Elvira Carrisford je odraščala ob opozorilih, da je ljubezen nevarna.
Njena mati je nekoč zapustila bogato družino in pobegnila z revnim glasbenikom. Bila sta srečna, vendar je on umrl še pred Elvirinim rojstvom, mati pa le dve leti pozneje.
Elviro je vzgojila teta Willis, stroga ženska, ki je bila prepričana, da je ljubezen precenjeno čustvo in da mora pametno dekle pri poroki misliti predvsem na položaj in denar.
Elvira je imela drugačne sanje.
V srcu je verjela, da sta njena starša kljub kratki skupni sreči poznala nekaj, česar teta Willis nikoli ni razumela.
Pravo ljubezen.
Ko je dopolnila osemnajst let, jo je teta poslala v grad Baseheart. Tam naj bi postala družabnica svoje bogate sestrične Delfine, ki je pričakovala prihod bodočega ženina Charlesa Rowlanda, dediča francoskega princa.
Elvira v Baseheart ni odšla kot gostja.
Bila je revna sorodnica, ki naj bi bila Delfini na voljo.
Toda še preden je prišla do gradu, je srečala moškega, ki je njeno življenje obrnil na glavo.
Neznanec ob goreči krčmi
Ko je poštna kočija Elviro odložila pred krčmo Pri beli srni, jo je pričakal kaos.
V kuhinji je zagorelo, povsod so bili dim, saje in ljudje z vedri. Kočije iz Basehearta ni bilo nikjer.
Elvira je med čakanjem opazila visokega mladega moškega z zavihanimi rokavi in sajastim obrazom. Pomagal je gasiti požar in po njegovi preprosti obleki je sklepala, da je najbrž sluga.
Ko je končno prišla stara Baseheartova kočija, ji je prav ta neznanec pomagal naložiti prtljago.
Nato jo je zagledal v svetlobi lanterne in nenadoma obstal.
»Za trenutek sem bil oslepljen.«
Elvira je naivno pomislila, da govori o luči.
»Ne, mlada dama. Zaradi vas.«
Nihče ji še nikoli ni rekel, da je lepa.
Teta Willis ji je vse življenje dopovedovala, da ima zavihan nos in prenizko čelo.
Neznanec se je temu samo nasmehnil.
Kočija je nato odpeljala v vse gostejši sneg.
Neznanec jo je opozoril, da prihaja vihar.
Imel je prav.
V snegu je skoraj umrla
Nekaj ur pozneje je kočija obtičala globoko v gozdu.
Voznik se je peš odpravil po pomoč in Elvira je ostala sama. Prestrašena zaradi zavijanja vetra in zvokov iz gozda je slednjič zapustila kočijo in krenila za njim.
Bila je usodna napaka.
Veter ji je odnesel pokrivalo in odejo. Mokra obleka je postajala vse težja, nog ni več čutila.
Končno se je samo še ulegla v sneg.
Ko je ponovno odprla oči, jo je nekdo dvigoval.
Močne roke so jo posadile na konja. Obraz je naslonila na moške prsi in ponovno izgubila zavest.
Ko se je prebudila ob ognju v majhni koči, je ob sebi zagledala istega neznanca iz krčme.
Pojasnil ji je, da jo je rešil njegov gospodar.
Elvira je zato sklepala, da je mladenič sluga. Ko ga je vprašala po imenu, se je po krajšem oklevanju predstavil kot Serž.
Vso noč je skrbel zanjo, ji dal zdravilo in jo pokril, kadar jo je zeblo.
Ob jutranjem slovesu ji je dejal:
»V zvezdah je zapisano, da se bova spet srečala.«
Elvira ni vedela, kako resnične bodo njegove besede.
V gradu je bila samo revna sorodnica
Baseheart je bil vse prej kot dom.
Delfina je bila razvajena, nečimrna in prepričana, da se mora svet vrteti okoli nje. Elviro je enkrat obravnavala kot prijateljico, že naslednji trenutek kot služkinjo.
Še hujša sta bila lord Baseheart in njegova sestra lady Cruddock.
Ko sta izvedela, da je Elvira noč med snežnim viharjem preživela v isti koči z mladim moškim, sta takoj posumila v njen ugled.
Nato sta odločila, da ne sme nositi lepih oblek, saj bi utegnila zasenčiti Delfino pred bodočim ženinom.
Elvira se je uklonila.
Toda v svoji sobi je ponoči pogosto držala temno ogrinjalo, ki ji ga je pustil skrivnostni Serž.
Nanj ni mogla pozabiti.
Potem je prišla novica: Charlesov stric je umrl.
Charles Rowland je postal princ Charles de Courel.
Ko je čez nekaj časa v Baseheart prispela razkošna kočija, je grad oživel.
Elvira je med služabniki zagledala Serža.
Njeno srce je poskočilo.
Bil je osebni sluga princa.
Zdaj je končno zagledala tudi njegovega gospodarja – svetlolasega, sijajno oblečenega moškega z diamantnimi prstani in zlatimi epoletami.
Videti je bil natanko tako, kot si je predstavljala princa.
Elvira je skoraj pozabila na Serža.
Ni vedela, da gleda največjo prevaro v svojem življenju.
Princ se je zaljubil v napačno dekle
Delfina je bila navdušena nad princem. Mladi Francoz ji je laskal, jo zasipal s pozornostjo in kmalu je bila prepričana, da je noro zaljubljen vanjo.
Elvira pa je vse več časa preživljala s Seržem.
Videla je, kako potrpežljivo prenaša Delfinino nesramnost. Pogovarjala sta se, sprehajala in nekoč celo skrivaj zaplesala na terasi v mesečini.
Ko so njene roke v mrazu otrpnile, jih je Serž vzel med svoje in jih ogrel.
Elvira je začela verjeti, da je on zaljubljen v Delfino.
Sama pa je bila prepričana, da ljubi princa.
V resnici je bilo skoraj vse obrnjeno.
Delfina se je zaljubljala v slugo, oblečenega kot princ.
Elvira pa v princa, oblečenega kot sluga.
Nihče od deklet ni poznal resnice.
In nihče ni slutil, kako daleč bo igra šla.
»Poslušaj svoje srce«
Na velikem plesu je moški, ki so ga vsi imeli za princa Charlesa, Delfino zasnubil.
Lord Baseheart je triumfalno razglasil zaroko.
Toda pravi princ – Serž v očeh vseh drugih – je bil besen.
Svojemu služabniku je ukazal, naj Delfini pove resnico.
Ta se je ustrašil, da jo bo izgubil.
Namesto priznanja jo je pregovoril, naj pobegne z njim.
Delfina je tisto noč prišla k Elviri po nasvet.
»Kaj naj naredim?«
Elvira ji je odgovorila:
»Poslušaj svoje srce.«
Naslednje jutro Delfine ni bilo več.
Za seboj je pustila le pismo, v katerem je Elviri napisala, da je poslušala njen nasvet.
Lord Baseheart je znorel.
Elviro je obtožil, da je pomagala pri pobegu, jo zaklenil v sobo in sklenil, da bo za kazen poskrbel za njeno prihodnost.
Ko se je Serž vrnil brez ubežnikov, mu je Baseheart ponudil denar.
Naj se poroči z Elviro in jo odpelje proč.
Elvira je pričakovala, da bo zavrnil.
Ni.
Sledilo je hitro poročno slavje.
Elvira je verjela, da je postala žena revnega francoskega sluge, ki jo je sprejel zaradi mošnje zlatnikov.
Kljub temu je bila ob njem nenavadno srečna.
Poročna noč, ki je ni bilo
Serž jo je odpeljal proti Franciji.
Na poti je bil do nje nežen in pozoren. Kupoval ji je tople čevlje in rokavice, skrbel zanjo ter ji celo ponudil, da jo odpelje k teti Willis.
Toda vsako noč je spal drugje.
Elvira ga je sprva pričakovala.
Neko noč je celo oblekla nežno belo spalno srajco in čakala na moža.
Polnoč.
Ena.
Dve.
Serža ni bilo.
Elvira je v solzah zaspala, prepričana, da je mož ne želi.
Ni vedela, da se ji namerno ne približa.
Zanj namreč njuna poroka ni bila veljavna.
Duhovniku je povedal lažno ime.
»Madam, princ je doma«
Ko sta prispela v palačo Courel, je Elvira osuplo opazila, kako globoko se služabniki priklanjajo njenemu možu.
Pospremili so jo v razkošno sobo, polno svilenih oblek in draguljev. Oblekli so jo v svetlo modro obleko, okrog vratu pa ji zapeli safirje.
Pri večerji jo je služabnik naznanil kot princeso.
Elvira je bila prepričana, da mora Serž začasno igrati vlogo svojega odsotnega gospodarja.
Potem je stopila v jedilnico.
Serž je stal pri kaminu v žametnem suknjiču, z odlikovanjem na prsih in diamanti na rokah.
»Kdaj se princ vrne?« ga je vprašala.
Nasmehnil se je.
»Madam, princ je doma.«
Elvira ga je pogledala.
In končno razumela.
Serž ni bil Serž.
Moški, ki jo je rešil iz snega, jo ponoči negoval, z njo plesal in se z njo poročil kot sluga, je bil ves čas princ Charles de Courel.
Pravi Serž Lacombe je bil njegov sluga – moški, ki je oblekel prinčeva oblačila in pobegnil z Delfino.
Charles ji je pojasnil, da je zamenjavo načrtoval zato, da bi Delfino spoznal takšno, kot je v resnici. Elvira ga je že ob prvem srečanju nehote opozorila na njen značaj.
Toda igra se je nadaljevala zaradi razloga, ki ga ni predvidel.
Zaljubil se je v Elviro.
Želel je vedeti, ali bi ga lahko ljubila brez njegovega naslova.
Ko pa je videl, kako očarana je nad lažnim princem, je verjel, da je tudi ona zaljubljena samo v položaj.
Elvira je bila besna.
Očitala mu je, da se je igral z njenimi čustvi.
Charles ji je tedaj povedal še zadnjo resnico.
Ker se je ob prvem obredu poročil pod lažnim imenom, sploh nista bila zakonito poročena.
Elvira je sklenila, da bo odšla.
Drugič se je poročila z istim moškim
Tisto noč je nad palačo divjala nevihta.
Preden je Elvira lahko odšla, je Charles prišel v njeno sobo.
»Ker so mi plačali, da vas vzamem, vas bom vzel.«
Tokrat ne pod tujim imenom.
Kot princ Charles de Courel.
Sredi noči ju je pred oltarjem pričakal duhovnik. Charles ji je nataknil pravi poročni prstan in jo prvič poljubil kot svojo zakonito ženo.
Elvira je končno dojela, zakaj se ji prej ni približal.
Ni je zavračal.
Varoval jo je.
Toda njuna nenavadna ljubezenska zgodba še ni bila končana.
Med poročno večerjo so se vrata palače nenadoma odprla.
Na pragu sta stala dva premražena, blatna in izčrpana človeka.
Delfina in pravi Serž.
Obe sta končno izbrali s srcem
Delfina je izvedela resnico šele po pobegu.
Moški, za katerega je verjela, da je princ, je bil navaden sluga.
Prodala je ves nakit, da sta lahko preživela, nato pa sta se vrnila v Francijo.
Še huje – sploh se nista poročila.
Charles je v jezi zahteval, da Serž prevzame odgovornost.
Delfina ga je presenetila.
Kljub revščini, ponižanju in prevari je še vedno ljubila Serža.
Charles mu je zato ukazal, naj se z njo nemudoma poroči, ter mu obljubil delo, da bosta lahko dostojno živela.
Med burnim soočenjem se je princ poškodoval in zaradi izgube krvi omedlel.
Elvira je planila k njemu in njegovo glavo stisnila k sebi.
Takrat ni bilo več nobene skrivnosti.
»Ne smete umreti. Ljubim vas. Zdaj vem, da sem vas ljubila od prvega trenutka.«
Charles je odprl oči in poljubil njeno roko.
Ko je Delfina odhajala, se je grenko nasmehnila.
»Torej bom jaz končala s slugom, ti pa si se poročila s princem.«
Elvira je pogledala svojega moža.
»Ne s princem. Poročila sem se z moškim, ki ga ljubim z vsem svojim srcem in dušo.«
Charles jo je dvignil v naročje.
Tokrat med njima ni bilo več lažnih imen, preoblek ali dvomov.
Dolga pot skozi snežni vihar, ponižanje, skrivnosti in dve poroki ju je končno pripeljala tja, kamor sta oba ves čas potovala.
Drug k drugemu.
»Tako dolgo je trajalo,« ji je zašepetal.
»A zdaj vidim, da je bila to popolna pot do nebes.«
Preberite tudi:
- Kot otrok ji je obljubil, da jo bo nekoč oženil – Šestnajst let pozneje je na vse pozabil
- Plačal ji je, da igra njegovo zaročenko, a nekdo je poznal njuno skrivnost
