Dvaintridesetletna Karolína Steinerová trdi, da ji telepatska komunikacija z živalmi omogoča pogovor s psi, mačkami, delfini, ribami in celo žuželkami. Čehinja, ki živi v Kanadi, za vzpostavitev domnevne povezave potrebuje le fotografijo živali, njeno ime in spol. Nato naj bi začela prejemati podobe, besede, čustva in telesne občutke.
Ključni poudarki:
- Karolína Steinerová trdi, da se z živaljo poveže na daljavo samo s pomočjo fotografije, imena in spola.
- Na svoji spletni strani navaja doktorat s področja vedenja in dobrobiti živali, sprva pa naj bi bila do telepatije skeptična.
- Približno 80 odstotkov njenih sporočil naj bi potrdile stranke, vendar ta podatek ni bil neodvisno preverjen.
Skeptični poskus je spremenila v poklic
Steinerová pravi, da je bila že od nekdaj močno povezana z živalmi, vendar o telepatskem sporazumevanju z njimi dolgo ni razmišljala. Preobrat se je zgodil, ko je naletela na tečaj komunikacije z živalmi.
»En del mene je govoril, da je to neumnost in da ni resnično. Drugi del pa je bil neizmerno radoveden,« je povedala v intervjuju za What’s The Jam.
Na tečaju je poskušala vzpostaviti povezavo z živalmi, ki jih pred tem ni nikoli videla. Poznala naj bi le njihovo ime, spol in fotografijo. Po njenih navedbah so se že pri prvih poskusih pojavljale konkretne podrobnosti, ki so jih lastniki pozneje prepoznali kot resnične.
Danes takšne pogovore ponuja kot plačljivo storitev strankam po svetu. Na svoji spletni strani se predstavlja kot komunikatorka z živalmi in doktorica s področja njihovega vedenja ter dobrobiti. Ob tem naj bi še vedno opravljala tudi svetovalno delo na področju zaščite živali, čeprav pravi, da bi lahko živela samo od telepatskih seans.
Postopek začne tako, da predse položi fotografijo živali in se umiri. Stranka lahko vnaprej pošlje tudi vprašanja, ki bi jih želela »zastaviti« ljubljenčku. Steinerová nato glasno opisuje vse, kar naj bi prejela, pogovor posname in zvočni posnetek pošlje naročniku.
Sporočila se ji po njenih besedah ne pojavijo vedno kot jasni stavki. Včasih vidi podobo, drugič zasliši besedo, začuti nenadno čustvo ali zazna telesni občutek, ki ga pripiše živali.
Največji vtis na lastnike naj ne bi naredile velike življenjske modrosti, temveč drobne in nenavadno konkretne podrobnosti. Prav te je težje razložiti kot splošne opise značaja, ki bi lahko ustrezali skoraj vsaki živali.
Neki mucek naj bi ji denimo sporočil, da rad pije tekočo vodo iz kopalne kadi in po prhanju liže kapljice z nog svojega lastnika. Druga mačka naj bi se pritožila, ker so njeno posodo po spremembi hranjenja postavili preblizu posode druge mačke.
Še bolj zabaven je bil pogovor z zlatim prinašalcem. Ta naj bi se pritožil nad starejšim pasjim prijateljem, ki mu krade ležišče. Njegova glavna težava pa naj bi bili prijateljevi vetrovi. Lastnica je menda potrdila tako krajo postelje kot neprijetno dišečo družinsko težavo.
Drug pes naj bi razkril, da ga lastnica ob vsakem prihodu domov pričaka z odprtimi rokami in mu zapoje pesmico, ki jo je sestavila posebej zanj. Tudi ta je zatrdila, da gre za njun vsakodnevni obred.
Steinerová ocenjuje, da stranke potrdijo približno 80 odstotkov informacij, ki jih posreduje med seanso. Gre za njeno lastno oceno na podlagi povratnih informacij strank, ne za rezultat nadzorovanega ali neodvisno preverjenega preizkusa.
Njene domnevne sposobnosti naj ne bi bile omejene na običajne hišne ljubljenčke. Pravi, da se je povezovala tudi z domačimi živalmi, ovcami, kravami, delfini, ribami in različnimi žuželkami.
Posebej jo privlačijo živali, ki jih ljudje običajno spregledajo ali jim ne želijo prisluhniti. Tako naj bi poskušala komunicirati celo s posteljnimi stenicami. O njih ni dobila posebno prijetnega vtisa, saj jih je opisala kot bitja, ki »niso ravno najprijaznejša«.
Po njenih besedah živali med seansami ne govorijo samo o hrani, ležiščih in vsakodnevnih navadah. Pogosto naj bi komentirale tudi odnose v družini, počutje svojih lastnikov in vzdušje v domu.
»Živali nimajo nobenega filtra, preprosto vam povedo,« trdi Steinerová. Če menijo, da človeku določen odnos škoduje, naj bi to izrazile neposredno in brez olepševanja.
Telepatsko sporazumevanje z živalmi sicer ni znanstveno potrjena metoda. Živali nedvomno komunicirajo z glasovi, telesno držo, vonjavami in vedenjem ter lahko izredno dobro zaznavajo človekovo razpoloženje. Ni pa dokazov, da bi ljudem na daljavo prek fotografije pošiljale besede, misli ali natančne opise dogodkov.
Steinerová kljub temu vztraja, da ostaja radovedna in kritična do lastnih izkušenj. Po vsaki seansi naj bi stranko prosila za povratne informacije, saj želi izvedeti, katere podrobnosti je prepoznala in katerih ne. Prav odzivi lastnikov so jo po njenih besedah prepričali, da je nekdanji skeptični poskus spremenila v nenavaden poklic.
