Nekega petka marca 1937 je Pavla na pult položila deset dinarjev za dva zvitka sukanca. Račun je znašal šestnajst dinarjev, toda Emilija ji je za prejeti bankovec za 20 dinarjev v dlan odštela sedem dinarjev in prste zaprla čez kovance. Nato je v prodajno knjigo mirno vpisala pravo ceno, kakor da v blagajni ne bodo manjkali trije.
Njena devetnajstletna hči Roza je stala pri omari z gumbi in preštela še enkrat. »Preveč si ji vrnila.« Emilija je škatlico z drobižem porinila pod pult ter Pavli dodala zavitka s sukanci. »Potem pa zvečer štej bolj počasi,« je odgovorila hčerki.
Roza je od novega leta vodila račune v majhni trgovini blizu idrijskega trga. Mati je izbirala blago, se pogajala z dobavitelji in po otipu ločila dober sukanec od takega, ki se je trgal že med navijanjem. Hči naj bi skrbela za knjigovodstvo in zaloge.
Tisti večer so manjkali natanko trije dinarji. Prejšnji petek sta bila dva, teden pred tem štirje. Vsi manjki so se pojavili na dneve, ko je Pavla kupovala sukanec, čeprav je zanj plačevala enako kot druge klekljarice. »Če ji posojaš denar, ga ne piši med moje napake,« je rekla Roza. »Če pride inšpektor, bo jaz vsega kriva.«
Emilija je zaklenila blagajno. »Pavla od mene ničesar ne jemlje na posodo.« To je bilo res samo na videz. Ženska je vedno plačala, mati pa ji je del denarja vrnila, ne da bi ga odštela od računa.
Naslednji petek je Roza pripravila štiri dinarje drobiža, še preden je Pavla stopila do pulta. Emilija je kupček pogledala, dodala dva kovanca iz žepa predpasnika in vse skupaj sama podala stranki. Pavla denarja ni preštela; spravila ga je v majhno mošnjo in vprašala, ali je prišel tanjši črni sukanec.
»Za žalne robce?« je vprašala Roza. Pavla je zavitek položila v košaro. »Za nekaj, kar mora imeti oster rob.« Na njenih kazalcih ni bilo drobnih vbodov, kakršne so imele ženske, ki so večere preživele ob bucikah.
Roza je začela dvomiti, da Pavla sukanec kupuje zase. V mesto je prihajala sama, domov pa se je vračala po poti proti hišam nad Idrijco. Morda je zvitke preprodajala ali jih nosila komu, ki pri Emiliji ni smel kupovati na svoje ime.
Odgovor se je deloma ponudil v ponedeljek. V trgovino je vstopil Pavlin sedemnajstletni sin Janko in na pult položil šest praznih lesenih tulcev. Rekel je, da jih mati vrača, ker so doma napoti, nato pa še malo obstal ob polici z bucikami.
Roza je na njegovem levem kazalcu opazila dve sveži rdeči piki. Iz manšete mu je štrlela kratka črna nit. Ko je segel po kapi, je iz žepa padel kos papirja, prekrit z natančnimi zavitimi črtami. »Rišeš ključavnice?« ga je vprašala.
Janko je papir zložil, preden bi si ga lahko bolje ogledala. »Če bi jih, bi bile vse odklenjene.« Vzel je prazne tulce, čeprav jih je prišel vrnit, in odšel z njimi pod pazduho.
Istega popoldneva je Emilija v izložbo položila nov čipkast ovratnik. Izdelan je bil iz belega sukanca, ob zunanjem robu pa je tekel ozek črn vzorec, ki se je lomil v ostre vogale. Roza je v njem prepoznala črte s papirja, ki je Janku padel iz žepa.
Mati je na vprašanje o izdelovalki odgovorila, da je ovratnik prinesla Pavla. Cena je bila višja kot pri drugih kosih, saj so bile zanke enakomerne in črni rob pa čisto brez napak. Roza je ob prodajni ceni izračunala običajno plačilo za delo. Razlika je bila skoraj natanko tolikšna, kolikor je Pavla v zadnjem mesecu dobila preveč drobiža.
Prvi odgovor je torej našla: kovanci niso bili ne posojilo ne pomota, temveč plačilo, razdeljeno na majhne dele. Toda če je Pavla prodajala svoje čipke, zakaj denarja ni dobila naravnost in zakaj so njene roke ostajale brez sledi dela?
Konec marca je iz Ljubljane prišel trgovec Kavčič, ki je pri Emiliji nekajkrat na leto izbiral čipke za večje trgovine. Črno-beli ovratnik je dvignil proti oknu, preveril oba zaključka in naročil šest enakih. Izdelovalka naj bi prvega končala v treh tednih, druge pa do začetka poletja. »Pavla zmore toliko?« je vprašala Roza, še preden je mati potrdila naročilo.
Emilija ji je namenila pogled, ki je bil običajno dovolj, da je hči utihnila. Tokrat ni. Trgovec je hotel vedeti, ali vse kose izdeluje ista roka, saj pri naročilu ni želel šestih različnih širin. Mati je odgovorila, da zanje jamči, imena pa ni izgovorila.
Ko je odšel, je Roza zaprla vrata trgovine. Če bo v knjigo vpisovala polna plačila, v blagajni pa puščala manj denarja, bo ob naslednjem računu za blago zmanjkalo za cel zaboj sukanca. Če drobiž pomeni zaslužek, mora dobiti svoje mesto v stroških. »Ne bom več podpisovala manjka,« je dejala.
Emilija je ovratnik vzela iz izložbe. Priznala je le, da je delo pošteno plačano in da Pavla natančno ve, koliko dobi. Vse drugo naj bi pripadalo nekomu drugemu, ki ga še ni želela imenovati.
Rozi ni in ni dalo miru, kaj imata ženski “za bregom” in je naslednji petek sledila Pavli. Ženska ni zavila k nobeni klekljarici in sukanca ni prodala naprej. Odšla je naravnost domov, zastrla kuhinjsko okno ter iz košare vzela oba motka.
Hči je počakala do večera. Skozi priprta vrata je zaslišala hitro, enakomerno udarjanje lesa, kakršnega ni bilo mogoče zamenjati z mlinčkom ali šivalnim strojem. Kleklji so se dotikali drug drugega v kratkih dvojicah.
Roza je potrkala. Pavla ji je odprla z navijalom v roki, za mizo pa ni sedela nobena ženska. Ob veliki okrogli buli je bil sklonjen Janko. Pred njim je rasel drugi črno-beli ovratnik, njegovi prsti pa so med pari klekljev delali tako zanesljivo, da ob njenem vstopu ni izpustil niti enega.
»No, si sedaj vesela, ko veš?« je vprašal presenečeno Rozi. Buciko je potisnil v vzorec in šele potem dvignil pogled.
Prve čipke ga je naučila izdelovati mati, ko je imel deset let in je moral zaradi poškodovanega gležnja več tednov ostati doma. Pozneje je sam začel risati vzorce. Črni rob je nastal zato, ker je hotel med belimi nitmi dobiti črto, ki bi bila videti narisana s črnilom.
Pavla je pred meseci njegov prvi ovratnik odnesla k Emiliji. Trgovka ga je pohvalila, dokler ni izvedela, kdo ga je naredil. Bala se je, da se bodo kupci bolj ukvarjali s fantom, ki namesto, da bi odšel delat v rudnik, kleklja, kakor z njegovim delom. Predlagala je, naj kos prodajo pod Pavlinim imenom, zaslužek pa mu bo vračala po delih, skritih med drobižem.
Janko je pristal samo zato, ker je hotel vedeti, ali bo kdo ovratnik kupil brez zgodbe o nenavadnem izdelovalcu. Prvi kos je bil prodan v dveh dneh, drugi je pritegnil veliko naročilo. Zdaj ni hotel šestih ovratnikov več izdelovati pod materinim imenom.
»Meni je vseeno, ali v trgovini vedo,« je rekla Pavla. »On pa se mora sam odločiti, kaj bo delal s svojimi rokami.«
Roza je dotlej materino početje razumela kot varovanje skrivnosti. Zdaj je videla še drugo stran: Emilija je Janku plačevala pošteno, vendar je za pultom skrivala prav tisti podatek, zaradi katerega bi lahko nekoč sam zahteval višjo ceno. Kovanci so bili plačilo za delo, način plačila pa je skrival pravega avtorja.
Naslednje jutro so se dobili v trgovini, še preden so prišle prve stranke. Emilija je vztrajala, da se ne sramuje Janka. Bala se je smeha, ki bi lahko odgnal kupce, in vprašanj, zaradi katerih bi vsak njegov ovratnik postal predstava.
»Potem ne napiši, da ga je naredil fant,« je predlagala Roza. »Napiši njegovo ime.«
Janko ni zahteval napisa v izložbi. Zahteval je, da naročilo sklenejo z njim, da v knjigi piše, komu so plačali, in da mu denarja ne zavijajo več v materin nakup. Če bo kdo vprašal, bo odgovoril sam.
Emilija je dolgo poravnavala rob prta na pultu. Nato je odprla prodajno knjigo, prečrtala Pavlino ime ob prvih dveh kosih in zraven vpisala Jankovo. Zdaj bo lahko pri vsakem znesku dopisala, komu je bil izplačan.
Trgovec Kavčič se je vrnil čez tri tedne po prvi del naročila. Ko je izvedel, kdo sedi za vzorcem, je najprej pogledal Jankove roke, nato tri dokončane ovratnike. Izmeril jih je s trakom. Robovi so se razlikovali komaj za širino ene niti.
Brez velikega obotavljanja je rekel, da bo prevzel vseh šest, če bodo tudi preostali enaki. Janku je naročil, naj naslednjič sam pove ceno, preden kdo drug določi, koliko je vredna njegova ura.
Do poletja je bilo naročilo končano. Nekateri obiskovalci so se ob imenu izdelovalca v knjigi začudili, dva moška sta se pošalila, ena stranka pa je prosila, naj ji Janko nariše ožji rob za manšete. Emilija se ni več vmešavala v njegove odgovore.
Prvi petek v juliju je Pavla spet kupila dva zvitka sukanca in na pult položila dvajset dinarjev. Roza ji je odštela natanko štiri dinarje. Mati je iz blagajne vzela še en kupček kovancev, vendar ga tokrat ni dodala drobižu.
Janko je vstopil brez praznih tulcev in obstal ob materi. Emilija je kovance položila pred njega, odprla knjigo ter mu podala pero.
»Preštej,« je rekla.
Janko je kovance razporedil po pultu. Tokrat je dobil svoje prvo plačilo sam.
