Ko je imela Miranda Whitby komaj sedem let, je bila Robert Templeton njen najljubši prijatelj in hkrati največja nadloga.
Nekega zasneženega zimskega dne jo je desetletni Robert pregovoril, da sta se kljub prepovedi odpravila na nevarni Flodderjev hrib. Sam se je s sanmi spustil po strmini, izgubil nadzor in treščil v star skedenj. S strehe se je nanj usul sneg in ga pokopal.
Miranda je ostala sama.
Z golimi rokami je kopala po snegu, dokler ni našla njegove glave. Čeprav zaradi mraza skoraj ni več čutila prstov, ga je izvlekla, položila na sani in privlekla do domačega hleva.
Ko se je Robert pozneje prebudil, je ob postelji zagledal Mirando s povitimi rokami.
»Rešila si mi življenje. Tega ne bom nikoli pozabil,« ji je šepnil.
Nato je izrekel obljubo, kakršno lahko z vso resnostjo izreče samo otrok.
»Nekoč se bova poročila.«
Šestnajst let pozneje se Robert te obljube ni več spominjal.
Miranda pa jo je.
Iz Indije se je vrnil povsem drug človek
Leta 1883 se je Robert po dolgih letih vojne vrnil iz Indije. Namesto veselega sprejema ga je doma čakala očetova smrt.
V nekaj urah je postal grof Templeton in podedoval ogromno posestvo, hiše v Londonu, gradove na Irskem in Škotskem ter odgovornost, na katero ga ni nihče pripravil.
Robert ni hotel ničesar od tega.
V vojski je vedel, kaj mora storiti. Dobil je ukaz in ga izvršil. Kot grof pa se je počutil, kot da pluje brez krmila.
Zato je pobegnil v London.
Noči je preživljal v klubih, pri igralnih mizah, z igralkami in ženskami, ki od njega niso pričakovale ničesar. Pil je preveč, prihajal domov ob zori in se vse bolj spreminjal v človeka, ki ga njegova družina ni poznala.
Njegova mati je sklenila ukrepati.
Našla mu je popolno bodočo ženo: mlado in izjemno bogato vdovo lady Florence Waterton. Bila je lepa, dobro izobražena, odlična jahačica in po grofičinem mnenju natanko takšna ženska, kakršno potrebuje novi gospodar Ledbury Halla.
Robert o poroki ni hotel niti slišati.
Toda potem so iz domačega posestva začele prihajati zaskrbljujoče novice. Denar je izginjal, računi se niso ujemali, njegov mlajši brat Alec pa se je poškodoval pri ježi.
Robert se je moral vrniti.
In tam ga je čakala Miranda.
Deklica iz snega je odrasla
Ko jo je po dolgih letih ponovno zagledal, je za nekaj trenutkov ostal brez besed.
Iz deklice, ki ga je nekoč vlekla na saneh skozi sneg, je zrasla čudovita mlada ženska.
Tudi Miranda je bila presenečena. O Robertu je slišala zgodbe o pijančevanju, ženskah in divjih londonskih nočeh. Moški pred njo ni bil več brezskrbni fant, ki ga je poznala.
Toda pod hladnostjo in cinizmom je še vedno prepoznala starega Roberta.
Miranda se je pravkar nepričakovano vrnila iz Londona. O razlogu ni želela govoriti. Nekdo jo je tam prestrašil dovolj, da je nenadoma zapustila družabno sezono in se vrnila k staršem.
Robert tega sprva ni vedel.
Vedel je le, da mu je ob njej prvič po očetovi smrti spet prijetno.
Ko je začel urejati podedovano posestvo, mu je Miranda priskočila na pomoč. Našla je nekdanjo očetovo tajnico, organizirala sestanke z obrtniki in arhitekti ter mu pomagala pripraviti načrte za novo sirarno in obnovo posestva.
Robert, ki je še nekaj tednov prej trdil, da ga Ledbury Hall ne zanima, je nenadoma delal od jutra do večera.
Miranda ga ni silila, naj postane drugačen.
Ob njej se je preprosto spomnil, kdo je.
»Pravi zaklad si,« ji je nekega dne priznal.
Miranda je zardela.
Vedela je, da se dogaja nekaj nevarnega.
Ponovno se je zaljubljala vanj.
Njegova mati je že izbrala drugo nevesto
Ravno ko sta se Robert in Miranda vse bolj zbliževala, je v Ledbury Hall prispela lady Florence Waterton.
Grofica je ni povabila le na obisk.
Želela je, da postane Robertova žena.
Florence je to zelo dobro razumela. Oblačila se je tako, da jo je Robert moral opaziti, iskala njegovo družbo in si prizadevala ostati z njim sama.
Toda Robert je bil presenetljivo ravnodušen.
Veliko raje je bil v kabinetu z Mirando, se z njo prepiral o načrtih za posestvo ali jo spremljal na ježi.
Florence je hitro ugotovila, kdo je njena tekmica.
Mirando je začela obravnavati skoraj kot služabnico. Robertova mati je storila podobno, saj se ji hči lokalnega sodnika ni zdela primerna žena za grofa Templetona.
Robert pa je prvič v življenju materi odkrito nasprotoval.
Miranda mu je pomenila več, kot si je bil pripravljen priznati.
Potem se je v Ledbury Hallu pojavil človek, zaradi katerega je Miranda pobegnila iz Londona.
Lord Brookfield.
Moški, pred katerim je pobegnila, jo je našel
Miranda je na večerji dvignila pogled in ob pogledu na zamudnika skoraj prebledela.
Lord Brookfield se ji je samo hladno nasmehnil.
V Londonu se je odločil, da bo Miranda postala njegova žena. Njene zavrnitve ni hotel sprejeti. Ko je pobegnila domov, ji je sledil.
Pred Robertom pa je povedal povsem drugačno zgodbo.
Trdil je, da sta bila z Mirando skoraj zaročena in da je nenadoma izginila tik pred tem, ko naj bi določila datum poroke.
Robert je bil pretresen.
Miranda mu ni nikoli povedala, zakaj se je vrnila iz Londona. Videl je tudi njen strah ob pogledu na Brookfielda, vendar ga ni znal razložiti.
Prvič je moral sam sebi priznati, zakaj ga ta zgodba tako boli.
Ljubil jo je.
»Ne bom prenesel, če se poroči z drugim,« je spoznal.
Toda Brookfield ni nameraval čakati, da Miranda pove resnico.
V Robertovem kabinetu je ukradel papir z njegovim grbom, prekopiral njegov podpis in si ogledal načrte posestva.
Naslednje jutro je Miranda prejela sporočilo.
Robert jo menda nujno potrebuje pri gradbišču nove sirarne.
Ni pomislila, da bi lahko bilo pismo ponarejeno.
Odjezdila je na dogovorjeno mesto.
Robert je tam ni čakal.
Čakal jo je lord Brookfield.
Tokrat je moral življenje rešiti on
Brookfield je bil obseden z mislijo, da bo Miranda njegova. Nameraval jo je odpeljati v Gretna Green in jo prisiliti v poroko.
Miranda mu je povedala resnico, ki ga je razbesnela.
»Drugega ljubim.«
Ko je Robert malo pozneje prišel v Grange, da bi Mirando vprašal o Brookfieldu, mu je njen oče povedal, da je odšla na sestanek z njim.
»Kakšen sestanek? Nobenega sporočila ji nisem poslal!«
Robert je v istem trenutku razumel.
Pognal je konja čez polja.
Pri novi sirarni je našel sled. Opazil je kočijo in nato Brookfielda, ki je proti njej nesel omamljeno Mirando.
Robert se mu ni nepremišljeno postavil po robu. Vojna ga je naučila potrpežljivosti.
Počakal je, da je kočija krenila, stekel za njo in se povzpel na njen zadnji del. Med vožnjo se je skozi okno spustil v notranjost.
Miranda je odprla oči.
»Robert …«
»Prišel sem te rešit.«
Ko je kočija na klancu upočasnila, ji je pomagal iz nje in skočil za njo. Skrivala sta se v grmovju, dokler ni kočija izginila, nato pa se skupaj vrnila proti Grangeu.
Šestnajst let prej je Miranda iz snega izvlekla njega.
Tokrat je Robert rešil njo.
Poljub, na katerega sta čakala šestnajst let
Ko je policija odšla in sta končno ostala sama, ni bilo med njima več prostora za skrivnosti.
Robert jo je objel.
»Saj veš, da te ljubim? Bolj kot vse si želim, da postaneš moja žena.«
Miranda mu je priznala, da ga je verjetno ljubila vse od otroštva.
Robert pa je moral izvedeti še nekaj.
»Si bila zaročena z Brookfieldom?«
Miranda ga je osuplo pogledala.
»Nikoli!«
Robert se je spustil na koleno.
Tokrat njegova ponudba ni bila otroška igra.
Miranda je rekla da.
Tudi njegova mati je naposled dojela, kaj se je zgodilo. Miranda ni Roberta odvrnila od njegovih dolžnosti. Prav ona ga je spremenila v človeka, kakršen bi moral biti že od začetka.
»Vsaka dama, ki lahko mojega sina spremeni v odgovornega in delavnega gentlemana, si zasluži biti moja prijateljica,« ji je priznala.
Pozneje sta Robert in Miranda ostala sama na vrtu.
Objel jo je in jo poljubil.
»Če pomislim, da sem te skoraj izgubil …«
Miranda se mu je nasmehnila.
»Nikoli me nisi izgubil. Tvoja sem bila vse od tedaj, ko si mi kot deček rekel, da me boš oženil, ko odrasteš.«
Robert se je zasmejal.
Na svojo obljubo je res pozabil.
Miranda ne.
»Potem me še enkrat poljubi,« mu je zašepetala, »da ne boš nikoli pozabil, kako te ljubim.«
In tokrat je bil poljub iz srca.
