Soli kot prehranski dodatki iz ajurvede

V zadnjem času, ko prehranski dodatki zasedajo čedalje bolj pomembno mesto v naši prehrani, na veljavi pridobivajo nekatere snovi, na katere smo že skoraj pozabili. Z Daljnega vzhoda k nam prihajajo tudi nekateri dodatki, ki jih Evropa doslej ni poznala. To so – poleg ajurvedskih zelišč, tudi nekatere vrste soli, katerih uporaba in okus sta popolnoma drugačna od tega, kar smo vajeni. Nekatere pridobivajo iz morja, nekatere pa kopljejo v odročnih rudnikih soli.

Soli – modrost vzhoda

Magnezijev klorid MgCl2.6H2O (magnezijev klorid heksahidrat) je znan tudi pod imenom nigari. To sol v največji meri pridobivajo na Japonskem, Kitajskem in Tajskem. Je ena izmed sestavin naravne morske soli in ima grenak okus. Kot prehranski dodatek je učinkovita kot pomoč pri pomanjkanju magnezija oziroma pri slabi presnovi kalcija v telesu. Kalcija vsi pojemo več kot dovolj, težava nastane, ker v telesu nimamo dovolj drugih snovi, ki bi pomagale pri njegovi presnovi. Najbolj pomembna pri tem sta magnezij in vitamin C. Mnenja glede te soli se krešejo, saj obstaja veliko nasprotujočih si navodil, kako jo uporabiti.

Po navodila za uporabo bi bilo najbolje iti kar tja, kjer jo že tisočletja uporabljajo – na Kitajsko. Z njo Kitajci in Japonci že tisočletja sirijo sojino mleko, da dobijo sojino skuto – tofu. Ko precedijo tofu, ostane sirotka, ki je ne zavržejo, pač pa jo popijejo oziroma na njej kuhajo juhe. Koncentracija magnezijevega klorida v sirotki je razmeroma nizka (okoli 0,5 %), zato je okus kar sprejemljiv. Ko pa v juho pade še nekaj zelenjave, testenin in začimb, je okus popoln. Ena porcija juhe je približno 2dl, torej ni težko izračunati, koliko nigarija zaužije ena oseba (1 g). Seveda pa te juhe ne uživajo vsak dan.

PREBERITE TUDI

Zakaj brez zdravih rastlin ni prihodnosti: evropska akcija, ki spreminja svet

V sodobni prehrani zelo primanjkuje magnezija, zato ga je priporočljivo dodajati. V telesu se najbolje izkoristi magnezij v organski obliki – magnezijev citrat. Iz izkušenj pa vemo, da tudi magnezijev klorid daje dobre rezultate pri zdravljenju nekaterih degenerativnih obolenj: artroze, išiasa, revmatizma, putike, pešanja spomina, slaba koncentracije, visokega krvnega tlaka, holesterola, sindroma nemirnih nog … Ponoči nas včasih zbudi ostra bolečina v mečih in tudi masaža ne pomaga. Takrat je za prvo pomoč dovolj, da žličko magnezijevega klorida raztopimo v 1 dl vode in se s to raztopino zmasiramo po mečih in stegnih. Ostanek zavržemo, naslednji dan pa si pripravimo napitek iz ščepca soli v kozarcu vode. Priporočljive so tudi kopeli z magnezijevim kloridom, za katere najdete recept spodaj.

Magnezijev klorid daje dobre rezultate pri zdravljenju nekaterih degenerativnih obolenj: artroze, išiasa, revmatizma, putike, pešanja spomina, slaba koncentracije, visokega krvnega tlaka, holesterola, sindroma nemirnih nog.

Napitek iz magnezijevega klorida

V 1 l vode zmešamo 20 g nigarija in vsak dan popijemo 2 dl te raztopine. Najbolje je, da jo razdelimo na 2 skodelici po 1 dl. Eno popijemo zjutraj in drugo pred večerjo.
Taka kura naj traja kakih 3‒6 mesecev, potem jo za 3 mesece prekinemo in nato spet nadaljujemo, če je potrebno. Dozo lahko tudi zmanjšamo, pomembno je le, da popijemo nekaj magnezijeve soli, preden se pojavijo težave.

Vas mučijo krči v mečih?

V kadi naredimo 1-odstotno raztopino (v 50 l vode damo 500 g MgCl2), temperature 37 stopinj C, v kateri se kopamo 20 minut. Na ta način se magnezij absorbira v tkivo in prepreči prehajanje magnezija iz kosti v kri. Magnezij je nujen za vgradnjo kalcija v kosti, drugače smo priča kalcifikaciji v sklepih, ledvicah …

Prva pomoč kostem

Magnezijev sulfat MgSO4.7H2O (magnezijev sulfat heptahidrat) je znan pod imenom grenka sol ali Epsom sol (po kraju, kjer so jo prvič uporabili). Podobno kot magnezijev klorid je tudi grenka sol hitro dobila svojo uporabo pri zdravljenju različnih težav. Poleg magnezija je v molekuli prisotno žveplo namesto klora.

Grenko sol bolj uporabljamo v obliki kopeli, losjonov za telo, lase. Prav tako kot magnezijev klorid se tudi magnezijev sulfat absorbira v telo skozi kožo in izboljša oskrbo tkiv z magnezijem. Priporočajo uporabo pri istih težavah, kot jih rešuje magnezijev klorid.
Ima pa magnezijev sulfat močnejši odvajalni učinek. Včasih so ga veliko uporabljali pri akutnem zaprtju. Pripravek iz 1 žlice magnezijevega sulfata na skodelico vode so predpisovali 2-krat na dan cel teden. Nato je bilo treba kuro prekiniti. Danes tega ne uporabljajo več tako pogosto, se pa še vedno uporablja v živinoreji.

Pri obeh soleh je bistven element magnezij. V telesu povprečnega moškega ga je 30 g in polovica tega se nahaja v kosteh. Po potrebi prehaja v celice in v kri. Dokler je preskrba z magnezijem iz hrane dobra, je vse v redu, po štiridesetem letu starosti pa se presnova magnezija poslabša in čedalje več magnezija iz kosti prehaja v celice, da odstrani kisle presnovne ostanke. Tako se v kosteh poslabša vgradnja kalcija in so kosti čedalje bolj porozne.

Največ kakovostnega magnezija je v zeleni zelenjavi, saj je bistveni sestavni del klorofila. Klorofil in hemoglobin imata čisto podobni molekuli, le da je v hemoglobinu namesto magnezija na sredini železo. Magnezijev sulfat in klorid ponekod priporočajo tudi v vrtnarstvu – za gnojenje paradižnika, paprik in vrtnic. Žlico teh soli se da v 4 l vode in enkrat na mesec zalije rastline. Morda je vredno poskusiti.

Ne pozabimo, da Vzhodnjaki pojedo skoraj vsak dan tudi nekaj tofuja (20–30 g), imajo pa čisto drugačne prehranske navade kot mi. Večinoma pojedo dva ali tri obroke dnevno, količine pa so bistveno manjše, kot je to v navadi v Ameriki in čedalje bolj tudi pri nas. Tu mora biti vse »supersize« za »isto ceno«. Industrija z oglaševanjem spodbuja pohlep in prenajedanje, ki se večinoma konča na klinikah za srčno-žilne bolezni, diabetes in nadzorovano hujšanje. Nekoč smo poznali rek »malo denarja – malo muzike«! Saj mora vsakomur biti jasno, da za malo denarja ne moreš dobiti kakovostne hrane, vsaj ne pri velikih multinacionalkah, kot jih poznajo hitra prehrana in veliki trgovski sistemi. Oni morajo predvsem »nahraniti« svoje delničarje, zato je na prvem mestu dobiček.

Sol izpod Himalaje

Himalajska sol je natrijev klorid s sledovi 84 mineralov. Ta kristalna himalajska sol je nastala pred približno 260 milijoni let. Morje, ki se je posušilo, je pustilo za seboj debele plasti soli. Ob gubanju zemeljske skorje so se plasti obrnile in se je sol znašla spodaj, nad njo pa kakih 10 km kamnitih plasti, ki so tvorile velikansko težo. Pod tem ogromnim pritiskom se je razvila tudi visoka temperatura, ki je počasi spremenila strukturo plasti soli v kristale, kot je kamena strela. V kristalih himalajske soli se je do danes ohranila sestava mikroelementov, kot so bili nekoč v morju, iz katerega izhajamo tudi mi. 84 elementov v sledovih je tisto, kar potrebuje tudi naše telo. Sol je ohranila spomin na naš izvor.

Za uporabo najraje izberemo kristale, ki so po navadi nežno rožnate barve. Intenziteta barve je odvisna od količine železa. Raztopimo jih v čisti izvirski ali filtrirani vodi v razmerju 3 dele vode na 1 del soli. V kozarcu naj vedno ostane kakšen kristal soli, ki se ni raztopil. Tako bomo vedeli, da je raztopina nasičena in bo vedno enako močna.

Himalajska sol v vodi tvori koloidno raztopino, kar pomeni, da vsaka molekula NaCl posebej plava v vodi in je obkrožena z molekulami vode. Takšna sol v našem telesu omogoča nemoten proces osmoze, torej da lahko voda in hranila, tudi sol, nemoteno prehajajo v celice in nazaj, v skladu z osmotskim tlakom. Na ta način ni nevarnosti, da bi sol zadrževala preveč vode v telesu in zviševala krvni tlak.

Pomoč pri hrani

Z nasičeno raztopino je zelo preprosto dosoliti hrano, ki je že na krožniku. Tudi za solato je najbolj primerna slanica, saj jo na ta način lepo enakomerno začinimo in porabimo bistveno manj soli. Nasičena slanica se nikoli ne pokvari in je ni treba hraniti v hladilniku. Naj bo le v zaprtem kozarcu ali steklenički, tako da prah ne pada nanjo.

Črna sol in druge čudodelnice

Črna sol ali »kala namak« je kombinacija natrijevega klorida (kuhinjske soli) in žveplovih spojin (železov sulfid, vodikov sulfid …). Doma je v himalajskem predgorju. Njena značilnost je, da vsebuje veliko žvepla in ima zato poseben vonj – po pokvarjenih jajcih. V Indiji in Pakistanu je to zelo priljubljena začimba, ki se čedalje bolj uveljavlja tudi pri nas. Kristali črne soli so od rožnato sivih do temno sivih odtenkov. So gladki in prosojni, šele okus pove, da gre za sol in ne navaden bleščeč kamen. Zmleti kristali so sivo rožnati do temno sivo rdeči, odvisno od količine železa, ki jo sol vsebuje.

Poleg vseh prednosti himalajske soli ji prisotnost žvepla daje posebno zdravilno moč. Črna sol je nepogrešljiv dodatek nekaterim ajurvedskim zeliščnim mešanicam, ki jih uporabljajo pri zdravljenju črevesnih obolenj in zakisanosti. Uspešno pomaga proti vetrovom in spahovanju, preganja tudi glivice in nekatere črevesne zajedavce. Če poduhamo vrečko te soli, je vonj res zelo močan, majhna količina dodana v že gotovo jed pa je zelo prijetna in požlahtni njen okus. Zelo okusna je na solati, če jo le odmerite bolj malo. Še posebej slastna je na rižoti ali testeninah, ki jih s črno soljo začinimo šele, ko so na krožniku.

Še veliko drugih soli pride v našo prehrano, pa še vemo ne zanje. Je pa dobro vedeti, da brez soli ne moremo živeti. Sol po latinsko pomeni sonce. Sol je prišla iz vode s pomočjo sonca, ki je v njej shranjeno, zato nas greje in daje notranjo svetlobo. Včasih so ljudje komu rekli, da »nima dovolj soli v glavi«, če je počel neumnosti. Ali tudi vi poznate koga takega?