Na robovih puščav Gobi in Taklamakan že skoraj pol stoletja nastaja kitajski zeleni zid, velikansko omrežje dreves, grmov, travnatih pasov in peščenih pregrad. Od začetka programa leta 1978 naj bi na severu države posadili okoli 66 milijard dreves. Nova raziskava pa razkriva, da se listna površina teh zasajenih gozdov povečuje precej hitreje kot v primerljivih naravnih gozdovih.
Ključni poudarki:
- Kitajski zeleni zid je pogozdovanje razširil na približno 32 milijonov hektarov, program pa naj bi trajal do leta 2050.
- Listna površina zasajenih gozdov se je povečevala približno dve tretjini hitreje kot v naravnih gozdovih.
- Hitrejša rast ne pomeni boljšega ekosistema; dolgoročni uspeh določajo voda, primerne vrste, pestrost in preživetje dreves.
Program uradno nosi ime Zaščitni gozdni program treh severnih območij, saj zajema severovzhodno, severno in severozahodno Kitajsko. Gre za največji in najdlje trajajoči projekt pogozdovanja na svetu, njegov glavni namen pa je zmanjšati vetrno erozijo, zadrževati premikajoči se pesek ter zaščititi naselja, ceste, železnice in obdelovalne površine.
Kitajski zeleni zid ni ena sama neprekinjena vrsta dreves
Ime »zeleni zid« ustvarja vtis dolge in enotne gozdne pregrade. V resnici gre za mozaik zaščitnih gozdov, grmovnih nasadov, obnovljenih travišč, pasov okoli njiv, nasadov ob cestah in tehničnih ovir za zadrževanje peska.
Območje programa se od vzhoda proti zahodu razteza približno 4.480 kilometrov ter obsega okoli 4,07 milijona kvadratnih kilometrov. To je več kot 42 odstotkov celotnega kitajskega ozemlja, vendar seveda ni ves ta prostor prekrit z gozdom. Gre za celotno območje izvajanja različnih ukrepov proti degradaciji tal.
Po uradnih kitajskih podatkih je bilo v okviru programa do leta 2023 pogozdenih približno 32 milijonov hektarov. Delež gozdov na območju projekta se je povečal s 5,05 odstotka leta 1978 na 13,84 odstotka leta 2023. Program naj bi se nadaljeval do leta 2050.
Pogosto navedena številka 66 milijard se nanaša na oceno skupnega števila posajenih dreves skozi desetletja. Ne pomeni, da danes obstaja natančno toliko odraslih in živih dreves. Aktualna uradna poročila uspeh pogosteje merijo v pogozdenih hektarih, pokritosti tal in obnovljenih območjih, saj vseh preživelih dreves na tako velikem prostoru ni mogoče preprosto prešteti.
Okoli Taklamakana je nastal 3.046 kilometrov dolg zeleni obroč
Eden najbolj vidnih dosežkov projekta je obroč okoli Taklamakana, največje kitajske puščave. Novembra 2024 so povezali še zadnji manjkajoči del in tako sklenili približno 3.046 kilometrov dolg pas rastlinja ter zaščitnih površin okoli puščave.
Tudi ta obroč ni sestavljen samo iz visokih dreves. Na najbolj sušnih območjih uporabljajo tamariske, puščavske grme in druge vrste, prilagojene pomanjkanju vode. Premikajoče se sipine najprej stabilizirajo z mrežami iz slame ali trstičja, ki zmanjšajo hitrost vetra in preprečujejo odnašanje semen ter zemlje.
Drugod uporabljajo kapljično namakanje, pokončne peščene pregrade, obnovo avtohtonih topolovih gozdov in kombinacijo fotovoltaičnih elektrarn z rastlinami, ki uspevajo v delni senci panelov. Pri sajenju na nekaterih območjih že pomagajo tudi namenski roboti.
Takšna raznolikost ukrepov je pomembna. V najbolj suhih predelih namreč zasaditev gostega gozda ni nujno izvedljiva ali smiselna. Pogosto lahko veter učinkoviteje upočasnijo pasovi nižjih grmov, trave in mehansko utrjene sipine.
Nova raziskava je pokazala hitrejše širjenje krošenj
Raziskovalci kitajskih univerz so v novi študiji primerjali zasajene in naravne gozdove po vsej Kitajski. Uporabili so satelitske podatke za obdobje od leta 2000 do 2022, zemljevide starosti gozdov, podnebne podatke in računalniške modele.
Merili so predvsem indeks listne površine. Ta ne pove neposredno, koliko so drevesa zrasla v višino ali koliko lesa so ustvarila, temveč ocenjuje količino listov nad določeno površino tal. Večja listna površina praviloma pomeni več možnosti za fotosintezo in sprejemanje ogljikovega dioksida.
V zasajenih gozdovih se je listna površina v opazovanem obdobju povečevala približno dve tretjini hitreje kot v naravnih. Del razlike pojasnjuje starost: zasajeni gozdovi so bili v povprečju stari 34 let, naravni pa 57 let. Mlajša drevesa praviloma rastejo hitreje.
Toda tudi ko so raziskovalci primerjali gozdove podobne starosti v primerljivih razmerah, je bila rast listne površine zasajenih gozdov še vedno približno 4,6 odstotka hitrejša. Razlika je bila povezana tudi z močnejšim odzivom mlajših in upravljanih gozdov na povečano koncentracijo ogljikovega dioksida.
Prednost pa ni trajna. Po približno 40 letih se začne razlika zmanjševati. Naravni gozdovi rastejo počasneje, vendar imajo praviloma kompleksnejšo starostno sestavo, več rastlinskih in živalskih vrst ter večjo sposobnost dolgoročnega prilagajanja.
Ali je kitajski zeleni zid dejansko ustavil širjenje puščav?
Odgovor ni preprost. Najnovejša obsežna analiza sprememb med letoma 1985 in 2024 je pokazala splošno izboljšanje rastlinske pokritosti, zadrževanja tal, varovanja pred vetrno erozijo in nekaterih drugih ekosistemskih funkcij. Modelirana količina zadržane zemlje se je v tem obdobju skoraj podvojila.
Raziskovalci hkrati opozarjajo, da vseh sprememb ni mogoče pripisati samo sajenju dreves. Na rezultate vplivajo tudi količina padavin, segrevanje podnebja, omejevanje paše, spremembe kmetovanja, drugi obnovitveni programi in lokalno upravljanje voda. Na najbolj sušnih območjih so izboljšave manj izrazite kot v nekoliko bolj vlažnih južnih in vzhodnih delih programa.
Tudi vpliv na peščene in prašne viharje ostaja predmet razprav. Zaščitni pasovi lahko lokalno upočasnijo veter in zaščitijo polja, ceste ali naselja, vendar ne morejo preprečiti vsakega regionalnega prašnega viharja. Reuters je ob sklenitvi obroča okoli Taklamakana navedel tudi kritike zaradi nizkega preživetja nekaterih nasadov in omejenega vpliva na nevihte, ki dosežejo Peking.
Največja omejitev ni prostor, temveč voda
Drevesa v suhem podnebju porabljajo vodo, ki je je že sicer malo. Če izberemo neprimerne vrste ali posadimo pregost nasad, lahko drevesa izčrpavajo talno vlago in podtalnico. Posledica so slabša rast, množično sušenje in dodatni stroški namakanja.
Znanstvene analize zato opozarjajo, da pogozdovanje v sušnih pokrajinah ne sme temeljiti le na številu sadik. Ukrepi morajo upoštevati razpoložljivo vodo, naravno rastje, gostoto zasaditve in prihodnje podnebne razmere. V nekaterih predelih so primernejši redki pasovi grmov ter trav kot gost gozd.
Prve faze kitajskega projekta so pogosto uporabljale hitro rastoče vrste in enolične nasade. Takšni gozdovi so bili bolj občutljivi za sušo, bolezni in staranje. Današnje smernice zato vse bolj poudarjajo lokalno prilagojene vrste, kombiniranje dreves z grmovjem ter obnovo naravnega rastja.
66 milijard dreves je začetek, ne končni rezultat
Kitajski projekt kaže, da je mogoče z več desetletji dela opazno spremeniti ogromno degradirano pokrajino. Hkrati opozarja, da podatek o številu posajenih dreves sam po sebi ne pove dovolj.
Za resničen uspeh je pomembno:
- koliko sadik preživi prvih pet ali deset let,
- ali so izbrane vrste primerne za lokalne razmere,
- koliko vode potrebujejo,
- ali nasadi ščitijo tudi tla in biotsko pestrost,
- kdo jih bo negoval po končanem sajenju,
- kako se odzivajo na sušo, požare, škodljivce in staranje.
Kitajski zeleni zid zato ni dokaz, da lahko umetni nasadi nadomestijo naravne gozdove. Je pa izjemno velik poskus, iz katerega je mogoče razbrati pomembno lekcijo: drevo ima največjo vrednost šele takrat, ko je posajeno na pravem mestu, preživi in postane del delujočega ekosistema.
PRIPOROČENO ZA VAS
