Majhne domače nezgode običajno pozabimo že isti dan. Stopimo na igračo, se udarimo v rob mize, se urežemo med kuhanjem ali pohodimo nekaj, kar je padlo na tla. Pri Jayme Stephen pa se je ena takšna skoraj neopazna poškodba spremenila v nočno moro.
Devetintridesetletna Škotinja iz kraja New Pitsligo v Aberdeenshiru je doma stopila na pasji briket oziroma pasji priboljšek. Na stopalu ji je ostala sled, ki se je sprva zdela nepomembna. Pet dni pozneje je bila v bolnišnici s sepso, zdravniki pa so se borili, da bi ji rešili življenje.
Vse se je začelo med hranjenjem psa
Jayme je hranila svojega mejnega ovčarja Teda Beara, ko ji je na tla padel košček pasje hrane. Stopila je nanj, a sprva ni opazila nič dramatičnega. Ko je dvignila stopalo, je videla odtis oziroma manjšo poškodbo na podplatu. Za večino ljudi bi bil to kvečjemu neprijeten trenutek, ki bi se končal z malo bolečine in morda žuljem. Pri človeku s sladkorno boleznijo pa je lahko tudi majhna rana na stopalu veliko bolj nevarna.
Jayme ima sladkorno bolezen tipa 1 že od otroštva. Diagnosticirali so ji jo pri sedmih letih, potem ko je njena mama opazila, da je nenehno žejna, veliko pije in ima značilno sladkast zadah. Z leti je zaradi bolezni začela izgubljati občutek v obeh nogah, kar je pogost zaplet sladkorne bolezni. Prav izguba občutka pa pomeni, da človek poškodbe na stopalu ne zazna vedno dovolj hitro ali je ne občuti tako močno, kot bi jo sicer.
Peti dan je klicala rešilca
Sprva se je zdelo, da gre za majhno poškodbo. Toda v nekaj dneh se je stanje dramatično spremenilo. Stopalo je začelo močno boleti, oteklina se je širila, noga pa naj bi bila večkrat večja kot običajno. Jayme je bila v tako hudih bolečinah, da se je po lastnih besedah premikala po rokah in kolenih. Peti dan je poklicala rešilca.
Odpeljali so jo v bolnišnico Aberdeen Royal Infirmary, kjer so jo hitro pripravili na operacijo. Okužba se je že razširila in razvila se je sepsa, nevaren odziv telesa na okužbo, ki lahko zelo hitro ogrozi življenje. Takrat ni več šlo za vprašanje, ali bo rana sama zacelila. Šlo je za nujen boj proti okužbi, ki se je širila po tkivu.
Zdravniki so najprej odstranjevali odmrlo tkivo
Prva operacija je bila namenjena odstranjevanju odmrlega tkiva in oceni, koliko škode je okužba že povzročila. Jayme se spominja, da takrat nihče ni vedel, kako se bo vse skupaj končalo. Zdravniki so morali najprej videti, kako globoko je okužba prodrla in ali je stopalo še mogoče rešiti.
Sledila je druga operacija, pri kateri so kirurgi odprli podplat, da bi natančneje ocenili stanje. Takrat se je pokazalo, da je večina živcev v stopalu že odmrla. Okužba je napredovala tako agresivno, da je bilo možnosti vse manj.
Ko se je Jayme zbudila in videla kirurga, je novico skoraj že slutila. Preden ji je sploh lahko povedal, kaj sledi, ga je vprašala, ali ji bodo morali vzeti nogo. Odgovor je bil pritrdilen. Ne zato, ker bi bila to rutinska odločitev, ampak zato, ker je postalo vprašanje življenja in smrti.
Tri velike operacije v petih dneh
V petih dneh je prestala tri velike operacije. Zdravniki so ji na koncu amputirali desno nogo, da bi ustavili širjenje okužbe in ji rešili življenje. Jayme pravi, da je kot diabetičarka vedno vedela, da so zapleti s stopali mogoči, vendar ni nikoli pričakovala, da se lahko vse zgodi tako hitro.
Pred tem je bila zelo aktivna. Rada je hodila v naravo, se ukvarjala z vodnimi športi, lokostrelstvom, vadbo, pohodništvom in sprehodi s psom. Zato je bil trenutek, ko se je po operaciji zbudila brez noge, popoln prelom. Morala se je soočiti ne le z izgubo dela telesa, temveč tudi z vprašanjem, kdo je zdaj in kako bo živela naprej.
Sladkorna bolezen in stopala: zakaj je tveganje tako veliko?
Pri sladkorni bolezni lahko dolgotrajno povišan krvni sladkor poškoduje živce in žile, zlasti v stopalih. Poškodba živcev pomeni, da človek slabše čuti bolečino, pritisk, žulj ali tujek v čevlju. Slabša prekrvavitev pa lahko upočasni celjenje ran in oslabi sposobnost telesa, da se bori proti okužbi.
Zato se lahko majhna poškodba, ki bi se pri zdravem človeku hitro zacelila, pri diabetiku spremeni v razjedo, globoko okužbo ali v najhujšem primeru v stanje, ki zahteva amputacijo. To ne pomeni, da bo vsaka rana vodila v katastrofo. Pomeni pa, da pri sladkorni bolezni stopal ne smemo jemati zlahka.
Še posebej pozorni morate biti, če se pojavijo:
- rana, žulj ali razpoka na stopalu,
- oteklina, toplota ali rdečina,
- bolečina, ki se stopnjuje,
- izcedek ali neprijeten vonj iz rane,
- črna, modrikasta ali zelo bleda koža,
- vročina, tresenje ali splošno slabo počutje,
- zmedenost, težko dihanje ali nenadna huda slabost.
Pri človeku s sladkorno boleznijo je ob takšnih znakih bolje poiskati pomoč prehitro kot prepozno.
Amputacija ji je vzela nogo, a ji spremenila pogled na življenje
Jayme danes živi kot uporabnica invalidskega vozička in se še vedno prilagaja novi resničnosti. Priznava, da okrevanje ni bilo samo telesno. Že pred amputacijo se je spopadala z anksioznostjo in občutkom, da ji sladkorna bolezen počasi jemlje življenje. Nekaj časa ni želela zapuščati hiše, bolezen pa jo je močno obremenjevala tudi psihično.
Po amputaciji se je zgodil nenavaden prelom. Ko je dojela, da je kljub vsemu preživela, se je v njej prebudila želja, da bi vsaj poskusila znova živeti. Kupila si je celo kanu, ker se želi vrniti k vodi, naravi in občutku svobode, ki ji ga je aktivno življenje nekoč dajalo.
Njena zgodba ni zgodba o tem, da bi človek moral biti ves čas pozitiven. Takšne izgube ne moremo zaviti v preprost optimizem. Je pa zgodba o tem, da se življenje po amputaciji ne konča. Spremeni se, včasih brutalno in nepošteno, vendar se lahko človek postopoma nauči iskati nove poti.
Ne želi pomilovanja
Jayme danes opozarja tudi na nekaj, kar ljudje pogosto spregledajo: kako se družba obnaša do ljudi na invalidskem vozičku ali po amputaciji. Ne želi, da bi neznanci strmeli vanjo ali jo pomilovali. Raje bi, da jo spoštujejo kot osebo in, če jih res zanima, vprašajo na prijazen in primeren način.
Pravi, da je izgubila nogo, ne pa sebe. Še vedno je ženska, ki ima rada psa, naravo, vodo in adrenalin. Še vedno si želi aktivnega življenja. In prav zato govori o svoji izkušnji: ne zato, da bi ljudi prestrašila, temveč da bi jih opozorila, kako hitro se lahko majhna poškodba pri sladkorni bolezni spremeni v resen zaplet.
Kaj je največje sporočilo njene zgodbe?
Jayme ne krivi svojega psa. Ne krivi enega pasjega briketa, kot da bi bil sam po sebi nekaj smrtonosnega. Pravo sporočilo je drugje: pri sladkorni bolezni je treba stopala pregledovati vsak dan, tudi če se poškodba zdi majhna. Če je občutek v stopalih zmanjšan, se rana lahko razvija, ne da bi človek pravočasno zaznal resnost težave.
Zato je koristno, da si ljudje s sladkorno boleznijo stopala pogledajo zjutraj in zvečer, po potrebi z ogledalom ali pomočjo bližnjega. Doma ni dobro hoditi bosi, čevlji naj bodo udobni, nohti pravilno postriženi, vsak žulj, rana ali nenavadna oteklina pa naj bo razlog za pozornost.
Jayme je v petih dneh izgubila nogo, a je ohranila življenje. Danes želi, da bi njena zgodba drugim prihranila vsaj del poti, ki jo je morala prehoditi sama. Majhna rana ni vedno samo majhna rana. Pri sladkorni bolezni je lahko opozorilo, ki ga je treba vzeti resno takoj.
Preberite tudi:
- Mislil je, da ima gripo. V nekaj minutah je izgubil občutek v nogah
- Darja Lovšin: To je razlog, da sumo borci ne dobijo diabetesa
- Dve leti so ji govorili, da so krivi hormoni. Nato se je doma zgrudila
