnih vrst morskih psov, a naj vas kar takoj pomirimo – možnost, da bi kateri od njih napadel človeka, je neznatna. Pravzaprav v slovenskem morju napadov morskega psa ni bilo zabeleženih. Sicer pa se je mit, da morski psi napadajo (in jedo) ljudi, ustvarjal skozi zgodovino in ob veliki pomoči hollywoodske filmske industrije. A roko na srce, veliko večja je možnost, da vas zbije avto, zadane strela ali ugrizne pes, kot pa da doživite napada morskega psa. Zelo malo vrst morskih psov je namreč potencialno nevarnih za ljudi, pa še te predvsem zaradi svoje velikosti in zobovja. Napadi so redki in se dogajajo izven naših voda. Večina napadov, zabeleženih v registru Global Shark Accident File, pa kaže na to, da se napadi zgodijo:

  • zaradi teritorialnega obnašanja, ko se morski pes počuti ogroženega na svojem terenu.
  • ko morski pes pleni oz. se prehranjuje (če je v bližini jata rib, s katerimi se hrani).
  • če je okolje nejasno (npr. motna voda), kar lahko povzroči refleksen odziv na dražljaje.

Poleg že naštetega pa lahko omenimo tudi to, da so morski psi preprosto radovedni in radi raziskujejo neznane stvari, saj se tako tudi učijo. Ker pa nimajo rok, uporabljajo usta in zobe, da »potipajo« nepoznane predmete.

Kitovec
Največji morski pes je morski pes kitovec, ki doseže dolžino od 16 do 18 m in se hrani s planktonom

Ali ste vedeli

  • Največji morski pes je morski pes kitovec, ki doseže dolžino od 16 do 18 m in se hrani s planktonom; najmanjši morski pes je dolg le 15 cm in tehta le 28 gramov.
  • Beli morski pes naj bi zrastel do 9 metrov, največji ujeti pa je meril dobrih 7 metrov in tehtal 3,5 tone.
  • Morski psi niso najhitrejši plavalci, saj plavajo s povprečno hitrostjo 3 km/uro, a znajo ob napadih na plen s pospeški dosegati izjemne hitrosti, ki so primerljive s tistimi, ki jih zmore športen avtomobil, tj. 15m/s2.
  • Živijo okoli 25 let ali manj, redki pa tudi 70–100 let.
  • Morski psi so vsejedi – nekateri se prehranjujejo s planktonom, drugi z rakci, tretji pa z drugimi morskimi psi in sesalci.
Morski pes

Vrste morskih psov v jadranskem morju

Najpogostejše vrste morskih psov v jadranskem morju so: Scyliorhinus Canicula, Scyliorhinus Stellaris, Squalus Acanthias, Galeus Melastomus, Prionace Glauca, Mustelus Mustelus, Mustelus Asterias in Etmopterus Spinax.

Med ogroženimi vrstami, ki jih tudi najdemo v jadranskem morju, pa so: Carcharodon Carcharias, Sphyrna Zygaena, Echinorhinus brucus, Odontaspis ferox, Oxynotus Centrina, Carcharias Taurus, Lamna nasus, Carcharhinus plumbeus, Squatina oculata in Squatina Squatina.

Začnite dan z zelenjavnim smoothiejem

Bodi Eko
-
0
Začnite dan z zelenjavnim smoothiejem

Marsikdo prisega, da si začetka dneva brez smoothieja sploh več ne predstavlja. Eksperimentiranje vam bo dalo samo še zagon. In priprava vzame veliko manj kot petnajst minut, kajne?

Zeleni smoothie

Zeleni smoothie

Za dve osebi:

  • 5 listov solate
  • 3 liste ohrovta
  • 60 gramov nasekljanega peteršilja (z vejicami vred!)
  • 120 gramov nasekljanega manga in ananasa (skupna vrednost)
  • ena žlička olupljenega in nasekljanega ingverja

Solato in ohrovt nasekljajte in skupaj z ostalimi sestavinami vrzite v mešalnik. Po potrebi dodajajte vodo, nekateri poskušajo tudi z zelenim čajem. Slastno in več kot samo zdravo!

Korenčkov smoothie

Korenčkov smoothie

Za dve osebi potrebujemo:

  • 1,5 dcl korenčkovega soka
  • 1 mango
  • koščki ledu ali kokosova voda
  • muškatni orešček

Mango nasekljajte na kocke. Če se vam obeta vroč dan ali pa boste to spili po prihodu iz službe skozi razgreto mesto, vam priporočamo, da v mešalnik zvrnete še nekaj kock ledu in si tako naredite frape. Če vam takšna različica ni všeč, se poslužite malce kokosove vode ali pa zmešajte samo sok in mango. Na koncu posujte z malce muškatnega oreščka.

Soli kot prehranski dodatki iz ajurvede

Marija Kočevar
-
1
Soli kot prehranski dodatki iz ajurvede

V zadnjem času, ko prehranski dodatki zasedajo čedalje bolj pomembno mesto v naši prehrani, na veljavi pridobivajo nekatere snovi, na katere smo že skoraj pozabili. Z Daljnega vzhoda k nam prihajajo tudi nekateri dodatki, ki jih Evropa doslej ni poznala. To so – poleg ajurvedskih zelišč, tudi nekatere vrste soli, katerih uporaba in okus sta popolnoma drugačna od tega, kar smo vajeni. Nekatere pridobivajo iz morja, nekatere pa kopljejo v odročnih rudnikih soli.

Soli – modrost vzhoda

Magnezijev klorid MgCl2.6H2O (magnezijev klorid heksahidrat) je znan tudi pod imenom nigari. To sol v največji meri pridobivajo na Japonskem, Kitajskem in Tajskem. Je ena izmed sestavin naravne morske soli in ima grenak okus. Kot prehranski dodatek je učinkovita kot pomoč pri pomanjkanju magnezija oziroma pri slabi presnovi kalcija v telesu. Kalcija vsi pojemo več kot dovolj, težava nastane, ker v telesu nimamo dovolj drugih snovi, ki bi pomagale pri njegovi presnovi. Najbolj pomembna pri tem sta magnezij in vitamin C. Mnenja glede te soli se krešejo, saj obstaja veliko nasprotujočih si navodil, kako jo uporabiti.

Po navodila za uporabo bi bilo najbolje iti kar tja, kjer jo že tisočletja uporabljajo – na Kitajsko. Z njo Kitajci in Japonci že tisočletja sirijo sojino mleko, da dobijo sojino skuto – tofu. Ko precedijo tofu, ostane sirotka, ki je ne zavržejo, pač pa jo popijejo oziroma na njej kuhajo juhe. Koncentracija magnezijevega klorida v sirotki je razmeroma nizka (okoli 0,5 %), zato je okus kar sprejemljiv. Ko pa v juho pade še nekaj zelenjave, testenin in začimb, je okus popoln. Ena porcija juhe je približno 2dl, torej ni težko izračunati, koliko nigarija zaužije ena oseba (1 g). Seveda pa te juhe ne uživajo vsak dan.

V sodobni prehrani zelo primanjkuje magnezija, zato ga je priporočljivo dodajati. V telesu se najbolje izkoristi magnezij v organski obliki – magnezijev citrat. Iz izkušenj pa vemo, da tudi magnezijev klorid daje dobre rezultate pri zdravljenju nekaterih degenerativnih obolenj: artroze, išiasa, revmatizma, putike, pešanja spomina, slaba koncentracije, visokega krvnega tlaka, holesterola, sindroma nemirnih nog … Ponoči nas včasih zbudi ostra bolečina v mečih in tudi masaža ne pomaga. Takrat je za prvo pomoč dovolj, da žličko magnezijevega klorida raztopimo v 1 dl vode in se s to raztopino zmasiramo po mečih in stegnih. Ostanek zavržemo, naslednji dan pa si pripravimo napitek iz ščepca soli v kozarcu vode. Priporočljive so tudi kopeli z magnezijevim kloridom, za katere najdete recept spodaj.

Magnezijev klorid daje dobre rezultate pri zdravljenju nekaterih degenerativnih obolenj: artroze, išiasa, revmatizma, putike, pešanja spomina, slaba koncentracije, visokega krvnega tlaka, holesterola, sindroma nemirnih nog.

Napitek iz magnezijevega klorida

V 1 l vode zmešamo 20 g nigarija in vsak dan popijemo 2 dl te raztopine. Najbolje je, da jo razdelimo na 2 skodelici po 1 dl. Eno popijemo zjutraj in drugo pred večerjo.
Taka kura naj traja kakih 3‒6 mesecev, potem jo za 3 mesece prekinemo in nato spet nadaljujemo, če je potrebno. Dozo lahko tudi zmanjšamo, pomembno je le, da popijemo nekaj magnezijeve soli, preden se pojavijo težave.

Magnezijev klorid

Vas mučijo krči v mečih?

V kadi naredimo 1-odstotno raztopino (v 50 l vode damo 500 g MgCl2), temperature 37 stopinj C, v kateri se kopamo 20 minut. Na ta način se magnezij absorbira v tkivo in prepreči prehajanje magnezija iz kosti v kri. Magnezij je nujen za vgradnjo kalcija v kosti, drugače smo priča kalcifikaciji v sklepih, ledvicah …

Prva pomoč kostem

Magnezijev sulfat MgSO4.7H2O (magnezijev sulfat heptahidrat) je znan pod imenom grenka sol ali Epsom sol (po kraju, kjer so jo prvič uporabili). Podobno kot magnezijev klorid je tudi grenka sol hitro dobila svojo uporabo pri zdravljenju različnih težav. Poleg magnezija je v molekuli prisotno žveplo namesto klora.

Grenko sol bolj uporabljamo v obliki kopeli, losjonov za telo, lase. Prav tako kot magnezijev klorid se tudi magnezijev sulfat absorbira v telo skozi kožo in izboljša oskrbo tkiv z magnezijem. Priporočajo uporabo pri istih težavah, kot jih rešuje magnezijev klorid.
Ima pa magnezijev sulfat močnejši odvajalni učinek. Včasih so ga veliko uporabljali pri akutnem zaprtju. Pripravek iz 1 žlice magnezijevega sulfata na skodelico vode so predpisovali 2-krat na dan cel teden. Nato je bilo treba kuro prekiniti. Danes tega ne uporabljajo več tako pogosto, se pa še vedno uporablja v živinoreji.

Pri obeh soleh je bistven element magnezij. V telesu povprečnega moškega ga je 30 g in polovica tega se nahaja v kosteh. Po potrebi prehaja v celice in v kri. Dokler je preskrba z magnezijem iz hrane dobra, je vse v redu, po štiridesetem letu starosti pa se presnova magnezija poslabša in čedalje več magnezija iz kosti prehaja v celice, da odstrani kisle presnovne ostanke. Tako se v kosteh poslabša vgradnja kalcija in so kosti čedalje bolj porozne.

Sulfat

Največ kakovostnega magnezija je v zeleni zelenjavi, saj je bistveni sestavni del klorofila. Klorofil in hemoglobin imata čisto podobni molekuli, le da je v hemoglobinu namesto magnezija na sredini železo. Magnezijev sulfat in klorid ponekod priporočajo tudi v vrtnarstvu – za gnojenje paradižnika, paprik in vrtnic. Žlico teh soli se da v 4 l vode in enkrat na mesec zalije rastline. Morda je vredno poskusiti.

Ne pozabimo, da Vzhodnjaki pojedo skoraj vsak dan tudi nekaj tofuja (20–30 g), imajo pa čisto drugačne prehranske navade kot mi. Večinoma pojedo dva ali tri obroke dnevno, količine pa so bistveno manjše, kot je to v navadi v Ameriki in čedalje bolj tudi pri nas. Tu mora biti vse »supersize« za »isto ceno«. Industrija z oglaševanjem spodbuja pohlep in prenajedanje, ki se večinoma konča na klinikah za srčno-žilne bolezni, diabetes in nadzorovano hujšanje. Nekoč smo poznali rek »malo denarja – malo muzike«! Saj mora vsakomur biti jasno, da za malo denarja ne moreš dobiti kakovostne hrane, vsaj ne pri velikih multinacionalkah, kot jih poznajo hitra prehrana in veliki trgovski sistemi. Oni morajo predvsem »nahraniti« svoje delničarje, zato je na prvem mestu dobiček.

Sol izpod Himalaje

Himalajska sol je natrijev klorid s sledovi 84 mineralov. Ta kristalna himalajska sol je nastala pred približno 260 milijoni let. Morje, ki se je posušilo, je pustilo za seboj debele plasti soli. Ob gubanju zemeljske skorje so se plasti obrnile in se je sol znašla spodaj, nad njo pa kakih 10 km kamnitih plasti, ki so tvorile velikansko težo. Pod tem ogromnim pritiskom se je razvila tudi visoka temperatura, ki je počasi spremenila strukturo plasti soli v kristale, kot je kamena strela. V kristalih himalajske soli se je do danes ohranila sestava mikroelementov, kot so bili nekoč v morju, iz katerega izhajamo tudi mi. 84 elementov v sledovih je tisto, kar potrebuje tudi naše telo. Sol je ohranila spomin na naš izvor.

Himalajska sol

Za uporabo najraje izberemo kristale, ki so po navadi nežno rožnate barve. Intenziteta barve je odvisna od količine železa. Raztopimo jih v čisti izvirski ali filtrirani vodi v razmerju 3 dele vode na 1 del soli. V kozarcu naj vedno ostane kakšen kristal soli, ki se ni raztopil. Tako bomo vedeli, da je raztopina nasičena in bo vedno enako močna.

Himalajska sol v vodi tvori koloidno raztopino, kar pomeni, da vsaka molekula NaCl posebej plava v vodi in je obkrožena z molekulami vode. Takšna sol v našem telesu omogoča nemoten proces osmoze, torej da lahko voda in hranila, tudi sol, nemoteno prehajajo v celice in nazaj, v skladu z osmotskim tlakom. Na ta način ni nevarnosti, da bi sol zadrževala preveč vode v telesu in zviševala krvni tlak.

Pomoč pri hrani

Z nasičeno raztopino je zelo preprosto dosoliti hrano, ki je že na krožniku. Tudi za solato je najbolj primerna slanica, saj jo na ta način lepo enakomerno začinimo in porabimo bistveno manj soli. Nasičena slanica se nikoli ne pokvari in je ni treba hraniti v hladilniku. Naj bo le v zaprtem kozarcu ali steklenički, tako da prah ne pada nanjo.

Črna sol in druge čudodelnice

Črna sol ali »kala namak« je kombinacija natrijevega klorida (kuhinjske soli) in žveplovih spojin (železov sulfid, vodikov sulfid …). Doma je v himalajskem predgorju. Njena značilnost je, da vsebuje veliko žvepla in ima zato poseben vonj – po pokvarjenih jajcih. V Indiji in Pakistanu je to zelo priljubljena začimba, ki se čedalje bolj uveljavlja tudi pri nas. Kristali črne soli so od rožnato sivih do temno sivih odtenkov. So gladki in prosojni, šele okus pove, da gre za sol in ne navaden bleščeč kamen. Zmleti kristali so sivo rožnati do temno sivo rdeči, odvisno od količine železa, ki jo sol vsebuje.

Poleg vseh prednosti himalajske soli ji prisotnost žvepla daje posebno zdravilno moč. Črna sol je nepogrešljiv dodatek nekaterim ajurvedskim zeliščnim mešanicam, ki jih uporabljajo pri zdravljenju črevesnih obolenj in zakisanosti. Uspešno pomaga proti vetrovom in spahovanju, preganja tudi glivice in nekatere črevesne zajedavce. Če poduhamo vrečko te soli, je vonj res zelo močan, majhna količina dodana v že gotovo jed pa je zelo prijetna in požlahtni njen okus. Zelo okusna je na solati, če jo le odmerite bolj malo. Še posebej slastna je na rižoti ali testeninah, ki jih s črno soljo začinimo šele, ko so na krožniku.

Še veliko drugih soli pride v našo prehrano, pa še vemo ne zanje. Je pa dobro vedeti, da brez soli ne moremo živeti. Sol po latinsko pomeni sonce. Sol je prišla iz vode s pomočjo sonca, ki je v njej shranjeno, zato nas greje in daje notranjo svetlobo. Včasih so ljudje komu rekli, da »nima dovolj soli v glavi«, če je počel neumnosti. Ali tudi vi poznate koga takega?

Dieta brez glutena ni za vsakogar

Bodi Eko
-
0
Dieta brez glutena ni za vsakogar

Brezglutenska dieta je zadnji modni krik na prehranskem trgu in pri številnih slavnih osebnostih. Toda ali je res, da je takšna dieta tudi bolj zdrava? Nikakor ne, menijo prehranski strokovnjaki.

Brezglutenska dieta

Brezglutenska živila so v prvi vrsti namenjena osebam s celiakijo, presnovno boleznijo, pri kateri telo ne more presnavljati glutena, ki ga najdemo v pšenici, rži in ječmenu, in se nanj odzove s simptomi, kot sta slabost in driska. Ljudje že tisočletja uživajo ta žita in nekateri živijo tudi več kot sto let brez kakršnihkoli zdravstvenih težav, pravijo strokovnjaki. Seveda pa gre za prosto izbiro vsakega posameznika, ki ji ni mogoče oporekati. Pri tem je treba opozoriti, da brezglutenske diete ne smemo enačiti s programom hujšanja in je lahko tudi škodljiva, če pozabimo, da ji primanjkuje določenih hranil, na primer zadostne količine vlaknin. Le-to je seveda mogoče nadomestiti, na primer z dodajanjem lanenih semen.

Sijalke škodujejo koži?

Bodi Eko
-
0
Sijalke škodujejo koži?

Po zgledu že prej opravljene evropske raziskave je zdaj še raziskava ameriškega tehnološkega centra Stony Brook preučila izpostavljenost tkiva zdrave človeške kože v laboratorijskih pogojih (in vitro) ultravijoličnim žarkom, ki jih sevajo kompaktne fluorescenčne sijalke.
Rezultati so pokazali na prisotnost znatnih ravni UVC- in UVA-žarkov v koži, ki naj bi tja zašli skozi razpoke v fosforni oblogi sijalk, in o poškodbah kožnih celic. Slednje so bile obsežnejše, če so bili v koži pred izpostavljenostjo svetlobi takih sijalk prisotni nanodelci titanovega dioksida (TiO2), ki je navadno sestavni del sredstev za zaščito kože pred UV- žarki.

kompaktna fluorescenčna sijalka

Res je, da gre za energijsko varčne sijalke, vendar moramo biti pri njihovi uporabi kljub temu zelo previdni, opozarjajo avtorji evropske in ameriške raziskave. Uporabnikom odsvetujejo, da bi jih namestili v neposredni bližini, varnejše naj bi bile za dodatnim zaslonom.

Novo rastlinsko orožje proti gripi

Bodi Eko
-
0
Novo rastlinsko orožje proti gripi

Rastlinski hormon, imenovan abscisna kislina, deluje izrazito protivnetno ne le v prebavilih, temveč tudi v pljučih, poročajo ameriški imunologi. V raziskavah na laboratorijskih miših so dokazali, da je abscisna kislina ublažila potek vnetne bolezni dihal in preprečila neželene učinke na pljuča, obenem pa je tudi pospešila okrevanje in izboljšala preživetje  okuženih z virusom gripe.

Rastlinski hormon

Kislina je aktivirala peroksisom proliferator aktivirajoče receptorje gama, ki sodelujejo pri zmanjševanju vnetja. Delovanje abscisne kisline se je izkazalo za najučinkovitejše sedmi do deseti dan okužbe. Usmerjeno je bilo predvsem v imunski odgovor in na sam virus, kar velja za učinkovitejši in varnejši način preprečevanja smrtnih izidov okužb z virusi gripe; brez nevarnih stranskih učinkov, kakršne imajo številna trenutno obstoječa zdravila za spodbujanje imunskega sistema.

Navadni češmin: grenak kot (za) žolč

Bara Hieng
-
0
Navadni češmin: grenak kot (za) žolč

Navadni češmin so v ljudskem zdravilstvu uporabljali pri slabem delovanju jeter in žolčnika, zlatenici, zaprtju, pri slabem teku in revmatičnih težavah. Zreli plodovi so bili priljubljeni za izdelavo sokov, marmelad in ponekod tudi kisa. Dejansko so ti načini uporabe danes znanstveno potrjeni, vendar češmin uporabljamo večinoma le v gotovih pripravkih in čajnih mešanicah.

Navadni češmin (Berberis vulgaris) je trnat listopadni grm, ki raste po gozdnih obronkih, mejah, kamnitih gričih in vrtovih po vsej Evropi. Zraste do tri metre visoko in ima nabrazdano rumenosivo lubje, rumen les in rumeno korenino. V zalistjih se spomladi pojavijo rumena grozdasta socvetja, iz katerih se razvijejo škrlatno rdeče ali rožnate valjaste jagode.

Češmin

Češmin od lista do korenin

V Sloveniji raste v živih mejah, svetlih gozdovih in grmovnatih pobočjih od nižine do montanskega pasu. Za zdravilne namene lahko uporabljamo njegove liste, plodove oziroma jagode, korenino in lubje.

  • Liste lahko nabiramo v maju in juniju ter jih nato sušimo.
  • Zrele jagode brez pecljev nabiramo v avgustu in septembru. Sveže jagode lahko predelujemo v sokove in marmelade ali jih vlagamo v kis, belo vino in žganje. Posušene jagode pa uporabljamo kot dodatek domačim čajnim mešanicam.
  • Korenine in lubje nabiramo spomladi ali jeseni, jih posušimo, zmeljemo v prah ali uporabimo za pripravo tinktur, prevretkov in drugih izvlečkov.

Glavni so alkaloidi

Rastlina vsebuje alkaloide, ki naj bi med drugim imeli celo varovalne učinke proti raku. Prav zaradi alkaloidov pa moramo biti pri uporabi češmina previdni, saj nam v večjih količinah lahko povzročijo težave.
Največ alkaloidov je v skorji korenin, v skorji nadzemnih delov rastline jih je 5,5 odstotka, medtem ko jih je v listih malo. Glavne vrste alkaloidov so izokinolinski (berberin – v skorji korenin ga je do tri odstotke), bisbenzilizokinolinski alkaloidi (berbamin in oksiakantin) ter aporfini (magnoflorin). Berberin je ena glavnih učinkovin v češminu.
Zreli plodovi ne vsebujejo alkaloidov, ampak velike količine organskih kislin, vitamina C in rudninskih snovi.

Ćešminove jagode

Znotraj in zunaj

Češmin naj bi imel številne koristne lastnosti.

  • Raziskave kažejo, da berberin blaži krče gladkega mišičevja. Pogosto je v pripravkih, ki izboljšujejo prebavo.
  • Berberin zavira razvoj mikroorganizmov, zato njegove pripravke notranje uporabljajo pri okužbah z bakterijo Helicobacter pylori, ki povzroča razjede na želodcu ali dvanajstniku, in glivičnih okužbah, kot so ustne gobice ali sor (Candida albicans).
  • Berberin deluje tudi na žolčnik in pospešuje izločanje žolča, ki odnaša odpadne snovi iz jeter. Zato so češmin že v ljudskem zdravilstvu uporabljali pri zdravljenju jetrnih obolenj, kot so zlatenica in žolčni kamni.
  • Pripravke za zunanjo uporabo zaradi protivnetnega delovanja uporabljajo pri vnetju očesne veznice, ekcemu, luskavici, revmatizmu, vnetju jeter in drugih vnetnih obolenjih. Nedavne laboratorijske raziskave, izvedene v Bolgariji, so potrdile protivnetni učinek berberinovega izvlečka iz korenin navadnega češmina.
  • Češmin velikokrat uporabljajo pri obolenjih ledvic in sečnih poti.
  • Uporabljajo ga še za pomoč pri obolenjih dihal, srca in krvnega obtoka in kot sredstvo za zniževanje povišane telesne temperature.

Češmin pri vnetju mehurja

Pri bolečinah v mehurju lahko jemljemo prevretek, tinkturo ali vodno-alkoholni izvleček. Pri želodčnih obolenjih, težavah z jetri in premajhnem tvorjenju žolča, pri revmi in ledvičnih obolenjih pa si lahko pomagamo s poparkom. Pri oteklih očeh in vneti koži uporabljamo tinkturo na osnovi navadnega češmina (1 : 3 v 25-odstotnem alkoholu).

  • Prevretek pripravimo tako, da pet gramov lubja ali korenine stresemo v skodelico vode, kuhamo pet minut in nato namakamo še 10 minut. Popijemo tri skodelice na dan.
  • Tinkturo uživamo tako, da spijemo po 20 kapljic v kozarcu vode dva- ali trikrat na dan.
  • Vodno-alkoholni izvleček jemljemo tako, da 50 kapljic razredčimo v kozarcu vode in pijemo dvakrat na dan med jedjo.
  • Poparek iz listov in skorje korenine navadnega češmina pripravimo iz ene čajne žličke droge na liter vrele vode.
  • Obkladek pripravimo tako, da 20 kapljic tinkture kanemo v kozarec vode, namočimo vanjo primerno krpico in jo dobro ožmemo. Obkladek položimo za 15 minut na zaprto oko ali prizadeto kožo dvakrat ali trikrat na dan.

Iz kislega v sladko

Ljudsko zdravilstvo priporoča češminove jagode proti vnetjem prsne mrene, temperaturi in trdovratnemu kašlju. Iz zrelih češminovih jagod si lahko, poleg čaja, pripravimo še marmelado, sirup ali preliv.

  • Marmelado skuhamo tako, da jagode zalijemo z malo vode, zavremo in kuhamo nekaj minut. Tekočino odlijemo in češmin pretlačimo čez sito. Dobljeni mezgi v razmerju 2 : 1 dodamo sladkor. Vse skupaj damo v posodo in ponovno zavremo za nekaj minut. Še vroče napolnimo v kozarce in nepredušno zapremo. Tako pripravljena marmelada je bogat vir vitaminov in rudnin za zimske dni. Češminove jagode lahko tudi zamrznemo, ker se tako odlično ohranijo.
  • Češminov sirup pripravimo tako, da liter surovega soka iz stisnjenih jagod, 20 dekagramov sladkorja in 20 dekagramov cvetličnega medu kuhamo pri nizki temperaturi. Sirup hranimo v dobro zaprti steklenici v temnem prostoru. (Pazimo, da pri stiskanju jagod ne zdrobimo semen, ki so grenka, ter da so plodovi popolnoma zreli, saj so drugače rahlo strupeni.)
  • Češminov preliv, ki pomaga proti okužbam in okrepi po bolezni, pripravimo tako, da čajno žličko zmečkanih jagod prelijemo s skodelico mrzle vode in pustimo stati čez noč. Zjutraj dobro premešamo, odcedimo, dodamo žličko medu in popijemo.

Bodite previdni

Pripravke za notranjo uporabo na osnovi listov, lubja ali korenine navadnega češmina jemljite le pod zdravniškim nadzorom in nikoli dlje kot štiri do šest tednov. Med nosečnostjo se navadnemu češminu izogibajte. Češmina ne uporabljajte za pomoč pri zastrupitvi s hrano ali kronični zgagi. Če uporabljate češmin proti bakterijam, se izogibajte vitaminu B6 in aminokislini L-histidin, ki zavirata njegovo učinkovitost. Berbamin in berberin delujeta kot sredstvo za omrtvičenje (anestetik) in lahko povzročita nizek krvni tlak.

Bazilika – vsestranska začimba ki lajša krče

Bara Hieng
-
0
Bazilika – vsestranska začimba ki lajša krče

Bazilika je rastlina, ki ji pripisujejo predvsem zmožnost lajšanja krčev, zlasti v želodcu in črevesju. Listi naj bi pomagali pri prebavi in spodbujali tek. Uporabljajo jih tudi proti vetrovom, napenjanju in zaprtju. Grgranje čaja naj bi lajšalo vnetje in bolečine v grlu, vdihavanje pare pa naj bi pomagalo pri čiščenju sinusov in dihalnih poti. Baziliko (Ocimum basilicum) cenijo povsod po svetu. Njeno ime izvira iz grške besede (basilikon), ki pomeni kralj, kraljevski. Že v antiki je bazilika prišla v Evropo. Grki in Rimljani so jo razširili po vsem Sredozemlju. Ves čas se je drži sloves zdravilne rastline.

Bazilika
V zdravilne namene so uporabni listi in cvetovi bazilike.

Bazilika je enoletno grmičasto razraslo zelišče s pokončnim steblom, ki je v prerezu kvadratasto. Izvira iz južne in jugovzhodne Azije, kjer raste kot večletna rastlina. Zraste tudi do 60 centimetrov visoko. Jajčasti ali podolgovati in celorobi listi so lahko temnozeleni ali celo rdečkasti, odvisno od sorte. Dolgi so 2,5 do pet centimetrov in polovico toliko široki. Pri nekaterih sortah je njihova površina valovita ali mehurjasto izbočena. Cveti od julija do oktobra, odvisno od časa setve. Semena so drobna, jajčasta in črne barve. Cvetovi so beli in značilne oblike za družino ustnatic. Rastlina je zelo dišavna in jo pogosto uporabljamo v kulinariki.

Bazilika diši po zdravju

V zdravilne namene so uporabni njeni listi in cvetovi. Olistana stebla s cvetovi nabiramo od poletja do jeseni. Lahko jih posušimo v senci, na drobno zrežemo in v dobro zaprti posodi shranimo na temnem za uporabo v poparkih ali prevretkih. Alkoholni izvlečki, pridobljeni iz svežih cvetov bazilike, so sestavina nekaterih mazil za celjenje ran.

Iz cvetoče rastline z destilacijo z vodno paro pridobivajo eterično olje. Bazilika namreč vsebuje do sedem mililitrov eteričnega olja na kilogram. Njegove glavne sestavine se razlikujejo glede na to, kje rastlino gojijo. Tako je v eteričnem olju različice, ki raste na otokih Indijskega oceana, od 65 do 85 odstotkov estragola. Različica, ki jo gojijo v južni Evropi in Egiptu, pa ima eterično olje, katerega glavna sestavina je linalol. Bazilika vsebuje tudi čreslovine.

Eterična olja bazilike se lahko zelo razlikujejo med seboj po kemični zgradbi in po zdravilnih učinkih, zato moramo vedeti, katero olje smo kupili. Za uporabo v aromaterapiji priporočajo olje z večjim odstotkom linalola (pogosto imenovano evropska bazilika). Cena francoskega in nemškega eteričnega olja je lahko do desetkrat večja od tistega z otoka Reunion.

Cvet bazilike
Cvetovi so običajno beli in rastejo v vretencih na koncu stebel.

Bazilika uredi prebavo in več

V ljudskem izročilu zasledimo številne in raznolike učinke, ki jih pripisujejo baziliki in njenemu eteričnemu olju.

  • Bazilika naj bi izboljšala prebavo, apetit in lajšala slabost, napenjanje, zgago, želodčne in črevesne krče, zaprtost in bruhanje.
  • Koristila naj bi dihalom z uničevanjem kužnih klic, odpiranjem dihalnih poti, blaženjem kašlja in protibolečinskim delovanjem.
  • Delovala naj bi tudi proti duševni in telesni utrujenosti. Tako naj bi vplivala na razbistritev uma, boljšo osredotočenost in pozornost. Blažila naj bi glavobol, migreno, vrtoglavico, tesnobnost, depresijo, ranljivost in tudi znake kronične utrujenosti in stresa. Za zdravljenje utrujenih, napetih in preobremenjenih mišic pri športnikih priporočajo mešanico iz več olj (na primer v povezavi s sivko).
  • Mazilo, v katerem sta baziliki primešana tudi meta in kumina, naj bi celilo rane in ureznine.

Kako in kdaj

  • Pri težavah s prebavo lahko uživamo poparek bazilike. Štiri do šest gramov posušenih listov prelijemo z 250 mililitri vrele vode, pokrijemo in pustimo stati 10 minut, nato precedimo. Popijemo skodelico neoslajenega čaja na dan. Pri kroničnem napenjanju popijemo dve do pet skodelic na dan med obroki. Po enem tednu prenehamo in nato čez teden spet začnemo.
  • Za lajšanje vnetja grla uporabljamo prevretek bazilike, ki ga pripravimo tako, da dve žlički posušenih listov kuhamo v 250 mililitrih vode v pokriti posodi 10 do 15 minut. Precedimo in ohladimo. Grgramo dvakrat ali trikrat na dan.
  • Za celjenje ran in ureznin lahko uporabljamo mazilo na osnovi bazilike, in sicer tako, da ga nanesemo na prizadeto mesto dvakrat ali trikrat na dan.
  • Eterično olje bazilike uporabljamo na enak način kot vsa ostala eterična olja: kot mešanico nekaj kapljic eteričnega olja in nosilno olje za zunanjo uporabo, v izparilniku ali kot vodno raztopino za razprševanje po prostoru oziroma vdihavanje. Eterično olje bazilike lahko tudi uživamo tako, da eno do dve kapljici nakapamo na kocko ali žličko sladkorja in to zaužijemo ali pa ga uporabljamo kot začimbo namesto posušene ali sveže bazilike. Še posebej dobro se prilega mesnim, ribjim in zelenjavnim jedem. Ker ima to eterično olje zelo močan vonj, ga morate uporabljati v majhnih količinah.

Terapevtskih odmerkov bazilike ne smemo jemati dolgo časa in neprekinjeno. Noseče ženske ali doječe matere naj se terapevtskim odmerkom bazilike izogibajo. Bazilike tudi ne smemo dajati dojenčkom ali majhnim otrokom.

Bazilika v lončkih
Bazilika je občutljiva rastlina, ki ne prenaša prevelikega hladu in vlage, zato je zelo primerna za gojenje v lončkih.

Tudi v kozmetiki

Eterično olje bazilike običajno uporabljajo v izdelkih za osebno nego, parfumski in prehrambni industriji ter aromaterapiji. V naravni kozmetiki se uporablja za dišečo, krepilno in pomirjevalno kopel. Sok sveže rastline, razredčen s prekuhano vodo, pa je dober tonik za kožo.

Vedno pri roki

Baziliko lahko gojimo doma na vrtu. Najbolje uspeva v bogati, rahli, dobro prepustni zemlji, a je primerna tudi za suha tla. Potrebuje toplo, sončno lego na vrtu. Lahko jo gojimo tudi v cvetličnem lončku na sončni okenski polici v kuhinji. Tako lahko sproti trgamo njene sveže liste za uporabo v kuhinji. V biodinamičnem vrtnarjenju jo uporabljajo za odganjanje škodljivcev s krompirja in paradižnika. Bazilika naj bi bila koristna tudi za zdravo rast kumar, saj vonj eteričnega olja bazilike odganja mrčes (komarje, muhe, ose).

Izjemna in koristna zelenjava iz družine križnic na krožniku

Bodi Eko
-
0
Izjemna in koristna zelenjava iz družine križnic na krožniku

Križnice, imenovane po križni obliki cvetov s štirimi cvetnimi listi, sodijo med najbolj vsestranska živila. Sem spadajo: belo in rdeče zelje, brokoli, kodravi ohrovt, brstični ohrovt, cvetača … Skupno jim je to, da zmanjšajo tveganje za raka.

Brokoli

Brokoli izvira iz Sredozemlja, njegovo ime je izpeljano iz latinske besede brachium, kar pomeni veja. V italijanski pokrajini Kalabrija ga gojijo že od 16. ali 17. stoletja in ga imenujejo kalabreze.

Brokoli

Nežen brokoli, maslenega okusa, se je v številnih raziskavah izkazal za živilo, ki preprečuje raka. Brokoli tako kot drugi člani družine križnic vsebuje določene sekundarne metabolite – med njimi indole – dušikove spojine, ki slovijo po tem, da preprečujejo razvoj raka, poleg tega pa vsebujejo bogato paleto hranilnih snovi. Preprečujejo namreč, da bi rakotvorne snovi poškodovale DNK, snov, v kateri so dedne informacije. Sekundarni metaboliti ohranijo svoje sposobnosti ne glede na to, ali je zelenjava sveža, zamrznjena, surova ali kuhana. V kuhanem brokoliju se pa vsebnost C vitamina prepolovi. Bolj priporočljiv je kuhan v pari ali dušen.
Pripisujejo mu sledeče zdravilne lastnost:

  1. ščiti pred rakom. Ameriške študije (1977–78) so pokazale, da je bilo pri ljudeh, ki so jedli brokoli vsak dan, tveganje za  pojav pljučnega raka zmanjšano. Druge raziskave so pokazale, da dnevno uživanje brokolija zmanjšuje tudi tveganje za nastanek raka na črevesju.
  2. je bogat z antioksidanti betakarotenom in vitaminoma C in E. Raziskave velikega obsega so pokazale, da je pri ljudeh z obilico antioksidantov v telesu tveganje za pojav koronarne bolezni srca, kapi, sive mrene in raka manjše.
  3. vsebuje veliko folne kisline in železa. Je enkraten vir folne kosline, ki jo potrebujejo ženske, ko načrtujejo nosečnost – da bi se zmanjšalo tveganje za rojstvo otroka s spino bifido. Železo in folna kislina pomagata zdraviti tudi slabokrvnost.
  4. izjemno je bogat tudi z vitaminom B, kalcijem in cinkom.

Nakupovanje in shranjevanje

Pri nakupu izbirajte vedno čvrsta stebla, kajti olesenela, rjavkasta ali rumenkasta so znak trdih, trpkih cvetov. Brokoli shranjujte vedno zavitega, v najtoplejšem delu hladilnika in ga čim prej porabite. Pri kuhanju uporabite tudi stebla in liste, ki so po lastnosti podobna cvetu.

PRIPRAVA: sveže odrezan brokoli je prijetnega okusa in dovolj mehak, da ga lahko uživamo presnega v solati. Zlasti mladi cvetovi so odlični z majonezo ali kakšnim drugim prelivom. Brokoli lahko skuhamo v pari ali pa ga na hitro pokuhamo v majhni količini vrele vode v pokriti posodi, samo toliko, da se zmehča. Izvrsten okus na hitro pokuhanega brokolija se ujema s široko paleto živil. Porcija brokolija, ki nas varuje pred tveganjem za pojav raka, je vsaj 170 g.
POMEMBNO! Ker brokoli (kot tudi ostale križnice) ovira absorbcijo joda, bi si morali ljudje, ki jedo brokoli dva- do trikrat tedensko, zagotoviti veliko hrane, bogate z jodom, zlasti, če živijo na področju z malo joda v zemlji.

Brstični ohrovt

Brstični ohrovt

Po obliki je brstični ohrovt podoben zelju, vendar je manjši. Tako kot druge njegove sorodnice iz družine križnic vsebuje  dušikove spojine – indole, ki zmanjšujejo tveganje za nekatere vrste raka. Vsebuje tudi veliko vitamina C in beta karotena, ki ga organizem pretvori v vitamin A. Njegova edina nepriljubljenost je, da tako kot ostale vrste zelja povzroča neprijetne vetrove.
Brstični ohrovt:

  1. naj bi zmanjšal tveganje za nekatere vrste raka dojk, ki jih povezujejo z visoko ravnijo hormona estrogena. Indoli, ki jih vsebuje, spodbudijo jetra, da hormone razgradijo. Poskusi v ZDA kažejo, da s pospeševanjem presnove estrogena in izločanjem iz telesa ostane manj hormonov, ki bi povzročali malignost.
  2. Ženske, ki hitro presnavljajo estrogen, so v manjši nevarnosti, da zbolijo za rakom dojk ali maternice. Kjer pa te vrste raka že obstajajo, utegnejo rastlinski indoli preprečiti, da bi se razširili po drugih delih telesa. Trdnih dokazov za to še ni, vendar gredo raziskave v to smer. Brstični ohrovt je najboljši delno kuhan, ker se indoli pa tudi vitamini izlužijo v vodo, kar zmanjša njihovo učinkovitost.
  3. naj bi bil koristen kot preventiva in zdravljenje črevesnega in želodčnega raka, ko je kotistno prehranjevanje s škrobnimi živili, vlakninami in zelenjavo. Domnevajo, da križnice, ki vsebujejo vlaknine in indole, preprečujejo nastanek tovrstnega raka.
  4. raziskave v ZDA kažejo, da nizke vrednosti folne kisline v krvi povzročajo pljučnega raka, ker postanejo celice dovzetnejše za tvorbo tumorjev. Brstični ohrovt, ki je bogat s temi snovmi, ščiti pred pljučnim rakom.

Nakup, shranjevanje in uporaba v kuhinji

Pri nakupu izberemo svetlo zelene brstiče s stisnjenimi listi, ki ne smejo imeti rumenih madežev. Če so stari in razprti, oddajajo neprijeten vonj po žveplu, kuhani pa so kot goba in grenki. Brstični ohrovt lahko hranimo v hladilniku nekaj dni; če ga ne operemo in če odstranimo zunanje liste, ne bo začel gniti.
Pred kuhanjem ga splahnemo in vsakemu brstu zarežemo kocen, da se hitro in enakomerno skuha. Skuhamo ga čim hitreje v vreli vodi in nepokriti posodi. Če je posoda pokrita, se koncentracija žveplovih plinov še poveča in v kuhinji bo zavladal neprijeten vonj, namesto da bi zadišalo.

Cvetača – kraljica kapusnic

Enako kot ostala zelenjava iz družine križnic je tudi cvetača bogat vir hranil in vitaminov. Vsebuje tudi žveplove spojine, ki nas varujejo pred različnimi vrstami raka, predvsem raka  črevesja. S 100 g presne cvetače si dnevno zagotovimo priporočeni dnevni odmerek vitamina C, kajti tudi po pravilnem in kratkem kuhanju obdrži več kot polovico priporočenega dnevnega odmerka.

Cvetača

Ker porcija cvetače vsebuje le 28 kalorij, je primerna sestavina uravnotežene hipokalorične diete. Tako kot druge zeljnice je bogata z dietnimi vlakninami in povzroča vetrove. Ob dodatku česna, kumine, janeža, mletega koriandra … bodo vetrovi znatno manjši.
Tudi tukaj žveplo med kuhanjem povzroča neprijeten vonj. Kuhanje v pari in v pokriti posodi lahko poveča koncentracijo žvepla in cvetači spremeni okus. Bolj priporočljivo je hitro kuhanje v vreli vodi in odprti posodi.

Zelje

Svojčas je zelje veljalo za prehrano revežev, danes se vrača v naš zdravi jedilnik. Posebno velik ugled uživa v alternativni medicini. Zeleni deli so posebno bogati z vitaminom C, K, E in kalijem. Vsebujejo tudi beta karoten, folno kislino, tiamin in dietne vlaknine.

Zelje pomaga pri sledečih težavah:

  1. blagodejno deluje pri želodčnih razjedah, ker vsebuje sestavino, imenovano S- metilmetionin, ki zdravi razjede in lajša bolečino. Tradicionalni recept alternativne medicine priporoča en liter presnega soka dnevno. Uživati pa ga je treba osem dni, da nastopijo spremembe. Nikar pa ga ne uživajte preveč, ker zavira absorbcijo železa, kar povzroča slabokrvnost.
  2. tako kot za ostale sorodnice iz družine križnic je tudi zanj značilno, da povzroča vetrove. Ravno zaradi te lastnosti je nepriljubleno živilo med mladimi, med zaposlenimi in med starejšimi. Zaradi teh lastnosti se tudi v zimskih jedilnikih pripravlja več ali manj ob sobotah.
  3. zelje je bogato s spojinami, ki varujejo pred rakom. Raziskava, ki so jo opravili na Japonskem in v ZDA, omenja povezavo med rednim uživanjem zelja in prenehanjem rasti črevesnih polipov, iz katerih se pozneje lahko razvije rak.
  4. zelje pospešuje tudi presnavljanje estrogena pri ženskah, kar jih varuje pred tistimi vrstami raka, ki so povezane s hormoni, kot sta rak dojk in jajčnikov.
  5. presno zeleno zelje je izdaten vir folne kisline, ki je pomembna pri ženskah, ki načrtujejo nosečnost – da se otrok ne rodi s spino bifido.
  6. presno kislo zelje vsebuje mikroorganizme, koristne za črevesno mikrofloro. V ljudski medicini je staro zdravilo za črevesje in dobro prebavo. Ima svoj značilni okus zaradi fermentacije.

Nakup, shranjevanje in priprava

Zelje naj bo vedno sveže! Porabite ga čim prej, preden otrdi. Če želite uporabiti zunanje liste, si kupite organsko pridelano zelje, ker ta ne vsebuje ostankov kemikalij. Samo presno kislo zelje vsebuje »žive« mikroorganizme, ki prenesejo tudi zamrzovanje. V toplotno obdelanem kislem zelju, kislem zelju iz konzerve ali kozarca je teh bakterij malo.
Izbor receptov za pripravo jedi z zeljem je tako pester, da si bo sleherni našel nekaj dobrega zase.

Ljudska medicina pravi, da že ena porcija presnega, kuhanega ali kislega zelja na teden zmanjša tveganje za nastanek raka na črevesju. Poznejše raziskave so pokazale, da za splošen zaščitni učinek potrebujemo dve do tri porcije na teden.

Zdrave, poceni in okusne jedi iz  starodavne zelenjave

Brokolijeva juha

Kremna omaka iz brokolija in cvetače (4 osebe)

Sestavine: 120 ml korenčkovega soka, 3 velike žlice 12-% kisle smetane, 250 g cvetov brokolija, 250 g cvetov cvetače
Priprava: v manjši kozici na močnem ognju pustimo osem minut vreti korenčkov sok. Odmaknemo z ognja in primešamo kislo smetano.
Brokoli in cvetačo dušimo pet minut, preložimo ju na krožnik  in prelijemo z omako. Jed takoj ponudimo.

Krompirjev pire z brokolijem (6 oseb)

Sestavine: 500 g grobo narezanega brokolija, 250 g olupljenega in na kocke narezanega rdečega krompirja, 4 na tanke  rezine narezane čebule, 1500 ml vode, 1čajna žlička soli, ¼ čajne žličke popra, 2 jedilni žlici masla in 60 ml svežega limoninega soka
Priprava: v velikem loncu 15 minut kuhamo brokoli in krompir, prihranimo 120 ml vode, ostalo odlijemo. Krompir in brokoli z vodo zmiksamo, dodamo omenjene začimbe in takoj postrežemo. Pire lahko postrežemo s telečjo pečenko ali pečenim piščancem.
Odličen pire lahko naredimo tudi, če zamenjamo brokoli z zelenim ohrovtom.

Dušeni brokoli s česnom in parmezanom (4 osebe)

Sestavine: 1 jedilna žlica oljčnega olja, 4 stroki sesekljanega česna, 800 g brokolija brez debelejših stebel, 1 čajna žlička soli, ¼ čajne žličke pekoče paprike, 4 žlice naribanega parmezana, 500 ml vode
Priprava: na vročem olju spražimo česen, dodamo brokoli, sol, pekočo papriko in vodo. Posodo pokrijemo in kuhamo osem minut, nato jo odkrijemo in kuhamo še sedem minut. Po potrebi odvečno vodo odlijemo. Brokoli potresemo s parmezanom in takoj postrežemo.

Brstični ohrovt z mladim krompirjem (4 osebe)

Sestavine: 300 g prepolovljenega brstičnega ohrovta, 400 g dobro opranega mladega krompirja, 1 jedilna žlica oljčnega olja, 1 jedilna žlica sesekljane šalotke ali čebule, 100 g na kocke narezanega pršuta ali šunke, 2 čajni žlički dionske gorčice, sol in poper po okusu
Priprava: brstični ohrovt in mladi krompir kuhamo v sopari 10 minut. V primerno veliki kozici na srednjem ognju segrejemo olje in na njem prepražimo čebulo. Primešamo šunko in gorčico nato še krompir in brstični ohrovt. Vse skupaj začinimo in kuhamo še dve do tri minute, nato takoj postrežemo.

Dušeno zelje

Dušeno zelje z jabolki (6 oseb)

Sestavine: 2 jedilni žlici oljčnega olja, 500 g na drobno narezanega zelenega zelja, 1 drobno sesekljana čebula, 1 žlička kumine, 1 jedilna žlica kisa ali vina, sol po okusu, 2 na drobno narezani jabolki, 1 čajna žlička medu, 3 jedilne žlice narezanih in popraženih orehov
Priprava: v kozici segrejemo olje in na njem popražimo čebulo in kumino. Primešamo zelje, kis in po okusu sol, pokrijemo kozico in kuhamo štiri minute, nato kozico odkrijemo, povečamo ogenj, dodamo jabolka in med ter ponovno kuhamo štiri do šest minut; večina tekočine mora izhlapeti. Pripravljeno zelje postrežemo v skodelici in potresemo s popraženimi orehi.

Sladko-kislo rdeče zelje (6 oseb)

Sestavine: 1 jedilna žlica oljčnega olja, 1 na tanke rezine narezana čebula, 1 manjša glava na grobo narezanega rdečega zelja, 120 ml rdečega vina, 4 cela zrna pimenta, 2 jedilni žlici rdečega kisa, 1 jedilna žlica rjavega sladkorja, sol po okusu
Priprava: v kozici segrejemo olje in na njem popražimo čebulo, dodamo zelje, vino in piment. Kozico pokrijemo in kuhamo 20 minut. Nato dodamo kis, sladkor in posolimo. Pustimo vreti toliko časa, da skoraj vsa tekočina izhlapi.

Pečena cvetača z jogurtovo omako (6 oseb)

Sestavine: lonček manj mastnega jogurta, 30 g sveže sesekljanega drobnjaka, 2 čajni žlički dijonske gorčice, 2 čajni žlički oljčnega olja, 1 velika sesekljana šalotka, ščep origana, 80 g svežih krušnih drobtin
Priprava: jogurt, drobnjak in gorčico dobro zmešamo in damo v hladilnik. V velikem loncu vrele slane vode kuhamo očiščeno cvetačo šest minut. Nato vodo odlijemo in počakamo, da se cvetača nekoliko ohladi. Na segretem olju pražimo šalotko in origano dve minuti. Dodamo drobtine in dobro premešamo ter pražimo še nadaljnji dve minuti, da se drobtine zapečejo. Po potrebi nekoliko prirežemo vrh cvetačne glave, da jo lahko v posodo za pečenje postavimo z glavo navzdol. Glavo oblijemo z drobtinami in cvetačo pečemo 20–25 minut. Postrežemo jo z jogurtovo omako.
Na ta način pripravljena cvetača gre k ribi na žaru.

1...945946947...1.151Stran 946 od 1.151