Lady Elva Chartham je bila drugačna od deklet, ki jih je spoznavala na londonskih plesih. Medtem ko so se druge debitantke navduševale nad oblekami, komplimenti in ženitnimi ponudbami, je Elva sanjala o puščavah, tujih mestih in nevarnih deželah.
Na očetovem posestvu se je skrivaj učila streljati. Nekega jutra je štirikrat namerila v tarčo, pritrjeno na drevo, in tri krogle poslala naravnost v črno.
Oče ji je govoril, da dekle orožja ne potrebuje.
»Če boš nekoč potovala, bom poskrbel, da bo ob tebi moški, ki te bo znal zaščititi pred pirati, tatovi in drugimi barabami,« ji je zagotavljal.
Toda Elva ni želela čakati na moškega, ki bi živel namesto nje.
Ko so jo kot osemnajstletno debitantko poslali v London, je zdržala komaj tri tedne. Plesi so se ji zdeli dolgočasni, mladeniči praznoglavi, pogovori pa tako plitvi, da je nekega jutra preprosto spakirala in pobegnila domov.
Tam jo je obiskala teta Violet, žena uglednega britanskega diplomata.
»Zakaj si pobegnila?« jo je vprašala.
»Ker sem se neznosno dolgočasila.«
Elva je teti pojasnila, da se ne namerava poročiti samo zato, ker bi njen oče in sorodniki našli dovolj premožnega moškega s primernim naslovom. Želela je moža, ki bi ljubil potovanja in pustolovščine ter jo razumel tako, kot je stric Edvard razumel teto Violet.
Takšnega človeka na londonskih plesih ni spoznala.
Kljub njenemu upiranju jo je teta prepričala, da se je za nekaj dni vrnila v London. Obljubila ji je, da je ne bo silila na debitantske zabave in da bo lahko poslušala pogovore diplomatov, politikov in ljudi, ki so resnično poznali svet.
Prav v tetini hiši pa je Elva prisluškovala pogovoru, ki ji je odprl vrata do pustolovščine, o kakršni je sanjala vse življenje.
Misija, ki je potrebovala lažno vojvodinjo
Vojvoda Varin Sparkbrook je bil eden najprivlačnejših in najbolj zaželenih moških v Angliji. Bil je visok, temnolas, izjemno čeden in dovolj bogat, da mu ni bilo treba nikomur odgovarjati za svoja dejanja.
Ženske so se zaljubljale vanj, on pa se jih je hitro naveličal. Ena ga je motila, ker se je igrala s prstani, druga se je preveč odišavljala, tretja pa je govorila na način, ki ga ni mogel prenašati. Bil je odločen, da se vsaj še dvajset let ne bo poročil.
Toda Varin ni bil le lahkoživec. Bil je izkušen svetovni popotnik in zaupanja vreden prijatelj britanskega ministrskega predsednika Williama Pitta.
Pitt mu je zaupal skrivno nalogo. Odpotovati je moral v St. Peterburg in ugotoviti, kako daleč segajo ruski načrti. Rusija je končala vojno s Švedsko, njena vojska pa je na jugu napredovala proti turškim ozemljem. Britance je skrbelo, da bi se ruske ambicije lahko razširile proti Konstantinoplu in celo proti trgovskim potem, ki so vodile do Indije.
Varin je bil pripravljen odpotovati, dokler ga teta Violet ni opozorila na nepričakovano nevarnost.
Cesarica Katarina Velika je slovela po naklonjenosti do visokih, temnolasih in čednih mladeničev. Varin je bil natančno takšen moški, kakršnemu se ni mogla upreti. Če bi ga želela za ljubimca, bi jo kot gost in britanski odposlanec zelo težko zavrnil, ne da bi povzročil diplomatski spor.
Teta Violet mu je v šali predlagala, naj v Rusijo odpotuje kot poročen moški.
Takrat je iz sosednje knjižnice stopila Elva.
»Jaz bom odšla z vami kot vaša žena.«
Varin jo je osuplo pogledal. Dekle, ki se ni hotelo niti vrniti na ples, mu je predlagalo, da bi odpotovala na drugi konec Evrope in se pred ruskim dvorom pretvarjala, da je vojvodinja Sparkbrook.
Elva je govorila francosko, nemško, špansko in nekoliko rusko. Bila je njegova sorodnica, zato ji je lahko zaupal. Ker se ni želela poročiti, se mu po vrnitvi gotovo ne bi obesila okoli vratu in zahtevala, da zaradi njenega ugleda lažno poroko spremenita v resnično.
»Dobro veste, da imate samo dve možnosti,« mu je rekla. »Jaz ali nihče.«
Varin je kljub pomislekom sprejel njen predlog.
Teta Violet je pristala šele, ko ji je obljubil, da bo Elvo varoval in jo zdravo pripeljal domov. Izročila ji je tudi majhno rusko pištolo, okrašeno z ametisti.
»Verjetno je ne boš potrebovala,« ji je dejala.
Elva je pištolo skrila med prtljago. Če bi bil Varin ves čas ob njej, je res ne bi potrebovala. A nekaj ji je govorilo, da v Rusiji nič ne bo tako preprosto.
Na ladji sta postala tekmeca z besedami
Na skrivaj sta se vkrcala na Varinovo jahto Morski konjiček. Posadka je verjela, da sta se pravkar poročila in da mora zakon zaradi žalovanja v Elvini družini ostati skrivnost.
»Od trenutka, ko se vkrcate, ste moja žena,« jo je opozoril Varin.
Na začetku je bil prepričan, da bo potovanje z osemnajstletnim dekletom neznosno. Pričakoval je pritoževanje, zahteve po pozornosti in prazne pogovore. Toda Elva ga je presenetila.
Ni je bilo strah razburkanega morja. Ni zahtevala, da jo zabava. Brala je, se pogovarjala s posadko in ga zasipala z vprašanji o deželah, ki jih je obiskal. Ko sta se pogovarjala o zakonu, ljubezni in visoki družbi, sta se dvobojevala z besedami.
Varin je trdil, da večina moških od žene pričakuje predvsem lepoto.
»Potem so takšni moški tepci in na smrt dolgočasni,« mu je odgovorila Elva.
Njena odkritost ga je sprva jezila, nato zabavala. Vedno bolj je občudoval njen razum, radovednost in pogum. Elva pa je za hladnim in nekoliko ošabnim vojvodo odkrivala sposobnega, pozornega in zanimivega človeka.
Oba sta govorila, da se ne želita poročiti. Nihče od njiju pa ni opazil, da se vsak dan bolj veselita družbe drug drugega.
Po petnajstih dneh plovbe sta prispela v St. Peterburg.
Tam ju ni čakala samo diplomatska misija. Čakala sta ju tudi dva nevarna tekmeca.
Med Katarino Veliko in njenima ljubimcema
Kot vojvoda in vojvodinja Sparkbrook sta bila nastanjena v Zimski palači. Elva je osupnila nad pozlačenimi dvoranami, neprecenljivimi umetninami in neskončnimi hodniki. Njuna spalnica je imela velikansko posteljo z baldahinom, v kateri naj bi po prepričanju vseh spala mladoporočenca.
Cesarica Katarina ju je sprejela še istega dne. Bila je starejša in večja, kot je Elva pričakovala, vendar je izžarevala moč ženske, ki ji nihče ni upal ugovarjati.
Ob cesarici je stal mladi Platon Zubov, njen novi ljubljenec. V mesto se je pravkar vrnil tudi princ Potemkin, njen dolgoletni zaupnik, nekdanji ljubimec in najmočnejši mož ruskega imperija.
Potemkin in Zubov sta bila tekmeca za cesaričino ljubezen in vpliv.
Potemkin je v njeno čast pripravil veličastno slavje v palači Tauride. Tri tisoč gostov, na tisoče sveč, osvetljeni vrtovi, vodnjaki, balet, pojedina in ples so ustvarili prizor, kakršnega Elva še nikoli ni videla.
Tam je spoznala princa Ivorja.
Bil je lep, vpliven in navajen, da je dobil vsako žensko, ki si jo je zaželel. Takoj ko je zagledal Elvo, se je odločil, da njena poroka ne pomeni ničesar.
Med plesom jo je držal pretesno.
»Ali verjamete v ljubezen na prvi pogled?« jo je vprašal.
Elva se mu je skušala izmakniti in mu jasno povedala, da je srečna s svojim možem. Princ se je le nasmehnil. V njegovem svetu je bil mož zgolj ovira, ki jo je bilo mogoče odstraniti.
Ko se je Elva vrnila k Varinu, je čutila olajšanje, ki ga ni znala razložiti. Ob njem se je počutila varno. Še bolj nenavadno pa je bilo, da jo je zabolelo, ko se mu je približala lepa princesa Nataša.
Princesa je imela svoje načrte. Medtem ko je njen brat Ivor zasledoval Elvo, je ona zapeljevala Varina. Ponudila mu je celo izredno pomembne informacije iz cesaričinega zasebnega dnevnika.
Katarina je razmišljala o povezavi Kaspijskega, Črnega in Severnega morja ter o prevzemu najpomembnejših trgovskih poti iz Kitajske in Indije. To je bil dokaz, ki ga je Varin potreboval za Williama Pitta.
Toda princesa Nataša ga je z informacijami zadržala ravno toliko časa, da je njen brat lahko odpeljal Elvo.
Laž jo je zvabila v spalnico
Princ Ivor je Elvi povedal, da se je Varin zaradi utrujenosti že vrnil v Zimsko palačo. Ponudil se je, da jo pospremi.
Elva mu ni zaupala, vendar je želela čim prej najti vojvodo. Šele ko sta prispela v njeno spalnico, je spoznala, da ji je lagal.
Varina ni bilo.
Princ Ivor je zaklenil vrata in jo zgrabil.
»Moji ste in ne morete mi uiti,« ji je rekel.
Elva se mu je upirala, toda bil je premočan. Poskušal jo je zvleči proti postelji in ji raztrgal obleko. Ko je zakričala, so se vrata odprla.
Varin je planil v sobo in princa z enim udarcem podrl na tla.
Elva se mu je vrgla v objem. Tresla se je, on pa jo je držal, kot da je ne bo nikoli več izpustil.
Toda Ivor se je pobral in zahteval zadoščenje. Varina je izzval na dvoboj ob sedmih zjutraj.
Elva ga je prosila, naj izziva ne sprejme. Varin pa se po napadu na žensko, ki jo je moral varovati, ni mogel umakniti.
Tisto noč sta zaradi pomanjkanja druge sobe spala v isti postelji. Mednju sta položila vrsto blazin, kot so v nekaterih severnih deželah počeli z zaročenci.
Elva je kmalu zaspala. Varin pa jo je opazoval v svetlobi sveče in prvič priznal samemu sebi, da je drugačna od vseh žensk, ki jih je poznal. Ni bila samo lepa. Bila je pogumna, bistra in iskrena.
Z največjim naporom se je obrnil stran, da je ne bi poljubil.
Strel je odjeknil, preden je sodnik izgovoril deset
Elva se zjutraj ni nameravala držati v ozadju. S pomočjo Varinovega služabnika Dantona se je skrivaj odpravila na prizorišče dvoboja. S seboj je vzela majhno pištolo tete Violet.
Skrila se je za grmovjem.
Pravila so bila jasna. Varin in princ Ivor naj bi stala s hrbtom drug proti drugemu. Ko bi sodnik preštel do deset, bi se obrnila in ustrelila.
Toda Elva je vedela, da princ ne bo igral po pravilih.
»Sedem … osem … devet …« je štel princ Aleksander, ki je nadzoroval dvoboj.
Pri devet se je Ivor obrnil. Pištolo je usmeril v Varinov nezaščiteni hrbet.
Elva ni oklevala.
Namerila je in ustrelila princa v zapestje. Njegova krogla je odletela v zrak, sam pa se je zgrudil na tla.
Varin se je obrnil in zagledal Elvo s pištolo v roki.
Princ Aleksander je bil ogorčen zaradi Ivorjeve prevare, Elvi pa je čestital za izjemen strel. Da bi preprečili mednarodni škandal, so sklenili, da bo dogodek ostal skrivnost. Ivor je padel v nemilost, Varinu in Elvi pa so svetovali, naj čim prej zapustita Rusijo.
Ko sta sedla v kočijo, je napetost popustila. Varin jo je objel.
»Draga moja, hvala, ker ste mi rešili življenje.«
Nato jo je poljubil.
Elva je v tistem trenutku razumela nekaj, česar se ni naučila iz nobene knjige. Varina ni začela ljubiti tisto jutro. Ljubila ga je že na ladji, ko sta se prepirala. Ljubila ga je, ko je skrbel zanjo. In ljubila ga je ponoči, ko je izvedela, da bo zaradi nje tvegal življenje.
Tudi Varin ji je priznal, da jo ljubi. Proti čustvom se je boril, ker ni verjel, da lahko obstaja ženska, ki bi bila hkrati tako lepa, pogumna in inteligentna.
Preden sta se vkrcala na Morskega konjička, je ob pomolu zagledal majhno pravoslavno cerkev.
Odpeljal jo je pred oltar.
Duhovnik ju je vprašal, kaj želita, Varin pa mu je povedal, da bi se rada poročila. Elvi je snel materin poročni prstan, ki ga je nosila med njuno pretvezo, nato pa ji ga med obredom ponovno nataknil na prst.
Tokrat ni igrala njegove žene.
Resnično je postala vojvodinja Sparkbrook.
Njuna pot se ni končala z vrnitvijo v Anglijo. Najprej sta nameravala odpluti v Rotterdam, kjer bi Varin ministrskemu predsedniku poslal pridobljene informacije. Nato pa bi nadaljevala ob francoski, španski in portugalski obali proti Sredozemlju.
Čakali so ju Gibraltar, Rim, Benetke, Grčija in kraji, o katerih je Elva dotlej samo brala.
V Rusijo je odpotovala, ker ni želela moža in je hrepenela po pustolovščini.
Vrnila se je kot žena edinega moškega, ki je bil dovolj močan, da jo je varoval, in dovolj pameten, da je ni poskušal ukrotiti.
Njena največja pustolovščina se je šele začela.
