Ameriško podjetje Rainmaker je nad polotokom Kenai na Aljaski izvedlo nenavaden poskus spreminjanja vremena z avtonomnimi droni. V obstoječe hladne oblake so sprostili srebrov jodid, nato pa na podlagi radarskih meritev ocenili, da so v približno treh urah povzročili za okoli 19 milijonov galon oziroma približno 72 milijonov litrov dodatnih padavin. Toda številka ni rezultat neposrednega merjenja vse vode na tleh in za zdaj tudi še nima neodvisne strokovne potrditve. Poskus je medtem na Aljaski že sprožil politični spor glede nadzora nad zasebnim spreminjanjem vremena.
Ključni poudarki:
- Rainmaker ocenjuje, da je sejanje oblakov povzročilo približno 72 milijonov litrov dodatnih padavin, vendar gre za radarsko oceno podjetja.
- Dva drona sta med sedmimi usklajenimi akcijami sprostila 19 bakel s skupno približno 374 grami srebrovega jodida.
- Aljaška poslanka Sarah Vance zahteva ustavitev nadaljnjih poskusov in opozarja na pomanjkanje državnega ter javnega nadzora.
Drona sta poletela naravnost v hladne oblake
Rainmaker Technology Corporation iz kalifornijskega El Segunda je raziskovalno kampanjo na polotoku Kenai izvajal že od junija. Za območje se je odločil zaradi pogostih poletnih vremenskih razmer, primernih za tako imenovano glaciogeno sejanje oblakov.
Ključni poskus je potekal 23. avgusta po univerzalnem času oziroma večinoma v večernih urah 22. avgusta po lokalnem času na Aljaski.
Podjetje je uporabilo dva brezpilotna letalnika vrste Elijah. Njegovo splošno poročilo omenja deset poletov, podrobnejše tehnično poročilo pa sedem usklajenih operacij sejanja, med katerimi sta drona sprostila 19 bakel s srebrovim jodidom.
Vsaka je vsebovala približno 19,7 grama snovi, skupno torej približno 374 gramov srebrovega jodida. Delci so bili sproščeni na nadmorskih višinah približno od 3,6 do 4,3 kilometra, kjer so se temperature gibale v območju, primernem za nastajanje ledenih kristalov.
Toda drona nista ustvarila oblakov iz jasnega neba.
Na območju je že deloval sistem nizkega zračnega tlaka iznad Aljaškega zaliva, ozračje je bilo zelo vlažno, padavine pa so se pojavljale že naravno. Rainmaker je zato posegel v obstoječe oblake, ki so že vsebovali vlago.
Kako lahko nekaj sto gramov snovi vpliva na milijone litrov vode?
Srebrov jodid ima kristalno strukturo, podobno ledu. Ko njegove drobne delce vnesejo v dovolj hladen oblak s podhlajenimi vodnimi kapljicami, lahko delujejo kot jedra, okoli katerih začne nastajati led.
Kristali rastejo, postajajo težji in lahko nato padejo kot sneg ali se med potjo proti tlom stalijo v dež.
Pomembno je, da srebrov jodid sam ne predstavlja večine nastale vode. Voda je že prisotna v oblaku; dodani delci naj bi le spodbudili procese, zaradi katerih je njen večji delež izločen v obliki padavin.
Svetovna meteorološka organizacija poudarja, da ima glaciogeno sejanje primernih podhlajenih oblakov znanstveno podlago in da so novejši poskusi pokazali vzročno povezavo med sejanjem ter nastankom dodatnih padavin. Hkrati opozarja, da tehnologija ne more ustvarjati velikih vremenskih sistemov, spreminjati vetrov ali iz jasnega neba ustvariti deževnih oblakov.
Je res nastalo 19 milijonov galon dodatne vode?
To je najbolj zanimiva, hkrati pa tudi najbolj občutljiva trditev celotnega poskusa.
Rainmaker je na vremenskem radarju po posameznih sprostitvah srebrovega jodida zaznal sedem območij povečane odbojnosti, ki jih je pripisal sejanju oblakov. Nato je z metodo kvantitativnega ocenjevanja padavin iz radarskih podatkov izračunal količino vode.
Rezultat je bil razpon od približno 45 do 65 acre-feet, s srednjo oceno 57,6 acre-feet oziroma približno 19 milijonov ameriških galon.
Toda to ni isto kot 19 milijonov galon vode, izmerjenih v merilnikih dežja.
Tudi Rainmakerjevo poročilo priznava pomembne negotovosti. Naravne padavine so na območju potekale istočasno, radar pa je najnižje plasti atmosfere spremljal približno 1,8 do 2,2 kilometra nad morsko gladino. Ocena zato ne vključuje vseh negotovosti glede tega, kaj se je s padavinami dogajalo med radarskim snopom in tlemi.
Rezultat prav tako še ni prestal neodvisnega strokovnega pregleda.
Bolj natančna formulacija je zato, da Rainmaker ocenjuje, da je njegovo sejanje povzročilo približno 19 milijonov galon dodatnih padavin. Za zdaj ni mogoče govoriti o neodvisno potrjeni količini.
Koliko sploh deluje sejanje oblakov?
Tehnologija ni nova. Poskusi sejanja oblakov potekajo že približno osemdeset let, uporablja pa se tudi v več ameriških zveznih državah.
Ameriški vladni urad GAO je v obsežni analizi ugotovil, da so pregledane raziskave ocenjevale povečanje padavin nekje med nič in 20 odstotki. Problem je predvsem v tem, da je težko ugotoviti, koliko padavin bi iz istega oblaka padlo tudi brez posega.
Tehnologija zato deluje le v pravih vremenskih razmerah.
Če v ozračju ni primernega oblaka, dovolj vlage ali podhlajene tekoče vode, ga s srebrovim jodidom ni mogoče preprosto prisiliti, da začne deževati.
Prav zato je nekoliko zavajajoče poskus opisovati kot »izdelovanje vremena«. Bližje resničnosti je poskus povečanja padavinske učinkovitosti že obstoječega vremenskega sistema.
Poskus sprožil politični odpor na Aljaski
Tehnični del poskusa pa je hitro zasenčilo vprašanje, kdo sploh sme spreminjati vreme nad določenim območjem.
Republikanska poslanka v predstavniškem domu Aljaske Sarah Vance, ki zastopa del polotoka Kenai, je 27. avgusta zahtevala takojšnjo ustavitev nadaljnjih dejavnosti spreminjanja vremena.
Po njenih navedbah zvezna država o operaciji ni bila ustrezno obveščena. Zahteva odgovore glede dovoljenj, vplivov na okolje, uporabe srebrovega jodida ter tega, kdo je podjetju dovolil izvajanje dejavnosti nad območjem.
Rainmaker po drugi strani trdi, da dejavnosti izvaja z zahtevanimi zveznimi letalskimi dovoljenji oziroma izjemami. Podjetje ima z ameriškimi oblastmi že več prijavljenih projektov sejanja oblakov v drugih zveznih državah.
Ameriška zakonodaja zahteva tudi poročanje o dejavnostih spreminjanja vremena zvezni meteorološki agenciji NOAA, praviloma najmanj deset dni pred začetkom. V javno dostopnih dokumentih smo našli Rainmakerjeve prijave za druge zvezne države, vendar posebne prijave za avgustovsko operacijo na Aljaski iz javno indeksiranih dokumentov ni bilo mogoče zanesljivo potrditi. To samo po sebi še ne dokazuje, da prijava ni bila oddana.
Kaj pa srebrov jodid in okolje?
Največ pozornosti javnosti praviloma vzbuja prav uporaba srebrovega jodida.
GAO je po pregledu obstoječih raziskav ugotovil, da količine srebrovega jodida, uporabljene pri sedanjih programih sejanja oblakov, po razpoložljivih študijah niso pokazale pomembnega tveganja za zdravje ljudi ali okolje. Podobno ocenjuje Svetovna meteorološka organizacija.
Toda obe instituciji dodajata pomemben zadržek: posledice veliko širše in pogostejše uporabe niso tako dobro raziskane.
Premalo je znanega tudi o morebitnih učinkih na območjih v smeri vetra ter dolgoročnih ekoloških posledicah večjih programov. WMO zato priporoča spremljanje takšnih učinkov pri vsakem resnem programu spreminjanja vremena.
Rainmaker že gleda proti reki Kolorado
Za podjetje poskus na Aljaski ni končni cilj.
Rainmaker želi tehnologijo uporabiti v sušnejših delih ameriškega Zahoda, kjer že desetletja narašča pritisk na vodne vire. Med območji, ki jih izpostavlja ustanovitelj Augustus Doricko, sta porečje reke Kolorado in Veliko slano jezero v Utahu.
Ideja je predvsem povečati snežno odejo v gorah. Dodatni sneg se nato spomladi in poleti tali ter postopoma polni reke in zbiralnike.
Toda prav morebitna širitev zasebnih programov odpira vprašanje, ki presega samo meteorologijo: kdo odloča, kdaj in kje je dovoljeno namensko spreminjati padavine?
Aljaški poskus je pokazal, da lahko že dva drona in nekaj sto gramov srebrovega jodida sprožijo veliko širšo razpravo – ne le o tem, ali lahko tehnologija poveča količino dežja ali snega, temveč kdo sme spreminjati vreme in pod kakšnim nadzorom.
