Hipertenzija: 10 dejavnikov tveganja

Karmen Jordan
-
0
Hipertenzija: 10 dejavnikov tveganja

Zagotovo ste že zasledili, da se o hipertenziji oziroma o kronično povišanem krvnem tlaku pogosto govori kot o tihem ubijalcu. Hipertenzija se namreč dolgo ne odrazi v obliki očitnih simptomov, pri tem pa močno ogroža zdravje, predvsem dolgoročno. Kronično povišan krvni tlak je povezan s skrajšanjem pričakovane življenjske dobe, saj lahko privede do zelo resnih srčno-žilnih zapletov oziroma okvar. Tako je zelo pomembno, da poznate glavne dejavnike tveganja za hipertenzijo.

Če ugotovite, da spadate v eno ali celo v več skupin, ki so nadpovprečno ogrožene, morate biti posebno pozorni na svoj krvni tlak. Priporočamo, da si priskrbite merilnik krvnega tlaka za domačo uporabo in da nato skrbite za redne meritve. Pri dejavnikih tveganja, na katere je mogoče neposredno vplivati, pa so seveda priporočljive tudi ustrezne spremembe.

1. Čezmerna telesna teža

Eden od glavnih dejavnikov tveganja za hipertenzijo je čezmerna telesna teža. Indeks telesne mase (ITM) ima sicer precej omejitev, vendar gre vsaj v povezavi z določanjem stopnje tveganja za hipertenzijo za dobro osnovno smernico. Raziskave kažejo, da je kronično povišan krvni tlak najpogostejši pri osebah, katerih ITM je 25 ali več (idealen ITM je praviloma od 18,5 do 24,9). Pri tem je treba upoštevati, da je povezava med čezmerno telesno težo in hipertenzijo praviloma dvosmerna: debelost poveča tveganje za povišan krvni tlak, obenem pa so ljudje s hipertenzijo bolj nagnjeni k hitremu pridobivanju kilogramov.

2. Starost nad 60 let

Starejši ko smo, večja je verjetnost za hipertenzijo. To naj bi bilo med drugim povezano s kroničnimi vnetji v telesu in z oksidativnim stresom. Na starost seveda ne moremo vplivati, vendar pa so možni ukrepi, s katerimi lahko zmanjšamo tveganje za oksidativni stres in kronična vnetja v telesu, na primer povečanje vnosa antioksidantov. Obenem pa je treba upoštevati, da je redno spremljanje krvnega tlaka pri starejših osebah posebno pomembno.

3. Družinska anamneza hipertenzije

Podobno kot na starost tudi na ta dejavnik tveganja ne morete vplivati neposredno. Seveda pa lahko vložite dodatno energijo v zdrave navade in s tem zmanjšate verjetnost za to, da hipertenzija doleti tudi vas.

4. Čezmerno uživanje soli in nasičenih maščob

Tipična zahodna prehrana pogosto vsebuje zelo veliko soli. Tako ni presenetljivo, da je hipertenzija ena izmed najpogostejših zdravstvenih težav sodobnega časa. Prav čezmeren vnos natrija, ki ga v telo vnašamo predvsem s soljo, je namreč eden od glavnih dejavnikov tveganja za kronično povišan krvni tlak. Poleg pretiravanja z natrijem pa je lahko zelo problematično tudi čezmerno uživanje nasičenih maščob, ki so v tipični zahodni prehrani prav tako zelo pogoste.

5. Pomanjkanje kalija

Posebno problematična je lahko kombinacija čezmernega uživanja natrija in pomanjkanja kalija v prehrani. Kalij je namreč izjemno pomemben za uravnavanje krvnega tlaka. Veliko kalija lahko med drugim najdemo v bananah, krompirju, fižolu in suhih marelicah.

6. Kajenje

Kajenje postopoma poškoduje žile in prispeva k povišanemu krvnemu tlaku. Ker se lahko začnejo zaradi kajenja v žilah kopičiti nevarne obloge, je tveganje za srčni infarkt in kap pri kadilcih nadpovprečno visoko.

7. Neaktivnost

Gibanje izboljša prekrvavitev. Obenem se med telesno aktivnostjo sproščajo snovi, ki poskrbijo za sprostitev oziroma razširitev žil, kar pomaga znižat krvni tlak. Poleg tega pa lahko pomanjkanje gibanja privede do čezmerne telesne teže, ki je, kot že omenjeno, eden od glavnih dejavnikov tveganja za hipertenzijo.

8. Zelo stresno življenje

Če smo pod stresom, se sproščajo večje količine kortizola in drugih snovi, ki pospešujejo srčni utrip in povišujejo krvni tlak. Pogost stres lahko preobremeni žile in privede do kronično povišanega krvnega tlaka. Stresorjem se običajno ni mogoče popolnoma izogniti, vendar lahko vplivate na svoj odziv nanje. S tehnikami sproščanja lahko postopoma obvladate intenzivnost odziva na stresne dejavnike v svojem življenju.

9. Pogosto uživanje alkohola

Deloma lahko na tveganje za hipertenzijo vpliva tudi pogostost uživanja alkohola. Z vsakim dodatnim odmerkom alkohola se tveganje nekoliko poveča, kar je posebno problematično, če so na delu tudi drugi dejavniki, ki povečujejo verjetnost za kronično povišan krvni tlak (na primer genetska obremenjenost). Tako priporočamo, da pri uživanju alkohola ostanete v okviru priporočil.

10. Nadomestna hormonska terapija

Rahlo povečano tveganje za povišan krvni tlak je bilo zaznano tudi pri osebah, ki se odločijo za nadomestno hormonsko terapijo, na primer za lajšanje simptomov med prehodom v menopavzo. Tudi nasploh je po vstopu v menopavzo priporočljivo pogostejše spremljanje krvnega tlaka.

V ZDA primanjkuje odvajal, proizvodnja ne dohaja povpraševanja

Karmen Jordan
-
0
V ZDA primanjkuje odvajal, proizvodnja ne dohaja povpraševanja

V Združenih državah Amerike se spopadajo z nekoliko nenavadno težavo. Že kar nekaj časa je zelo težko priti do odvajal, saj je povpraševanje precej večje od zmogljivosti proizvodnje. Razlogi za to so kompleksni. Eden od glavnih je ta, da po odvajalih vedno pogosteje posegajo ljudje, ki jih ne potrebujejo zares. Ne uporabljajo jih namreč zaradi težav z zaprtjem, ampak kot pomoč pri hujšanju. Ne le da s tem otežujejo pot do odvajal tistim, ki imajo resnejše težave z odvajanjem blata, ampak s tem škodujejo tudi sebi. Tovrstna zloraba odvajalnih sredstev lahko namreč pusti zelo negativne posledice na zdravju.

Gradijo se nove tovarne za zagotavljanje polietilen glikola

Glavni vzrok za krizo je otežen dostop do snovi, imenovane polietilen glikol 3350. Gre namreč za glavno učinkovino številnih odvajalnih sredstev, ki spadajo med najbolj prodajana odvajala v Združenih državah Amerike. Nekatera farmacevtska podjetja so se zato že odločila za gradnjo dodatnih tovarn, namenjenih proizvodnji omenjene učinkovine. Polietilen glikol učinkuje tako, da na blato veže vodo, posledično pa se blato lažje izloči iz sistema. Gre torej za logično izbiro pri izdelavi odvajal, ki pa ni brez nevarnosti. Podobno kot številne druge učinkovine v zdravilih ima lahko tudi polietilen glikol precej nezaželenih stranskih učinkov, posebno če se odvajala ne uporabljajo tako, kot je bilo predvideno.

Številni vplivneži spodbujajo uporabo odvajal pri hujšanju

Kot omenjeno, je pomanjkanje odvajal v precejšnji meri posledica povečanega povpraševanja med tistimi, ki želijo shujšati. Gre torej za podobno težavo kot pri zdravilu Ozempic, ki je pred nedavnim povzročilo pravo manijo. Zdravilo, ki je v osnovi namenjeno ljudem s sladkorno boleznijo oziroma za pomoč pri uravnavanju krvnega sladkorja, se je začelo uporabljati za hujšanje, zaradi česar se je ogromno diabetikov znašlo v zelo nezavidljivem položaju, saj je bil dostop do zdravila praktično čez noč močno otežen. Zaradi podobnih okoliščinah se je začelo za polietilen glikol 3350 uporabljati celo poimenovanje »Ozempic za revne«, saj so odvajala praviloma precej cenejša od omenjenega zdravila. Velik vpliv na povečanje povpraševanja po odvajalih so imela družbena omrežja oziroma spletni vplivneži, predvsem tisti, ki uporabljajo omrežje TikTok. Številni so namreč začeli promovirati uporabo odvajalnih sredstev pri hujšanju. Ker je omrežje TikTok posebno priljubljeno med mladimi, ni presenetljivo, da se je tovrstna zloraba odvajal močno razširila predvsem med mlajšimi generacijami, vključno z najstniki.

Zloraba odvajal kot oblika motnje hranjenja?

Nekateri strokovnjaki so prepričani, da bi morali uporabo odvajalnih sredstev izključno zaradi želje po izgubi telesne teže obravnavati kot obliko motnje hranjenja. Jasno je, da je lahko to početje zelo nevarno. Zaradi neupravičene uporabe odvajal lahko telo izgubi preveč vode, mineralov oziroma elektrolitov in drugih pomembnih snovi. Možna je dehidracija, ki je lahko tudi usodna.

Del težave tudi pospešeno staranje prebivalstva in nezdrav življenjski slog

Čeprav so poskusi hujšanja s pomočjo odvajal velika težava, to ni edini razlog za otežen dostop do odvajalnih sredstev v Združenih državah Amerike. Deloma je za krizo krivo tudi pospešeno staranje prebivalstva. S staranjem postaja namreč tveganje za kronično zaprtje vedno večje. Poleg tega pa imajo z resnejšimi oblikami zaprtja vedno več težav tudi mlajše generacije, kar je posledica pogostega uživanja močno procesirane hrane, ki vsebuje zelo malo vlaknin, in neaktivnosti. Tovrstne težave so postale pri mlajših generacijah posebno izrazite med pandemijo. Takrat je začelo odvajala uporabljati nadpovprečno veliko mlajših oseb, ki so se postopoma navadile na tovrstno pomoč pri odvajanju blata, zato je trenutna kriza za številne precej velik šok.

Okvara sluha pri psih: 7 najpogostejših vzrokov

Karmen Jordan
-
0
Okvara sluha pri psih: 7 najpogostejših vzrokov

Ali imate občutek, da vaš pes ne sliši najbolje? Se morda ne odzove niti na zelo visoke tone? V tem primeru je vsekakor smiseln pregled pri veterinarju. Ta bo lahko poiskal vzrok za težave in ga – če bo to mogoče – odpravil ali pa poskrbel za ukrepe, ki bodo preprečili resnejše zaplete.

Težave s sluhom so sicer pri psih zelo pogoste. Tovrstne težave so lahko samo začasne, nemalokrat pa gre tudi za trajno okvaro sluha, ki je lahko unilateralna (enostranska oziroma vezana na eno uho) ali bilateralna (dvostranska oziroma vezana na obe ušesi).

Psi, ki imajo težave s sluhom, se ne odzivajo na pozive in glasne zvoke, kot je na primer zvonjenje zvonca. Pogosto se zelo hitro prestrašijo, saj ne slišijo, če se jim kdo približa. Eden od znakov okvarjenega sluha pa je lahko tudi nadpovprečno glasno lajanje.

Prognoza je odvisna od vzroka za težave s sluhom, zato je pomembno, da najprej ugotovite, kaj je v ozadju …

1. Genetski vzroki

Gluhota je lahko pri psu že prirojena. Pri nekaterih pasmah je posebno pogosta, predvsem pri pasmah z belo dlako in pri pasmah, za katere je značilen lisast oziroma progast vzorec. Gen, ki povzroča bele zaplate po trupu, vpliva tudi na barvo oči, ki je pri teh psih običajno modra, in na depigmentacijo kože v notranjem ušesu. Slednja lahko nato privede do atrofije živčnih končičev, ta pa do gluhote pri kužkih. Med pasme, pri katerih so tovrstne težave posebno pogoste, med drugim spadata avstralski ovčar in dalmatinec. Prirojena gluhota se običajno odkrije med 3. in 6. tednom starosti.

2. Kopičenje ušesnega masla

Pomembno je, da psu redno čistite ušesa. V ušesnem kanalu se lahko sicer nakopiči preveč ušesnega masla, kar lahko privede tudi do začasne okvare sluha. Posebna previdnost je potrebna pri psih z ožjim ušesnim kanalom (bokserji ipd.), saj se lahko pri njih maslo v ušesih nakopiči zelo hitro. Podobno pa velja tudi za pse z zelo dlakavimi ušesi.

3. Vnetje ušes

Nezdravljena okužba ušes lahko privede tudi do trajne okvare ali celo izgube sluha (enostranske ali dvostranske). Tako je v primeru suma okužbe nujno hitro ukrepanje. Psa je najbolje odpeljati k veterinarju, ki mu lahko predpiše najustreznejša zdravila.

4. Tujek v ušesnem kanalu

Če ugotavljate, da vaš pes zadnje čase ne sliši najbolje, je ena izmed prvih stvari, ki jih je smiselno izključiti, prisotnost tujka v ušesnem kanalu. Tudi v ušesni kanal psov lahko namreč zaidejo najrazličnejši drobni predmeti oziroma delci predmetov. Po odstranitvi tujka se sluh praviloma povrne v prvotno stanje.

5. Poškodba notranjega ušesa

Za težave s sluhom je lahko kriva tudi poškodba notranjega ušesa, na primer zaradi udarca. Če je bil udarec zelo močan oziroma če je poškodba zelo huda, je lahko okvara sluha tudi trajna (običajno gre za unilateralno poškodbo, posledično pa je sluh okvarjen samo na enem ušesu).

6. Zelo hrupno okolje

Težave s sluhom so zelo pogoste tudi pri psih, ki so bili dolgo izpostavljeni nadpovprečno glasnim zvokom, na primer pri policijskih in lovskih psih ter pri psih, ki jih uporablja vojska. Podobno kot pri ljudeh lahko tudi pri psih hrup poškoduje občutljive strukture v ušesu, kar povzroči okvaro ali izgubo sluha.

7. Starost

Podobnost med ljudmi in psi je mogoče opaziti tudi v povezavi s staranjem. Starejši ko je pes, večja je namreč verjetnost za težave s sluhom. Praviloma gre za postopno slabšanje sluha, ki je žal ireverzibilno.

Zmanjševanje kostne gostote in naravna pomoč: 7 preventivnih ukrepov

Karmen Jordan
-
0
Zmanjševanje kostne gostote in naravna pomoč: 7 preventivnih ukrepov

S staranjem se kostna gostota praviloma zmanjšuje. Če je ta proces prehiter, lahko privede do osteoporoze. Tveganje za osteoporozo je zaradi zmanjšanja količine estrogena v telesu posebno izrazito po vstopu v menopavzo.

Čeprav je zmanjševanje kostne gostote po eni strani naravno, niste povsem nemočni. Z določenimi preventivnimi ukrepi lahko ta proces močno upočasnite ter s tem zmanjšate tveganje za osteoporozo in z njo povezane zaplete.

1. Telesu zagotovite dovolj kalcija, kalija in magnezija

Ko pomislimo na zdrave kosti, je hranilo, ki nam pride najprej na misel, zagotovo kalcij. Drži sicer, da je kalcij mineral, ki je izjemno pomemben za močne kosti, vendar ne smete pozabiti niti na druge minerale, ki prispevajo k zdravim kostem. Posebno pomembna sta kalij in magnezij. Med dobre vire kalija spadajo živila, kot so banane, avokado, suhe marelice, pistacije, mandlji, rozine, suhe slive, indijski oreščki, temna čokolada in beli fižol. V indijskih oreščkih, temni čokoladi, belem fižolu in mandljih lahko obenem najdemo tudi precej magnezija. Večjo količino magnezija pa med drugim vsebujejo tudi sončnična semena, tofu, divji riž, črni fižol in zelenolistna zelenjava.

2. Zmanjšajte vnos kofeina

Pri ljudeh, ki popijejo zelo veliko kave in drugih kofeinskih napitkov, je bilo zaznano povečano tveganje za osteoporozo oziroma za hitro zmanjševanje kostne gostote. Zaradi čezmernega vnosa kofeina lahko namreč ledvice izločijo preveč kalcija, kar nato negativno vpliva na zdravje kosti.

3. Ne pozabite na vitamin K in vitamin D

Pomembno ni samo to, koliko kalcija vnesete s hrano ali s prehranskimi dopolnili, ampak morate paziti tudi na to, da telesu zagotovite optimalne pogoje za absorpcijo tega minerala. Ključen pri tem je vitamin D, na katerega morate biti posebno pozorni v jesensko-zimskih mesecih. V tem obdobju je namreč pomanjkanje vitamina D zaradi manj možnosti za neposreden stik kože s sončnimi žarki zelo pogosta težava. Pomagajo lahko kakovostna prehranska dopolnila, pri čemer je pametno, da se najprej posvetujete z zdravnikom. Ta lahko preveri zaloge vitamina D v vašem telesu in vam priporoči najustreznejši odmerek (če ugotovi, da je smiselno dodajanje omenjenega vitamina). Med najpomembnejše vitamine za zdrave kosti pa spada tudi vitamin K, ki ga lahko med drugim najdete v blitvi, ohrovtu, peteršilju, špinači, soji, brokoliju, brstičnem ohrovtu, zelju in leči.

Zmanjševanje kostne gostote

4. Ne pretiravajte s soljo

Prehrana, ki vsebuje zelo veliko soli in s tem natrija, spodbudi pospešeno izločanje kalcija iz telesa. Pretiravanje s soljo lahko torej poveča tveganje za osteoporozo, zato je pametno, da se držite priporočenega vnosa (ne več kot 5 gramov soli na dan). Pri tem upoštevajte, da sol, ki jo hrani dodajamo sami, praviloma ni največja težava. Veliko večjo nevarnost za čezmeren vnos natrija predstavljajo močno procesirana živila, ki nemalokrat vsebujejo ogromno soli.

5. Ohranjanje zdrave telesne teže

Tako previsoka kot prenizka telesna teža lahko negativno vplivata na kosti. Tako je pomembno, da poiščete zlato sredino. Za večino ljudi je najlažje, če kot osnovno smernico upoštevajo indeks telesne mase.

6. Bodite aktivni

Pretežno sedeče delo, ki je dandanes zelo pogosto, spada med največje dejavnike tveganja za osteoporozo. Če v službi večino časa presedite, poskušajte vsaj v prostem času poskrbeti za dovolj gibanja. Dobro je je, da vsak dan najmanj pol ure namenite malce intenzivnejši vadbi.  Priporočamo, da aerobne aktivnosti, kot je hitra hoja, kombinirate z vajami za moč.

7. Izogibajte se tobačnim izdelkom

Ena izmed skupin, pri katerih je nevarnost za pospešeno zmanjševanje kostne gostote nadpovprečno velika, so kadilci. Med razloge, zaradi katerih je smiselno opustiti kajenje, tako spada tudi zmanjševanje tveganja za osteoporozo. Obenem upoštevajte, da je lahko problematično tudi t. i. sekundarno kajenje, torej pasivna izpostavljenost cigaretnemu dimu.

Uporaba kisa v gospodinjstvu: 7 najbolj priljubljenih možnosti

Karmen Jordan
-
0
Uporaba kisa v gospodinjstvu: 7 najbolj priljubljenih možnosti

Že Hipokrat je vedel, da je lahko kis izjemno koristen za zdravje. Predvsem jabolčni kis se tako že več stoletij uporablja kot naravna pomoč pri različnih zdravstvenih težavah. Med drugim je lahko dragocen kot naravna podpora pri uravnavanju krvnega sladkorja. Seveda pa poznamo še precej drugih vrst kisa, na primer vinskega, riževega in alkoholnega. Slednji je lahko zelo uporaben tudi v gospodinjstvu. Zagotovo boste med spodnjimi predlogi odkrili vsaj nekaj zanimivih idej, ki jih še ne poznate …

1. Naravno čistilo in dezinfekcijsko sredstvo

Alkoholni kis je zagotovo ena izmed najboljših naravnih zamenjav za čistila iz trgovine, ki so pogosto polna sumljivih kemikalij. Zelo učinkovit je pri odstranjevanju vodnega kamna, obenem pa gre za močno protibakterijsko, protivirusno in protiglivično sredstvo. Kis lahko uniči različne bakterije, vključno s salmonelo in bakterijo E. coli. Preprosto naravno čistilo lahko izdelate tako, da v razpršilko nalijete vodo in manjšo količino kisa ter vse skupaj dobro pretresete. Po želji pa lahko vključite tudi druge sestavine, na primer eterična olja ali nekaj kapljic detergenta za pomivanje posode. Naravno čistilo z alkoholnim kisom lahko uporabite na najrazličnejših površinah v svojem domu. Pazite le, da ne bo prišlo v stik z malce bolj občutljivimi površinami, na primer z marmorjem.

Čiščenje s kisom

2. Odstranjevanje pesticidov s sadja in zelenjave

Pesticidi lahko sicer dosežejo tudi notranjost sadeža, vendar se večinoma na srečo zadržujejo na površini. Tako je pomembno, da sadje in zelenjavo pred zaužitjem vedno dobro operete. Učinek pa bo še boljši, če si boste pri odstranjevanju pesticidov pomagali z kisom. Priporočamo namakanje v mešanici kisa in vode (za vsak liter vode uporabite približno 2 žlici kisa). Na koncu sadje/zelenjavo operite še pod tekočo vodo.

3. Naravni mehčalec perila

Mehčalci pogosto vsebujejo snovi, ki dražijo kožo. Če je vaša koža malce bolj občutljiva, so možne zelo neprijetne reakcije. Po drugi strani je kis hipoalergen, kar pomeni, da je tveganje za neprijetne kožne reakcije precej manjše. Poleg tega pa gre za okolju in denarnici prijaznejšo izbiro. Precej pametneje je torej, da namesto klasičnega mehčalca uporabljate kis. Vonj po kisu bo hitro izginil, oblačila pa bodo osupljivo mehka.

4. Nevtralizacija neprijetnih vonjav

Močnega vonja, ki se zažre v oblačila, se je zelo težko znebiti, na primer vonja po znoju. Tudi če ste oblačila oprali že večkrat, imajo lahko še vedno neprijeten vonj. Kis lahko pomaga tudi pri tovrstnih težavah. Če boste problematična oblačila nekaj ur namakali v vodi, ki ste ji dodali manjšo količino kisa, bo neprijeten vonj skoraj čudežno izginil. Ocetna kislina v jabolčnem kisu lahko namreč nevtralizira različne neprijetne vonjave, saj jih uniči pri samem izvoru.

Kis proti plevelu med tlakovci

5. Odmaševanje odtokov

Zamašen odtok? Jabolčni kis hiti na pomoč! Posebno učinkovit bo, če ga boste kombinirali s sodo bikarbono. V odtok najprej stresite 1 žlico sode bikarbone, nato pa vanj vlijte še približno 100 mililitrov kisa. Počakajte približno 20 minut. Nato v odtok zlijte še lonec vroče vode. Po potrebi ponovite. Metodo lahko uporabljate tudi preventivno (za preprečevanje zamašitve odtokov). Mešanica bo razgradila problematične delce, ki bi lahko privedli do zamašitve, obenem pa bo uničila neprijeten vonj, ki se pogosto zadržuje v odtokih in pronica v kuhinjo.

6. Ohranjanje svežine rezanega cvetja

V pogledu na prečudovit šopek boste lahko uživali precej dlje, če boste vodi v vazi dodali 1 žličko kisa. Kis bo namreč zavrl razmnoževanje bakterij in drugih problematičnih organizmov. Tako lahko cvetlice ostanejo sveže tudi do dvakrat dlje.

7. Odstranjevanje plevela

Ali se med tlakovci zelo hitro razraste plevel? Medtem ko je je lahko manjša količina kisa za rastline koristna (kot smo videli pri rezanem cvetju), jih preveč kisa zelo hitro uniči. Namesto da bi se mučili z nenehnim odstranjevanjem plevela, ga preprosto popršite z nerazredčenim kisom.

»Na pomoč, otrok se ne more privaditi na šolo!«

Karmen Jordan
-
0
»Na pomoč, otrok se ne more privaditi na šolo!«

Jesenska vrnitev v šolske klopi je za večino otrok precej naporna. Tudi otroci, ki imajo načeloma radi šolo, potrebujejo nekaj časa, da se sprijaznijo s tem, da je poletnih počitnic nepreklicno konec. Prehodno obdobje je pri večini otrok na srečo relativno kratko. Običajno traja zgolj teden ali dva. Seveda pa obstajajo tudi otroci, ki imajo precej več težav pri prilagajanju na novo realnost. Tako se lahko tudi po več kot enem mesecu vsak dan upirajo odhodu v šolo. Kako ukrepati v tovrstni situaciji?

1. Pogovorite se z otrokovo učiteljico

O težavah s prilagajanjem na novo šolsko leto, ki trajajo že več kot mesec dni, se je pametno pogovoriti z otrokovo učiteljico. Zelo pomembno je, da otrok ve, da ima ob sebi odraslo osebo, na katero se lahko zanese. Ko v bližini ni staršev, morajo to vlogo začasno prevzeti pedagoški delavci. Če bo učiteljica vedela, kako težko je otroku, se bo zagotovo posebno potrudila za to, da bo imel otrok med poukom občutek varnosti.

2. Ne podcenjujte otrokovih strahov

Strahovi, ki jih doživljajo otroci, se zdijo lahko odraslim banalni, zato je pomembno, da se poskušate vživeti v otrokovo kožo in razumeti njegovo doživljanje. Vaš odziv bo tako precej bolj sočuten oziroma manj podcenjujoč. S tem, ko otroku rečete, da ni to, česar se boji, nič strašnega, mu ne pomagate zares. Otrok se s tem ne bo osvobodil strahu, najverjetneje ga bo začel zgolj skrivati pred vami.

3. Otroku pomagajte poiskati rešitve

Za začetek je torej pomembno, da otroku pustite, da ubesedi svoje strahove, in da tisto, kar vam pove, vzamete resno. Seveda pa je dobro, da poskušate otroka nato spodbuditi k iskanju možnih rešitev. Vprašajte ga, kako bi lahko ukrepal, če se uresniči tisto, česar se boji (da na primer ne bo imel para pri športni vzgoji ali da ne bo poznal odgovora na učiteljičino vprašanje). Pomagate mu lahko s podvprašanji, ki nakazujejo možne rešitve, vendar je pomembno, da se do teh rešitev otrok na koncu dokoplje sam. To bo imelo namreč precej bolj pozitiven učinek na otrokovo samozavest.

4. Čas za otroka si poskušajte vzeti tako zjutraj kot po pouku

Priporočljivo je, da si tako po pouku kot zjutraj vzamete nekaj časa samo za otroka (če vam obveznosti to seveda dopuščajo) – na primer za crkljanje, pogovor o dnevu, prebiranje knjig ali igro. Za to ne potrebujete ogromno časa, posebno zjutraj je dovolj že nekaj minut. Pomembna je predvsem konsistentnost.

5. Spodbudite druženje s sošolci

Če je odpor do šole povezan predvsem s tem, da otrok med sošolci še nima prijateljev, mu poskušajte malce pomagati s tem, da staršem enega ali več sošolcev predlagate druženje. Medtem ko boste odrasli klepetali, se bodo začeli otroci zagotovo precej hitro dolgočasiti. Posledično se bodo začeli igrati, pri tem pa se bo med njimi ustvarjala vez, ki se bo zagotovo prenesla tudi v šolsko okolje.

6. Prepričajte se, da otrok ni žrtev medvrstniškega nasilja

Pozorni bodite tako na znake fizičnega kot psihičnega nasilja, saj otroci medvrstniško nasilje nemalokrat prikrivajo (zaradi sramu, groženj ipd.). Predvsem pri mlajših otrocih lahko na srečo marsikaj razberete s pomočjo igre. Igrajta se, da ena izmed plišastih igrač noče v šolo. Otroka nevsiljivo vprašajte, kaj misli, da je krivo za to.

7. Vzpostavite umirjeno večerno in jutranjo rutino

Na odnos do šole lahko vpliva tudi jutranja rutina. Če so vaša jutra pogosto zelo kaotična in polna naglice, ni presenetljivo, da je otrok zelo vznemirjen. Po drugi strani pa lahko umirjen začetek dneva poskrbi za precej manj odpora do šole. Pri tem upoštevajte, da je za umirjeno jutro nujen pravočasen odhod v posteljo – tako otrokov kot vaš. Večerna rutina tako postavi temelje za jutranjo.

8. Poskrbite, da otrok ne bo ljubosumen na mlajšega sorojenca

Če mora otrok v šolo, medtem ko je njegov mlajši sorojenec doma z vami, je lahko odpor do šole deloma povezan tudi z občutkom, da zamuja ogromno zabavnih trenutkov. Tako je pomembno, da otroku večkrat namignete, da je doma brez njega zelo dolgočasno in da si njegov mlajši sorojenec zelo želi, da bi šel lahko tudi on vsak dan v šolo.

Suhi kašelj: Katera zelišča in pripravki pomagajo?

Bene Behrič, Zeliščar
-
0
Suhi kašelj: Katera zelišča in pripravki pomagajo?

Kašelj je močan izdih, ki deluje kot naravni zaščitni mehanizem pri odstranitvi tujkov in izločkov iz sapnic in sapnika. Problem nastane, kadar je kašelj čezmeren, moteč in suh. Kašelj, pri katerem nastaja v dihalnih poteh večja količina sluzi, imenujemo produktivni kašelj. Kašelj brez sluzi pa je suhi, neproduktivni.

Kaj je suhi kašelj?

Za razliko od suhega kašlja produktivni kašelj čisti dihalne poti in ga ne smemo zavirati, zato uporabljamo rastline, ki olajšajo in pospešijo izkašljevanje. Te utekočinijo sluz, da postane manj gosta in jo tako lažje izkašljamo. Seveda je potrebno piti zadostno količino tekočine. Pri suhem kašlju pa uporabljamo predvsem rastline, ki kašelj umirijo, blažijo in odstranijo. Zelo priporočljiva je tudi uporaba zeliščnih sirupov in pastil.

Katere rastline delujejo pri suhem kašlju?

Rastline, ki blagodejno delujejo pri suhem, dražečem kašlju: list slezenovca, koren sleza, islandski lišaj, žajbelj, cvet lučnika, trobentica, materina dušica, melisa, janež, smrekovi in borovi vršički, kamilica, trpotec, bezeg, lipa, evkaliptus.

Islandski lišaj

Steljko islandskega lišaja nabiramo od maja pa vse do septembra v suhem vremenu. Suho namočimo, da jo lažje razrežemo na manjše koščke. Nato jo dobro posušimo in jo lahko hranimo več let. Ima rahel vonj po morskih algah in grenak okus. Vsebuje grenčine in lišajske kisline. Zelo močno protibakterijsko delovanje predvsem proti bakterijam, ki povzročajo akne (Propionibacterium acnes), ima usninska kislina.

islandski lišaj

Islandski lišaj vsebuje polisaharida lihenin (po sestavi podoben celulozi in se tako dobro topi v vroči vodi) in izolihenin (podoben škrobu in se topi že v hladni vodi). Za islandski lišaj vemo, da deluje antibiotično. Te učinke pripisujemo grenkim kislinam, kot so: cetrarna, protocetrarna, protolihesterinska in usninska kislina. Sluzi, ki jih vsebuje lišaj, učinkovito delujejo na ustno sluznico, žrelo in prebavne organe. Blažijo kašelj in vnetja črevesja ter želodca.

Lučnik

Že dolgo pa je znano antibiotično, antimikotično in antivirusno delovanje predvsem triterpenskih saponinov iz lučnika. Saponini dražijo sluznice bronhijev, da izločajo več sluzi, ki jo lažje izkašljamo. Rastlinske sluzi, ki predstavljajo 3 % vseh sestavin lučnika, mirijo kašelj, tako da prekrijejo sluznico zgornjih dihal in na ta način blažijo tam prisotno vnetje. Pri gripoznih infekcijah čaj niža povišano telesno temperaturo. Sirup iz cvetov lučnika je blagodejen pri vnetem žrelu in kašlju.

Pripravki za suhi kašelj

Različne pripravke iz cvetov uporabljamo za lajšanje različnih obolenj dihalnih poti, kot so astma, vnetje bronhijev in žrela, ter ugodno delujejo tudi pri gripoznih infekcijah.

Domači pripravi proti kašlju

Trobentica ali jeglič

Spomladi radi nabiramo trobentico ali jeglič, ki prav tako olajša izkašljevanje in utekočinja izločke pri katarjih zgornjih dihal. V ljudski medicini ga veliko uporabljajo pri bronhitisu, kašlju, prehladu, oslovskem kašlju, astmi in revmatičnih težavah, kjer je zelo učinkovit. Čaj pa ne deluje le pri kašlju, ampak pospešuje tudi odvajanje vode. Čaj torej čisti predvsem dihala, blaži kašelj, pri starejših ljudeh tudi bronhitis, še posebej če mu dodamo mlade brezove liste in liste koprive.

Korenine navadnega jegliča nabiramo v zgodnji jeseni. Sveže korenine imajo prijeten, na janež spominjajoč vonj, rahlo trpek in grenak okus. Posušene korenine so brez vonja. Pri izkopavanju moramo biti previdni, korenine porežemo, kratko koreniko pa ponovno posadimo, da ne uničimo rastline. Cvetove nabiramo s cvetnimi čašami vred. Hitro in pravilno jih posušimo in hranimo v dobro zaprtih temnih kozarcih ter tako obdržimo kar največ učinkovin te vsem nam znane rastline.

Materina dušica

Materina dušica deluje protivnetno in protivirusno, prav te lastnosti učinkujejo pri kašlju, ima vpliv na bronhije, jih razširja ter zavira rast skoraj vseh bakterij; utekočinja sluz v dihalnih poteh in pomaga pri izkašljevanju. Timol, ki ga izločamo tudi preko pljuč, vpliva antiseptično in antibakterijsko v dihalih ter prebavilih in sečnih organih. Zato je uporaba materine dušice razširjena predvsem za lajšanje kašlja, pri bronhitisu in oslovskem kašlju.

Evkaliptus

Aromatični listi evkaliptusa, ki se nabirajo poleti, so zelo učinkoviti pri blaženju suhega kašlja in vnetju sinusov. Liste evkaliptusa lahko posušimo ali pa s pomočjo destilacije pridobimo eterično olje. Posušene liste lahko nato zmeljemo v prah ali pa jih uporabimo za pripravo čajev, tinktur, sirupov in mazil. Listi vsebujejo veliko flavonoidov in eteričnega olja, ki je bogat s cineolom in evkaliptolom. Zelo učinkovit je pri bakterijah, uničuje pa tudi viruse in glivice. Evkaliptol, ki ga vsebuje eterično olje, zmanjšuje prekrvavljenost tkiva in otekanje nosne sluznice, zato je učinkovit pri obolenjih dihal, kašlju, prehladu, vnetju sinusov in sapnic. Tudi ozkolistni trpotec izboljša izločanje sluzi in s tem pomaga pri lažjem izkašljevanju. Uporabljamo ga pri katarjih zgornjih dihal, vnetju sluznice ustne votline in žrela ter pri obolenjih debelega črevesja. Posamezne liste ali celotno rastlino nabiramo ob času cvetenja.

Trpotec

Po vsaki košnji trpotec požene znova in ga tako lahko nabiramo od maja do oktobra. Pri sušenju pa moramo biti pozorni, saj listi zaradi vsebujočega avkubina radi počrnijo, zato ga sušimo kar se da hitro. Posušen trpotec ima blag, prijeten vonj po travi in medu ter rahlo grenko-kiselkast okus. Trpotec pa lahko gojimo tudi na domačem vrtu. Je zelo odporna rastlina, ki se hitro širi, zato ga gojimo na odmaknjenem delu vrta na sončni ali rahlo senčni legi.

Recepti za domače pripravke pri suhem kašlju

Domače zeliščne pastile za suhi kašelj

Domače zeliščne pastile

Potrebujemo:

  • eno skodelico sladkorja
  • pol skodelice čaja islandskega lišaja
  • žlico limoninega soka
  • žlico medu
  • pol čajne žličke ingverja v prahu

V posodi zmešamo vse sestavine in zmes zavremo, nato jo kuhamo na rahlem ognju še 15–20 minut. Občasno zmes premešamo. Po 15–20 minutah odstavimo in pustimo nekaj minut, da se zgosti. Konsistenca mora biti podobna sirupu. Na peki papir s pomočjo žlice oblikujemo majhne bombončke. Pustimo, da se ohladijo (približno 20 minut). Nato pastile potresemo z mletim sladkorjem, da se ne sprimejo. Ingver v pastilah ima protivnetne lastnosti, pomaga pri lajšanju bolečin in krepi imunski sistem. Pastile uporabimo v primeru suhega kašlja in hripavosti, pri preobremenjenih glasilkah, pri suhi sluznici grla in žrela, predvsem pa pozimi, ko zaradi ogrevanja dihamo suh zrak. 

Čajna mešanica pri težavah s pljuči, bronhiji

Zeliščna mešanica:

  • 20 g islandskega lišaja
  • 20 g korenine sladkega korena
  • 20 g korenine sleza
  • 20 g listov slezenovca

Pripravimo prevretek, tako da stresemo 1–2 čajni žlički zeliščne mešanice, jo prelijemo z vrelo vodo (300 ml), pustimo rahlo vreti 3 minute in nato pustimo pokrito stati 10 minut. Spijemo lahko tri skodelice čaja dnevno. Čaj nam bo pomagal pri lažjem izkašljevanju, če nas muči suh dražeč kašelj.

Čaj za suhi kašelj

Čajna mešanica 2:

Potrebujemo:

  • 50 g materine dušice
  • 30 g korenine jegliča
  • 20 g listov slezenovca
  • 10 g plodov komarčka
  • 10 g zeli janeža

Priprava: Iz ene čajne žličke mešanice pripravimo poparek in dnevno po majhnih požirkih pijemo največ po 3 skodelice.

Sirup iz cvetov lučnika

Pripravimo ga lahko sami iz svežih cvetov lučnika. Cvetove nabiramo vsak dan. 10–15 minut jih pustimo razprostrte, da iz njih zlezejo žuželke. Nalagamo jih v steklen kozarec v 5 cm debelih, rahlo stisnjenih plasteh. Vsako plast posebej posujemo s sladkorjem, zgornja plast je vedno sladkor. Kozarec zavežemo z gazo ali bombažno krpo in ga postavimo na sonce. Postopek ponavljamo več dni zaporedoma, dokler ni kozarec poln. Za 4–6 tednov ga pustimo na sončnem mestu. Sprva brezbarvna tekočina postaja gostejša in zlato rjava. Odcedimo jo skozi gosto cedilo in hranimo v temnih steklenicah. Sirup proti kašlju in prehladu lahko dajemo otrokom večkrat dnevno po čajno žličko.

Inhalacija

Pripravimo poparek iz listov evkaliptusa in eteričnega olja ter ga zlijemo v posodo ali inhalator, če ga imamo doma. Pokrijemo se z brisačo in 5–10 minut vdihavamo paro skozi nos in usta.

Naravna pomoč pri adrenalni izgorelosti

Karmen Jordan
-
0
Naravna pomoč pri adrenalni izgorelosti

Adrenalna izgorelost je precej kontroverzen izraz. Ne gre namreč za uradno diagnozo, toda veliko ljudi opaža znake, ki so si precej podobni in ki bi bili lahko povezani z negativnim vplivom stresa na nadledvični žlezi (ang. adrenal glands). Gre za žlezi, ki med drugim proizvajata kortizol – glavni »stresni hormon«. Pretirano stresno življenje naj bi tako privedlo do preobremenitve nadledvičnih žlez, kar se kaže v težavah, kot so nenehna utrujenost, apatija, močna želja po zelo sladki in/ali slani hrani, depresivnost, prebavne težave in navidezno nepojasnljiva nihanja telesne teže (hitro pridobivanje ali izgubljanje kilogramov). Če zdravnik ni odkril drugega razloga za vaše težave, je smiselno preizkusiti naravne možnosti, ki se običajno priporočajo pri adrenalni izgorelosti.

1. Omejitev vnosa sladkorja in kofeina

Ta del je za večino tistih, ki se spopadajo z adrenalno izgorelostjo, najtežji. Zaradi hude utrujenosti imate lahko občutek, da sta samo še kofein in sladkor tisto, kar vas »ohranja pri življenju«, vendar dolgoročno prav ti dve substanci podaljšujeta vašo agonijo. Tako čezmerne količine sladkorja kot kofeina lahko negativno vplivajo na nadledvično žlezo, posledično pa se je vedno težje rešiti iz začaranega kroga. Če se vam zdi, da večja sprememba trenutno ni izvedljiva, je priporočljivo, da poskušate količino sladkorja in kofeina zmanjšati vsaj postopoma.

2. Rastlinska prehrana

Raziskave kažejo, da so simptomi, ki jih nekateri dojemajo kot znak preobremenjenosti nadledvičnih žlez oziroma adrenalne izgorelosti, pogostejši pri tistih, ki uživajo veliko mesa in živalskih izdelkih. Po drugi strani pa lahko rastlinska prehrana zmanjša izrazitost neprijetnih simptomov. Med drugim lahko pomaga pri apatiji in prebavnih težavah (napihnjenost zaradi počasne prebave ipd.).

3. Zeliščna pomoč

Pri spopadanju z adrenalno izgorelostjo si lahko pomagate tudi s prehranskimi dopolnili oziroma z zeliščnimi dodatki v različnih oblikah (kapsule, sirupi, tinkture, čaji ipd.). Posebno koristni so lahko dodatki iz t. i. adaptogenih rastlin, ki so znane kot odlična naravna pomoč v boju s stresom. Ena izmed najbolj znanih rastlin, ki spadajo v to kategorijo, je ašvaganda, ki ima zelo pomembno mesto v ajurvedskem zdravilstvu. Med najkoristnejše dodatke za ljudi, pri katerih se pojavljajo simptomi adrenalne izgorelosti, spadajo še golostebelni sladki koren, rodiola (rožni koren), ginko, korejski ginseng (ženšen), tulsi (sveta bazilika) in maca.

4. Ustaljen spalni urnik

Če sumite, da je za vaše težave kriva adrenalna izgorelost, je posebno pomembno, da poskušate ohranjati karseda konsistenten urnik spanja. Priporočamo vam, da določite fiksno uro za odhod v posteljo in da poskušate zaspati še pred 11. uro zvečer (oziroma ne več kot 16 ur po zbujanju).

5. Povečanje vnosa magnezija

S povečanjem vnosa magnezija se v telesu praviloma poveča količina hormona, imenovanega dehidroepiandrosteron (DHEA), kar običajno privede do ublažitve simptomov, značilnih za preobremenjenost nadledvičnih žlez oziroma sindrom adrenalne izgorelosti. Med najboljše naravne vire magnezija spadajo mandlji, črni fižol, špinača, indijski oreščki, kakav, sončnična semena in rjavi riž. Priporočamo vam, da poskušate v vsak obrok vključiti vsaj eno živilo, ki je bogato z magnezijem. Če imate pri tem težave, pa si lahko pomagate tudi s prehranskimi dopolnili.

6. Vsakodnevno gibanje

Utrujenost in pomanjkanje motivacije, ki sta značilni za adrenalno izgorelost, močno otežujeta gibanje, toda tudi tu je princip podoben kot pri sladkorju in kofeinu: trenutno vam počitek prija, a z neaktivnostjo lahko na dolgi rok težave še poslabšate. Začnite počasi, posebno če ste zaradi težav, s katerimi se spopadate, v zadnjem obdobju praktično povsem opustili gibanje. Če ne zmorete več, je lahko za začetek dovolj že zelo kratek, 10-minutni sprehod.

Kateri so najuspešnejši vrtičkarji med astrološkimi znamenji?

Karmen Jordan
-
0
Kateri so najuspešnejši vrtičkarji med astrološkimi znamenji?

Ali vsako leto občudujete sosedin vrt, ki je izjemno lično urejen, obenem pa obrodi precej več pridelka od vašega, čeprav sta vrtova podobne velikosti? Vam ni jasno, kako je to mogoče, saj se vam zdi, da v svoj vrt vlagate precej več časa in truda?

Ne, skrivnost niso nujno takšne in drugačne kemikalije. Razlog za razlike se lahko skriva v nečem tako »banalnem«, kot je astrološko znamenje. Pripadniki določenih astroloških znamenj naj bi imeli namreč posebno razvit občutek za vrtnarjenje. Tudi če gre za popolne začetnike, pride hitro na površje njihov talent.

Preden začnete torej širiti govorice, da pri sosedovih zagotovo uporabljajo ogromno pesticidov, sosedo raje vprašajte, kaj je po horoskopu. Najverjetneje se bo izkazalo, da je rojena v enem izmed treh znamenj, ki jih navajamo v nadaljevanju …

1. Bik

Biki so znani kot zelo trmasti ljudje, toda tisto, kar se v določenih situacijah kaže kot trma, pride v drugih na površje v obliki izjemne potrpežljivosti. Slednja je zagotovo zelo koristna tudi pri vrtnarjenju, saj potrebujemo za to, da pridemo do pridelka, več mesecev vztrajnosti. V ospredju niti nista nujno čas in energija, ampak je pomembna predvsem konsistentnost. Biki, ki se lotijo vrtnarjenja, si bodo praktično vsak dan vzeli vsaj nekaj minut za svoj vrt – četudi samo za to, da na hitro preverijo, v kakšnem stanju so rastline. Potrpežljivost in konsistentnost sta na koncu bogato poplačani, saj je pridelek bikov pogosto najobilnejši in najokusnejši. Ker so biki običajno tudi veliki esteti, pa njihov vrt ne izstopa samo po količini in kakovosti pridelka, ampak tudi po urejenosti. Če opazite nadpovprečno lepo urejen vrtiček, je verjetnost za to, da ga ureja oseba, rojena v znamenju bika, zelo velika.

2. Rak

Za rake velja, da so zelo skrbni. Odlično se znajdejo v poklicih, ki zahtevajo skrb za druge. Njihova nagnjenost k temu, da pomagajo drugim, pa pride še posebej do izraza v odnosu do najbližjih. Za svoje prijatelje in družino bodo naredili vse in še več. Podobno predani so tudi pri vrtnarjenju. Rastline začnejo dojemati kot svoje prijateljice. Z njimi se pogosto celo pogovarjajo, rastline pa jim pozornost vračajo z nadpovprečno obilnim pridelkom. Rekli bi torej lahko, da raki z rastlinami razvijejo skorajda nekakšen simbiotičen odnos, zato ni presenetljivo, da gre za nadpovprečno uspešne vrtičkarje.

3. Devica

Pri devicah se čarovnija ne dogaja na samem vrtu, ampak v zakulisju. Ker jih na vrtu ne vidite nadpovprečno pogosto, se morda čudite, zakaj jim pridelek uspeva tako dobro. Toda pri tem ne veste, da device vlagajo ure in ure v raziskovanje informacij, povezanih z vzgojo pridelka. Njihova nagnjenost k perfekcionizmu jim pride zelo prav pri obdelavi vrtička. Device bodo za vsako rastlino posebej natančno raziskale, kakšni pogoji ji najbolj ustrezajo. Gre namreč za osebe, ki ne prepuščajo ničesar naključju. Poskrbele bodo za to, da rastlinam zagotovijo resnično optimalno prst, bogato s hranili, ki so za posamezne vrste posebno pomembna, ter optimalno količino sončne svetlobe in vode. Za zalivanje in gnojenje vedno izberejo najustreznejši trenutek. Obenem pa imajo v rokavu ogromno drobnih trikov, ki pogosto poskrbijo za piko na i. Device se namreč zavedajo, da je za presežke potrebna tudi osredotočenost na podrobnosti. Tako pogosto poskrbijo tudi za ukrepe, ki bi se zdeli večini najbrž pretirano drobnjakarski. Natančnost se na koncu obrestuje, saj se lahko device pogosto pohvalijo z največjim, najlepšim in najokusnejšim pridelkom.

Z nočno aromaterapijo do boljšega spomina

Karmen Jordan
-
0
Z nočno aromaterapijo do boljšega spomina

Znano je, da pešanje kognitivnih sprememb pogosto spremlja izguba voha (ali občutna oslabitev tega čuta). To je med drugim značilno za Alzheimerjevo bolezen, pri katerih se lahko težave, povezane z vohom, pojavijo celo kot nekakšen znanilec bolezni, torej še pred simptomi, ki so neposredno povezani s kognicijo.

Ker je bilo v več študijah nakazano, da lahko aromaterapija pri starejši populaciji zmanjša tveganje za slabljenje kognitivnih funkcij, so se raziskovalci z univerze v kalifornijskem mestu Irvine odločili, da preverijo to hipotezo. Raziskava, ki je trajala šest mesecev in katere izsledki so bili pred nedavnim objavljeni v znanstveni reviji Frontiers in Neuroscience, je privedla do zanimivih ugotovitev …

Sodelujoči izpostavljeni sedmim različnim eteričnim oljem

Raziskovalci so zbrali 43 oseb, starih 60–85 let. Šlo je za relativno zdrave ljudi brez posebnih kognitivnih težav. Prostovoljci so bili nato naključno razdeljeni v dve skupini. Prva skupina (20 oseb) je bila naslednjih šest mesecev vsako noč dve uri izpostavljena vonjem različnih eteričnih olj, druga, kontrolna skupina (23 oseb) pa manj intenzivnim, težje zaznavnim vonjem. Obe skupini sta za razpršitev vonjev uporabljali difuzor. Ta je bil nastavljen tako, da je krožil med različnimi vonji, in sicer med vonjem vrtnice, pomaranče, evkaliptusa, limone, poprove mete, rožmarina in sivke. Vsak vonj je prišel na vrsto enkrat na teden.

Pozitivne spremembe opazne na več ravneh

Pred začetkom raziskave in na koncu so sodelujoči rešili več testov, s katerimi so se preverjale njihove kognitivne sposobnosti in zmožnost olfaktoričnih (vohalnih) zaznav. Obenem so izpolnili tudi vprašalnik, s katerim so se iskali morebitni znaki depresije. Raziskovalci pa so izvedli tudi slikanje možganov s pomočjo t. i. funkcijske magnetne resonance.

Pri osebah iz prve skupine (aromaterapija z močnimi eteričnimi olji) je bil po koncu 6-mesečnega obdobja zaznan precej boljši rezultat pri testu za ocenjevanje sposobnosti učenja in pomnjenja novih besed (njihovi rezultati so bili v povprečju za kar 226 odstotkov boljši kot na začetku). Pozitivne spremembe pa so se pokazale tudi pri primerjanju slik možganov, ustvarjenih z magnetno resonanco, predvsem v delu, imenovanem uncinate fasciculus. Gre za del možganov, ki je ključen za učenje in pomnjenje ter ki začne pogosto slabeti zaradi staranja in/ali Alzheimerjeve bolezni.

Voh edini čut, ki je neposredno povezan s spominom

Zdi se torej, da je lahko aromaterapija cenovno ugodna metoda za zmanjševanje tveganja za resnejše kognitivne težave pri starejši populaciji. Avtorji študije so izhajali iz spoznanj o tem, da lahko pomanjkanje vohalnih stimulacij privede do propadanja specifičnih delov možganov, povezanih s spominom. Izkazalo se je, da lahko intenzivnejša stimulacija voha spodbudi delovanje teh delov, kar lahko izboljša spomin. Voh je edini čut, ki je pri človeku neposredno povezan s spominskimi centri v možganih, in aromaterapija je preprosta, obenem pa zelo učinkovita metoda za stimulacijo teh centrov.

Dobre plati in pomanjkljivosti študije

Kot omenjeno, je raziskava trajala šest mesecev, kar pomeni, da je bilo mogoče oceniti vpliv aromaterapije v daljšem časovnem obdobju, kar je bila zagotovo ena izmed najmočnejših plati študije. K najpomembnejšim pozitivnim platem je mogoče obenem prišteti tudi uporabo magnetne resonance. Raziskovalci so lahko namreč spremembe pri reševanju testov za preverjanje spomina tako povezali spremembami na ravni možganskih struktur in funkcij. Po drugi strani pa je šibka plat študije relativna majhnost. Rezultate bo torej treba preveriti na večji skupini starostnikov. Toda ker je aromaterapija praviloma zelo varna, najverjetneje ne more škoditi, če ji daste priložnost. Seveda pa je pametno, da obenem upoštevate tudi splošna priporočila za krepitev kognitivnih funkcij oziroma za zmanjševanje tveganja za občutno pešanje kognitivnih zmožnosti (kakovosten spanec, zadosten vnos omega-3-maščobnih kislin, vaje za krepitev spomina itn.).

1...263264265...1.153Stran 264 od 1.153