Ko je januarja 1937 v pekarni pod novomeškim klancem ostal samo še en hlebec, ga Marjeta ni hotela prodati. Pred pultom je stala prezebla ženska z mokrim robom rute in v dlani držala denar, toda pekovka je hlebec umaknila z lesene police ter ga položila pod pult.
Marjeta ni niti pogledala ponujenega denarja. »Ta je že obljubljen,« je rekla.
Sedemnajstletni Milan, ki je bil pri njej šele pol leta v uku, je vedel, da to ni res. Nihče ga ni naročil. Sam ga je pred dobro uro potegnil iz peči, na skorji pa so se svetile tri poševne zareze, lepše od vseh, ki jih je naredil tistega dne.
Ženska je odšla brez ugovora. Marjeta je počakala, da so se vrata zaprla, nato pa je hlebec zavila v opran kos platna in ga potisnila globlje v senco pod pultom.
»Zakaj ga niste prodali?« je vprašal Milan. »Jutri bo že trd.« Pogled mu je kar naprej uhajal pod pult.
Marjeta si je z zapestjem obrisala moko z lica. »Jutri ga ne bo več.«
Preden sta ugasnila luč, je s kazalcem v moko na delovni mizi narisala veliko črko A. Milanu je naročila, naj tistega dela mize ne pomete, čeprav je sicer zahtevala, da po zadnji peki ne ostane niti pest moke.
Naslednje jutro pod pultom ni bilo ničesar. Platno je ležalo zloženo ob tehtnici, v skodelici z dnevnim izkupičkom pa ni bilo niti kovanca več kot prejšnji večer. Tudi črka na mizi je izginila. Na njenem mestu je nekdo z dlanjo zgladil moko v skoraj popoln bel pravokotnik.
Milan je najprej pomislil na Marjetinega sorodnika. Toda tudi naslednje tri večere je skrila nov hlebec in v moko zarisala drugo črko. Te niso sestavljale besede, kruh pa je vsako jutro izginil brez plačila.
Začel je opazovati zadnja vrata, toda zapah je bil zjutraj vedno tako postavljen, kot ga je pustil. Edina sled so bile drobtine ob dolgi mizi.
V soboto se je Milan skril v drvarnico za dvoriščem. Materi je povedal, da bo delal pozno, Marjeti pa, da ga boli želodec. Skoraj uro je med poleni zmrzoval zaradi kosa kruha, ki sploh ni bil njegov.
Ko je mestna ura odbila osem, se je prikazala Cilka, prodajalka jajc, ki se je za vsako počeno jajce prepirala dlje, kot je trajala nedeljska pridiga. Tokrat ni imela košare. Trikrat je potrkala in vrata so se odprla.
Za njo so prišle še tri ženske. Ena je nosila sveženj drv, druga zavoj čistih krp, tretja majhno steklenico petroleja. Nobena ni bila videti kot tatica in nobena ni odnesla hlebca. Vse so izginile v pekarni.
Milan je stopil iz drvarnice in se približal zamrznjenemu oknu. Skozi razpoko med zavesama je videl, da sedijo okoli delovne mize. Marjeta je hlebec razrezala na pet delov, nato pa pred vsako žensko poravnala majhen kupček moke.
»Najprej današnja črka,« je rekla. »Olga, brez gledanja k Cilki.«
Ženska s petrolejem je iztegnila kazalec. V moko je zarisala krivo črto, obstala in poskusila znova. Druge je niso priganjale. Marjeta je izgovorila glas, ženska pa je črki dodala še eno potezo. Milan je šele takrat dojel, da črke na mizi niso znamenja za skrivnega kupca. Bile so vaja.
Stopil je preblizu. Pod čevljem mu je počila tanka ledena skorja in Marjeta je dvignila glavo. Čez trenutek je odprla zadnja vrata, ga prijela za rokav ter ga potegnila v vežo.
Marjeta se je naslonila na podboj in mu zaprla pogled v sobo. »Če si prišel po hlebec, si pozen,« je rekla.
Milan je pogledoval mimo nje. »Zakaj se skrivajo? Saj branje ni nič prepovedanega.«
»Tebi ni.« Marjeta je govorila brez jeze, kar ga je peklo bolj kot zaušnica. »One pa čez dan prodajajo, perejo in štejejo denar. Zvečer jih je sram vprašati, katera stran knjige je zgoraj.«
Obljubiti ji je moral, da ne bo nikomur povedal. Ko je odhajal, je skozi vrata še enkrat pogledal k mizi. Cilka, ki se je na tržnici bala samo slabe kupčije, je držala svinčnik z obema rokama.
Doma je mati Ana sedela ob štedilniku in krpala belo pekovsko krpo. Marjeta ji je vsak teden pošiljala kup umazanega platna, Ana pa ga je prala v kotlu in vračala tako trdega od mraza, da je med zlaganjem pokalo. Milan dotlej ni nikoli pomislil, zakaj mati za to delo ne prejema denarja.
Ana je z zobmi pretrgala nit in segla po novi krpi. »Dolgo si pekel,« je rekla, ne da bi dvignila pogled.
Milan ni snel predpasnika, čeprav ga je mati vedno grajala zaradi moke po hiši. »Nismo pekli. Nekaj sem moral še pospraviti.«
Na krožniku ob njej je ležala skorja kruha s tremi poševnimi zarezami. Takšno znamenje je tisti dan naredil samo na skritem hlebcu. Milan je pogledal materine prste. Ob nohtu kazalca je imela tanko črno sled, kakršno pušča slab svinčnik.
Pogled mu je obstal na črni sledi ob njenem nohtu. »Je bila Cilka pri tebi?« je vprašal.
Igla se je ustavila nad krpo. »Prinesla je kruh.«
Odgovor je bil resničen, vendar ne cel. Spomnil se je računov, ki mu jih je mati vedno dala v pregled, in časopisa, pri katerem ga je prosila, naj ji prebere napis pod sliko. Dolga leta je to razumel kot zanimanje zanj.
V ponedeljek je Marjeta pod pult skrila hlebec, še preden jo je moral opomniti. Milan je po zaprtju odšel čez dvorišče, a se je pri vodnjaku obrnil. Ni se skril. Stopil je naravnost k zadnjim vratom ravno tedaj, ko je do njih prišla ženska v zelenem volnenem šalu.
Bila je Ana.
Nekaj časa sta stala drug pred drugim. Materin obraz se ni spremenil, le roko je odmaknila od kljuke. Milan bi jo lahko pozdravil ali se umaknil, namesto tega pa je izrekel prvo, najbolj nerodno vprašanje.
Vprašanje je zazvenelo ostreje, kakor je nameraval. »Ti ne znaš brati?«
Iz pekarne se je slišalo premikanje klopi. Ana je pogledala proti oknu, za katerim so druge že čakale, nato pa si je šal tesneje ovila okoli vratu.
»Zdaj nekaj malega znam,« je odgovorila. Obrnila se je in odšla proti domu.
Tisti večer ni bilo pouka. Ženske, ki so že čakale, so druga za drugo odšle skozi zadnja vrata, Marjeta pa je dolgo sedela ob peči. Hlebec je ostal pod pultom; zjutraj ga je razrezala za drobtine in Milanu ni rekla ničesar.
Ko tudi naslednji večer ni bilo žensk, je Milan sam začel pogovor. »Nikomur nisem povedal.«
Marjeta je z dlanjo še enkrat pregnetla testo. »Ni bilo treba. Ana je v tvojem obrazu videla dovolj.«
Milan je pobral odščipnjeni košček in ga vrgel v posodo. »Saj je moja mati. Lahko bi prosila mene.«
Marjeta je položila testo na tehtnico in odščipnila pretežek košček. »Otroci popravljate prehitro. Star človek še išče drugo črko, vi pa mu že poveste celo besedo. Potem ima občutek, da ni našel ničesar sam.«
Povedala mu je, da je Ana prvič prišla v pekarno prejšnjo jesen z listom, ki ga je Milan prinesel domov ob začetku uka. Hotela je vedeti, kaj je Marjeta obljubila vajencu in kaj se od njega pričakuje. Ni dovolila, da ji list samo povzame; vsako vrstico je zahtevala dvakrat. Ko sta končali, je vprašala, ali se človek pri njenih letih še lahko nauči brati.
Milan je odprl usta, da bi vprašal, zakaj ni prišla k njemu, vendar ga je Marjeta prehitela. »Odraslega človeka ne moreš učiti, dokler te bolj zanima, zakaj že ne zna.«
Ana je doma tri večere molčala. Četrti večer je Milan na mizo položil list o svojem uku in ga potisnil proti njej. Papirja se ni dotaknila.
»Marjeta mi je povedala,« je rekel. »Ne vsega. Samo, kako se je začelo.«
Mati je nadaljevala krpanje. Pri devetih letih je ostala doma, ker je bilo treba paziti na mlajše otroke. Naslednjo zimo se je za nekaj tednov vrnila v šolo, potem pa ne več. Šteti se je naučila na tržnici, svoje ime pa je prepoznala po prvi in zadnji črki. V mestu je dolgo lahko živela tako, da je spraševala redko in vedno druge ljudi.
»Ko si začel hoditi v šolo, si mi vse prebral,« je rekla. »Potem si nekega dne prišel domov in se smejal možu, ki je na postaji narobe izgovoril ime kraja. Bil si otrok. Do večerje si že pozabil. Jaz pa sem takrat sklenila, da te ne bom vprašala.«
Milan se moža ni spomnil. Spomnil pa se je svojega smeha, nejasno in neprijetno, kakor se človek spomni tujega glasu, za katerega šele pozneje ugotovi, da je bil njegov.
Milan si je skušal predstavljati mater, kako sama potrka na zadnja vrata. »Zakaj pa vse druge?« je vprašal.
Ana je odložila iglo. Ko je Marjeti omenila, da bi se učila, si ni upala priti sama. Zato je vprašala Cilko, Cilka Olgo in Olga svojo svakinjo. Vsaka je poznala še eno žensko, ki je znala na pamet cene, imena ulic in podobe na embalaži, ne pa stavkov pod njimi.
Ta podatek ga je presenetil bolj kot materine skrite ure v pekarni. »Torej je bila to tvoja zamisel.«
»Moja je bila samo zadrega,« je dejala Ana. »Druge so prinesle pogum.«
Pojasnila mu je tudi hlebec. Marjeta ga ni podarjala. Cilka je nosila drva, Olga petrolej, Pepca je popravljala vreče, Ana pa prala platno. Vsaka je plačala z delom, ki ga je znala opraviti brez tuje pomoči. Kruh so razdelile šele po učenju, ker so nekatere prihajale naravnost iz pralnice ali s tržnice.
Milan je ves čas gledal list na mizi. »Se boš vrnila?«
Ana je spet prijela iglo, a je ni več zabodla v platno. »Ne vem. Zdaj veš, da sem tam.«
Naslednji dan je obiskal Cilko pri stojnici z jajci. Ni je prosil, naj prepriča mater. Vprašal jo je samo, ali so v soboto spet potrebovali drva. Cilka ga je premerila, mu v roke potisnila dva suha polena in rekla, da bo morala biti pekarna najprej spet prazna.
V soboto je Milan po zadnji peki očistil peč, zložil posodo in pod pult položil najlepši hlebec. Na mizi je poravnal moko, vendar vanjo ni napisal črke. Marjeti je zaželel lahko noč tako glasno, da se je slišalo na dvorišče, nato pa odšel domov po daljši poti.
Ana je prišla šele čez eno uro. Naslednje jutro hlebca ni bilo, ob tehtnici pa so čakale sveže oprane krpe. Na beli površini mize je z velikimi, nekoliko neenakomernimi črkami pisalo ANA ZUPAN.
Milan je dolgo stal pred napisom. Pri črki Z je bila spodnja poteza obrnjena nekoliko preveč navzgor. Roka se mu je že premaknila, da bi jo popravil, vendar jo je ustavil. Izpod pulta je vzel platno, vanj zavil nov hlebec in ga položil na isto mesto. Moko na mizi je tisto jutro pometel šele po tem, ko jo je obsijalo sonce.
Preberite tudi:
- Pri šestih letih so jo odpeljali od doma. Ko se je vrnila domov, je našla nekaj, česar ni pričakovala
- Vsako poletje so jo pošiljali k “teti” – šele ko je odrasla je razumela, kdo je v resnici bila
