Septembra 1935 je Vida še pred svitom zaslišala zvok kovine, ki je udarjala ob kamen. Med trtami nad Metliko je zagledala soseda Antona, ki je z motiko izkopaval mejnik med njunima vinogradoma. Ko ga je izruval, ga ni prestavil na Vidino zemljo, temveč za sedem dolgih korakov na svojo stran parcele.
Ob nogah mu je gorela petrolejka, ki jo je skupa držala okog nje ovita žica. Anton je kamen zasul, zemljo potlačil s peto in šele nato opazil žensko, ki je zaprepadena stala pri zgornji vrsti vinograda.
»Kaj za vraga pa delaš?« ga je vprašala.
Roke si je obrisal ob hlače. »Vračam ga tja, kjer je nekoč stal.«
Vida je stopila do sveže zemlje. Nova meja ji je dodala štiri vrste trt, ki so jih Štrukljevi obdelovali že trinajst let. Nihče ne prestavi mejnika na svojo škodo pred sončnim vzhodom in brez prič, če nima za to tehtnega razloga.
Anton je pobral svetilko s tal ter odšel navzdol po pobočju, ne da bi zahteval zahvalo ali pojasnil, zakaj je prestavil mejnik in to ravno, ko je bil njen mož zdoma. Blaž je bil pri bratu v Črnomlju in naj bi se vrnil čez tri dni.
Vida je do zajtrka mejnik izkopala in ga odvlekla nazaj na staro mesto. Zemlja pod njim je bila zbita in temna, na severni strani kamna pa je rasel zelen lišaj. Ko ga je postavila tako, kot je stal prejšnji dan, je bil lišaj obrnjen proti soncu.
Njen oče Matija je sedel pred hišo in iz kosa lesa oblikoval ročaj za nož. Ko mu je povedala, kaj je storil Anton, ni vprašal, ali je kamen morda oviral voz. »Koliko vrst?« je vprašal.
»Štiri.«
Matija je nož zaprl. Spomladi 1922 je močan naliv po pobočju odnesel zemljo in izruval več mejnikov. Ko so sosedje znova urejali vinograde, je trdil, da kamen pri spodnji hruški stoji preveč proti njihovi strani. Jernej Štrukelj, Antonov oče, mu je odgovoril, da se mu po blatu spomin spreminja hitreje kakor struga.
»Zakaj nisi vztrajal?« je vprašala Vida.
»Vztrajal sem. Priče pa nisem imel.« Matija je pogledal proti pobočju. »Tvoj ded je mejo kazal po dveh hruškah in starem odtočnem jarku. Ena hruška se je v neurju podrla, jarek pa so poravnali, še preden se je zemlja posušila.«
Prvi del skrivnosti je torej segal trinajst let nazaj. Anton ni ustvarjal nove meje, temveč je morda popravljal staro. Še vedno pa ni bilo jasno, kako je vedel, kje je stal kamen, in zakaj tega ni povedal, preden se ga je lotil prestavljati na lastno pest.
Vida je popoldne odšla v vinograd z motiko in dolgo konopljino vrvjo. En konec je privezala ob zgornjo hruško, drugega pa napela proti ostanku debla podrte hruške. Črta je tekla prav čez mesto, kamor je Anton zjutraj postavil mejnik.
Ob robu štirih spornih vrst je našla še nekaj: plitev, z mahom obrasel kanal, ki se je končal nenadoma, kakor bi ga nekdo pred leti zasul. Če ga je podaljšala v mislih, je vodil do iste sveže jamice.
Antonov štirinajstletni sin Pavle je na sosednji strani pobiral odpadlo listje. Ko je zagledal vrv, je košaro odložil in dejal, da oče ne želi novega prepira.
»Potem naj ne hodi prestavljat kamnov v temi.« Vida je pokazala proti štirim vrstam. »Čigave so?«
Fant je pogledal proti domačiji. »Oče pravi, da naše niso.«
»Kaj pa pravi tvoj ded?«
Pavle je pobral košaro. Pred tednom je ob čiščenju jarka našel v zemlji kamnit podstavek in očeta vprašal, čemu je služil. Jernej mu je naročil, naj luknjo zasuje in čeznjo spelje novo brazdo, Anton pa je motiko vzel sinu iz rok. Od tistega dne pri hiši niso jedli za isto mizo.
Vida je tako dobila drugi odgovor. Pavel je odkril sled stare meje in z vprašanjem odprl spor med očetom in dedom. Toda Anton je namesto resnice izbral skrivno popravljanje krivice izpred več kot desetletje dolgega spora.
Naslednje jutro je mejnik spet stal na novi lokaciji. Tokrat ob njem ni bilo odtisov Antonovih čevljev, temveč dve vzporedni sledi samokolnice. Kamen je moral prinesti nazaj s sinom, čeprav je Vida fantu dan prej jasno povedala, da ga tam ne bo pustila.
Odšla je naravnost k Štrukljevim. Anton je v lopi popravljal leseno stiskalnico, Pavle pa je držal desko, da se ni premikala. Jernej je sedel na pragu in luščil koruzo.
Vida je staro petrolejko zakrpano z žico prepoznala na kljuki nad njim. »Kdo je tistega leta držal to luč?« je vprašala.
Jernej je odlomil še eno zrno. Anton je odložil kladivo, Pavle pa je spustil desko. Nihče ni vprašal, o čem govori.
»Kamen bo ostal, kjer je bil včeraj,« je dejal starec.
»Tam je bil trinajst let,« mu je odgovorila. »Zanima me, kje je stal prej.«
Anton je očetu naročil, naj ji pove. Jernej je odvrnil, da vinograd ni cerkev in da se zemlje ne obdeluje s priznanji. Štiri vrste po tolikih letih niso vredne razprtije, zlasti ker so jih Štrukljevi zasadili na novo in zanje skrbeli.
Vida je pogledala soseda. »Če misliš, da so moje, jih nehaj vračati na skrivaj. Jutri opoldne pridi k mejniku z očetom in sinom. Jaz bom pripeljala Blaža in Matijo. Če vas ne bo, bom kamen postavila nazaj, kjer je stal včeraj, in tam bo ostal.«
Anton je hotel ugovarjati, vendar je Pavle prvi prikimal. Jernej je koruzni storž vrgel v koš tako močno, da je nekaj zrn odskočilo čez rob.
Blaž se je tisti večer vrnil iz Črnomlja. Ko mu je Vida pokazala mejnik, napeto vrv in zasuti kanal, je z motiko udaril ob tla. Hotel je takoj k Štrukljevim, vendar ga je ustavila. Če bi se moški znova prepirali o tem, kdo se česa spominja, bi meja ostala tam, kjer bi jo zadnji od njih zmogel premakniti.
»Anton jo je dal na našo stran,« je dejal Blaž.
»In jo je hotel postaviti brez besede,« je odgovorila. »Jutri je ne bo premikal nihče sam.«
Opoldne so se zbrali med trtami. Matija je prinesel vrv, Blaž težko motiko, Pavle pa petrolejko, čeprav je bilo sonce še visoko. Jernej je hodil zadnji in se ustavil na svoji strani starega mejnika.
Anton je pred vsemi izkopal kamen. Tokrat ga ni odnesel na nobeno stran, ampak ga je položil na travo med družinama. Povedal je, da je bil spomladi 1922 star devetnajst let. Po neurju ga je oče ponoči zbudil in mu naročil, naj odnese svetilko v vinograd.
Star kamnit podstavek je bil še viden. Jernej je mejnik dvignil iz blata in ga postavil sedem korakov proti Matijevim trtam. Anton je držal luč, nato pa z motiko do konca zasul jarek, v katerega je ob nevihti že tako voda nanesla zemljo. Oče mu je rekel, da bodo pridobili komaj toliko zemlje, da se bo voz lažje obrnil.
Naslednje jutro je Matija prišel vprašat po meji. Anton je stal pri vratih, s čevlji še umazanimi od iste rdeče zemlje, in rekel, da je vso noč spal.
Jernej je gledal stran proti Metliki. »Tudi oni so orali čez naš rob pri zgornjem kostanju.«
Matija je napel vrv. »Potem bi moral govoriti o kostanju, ne premikati kamna pri hruški.«
Vida je poznala glavni odgovor, ne pa še Antonovega razloga za nenadno odločitev. Trinajst let je obdeloval štiri vrste in vsako jesen odpeljal njihov pridelek. Lahko bi molčal še naprej; stari kanal bi prerasel mah, Matija pa ni imel dokaza.
Anton je pogledal sina, ki je svetilko držal za ročaj. Ko je Pavel našel kamnito posteljico, mu je Jernej naročil, naj jo zasuje. Fant je prijel motiko, enako kakor nekoč Anton, in vprašal očeta, zakaj mora biti brazda ravno tam.
»Slišal sem se, kako mu bom rekel, naj uboga in ne sprašuje,« je dejal Anton. »Potem sem videl svetilko v njegovi roki.«
Mejnik je hotel vrniti brez priznanja, ker je upal, da bo popravil zemljo, ne da bi moral pred očetom povedati, kaj sta storila. Vida mu je povedala, da skrivaj vrnjena meja še vedno pušča odprto rano za naslednje generacije. Pavle ne bi poznal prave zgodbe.
Blaž je nato zahteval povračilo pridelka za vseh trinajst let. Jernej je ugovarjal, da so trte zasadili in obrezovali oni. Anton ga ni branil. Predlagal je, da Vida in Blaž letos obereta sporne štiri vrste, on in Pavel pa bosta do zime ponovno izkopala skupni odtočni jarek. Za pretekla leta ni imel poštenega računa.
Vida ponudbe ni sprejela kot poravnave. Dejala je, da štiri vrste ne bodo plačale trinajstih let, prepir pa jih tudi ne bo vrnil. Letos bo grozdje njihovo, jarek bodo očistili skupaj, Pavle pa bo od vseh slišal enako zgodbo o meji in s tem se bo dolgoletni spor zaključil. Blaž je po dolgem pogledu na kamen prikimal.
Jernej ni pomagal. Sedel je pod hruško in opazoval, kako so vrv napeli od zgornjega drevesa do starega štora. Anton in Blaž sta mejnik spustila v prvotno kamnito posteljico, Pavle pa je z leseno tolkačo utrdil zemljo.
Ko je bilo delo končano, je Vida pobrala petrolejko, ki je ves čas stala ugasnjena med trtami. Podala jo je Antonu, on pa jo je obesil na ročaj samokolnice. Mejnik je v opoldanskem soncu metal kratko senco natanko po sredini obnovljenega jarka.
Videti je bilo, da so se strasti pomirile in bodo lahko v miru zaživeli naprej.
Preberite tudi:
- Ribič Matej se je vsako jutro vračal premočen, njegova mreža pa je ostala povsem suha. Kam je hodil ponoči?
- Na samotni poti jo je poljubil moški, ki ga ni poznala. Nista slutila, da se bosta srečala že naslednje jutro
