Julija 1957 je Niko očeta tretje jutro zapored pričakal pri vodnjaku za hišo. Matej je prišel z obale še pred sončnim vzhodom, z zvito ribiško mrežo čez ramo in s srajco, mokro vse do ovratnika. Ko je mrežo spustil na kamnito klop, se iz nje ni izcedila niti kaplja.
Niko je z dlanjo potegnil po grobem vozlu. Vrv je bila suha, na njej pa je ostal prah iz shrambe, kjer je visela čez noč. Oče se je medtem sklonil nad vedro in si z obraza spral sol.
»Oče, ste jo sploh vrgli v morje?« ga je vprašal.
Oče je ožel rob srajce. »Mreža ni riba. Ni treba, da je vsak dan v vodi.« Nato jo je odnesel pod nadstrešek in razgrnil tako skrbno, kakor bi jo moral sušiti.
Pri zajtrku se je mati Irena pretvarjala, da je bolj zaposlena z rezanjem kruha kakor z mokrimi sledmi na moževih hlačah. Mateju je brez vprašanja porinila skodelico cikorijine kave in pod mizo z nogo odmaknila platneno vrečo. Niko je na njenem vrhu zagledal zvito brisačo, še vlažno od prejšnjega dne.
Na mandraču je tisto dopoldne dišalo po ribah, katranu in algah, ki jih je oseka pustila ob kamnih. Matej je z drugimi možmi pregledoval mreže, Niko pa je na sosednjem pomolu pomagal nalagati prazne zaboje na lesen čoln. Ko je lastnik barke Štefan omenil, da bi mu konec meseca prav prišel še en par rok, je Niko odgovoril, da lahko začne takoj.
Oče je pogovor slišal. Iglo za krpanje je položil na koleno in dejal: »Ne bo šel.«
Štefan je pogledal najprej njega, nato sina. »Vprašal sem Nikota.«
»In jaz sem odgovril za našp družino.« Matej je vstal in mrežo zložil čez leseni drog. Pri tem se mu je na hrbtu pokazal bel rob posušene soli, kakršnega Niko na njem ni videl niti po najdaljšem ribolovu.
Do doma sta hodila vsak po svoji strani ozke ulice. Niko je očetu povedal, da ima dvajset let, da je že dvakrat plul s Štefanom in da na obali ne bo vse življenje podajal zabojev. Matej mu ni očital lenobe ali neizkušenosti. Rekel je samo, da morje ne potrebuje še enega Kocjana.
»Tebe pa je potrebovalo trideset let?« je vprašal Niko.
Oče se je ustavil pred vrati. »Jaz vem, kje moram stati.« Besede so zvenele kakor odgovor na drugo vprašanje, zato je bil sin še bolj jezen.
Naslednje jutro je vstal pred njim. V shrambi je razvil mrežo, ki jo je Matej nosil na skrivne odhode, in med gubami našel tri gladke kamne. Vsak je bil ovit z zanko, na dolgi vrvi pa so bili v razmiku dlani narejeni vozli. Ni bilo trnkov, plovcev ali uteži, razporejenih tako, kot bi jih pričakoval na ribiškem orodju.
Kamen je držal v roki, ko je vstopila mama. Ni se zdrznila. Vzela mu ga je, preverila zanko in rekla, da jo bo morala zategniti.
»Kaj meri?« je vprašal Niko. »Globino?«
»Tvoj oče noče, da vtikaš nos v to.«
»Meni pa ne dovoli na barko.« Niko je pokazal proti vrvi. »Če hodi preverjat zaliv ali tok, naj pove. Morda Štefanu ne zaupa. Morda misli, da bom kaj zamočil.«
Mati je kamen položila nazaj v mrežo. »Štefanu zaupa bolj, kot mu je prijetno priznati. Tebe pa se boji iz povsem drugega razloga.« S tem je vrečo odnesla v spalnico in mu zaprla še eno pot do odgovora.
Tistega večera je Niko na pomolu poiskal Štefana. Vprašal ga je, ali je oče v zadnjih tednih hodil z njim na morje. Štefan je zaboj obrnil na bok in z njega postrgal ribje luske. Mateja po kresu ni vzel na barko niti enkrat, je povedal; ta je vedno našel izgovor, da mora ostati pri mrežah.
Niko je pomislil na mokro srajco, skrite kamne in materin stavek. Za hip se mu je zazdelo, da oče pred vsemi skriva, da ne zmore več dela na morju, nato pa svojo nemoč kaznuje pri sinu. Ko je Štefan dodal, da ga Matej vsako jutro prosi, naj Niku ne ponudi stalnega mesta, je bila razlaga skoraj prepričljiva.
»Zakaj ga poslušate?«
»Ker me je prosil za teden dni, ne za vse življenje,« je rekel Štefan. »V soboto se mora odločiti on ali pa se boš ti.«
V petek pred zoro je Matej odšel brez mreže. Niko je počakal za vogalom in mu sledil po prazni ulici proti robu mesta. Oče ni zavil k mandraču, temveč na stezo med kamnitimi zidovi, kjer je poletna prst že razpokala. Hodil je brez košare in se dvakrat ozrl, zato mu sin ni mogel ostati dovolj blizu.
Pri razcepu ga je izgubil. Ena pot je vodila navzdol proti skalnati obali, druga med vinograde. Niko je na tleh našel odtis bosega stopala, a ga je nekaj korakov pozneje prekril suh pesek. Z obale je zaslišal pljusk, nato materin glas, ki je ostro izgovoril moževo ime.
Stekel je po strmini. V ozkem zalivu je bila Irena do kolen v vodi, obleko je imela spodvihano in zavezano nad meči. V obeh rokah je držala dolgo vrv, ki je tekla čez gladino do Mateja. Oče je ležal na hrbtu v plitvini, trd kakor deska, z brado potisnjeno previsoko in z rokama razširjenima ob telesu.
Ko je zagledal sina, je spustil noge. Morje mu je segalo komaj do pasu, vendar je zgrabil vrv in se potegnil proti obali. Irena je zavpila, naj je ne vleče, saj stoji na spolzkem kamnu.
Niko je stopil v vodo in prijel očeta pod komolcem. Matej ga je odrinil močneje, kot je bilo potrebno, nato se je na vseh štirih povzpel na skalo. Ob njem so ležali trije z vrvjo oviti kamni. Vozli, za katere je Niko mislil, da merijo globino, so materi omogočali, da je na otip vedela, koliko vrvi mu je že spustila.
Sin je najprej iskal rano ali sled krča. Oče ni šepal in obe roki je premikal brez bolečine, kljub temu pa se je umikal pred vodo, ki mu ni segala niti do kolen. Irena je vrv položila na kamen in ga prosila, naj poskusi še enkrat. Matej je pogledal proti poti, nato proti Niku, kakor da je večja nevarnost stala na suhem.
»Samo hrbet moraš spustiti,« je rekla Irena.
»Danes ne.« Matej je segel po odeji, a mu jo je žena umaknila. »Danes si prišel sem zaradi tega,« je odgovorila.
»Ne znaš plavati,« je rekel sin.
Matej si je z obraza obrisal vodo. »Znam ostati na čolnu.«
Irena je izza skale vzela suho odejo. »Na čolnu znaš ostati zato, ker se trideset let nisi premaknil od ograje, kadar je bilo morje nemirno.«
Mož jo je pogledal, naj utihne, toda Niko je že razumel prvo polovico skrivnosti. Oče je mrežo nosil kot krinko, kamne pa kot oporo za vrv. V zaliv sta prihajala pred svitom, ker ga na pomolu nihče ni smel videti, kako se pri sedeminštiridesetih uči lebdeti v vodi.
»Zaradi mene?« ga je vprašal. »Zato zavračaš Štefana?«
Matej je z mokro srajco obrisal skalo in sedel. Povedal je, da so ga kot dečka naučili vozlati mrežo, veslati in brati veter, v globoko vodo pa ga ni spravil nihče. O tem se na barkah ni govorilo. Dokler je imel pod nogami deske, je znal narediti vse, kar so od njega pričakovali.
Irena je vrv zvila okoli komolca. »To še ni razlog, zakaj se je zdaj lotil učenja.«
Matej je gledal svoje bose prste. Pred petnajstimi leti je štiriletni Niko na pomolu stopil na moker rob in zdrsnil med čoln in kamen. Oče je stal najbliže, a se ni premaknil. Zgrabil je privezno vrv in klical, Irena pa je skočila v plitvo vodo ter otroka potegnila k sebi.
Niko se dogodka ni spominjal. Poznal pa je posledice: očetovo dlan na svoji rami ob vsakem vkrcanju, prepoved sedenja na robu, jezo, kadar je med čolni preskočil brez opore.
»Ko je Štefan vprašal zate, sem spet stal na tistem pomolu,« je dejal Matej. »Hotel sem mu prepovedati. Potem pa mi je tvoja mati rekla, da lahko do sobote vsaj poskusim ugotoviti, česa se pravzaprav bojim.«
Irena ga je popravila. Rekla mu je, da mora sinu povedati resnico ali pa se naučiti priti do njega, če bi kdaj padel čez rob. Sama ga je držala na vrvi, ker je pred tujci raje prenašal govorice o skrivnih jutranjih opravkih kakor en posmehljiv pogled.
Niko je sedel na sosednjo skalo. Očetova prepoved ga ni več žalila na isti način, čeprav je sam znal plavati, še vedno pa mu je jemala odločitev. »Če se naučiš plavati, me boš pustil na barko?«
Matej je odgovoril, da tega ne more obljubiti do sobote. Sin je vzel vrv iz materinih rok in odvil prvi vozel. »Potem imava še eno jutro.«
Naslednji dan je Štefan dobil odgovor. Niko bo prišel v ponedeljek, sprva samo na krajše izhode in z delom, ki mu ga bodo pokazali izkušenejši. Matej pogojev ni izgovoril kot ukaz; prosil je Štefana, naj ga vzame resno tudi takrat, ko se bo fant delal pogumnejšega, kot je.
V nedeljo so se vsi trije vrnili v zaliv. Irena je sedla na skalo z odejo v naročju, Niko pa je očetu pokazal, naj izpusti zrak, spusti zatilje v vodo in ne išče dna z nogami. Prvič je Matej obstal po treh vdihih. Drugič je prišel do petega vozla na vrvi.
Tretjič je Niku rekel, naj je ne napne. Od kamenja do plitve peščene zaplate je bilo le nekaj zamahov, toda Matej jih je naredil brez opore. Ko je stopil na tla, ni dvignil rok in se ni ozrl proti poti nad zalivom.
Niko je začutil, kako mu vrv drsi skozi dlan. Običajno bi jo zadržal, da ne bi padla v slano vodo. Tokrat jo je izpustil. Grobi vozli so drug za drugim potonili, Matej pa se je obrnil nazaj proti sinu in rekel: »Pusti jo. Danes se lahko zmoči.«
Preberite tudi:
- Marija je vsako sredo čakala na postaji s kovčkom, a na avtobus ni vstopila
- Pekovka je vsak večer skrila najboljši hlebec – Zjutraj ni bilo ne hlebca, ne plačila
