Charles Lyndon se je iz vojne vrnil kot junak. Bil je mlad, bogat in tako čeden, da so ga občudovale poročene dame, zasledovale debitantke, njihove matere pa so ga vabile na večerje z enim samim namenom: da bi ga ujele v zakon.
Imel je vse, razen plemiškega naslova.
Čeprav naj bi nekoč podedoval naslov grofa Lyndonmorskega, je bil njegov stric še vedno živ in dovolj zdrav, da se mu ni nikamor mudilo. Charlesovi zavistni znanci so ga zato za hrbtom imenovali »nikoli plemič«.
Charles se je njihovim šalam posmehoval. Nekaj drugega pa ga je prizadelo veliko globlje.
Odločil se je, da se bo poročil s Silver Bancroft, najlepšo in najbolj občudovano mlado damo londonske družbe. Ni bil prepričan, da jo ljubi, vendar se mu je zdela popolna bodoča gospodarica njegovega dvorca. Bila je elegantna, privlačna in tako samozavestna, da Charles niti za trenutek ni pomislil, da bi lahko zavrnila njegovo ponudbo.
Ko ji je pokazal diamantni prstan, pa ga je Silver mirno pogledala.
»Žal mi je, Charles. Ne morem se poročiti s tabo.«
Obljubila se je markizu Wilfredu Shawu, dolgočasnemu in nepriljubljenemu moškemu, čigar stric je ležal na smrtni postelji. Ko bi starec umrl, bi Wilfred postal vojvoda, Silver pa vojvodinja.
»Želim biti vojvodinja,« mu je odkrito priznala. »Tvoj stric pa lahko živi še dolga leta.«
Charles je zaprl šatuljo s prstanom, se ji hladno priklonil in odšel. Šele v kočiji ga je zajela prava jeza. Ni ga bolelo samo to, da ga je zavrnila. Ponižala ga je zaradi naslova, ki ga še ni imel.
London bo izvedel, kaj se je zgodilo. Prijatelji se bodo smejali. Vsi bodo vedeli, da je Silver izbrala dolgočasnega moža samo zato, ker bo nekoč postal vojvoda.
Charles ni bil človek, ki bi po porazu pobegnil.
Toda ni še vedel, kako naj udarec vrne.
Dekle v razpadajoči hiši
Na poti nazaj v London je eden od njegovih konj izgubil podkev. Charles je moral ustaviti pri zanemarjeni podeželski hiši, kjer naj bi imeli staro kovaško ognjišče.
Vrata mu je odprlo mlado dekle v ponošeni obleki, ki že dolgo ni bila več moderna. Bila je drobna, svetlolasa in nežna, njene velike modre oči pa so ga pogledale brez občudovanja, ki ga je bil vajen pri drugih ženskah.
Ime ji je bilo Rania Temple.
Hiša je nekoč pripadala ugledni družini, zdaj pa je razpadala. Vrt je preraščal plevel, pohištvo je bilo obrabljeno, služabnika že več mesecev nista dobila plačila. Rania je s svojim bratom Harryjem živela skoraj brez hrane.
Ko jo je Charles vprašal, zakaj joka, mu je zaupala, da morata prodati še zadnja konja. Njen ljubljeni Dragonfly bo naslednji dan zapustil hlev, sicer bosta z bratom stradala.
Charles je njenega brata dobro poznal. S Harryjem sta bila prijatelja že v Etonu, oba pa sta se pozneje izkazala v vojni.
Med čajem sta si z Ranio zaupala svoji nesreči. Ona mu je povedala o revščini, on pa o Silverini zavrnitvi.
Rania ga je nekaj časa poslušala, nato pa predlagala nekaj nepričakovanega.
Naj še pred Silver objavi svojo zaroko z drugo žensko. Tako bodo vsi mislili, da je Silver sprejela Wilfreda šele potem, ko je izgubila Charlesa.
»To je odlična zamisel,« je priznal. »Težava je samo v tem, da nimam zaročenke.«
Pogledal je dekletovo ljubko obličje in nenadoma videl rešitev.
»Če bi vam ponudil tisoč funtov, bi bili pripravljeni igrati mojo zaročenko?«
Rania se je najprej razjezila. Zdelo se ji je, da se norčuje iz njene revščine. Toda tisoč funtov bi rešil družinski dom, služabnikom prinesel plače in Dragonflyju omogočil, da ostane pri njej.
Charles ji je obljubil, da bo plačal tudi njene obleke in vse stroške v Londonu. Pretvarjanje bo trajalo le nekaj mesecev, nato pa bosta zaroko mirno razdrla.
Nihče ne sme izvedeti, da gre za dogovor.
Niti njen brat.
Rania je sprejela.
Charles ji je na prst nataknil diamantni prstan, ki ga je še isto jutro namenil Silver. Nato je Harryju povedal zgodbo o skrivni ljubezni in pismih, ki med vojno niso nikoli prispela. Harry je bil presenečen, vendar presrečen. Charles je rešil njegovo posestvo, mu ponudil delo pri gradnji dirkališča in obljubil, da bo za Ranio dobro skrbel.
Tistega večera je Harry nazdravil zaročencema.
Rania je komaj zadržala solze. Njuna laž je bila videti kot čudež za vse ljudi, ki jih je imela rada.
Toda vedela je, da čudež ne bo trajal večno.
Iz podeželskega dekleta je nastala skrivnostna lepotica
Charles je Ranio odpeljal v svojo hišo na Berkeley Squareu. Tam jo je skril pred javnostjo in poklical najboljše londonske šivilje, modistke ter frizerja.
Rania je njegovo tekmovanje med izdelovalci oblek opazovala z zabavo. Charles je zavrnil vse, kar je bilo preveč kričeče ali barvito. Želel je obleke, ki bodo poudarile njeno nežno polt, svetle lase in naravno eleganco.
Ko je naposled stopila pred njega v beli večerni obleki, z diamanti v laseh in ogrlico njegove matere okoli vratu, je Charles za nekaj trenutkov pozabil spregovoriti.
V zanemarjeni hiši je opazil ljubko dekle.
Pred njim pa je zdaj stala prava lepotica.
Še pomembnejše je bilo, da Rania ni bila nečimrna. Obleke so jo veselile, vendar je niso spremenile. Veliko raje se je pogovarjala o zgodovini, knjigah, konjih in ljudeh, ki so po vojni izgubili vse.
Charles jo je najprej predstavil princu regentu. Nato še svoji številni družini in najvplivnejšim ljudem v Londonu. Kamor koli sta prišla, je Rania vzbudila občudovanje.
Vsi so hoteli izvedeti, kdo je skrivnostna mlada dama, ki je osvojila najbolj zaželenega samskega moškega v mestu.
Časniki so objavili zaroko.
Udarec je zadel natančno tja, kamor je Charles meril.
Silver je izvedela, da se bo poročil z neznano lepotico. Kmalu zatem je prišla še hujša novica. Vojvoda Oakenshawski si je čudežno opomogel. Wilfred morda še dolga leta ne bo postal vojvoda.
Silver je tako izgubila Charlesa, naslov vojvodinje pa se ji je ponovno oddaljil.
Začela mu je pisati.
Charles ji je vsa pisma neodprta pošiljal nazaj.
Pretvarjanje je postajalo nevarno resnično
Rania in Charles sta vsak dan več časa preživela skupaj. Zjutraj sta jahala po Rotten Rowu, čez dan obiskovala sorodnike, zvečer pa plesala na najrazkošnejših zabavah.
Vmes sta se prerekala, šalila in drug drugemu ugovarjala. Rania je bila edina ženska, s katero se Charles ni dolgočasil. Ni se mu laskala in ni se strinjala z vsem, kar je rekel.
Prav nasprotno. Večkrat mu je povedala, da je domišljav in nemogoč.
Charles pa je začel ugotavljati, da išče njen pogled v vsaki sobi. Rad je poslušal njen smeh. Če se je predolgo pogovarjala z drugim moškim, mu ni bilo všeč.
Kljub temu jo je spodbujal, naj si poišče bogatega ženina. Dogovor je bil vendar jasen. Njuna zaroka ni bila resnična.
Rania je ob teh besedah vedno umolknila.
Sama je že vedela, česar si ni upala priznati. Zaljubila se je v človeka, ki jo je najel, da se pretvarja, da ga ljubi.
Čas njunega dogovora se je iztekal.
Tedaj pa je Silver sklenila, da Rania ne sme ostati med njima.
Krik za zidom je bil past
Na večerji pri grofu in grofici Staghurst je Charles zagledal Silver, ki se je prebijala proti njemu. Ni želel, da bi govorila z Ranio, zato ji je sam stopil naproti.
Silver ga je zgrabila za roko.
»Moraš me poslušati.«
Charles jo je zavrnil. Spomnil jo je, da mu je sama vrnila prstan in izbrala drugega moškega. Zanj je bila njuna zgodba končana.
Medtem je Rania na drugem koncu terase zaslišala obupano cviljenje psa. Moški glas jo je prosil za pomoč, ker naj bi se žival ujela v past.
Rania ni prenesla trpljenja živali. Stekla je skozi stranska vrata in se znašla na praznem prostoru za hišo.
Tam sta jo čakala dva moška.
Čez glavo sta ji vrgla težko odejo, ji zvezala roke in jo odnesla. Rania se ni mogla upirati, vendar ji je uspelo z levico sneti diamantni zaročni prstan.
Spustila ga je v travo.
Upala je, da ga bo Charles našel.
Moški so jo odnesli na čoln in nato na hitro galejo, ki je že plula proti odprtemu morju. Niso je nameravali le odstraniti iz Londona. Prodati so jo hoteli v tujino.
Ko se je Charles vrnil, Ranie ni bilo več. Našel je njen prstan in takoj razumel, da ga ne bi nikoli prostovoljno snela.
Izvedel je, da so jo odnesli proti reki. Njegova jahta Mermaid je bila na srečo že pripravljena za plovbo, saj jo je nameraval naslednji dan razkazati Ranii.
Charles je ukazal takojšen odhod.
Na morju je zagledal galejo, ki je bežala proti obzorju. Bila je hitrejša od njegove jadrnice, toda Charles je poiskal carinsko ladjo in njeno posadko opozoril na ugrabitev.
Skupaj so galeji zaprli pot.
Ko se je Mermaid približala, je Charles zagledal Ranio, zavito v odejo. S svojimi možmi jo je prenesel na varno, medtem ko so cariniki prevzeli ugrabitelje.
Rania se je šele na njegovi jahti zavedla, da je rešena.
Ko je zagledala Charlesa, se mu je vrgla v objem.
»Ljubim te, Charles. Ko sem mislila, da te ne bom več videla, nisem več želela živeti.«
Takrat so izginili vsi dogovori, plačilo in laži. Charles jo je poljubil z vsem strahom, ki ga je občutil ob misli, da jo je izgubil.
Tudi on jo je ljubil.
Poroka, ki ni smela čakati
Na poti v Tilbury je Charles na jahti srečal starega prijatelja Walterja Althorna, graditelja in restavratorja, ki je zaradi vojne izgubil delo in premoženje.
Walter je imel pri sebi posebno poročno dovoljenje. Nameraval se je poročiti, vendar ga je njegova izbranka zapustila zaradi bogatejšega moškega.
Charles je v tem videl znamenje.
Prosil ga je, naj na dovoljenju spremeni imeni in ga odpelje do prijaznega župnika v majhni cerkvi svete Marije.
»Poročila se bova,« je povedal Ranii.
Ni hotel več tvegati, da bi jo kdo odpeljal ali da bi se vrnila domov, ko bi menila, da je njena igra končana.
Rania je bila oblečena v belo obleko, ki jo je nosila prejšnji večer. Cerkev je krasilo nekaj preprostih belih cvetov. Ker nista imela poročnega prstana, ji je Charles nataknil svoj pečatni prstan.
Poročne zaobljube, ki bi morale biti le sklep zgodbe o lažni zaroki, so postale začetek resničnega zakona.
Kmalu zatem sta z Mermaid odplula na medene tedne.
Šele čez pet dni ji je Charles zaupal še zadnjo skrivnost. Njegov stric je umrl. Charles je postal grof Lyndonmorski že pred njuno poroko.
Rania ga je osuplo pogledala. Če bi novico objavil, bi moral žalovati in njuna poroka bi bila odložena.
Charles pa ni želel čakati. Bal se je, da bi jo lahko ponovno izgubil.
Rania mu je povedala, da ve, kdo je naročil njeno ugrabitev. Možje so omenili lepo žensko, ki jim je plačala.
Silver je hotela odstraniti tekmico in dobiti Charlesa nazaj.
Toda njeno maščevanje je doseglo ravno nasprotno. Charles je ob nevarnosti spoznal, da Ranio ljubi, in se z njo poročil.
Ženska, ki ga je zavrnila, ker še ni imel naslova, je izgubila vse.
Charles pa je dobil naslov, ženo in ljubezen, kakršne prej sploh ni poznal.
Njegovo največje maščevanje ni bilo Silverino razočaranje.
Bila je sreča, ki je brez Ranie nikoli ne bi našel.
Preberite tudi:
- V Rusijo je odšla kot njegova žena, a nihče ni smel izvedeti resnice
- V Francijo je odšla kot guvernanta. V starem dvorcu je prebival moški, pred katerim so jo vsi svarili
