Lučnik za lajšanje jesenskih in zimskih tegob

    Lučniki (Verbascum spp.) so zlahka opazne zdravilne rastline pokončne rasti z rumenimi cvetovi, razporejenimi ob koncu stebla. V toplih krajih zrastejo tudi do dveh metrov visoko. Ponekod imenujejo velecvetni lučnik tudi svečnik ali papeževa sveča. Lučniki zdaj cvetijo, zato je primeren čas za nabiranje in sušenje cvetov, ki jih bomo v obliki poparkov uporabljali v času prehladov, torej pozno jeseni in pozimi.

    lučnik

    Nabiranje lučnika

    Nabiranje zdravilnih rastlin ni polovičarsko delo, sodobnemu človeku pa najbrž primanjkuje časa, da bi nabiral in sušil zdravilne rastline. Nabiranje rastlin ni le delo z namenom pridobitve, gre tudi za uživanje v naravi. Tokrat bo nekaj povedanega o lučniku.

    Nabiramo cvetove dveh vrst, ki imata velike rumene cvetove, to sta navadni lučnik (Verbascum phlomoides) in velecvetni lučnik (Verbascum densiflorum). Obe vrsti sta pogosti prebivalki vrtov, najdemo ju na sončnih prodnatih tleh (gramoznicah, nasipih, železniških nasipih). Različne vrste lučnikov rastejo po Evropi, razen na severu, poleg tega še v delu Azije, celo v severni Afriki. Kot drogo uporabljamo cvetove in jo v večjih količinah uvažamo iz Egipta, Bolgarije in Rusije. Suhi cvetovi vsebujejo okrog tri odstotke sluzi, učinkovine, imenovane iridoidi, ter saponine, ki verjetno tudi prispevajo k zdravilnim učinkom. Cvetovi vsebujejo še fenolne spojine s protibakterijskim učinkom (verbaskozid) in fenolne kisline. Cvetove lučnika uporabljamo tako, da iz treh do štirih gramov suhih cvetov pripravimo poparek. Uporabljamo ga kot blag ekspektorant (pospešuje izkašljevanje in izločanje sluzi pri produktivnem kašlju, tako učinkujejo saponini), zaradi vsebnosti sluzi pa tudi blaži bolečine zaradi vnete sluznice žrela. Cvetovi lučnika so pogosta sestavina tako imenovanih prsnih in bronhialnih čajev, ponekod pa pripravljajo vodno-alkoholni izvleček in ga dodajajo sirupom za izkašljevanje. Neželeni učinki niso znani, ravno tako ni znano, da ga kdo ne bi smel uporabljati. V zgodovini so bojda ravna, dolga stebla uporabljali kot bakle. Morda odtod ime lučnik.

    Lučnik so uporabljali že v Antiki

    Adam Lonicerus je bil eden prvih zdravnikov, ki je lučnik uporabljal za zdravljenje kašlja, vročine in srčnih obolenj pa tudi pri spodbujanju rasti las. Lučnik je kot slez in slezenovec zdravilna zel. Poznamo velecvetni lučnik oz. papeževo svečo, navadni ter drobnocvetni lučnik, ki se uvrščajo v skupino črnobinovk. Drobnocvetnemu lučniku je podoben velecvetni lučnik, ki ga dobimo na enakih prostorih in tudi učinek jima je podoben.

    Lučnik

    Velecvetni lučnik

    Velecvetni lučnik (»Verbascum«) je dvoletnica, ki zraste do 2 m visoko. Ima ravno, volnato in dlakavo steblo, ki se razveja v območju socvetij. Do 30 cm dolgi listi so debeli, po obeh ploskvah belkasto dlakavi, po steblu se razvrščajo premenjalno. Spodnji listi poganjajo iz pecljev, srednji in zgornji pa sede, s svojim nekoliko srčastim dnom se stezajo precej na dolgo ob steblu; spodnji so širše,srednji in zgornji močneje jajčasti s priostrenim vrhom. Zgornji listi so tudi manjši in koničasti.

    Na vrhu se steblo razdeli več skoraj pokončnih vej, na njih pa so se zbrani cvetovi v gručah po 2 do 4 zbrali v tudi do meter dolga klasnata socvetja. Svetlo-rumeni 3 do 5 cm široki cvetovi so le rahlo somerni, trije prašniki so belkasto dlakavi, dva sta gola. Cvetovi so rumeni z lila ali rdečkasto volnato dlakavimi prašniki.

    Cvetovi lučnika učinkujejo pri sproščanju sluzi, pospeševanju znojenja in krepitvi srca ter ga uporabljamo pri vnetju gornjih dihal in bronhijev, hripavosti in gripi. Velikokrat je dodan mešanicam raznih čajev proti prehladu.

    Enako kot velecvetni lučnik, lahko uporabljamo tudi navadni in drobnocvetni lučnik. Listi navadnega lučnika se manj iztezajo po steblu ali pa se sploh ne, in spodnji so močneje srčasti ali okroglasti. Cvetovi drobnocvetnega lučnika so manjši – njihov premer je le 15 do 22 mm.

    ČAS CVETENJA: Velecvetni od julija do septembra, navadni od junija do avgusta, drobnocvetni od julija do avgusta.

    OKOLJE: Najdemo ga po suhih gričih, rečnem produ ter na jasah in poteh.

    VONJ IN OKUS: Vonj sveže rastline ni ravno prijeten, posušeni cvetovi pa imajo vonj medu. Okus je sluzast.

    ZDRAVILNI DELI RASTLINE: Nabiramo cvetove, tik pred cvetenjem, čeprav so ljudski zdravilci nekdaj uporabljali tudi liste in korenine. Cvetove nabiramo samo ob lepem, suhem in sončnem vremenu. Tradicionalno se cvetovi sprva sušijo ob prepihu, potem se jih premeša in do konca posuši v sušilniku ali v pečici. Takoj, ko je cvetje suho, ga shranimo v kozarcih, saj ne prenese vlage, ker počrni in postane manj vredno. Korenine kopljemo zgodaj spomladi, še preden začne rastlina zeleneti.

    VSEBUJE SAPONINE: To so milnate snovi so v marsikateri rastlini in tudi v lučniku. Nahajajo se v listih in koreninah. Če ga namakamo v vodi in potem pihamo skozi cevko, bodo nastali milni mehurji. V manjših količinah saponini učinkujejo proti zaprtju, revmi, apnenju žil, kašlju in čiščenju krvi, večje količine saponinov pa so strupene.

    ZDRAVILNE SNOVI: Rastlinska sluz je po vsej rastlini, drobnocvetni lučnik celo štejemo za eno izmed s sluzjo najbolj bogatih rastlin. Cvetovi imajo še do 10% sladkorja in eterično olje. V listih in koreninah so grenčina in saponini ter rudninske snovi.

    Lekarništvo pozna cvetje. Spada k prsnim čajem. Lučnik je sestavljen iz malo ateričnega olja, tolšče, sladkorja in blažečih saponinov. Zato je rastlina primerna za zdravljenje vseh bolezni dihal, hripavosti, kašlja in tudi bronhitisa. Ker lajša bolečine in preprečuje vnetja, je lučnik prikladen, da lahko z njim zdravimo tudi vnetja prebavil.

    Čaj iz lučnika

    Čaj ali sirup za izkašljevanje

    V ljudskem zdravilstvu uporabljajo pripravke iz lučnika tudi zunanje, za zdravljenje ranic, odrgnin, prask in udarnin. Včasih so uporabljali v zdravilske namene tudi liste in korenine, danes pa le cvetove. Cvetove, kot smo že zapisali, lahko uporabimo za pripravo poparka, lahko jih kombiniramo s korenino sladkega korena in zeljo timijana ali materine dušice. Učinkovit čaj za izkašljevanje si pripravimo iz naslednjih sestavin:

    • Cvet lučnika – 30 gramov
    • Korenina sladkega korena – 30 gramov
    • Zel materine dušice ali timijana – 40 gramov

    Čajno žlico mešanice prelijmo z 200 mililitrov vrele vode, pustimo stati 15 do 20 minut, premešamo, precedimo in spijemo ohlajen čaj. Zaradi korenine sladkega korena ima napitek izrazit sladek okus.

    V knjigi avtorice Galle-Toplak pa lahko najdemo tudi napotek za pripravo sirupa iz svežih cvetov lučnika. Glede na to, da lučnik cveti do septembra, vam lahko recept pride prav. Na kratko ga povzemam: Nabrati je treba sveže cvetove in jih razprostreti na papirju, da iz njih zlezejo žuželke. Potem jih moramo zložiti v velik steklen kozarec, ena plast cvetov naj bo visoka pet centimetrov. Na vsako plast cvetov nasujemo plast sladkorja, tudi vrhnja plast mora biti sladkor. Kozarec pokrijemo z bombažno krpo in ga postavimo na sonce. Postopek polnjenja ponavljamo, dokler ni kozarec poln. Na soncu ga pustimo štiri do šest tednov. Sirup postane zlatorjave barve, nato ga je treba precediti in shraniti v temnih steklenicah. Podobno lahko pripravimo tudi sirup iz drugih zdravilnih rastlin. Lahko pa tudi doma pripravimo sirup po lekarniškem predpisu, vendar več o tem prihodnjič.

    Lučnikovi obkladki

    Poparjeno cvetje, zavito v prej namočen prtič, je odličen obkladek ob vseh očesnih vnetjih. Iz drobno nasekljanih in zdrobljenih listov, pomešanih z medom, lahko naredimo obkladek, ki blaži in hladi opekline. Poparjeno cvetje in voda sta odlična kopel, ki čisti in lajša bolečine in je zdravilna za vse gnojne rane, lišaje in nečiste kožne napake. V žganju namočeni lučnikovi cvetovi (1 pest na 1 liter žganja) so odlični pri odpravljanju in lajšanju revmatičnih težav.

    Lučnikov čaj

    Poparimo 2 do 4 čajne žličke na skodelico vode in pijemo 3-krat na dan skodelico.

    Rastlina v ljudski tradiciji

    Rastlina naj bi tradicionalno varovala pred strelami in demoni, če naj bi 15. avgusta posvetili vanjo. Lučnik je pri vraževernih ljudeh tako veljal za preprečevalca nesreče. Tudi v Indiji naj bi varoval domove pred zli duhovi, predvsem njegovo cvetje rumene barve, ki simbolizira svetlobo. V magičnih ritualih keltov se je lučnik uporabljal kot kadilo, ker naj bi z vdihavanjem hlapov pridobili znanje prednikov.

    Povejte svoje mnenje - kometirajte