Eden večjih slovenskih projektov energetske samooskrbe javnega sektorja se približuje zaključku. V dveh konzorcijih, ki ju je vodila Občina Ravne na Koroškem, je 25 občin in javnih zavodov na javne objekte po državi namestilo skupno 87 sončnih elektrarn.
Elektrarne imajo skupno nazivno moč 6,4 megavata, po ocenah pa bodo na leto proizvedle približno 6,6 gigavatne ure električne energije. Naložba je brez DDV vredna 6,5 milijona evrov, del sredstev pa so partnerji pridobili iz slovenskega načrta za okrevanje in odpornost.
Čeprav je projekt prinesel pomemben korak k nižji porabi električne energije iz omrežja, so njegovo izvedbo spremljali številni tehnični, upravni in zakonodajni izzivi.
Ključni poudarki:
- Na javnih objektih po Sloveniji je bilo postavljenih 87 sončnih elektrarn s skupno močjo 6,4 megavata.
- Elektrarne bodo predvidoma proizvedle okoli 6,6 gigavatne ure električne energije na leto.
- Naložba v vrednosti 6,5 milijona evrov brez DDV je bila sofinancirana iz evropskih sredstev.
- Projekt so oteževali neustrezne strehe, manjkajoči strelovodi, omejitve omrežja in spreminjajoča se energetska zakonodaja.
Na Ravnah sončne elektrarne na šolah, zdravstvenem domu in drugih stavbah
Občina Ravne na Koroškem je kot vodilna partnerica obeh konzorcijev sončne elektrarne namestila na 13 svojih objektov. Med njimi so zdravstveni dom, šole in stavba Družbenega doma oziroma DTK.
Župan Tomaž Rožen pričakuje, da bo projekt javnemu sektorju prinesel dolgoročne finančne in energetske koristi. Električna energija se bo najprej uporabljala v stavbi, na kateri je nameščena posamezna elektrarna, presežki pa se bodo lahko razporejali tudi med druga občinska merilna mesta.
»Elektriko, ki jo bomo proizvedli na strehah, bomo porabljali v tistih objektih, kjer je ta elektrarna na strehi. Hkrati nam je dovoljeno, da lahko znotraj občine uporabljamo elektriko v drugih javnih objektih. Žal tu občanov še ne moremo vključiti,« je ob predstavitvi rezultatov projekta povedal Rožen.
Ena večjih ravenskih elektrarn je postavljena na strehi Osnovne šole Prežihovega Voranca. Ob njej so namestili tudi hranilnik električne energije, pri katerem so predstavniki partnerjev ob zaključku projekta simbolično prerezali trak.
Pri načrtovanju elektrarn so posebno pozornost namenili požarni in splošni varnosti javnih objektov. Direktor podjetja Eutrip Primož Praper je med drugim izpostavil uporabo negorljivih materialov in skrbno prilagajanje sistemov značilnostim posameznih stavb.
Dodatne naložbe so zahtevale strehe in zaščita pred strelo
Postavljanje sončnih elektrarn na obstoječe javne stavbe ni pomenilo zgolj namestitve panelov. Pri številnih objektih so izvajalci ugotovili, da nimajo ustreznih strelovodov ali pa njihove strehe niso primerne za dodatno obremenitev.
Občine so morale zato vzporedno financirati sanacije streh, ureditev zaščite pred strelo in druga gradbena dela. Ti posegi niso bili vedno vključeni v osnovni obseg projekta, zato so za posamezne partnerje pomenili dodatne stroške.
Zahtevna je bila tudi koordinacija 25 sodelujočih občin in javnih zavodov. Projekt je zahteval sodelovanje pravnikov, inženirjev, ekonomistov, predstavnikov uprave in projektnih vodij.
Podjetje Eutrip je v projektu izvajalo svetovalni inženiring ter skrbelo za nadzor, dokumentacijo, pripravo zahtevkov in administrativno usklajevanje med partnerji.
V konzorciju je sodelovala tudi Občina Črna na Koroškem, kjer so elektrarne namestili na več objektov javnih zavodov in na Delavski dom v Žerjavu. Županja Romana Lesjak si želi, da bi podobne možnosti v prihodnje dobila tudi društva, ki delujejo v javnem interesu in uporabljajo stavbe v svoji lasti.
Tomaž Rožen je opozoril še na omejitve pri izbiri objektov. Sončnih elektrarn denimo niso mogli postaviti na čistilno napravo ali podjetniški inkubator, saj bi se takšna naložba po trenutnih pravilih lahko obravnavala kot nedovoljena državna pomoč.
Presežki energije se lahko prodajajo po zelo nizkih cenah
Pomemben izziv predstavlja tudi način obračunavanja proizvedene in porabljene električne energije. Elektrarne, vključene v projekt, niso del starega sistema letnega neto merjenja, temveč se proizvodnja in poraba primerjata v 15-minutnih časovnih intervalih.
To pomeni, da lahko občina električno energijo ugodno uporabi takrat, ko jo elektrarne proizvajajo in ko istočasno obstaja poraba na povezanih merilnih mestih. Kadar je proizvodnja večja od trenutne porabe, pa morajo presežke prevzeti dobavitelji električne energije.
»Če pa te energije v tistem trenutku ne porabi, so bile sklenjene z dobavitelji električne energije pogodbe, da sicer prevzamejo to elektriko, ampak pravzaprav po zelo nizki ceni ali celo ceni nič,« je pojasnil Praper.
V obdobjih, ko je zaradi sončnega vremena proizvodnja iz fotonapetostnih sistemov visoka, je namreč električne energije na trgu lahko preveč. Dobavitelji zato za presežke pogosto ne ponujajo ugodnih odkupnih cen.
Praper je ob tem poudaril, da se zakonodaja na področju energetskih skupnosti še vedno hitro spreminja. Pravila, ki določajo delitev električne energije med objekti, obračunavanje presežkov in vključevanje dodatnih uporabnikov, zato ostajajo eden najzahtevnejših delov takšnih projektov.
Projekt je veliko obremenitev predstavljal tudi za elektrodistribucijsko omrežje, ki je moralo omogočiti priključitev vseh novih proizvodnih naprav. Kljub zapletom partnerji pričakujejo, da bo vseh 87 elektrarn v redno obratovanje predanih do konca julija 2026.
