Titania Brooke je nekoč živela v svetu ljubezni.
Njena starša sta se zaljubila na prvi pogled ob škotski reki. Lord Rupert Brooke je zaradi lepe Ione kljuboval svoji mogočni družini, se z njo skrivaj poročil in jo odpeljal na potovanja po svetu. Titania je odraščala med njima, obdana z nežnostjo, knjigami, tujimi jeziki in pustolovščinami.
Potem sta njena starša umrla v železniški nesreči.
Čez noč je izgubila dom, svobodo in skoraj vse ljudi, ki so jo imeli radi. Preseliti se je morala k stricu, vojvodi Starbrookeu, ki njenemu očetu nikoli ni odpustil poroke z žensko, ki po njegovem ni bila dovolj visokega rodu.
V Starbrooke Hallu je Titania postala skoraj služkinja svoje sestrične Sophie. Urejala ji je lase, likala čipke, iskala torbice in poslušala neskončne pritožbe. Edina prava uteha sta ji ostala stara pestunja Nanny in konj Mercury, s katerim je vsako jutro pobegnila v gozd.
Nekega dne pa je vojvoda oznanil novico, ki je spremenila njeno življenje.
Sophie se bo poročila s princem Frederickom, prestolonaslednikom majhne balkanske kraljevine Velidos. Ker je znala Titania najlepše urediti njene lase, jo bo spremljala kot osebna pomočnica.
Titania ni želela zapustiti Mercuryja in Nanny. Še manj si je želela postati Sophiejina služabnica v tuji deželi. Toda stric ji ni dal možnosti izbire.
»Ko se bo Sophie privadila novemu življenju, se boš vrnila,« ji je zagotovil. »Potem ti bom poiskal primernega moža. Seveda ne posebno imenitnega, glede na to, kako slabo se je poročil tvoj oče.«
Titania je ob teh besedah otrpnila.
V sebi si je prisegla, da bo živela sama, če ne bo našla ljubezni, kakršno sta poznala njena starša.
Ni vedela, da jo prav v Velidosu čaka moški, ki je že zdavnaj sklenil, da nikoli več ne bo ljubil.
Kralj, ki se je skril pred lastnim ljudstvom
Sophie, njena mati in spremstvo so v Velidos odpotovali na britanski vojni ladji. Medtem ko sta se vojvodinja in bodoča princesa zaradi morske bolezni zaprli v kabini, je Titania uživala na krovu.
Tam je spoznala mladega kraljevega pribočnika Dariusa. Prosila ga je, naj jo nauči velidoškega jezika, saj se ji je zdelo nespoštljivo živeti med ljudmi, ne da bi jih razumela.
Sophie je takšno zamisel zavrnila.
»Če ne znajo angleško, si ne zaslužijo pogovora z mano,« je izjavila.
Titania pa se je učila vsak dan. Ker je že znala grško in druge jezike, je ob prihodu v Velidos skoraj tekoče govorila jezik nove domovine svoje sestrične.
Med plovbo je od Dariusa izvedela tudi nekaj o kralju Alexiusu, Frederickovem starejšem polbratu.
Alexius je bil inteligenten, izobražen in zelo čeden, vendar je živel kot puščavnik. Izogibal se je sprejemom, ljudstvu in celo lastnim ministrom. Večino časa je preživel v palačni knjižnici, kjer je pisal knjigo o zgodovini Velidosa.
Med ljudmi se ga je prijel vzdevek brezsrčni kralj.
Ko so prispeli v Velidos, se je Titania hitro zavedela revščine v državi. Trgovine so bile prazne, otroci slabo oblečeni, hiše pa zanemarjene. Sophie vsega tega ni opazila. Zanimali so jo le poroka, dragulji in dan, ko bi njen mož morda postal kralj.
Po veličastnem poročnem obredu je celo izrazila prepričanje, da bi moral Alexius abdicirati.
»Frederick bi moral biti kralj,« je dejala. »Njegov brat samo sedi v knjižnici in piše knjigo, ki je nihče ne bo bral.«
Titanio je ob teh besedah zmrazilo. Zdelo se ji je, da Sophie ne ponavlja le moževega mnenja, temveč njegove skrite načrte.
Tedaj kralja še ni poznala.
To se je spremenilo naslednje jutro ob majhnem jezeru v palačnem parku.
Solze, ki jih kralj ni mogel prezreti
Titania je ob jezeru brala pismo svoje pestunje. Nanny ji je sporočila, da jo namerava vojvoda odpustiti, ker Titanie ni več v Angliji. Mercury je medtem hujšal in vsako jutro zaman čakal, da ga bo prišla jezdit.
Titania ni mogla zadržati solz.
Ko je zaslišala moški glas, je mislila, da se ji je približal Darius. Ne da bi dvignila pogled, mu je izročila pismo.
»Nehajte jokati in raje premisliva, kako lahko rešiva težavo,« je dejal neznani glas.
Ob njej ni sedel Darius.
Bil je kralj Alexius.
Titania se je prestrašeno dvignila in se mu priklonila. Kralj jo je prosil, naj ponovno sede, in ji povedal, da ne bo dovolil, da bi ostarela pestunja izgubila dom ali da bi prodali njenega konja.
Še isti dan bo britanskemu veleposlaniku poslal brzojavko. Nanny in Mercury morata priti v Velidos kot kraljeva gosta.
Titania ga je osuplo pogledala.
»Kako je mogoče, da ste tako dobri?«
Alexius se je ob njenem vprašanju prvič iskreno nasmehnil.
Nato ji je zaupal del svoje preteklosti. Tudi on je kot otrok ljubil žival bolj kot kogar koli drugega. Po materini smrti je bil njegov pes edino živo bitje, ki mu je dajalo ljubezen. Ko je odšel v šolo, ga je pes pogrešal in ponoči lajal.
Njegova mačeha ga je dala ubiti.
Kraljev glas je ob tem postal trd, toda Titania je v njegovih očeh opazila bolečino, ki je ni moglo izbrisati niti kronanje.
Preden sta se poslovila, jo je povabil, naj naslednje jutro jezdi z njim.
Titania je odšla v svoje sobane z občutkom, da kralj sploh ni brez srca.
Le skril ga je tako globoko, da ga nihče ni več mogel doseči.
Skrivna jutra in prepovedana knjižnica
Jutranje ježe so postale njuna skrivnost.
Sophie ni vedela, da se Titania pred zajtrkom izmuzne v hlev in z Alexiusom jezdi po pokrajini. Kralj je ob njej postajal drugačen. Pogovarjala sta se o zgodovini, Grčiji, potovanjih in knjigah. Titania se ga ni bala in mu ni laskala.
Ko je izvedel, da v njenih sobah ni knjig, ji je dovolil uporabljati svojo zasebno knjižnico.
Tam ga je presenetila z znanjem vzhodnjaških religij, stare Grčije in dežel, ki jih je obiskala s starši. Kralj je spoznal, da Titania ni le lepa mlada ženska. Bila je prva oseba, ki je razumela, zakaj mu toliko pomeni zgodovina Velidosa.
Toda Titania je želela, da bi se zanimal tudi za sedanjost.
Nekega jutra sta prijezdila v revno vas, kjer so živeli begunci in rokodelci. Titania je občudovala njihovo pohištvo, čipke, igrače in ročno izdelane predmete. Opazila pa je, da svojih izdelkov nimajo kje prodajati.
Kralju je predlagala, naj jim ponudi prazne trgovine v mestu. Turisti, ki prihajajo v pristanišče, bi kupovali njihove izdelke, obrtniki pa bi lahko živeli od svojega dela.
Alexius je zamisel takoj sprejel. Naročil je pohištvo za palačo, igrače za otroke in čipke za obleke. Obljubil je, da bo rokodelcem priskrbel trgovine.
Ljudje so ga obkrožili in mu hvaležno poljubljali roke.
»Zdaj vas bodo ljubili do konca življenja,« mu je rekla Titania.
Kralj se je nenadoma zaprl vase.
»Ne silite me v vlogo, za katero nisem primeren. Vse od kronanja sem bil kralj brez srca in zdaj je prepozno, da bi se spremenil.«
Titania ga ni hotela pustiti pri miru.
Takrat ji je povedal resnico.
Po smrti matere mu je mačeha odvzela pestunjo, prijatelje in vse, kar je imel rad. Ko se je rodil Frederick, ga je začela sovražiti, ker je bil Alexius pravi prestolonaslednik. Vsakega prijatelja je pregnala. Vsako dekle, ki bi se mu lahko približalo, bi ponižala.
Alexius se je naučil, da ljubezen pomeni izgubo.
Ko je postal kralj, je mačeho poslal nazaj v Nemčijo. Toda hkrati je sklenil, da ne bo nikoli več nikogar ljubil.
»Nimam srca in ga tudi ne želim,« je dejal. »Nočem nikoli več trpeti.«
Odjezdil je, preden mu je Titania lahko odgovorila.
Ni pa opazil, da je svoje srce že izročil njej.
Kraljevo življenje je bilo skrito za eno samo zaveso
Alexius naslednje jutro ni prišel na ježo. Titania se je bala, da ga je s svojimi vprašanji odgnala.
Ko se je čez nekaj dni ponovno pojavil, sta na poti našla dečka, ki se je poškodoval med igro. Kralj ga ni prepustil služabnikom. Sam ga je odnesel na konja in ga odpeljal domov v najrevnejši del mesta.
Ljudje so osuplo gledali svojega kralja, ki je v naročju nosil poškodovanega otroka.
Novica se je razširila po mestu. Podaniki so začeli spoznavati, da se njihov kralj spreminja. Alexius pa je začel načrtovati obnovo mesta, pomoč obrtnikom in raziskovanje rudnega bogastva v gorah.
Titania je bila srečna. Ni vedela, da je s tem uničila načrte princa Fredericka.
Prestolonaslednik je računal na kraljevo nepriljubljenost. Upal je, da bo ljudstvo sčasoma zahtevalo njegovo abdikacijo. Zdaj pa so prebivalci prvič govorili o Alexiusu z občudovanjem.
Frederick se je odločil, da ne bo več čakal.
Titania je nekega popoldneva v kraljevi knjižnici iskala knjigo o nahajališčih zlata. Ko je zaslišala prihajajoče glasove, se je umaknila na zgornji balkon.
V knjižnico so vstopili Frederick in njegova zaupnika.
Princ jim je razkril, da bo kralja še isti večer ubil za njegovo pisalno mizo. Vsi bodo verjeli, da so v palačo vdrli neznani morilci. Sam bo prevzel prestol, Sophie pa bo končno dobila krono, o kateri je sanjala.
Titania je komaj dihala.
Ko so zarotniki odšli, je počakala na Alexiusa in mu povedala vse, kar je slišala.
Kralj ji je verjel.
V knjižnico so postavili lutko v kraljevih oblačilih. Za zavesami so se skrili predsednik vlade, vodja parlamenta, vrhovni sodnik in kralj. Darius in drugi pribočnik sta dogajanje spremljala z balkona.
Pozno zvečer se je Frederick priplazil v prostor. Za pisalno mizo je zagledal postavo svojega brata in bil prepričan, da je kralj zatopljen v delo.
Planil je proti njemu.
Šele ko so se prižgale luči, je spoznal, da je napadel lutko in da so njegovo izdajo videli najpomembnejši možje v državi.
Kazen za poskus umora kralja je bila smrt.
Alexius pa ni hotel prelivanja krvi. Fredericka in Sophie je izgnal na oddaljeni otok Platicos, kjer bosta živela udobno, vendar ga ne bosta smela nikoli zapustiti.
Titania je rešila kraljevo življenje.
Toda naslednje jutro je prejela ukaz, naj odpotuje v pregnanstvo skupaj s Sophie.
»Misliš, da bi dovolil, da te izgubim?«
Titania je v grozi stekla v knjižnico.
Kralja je našla pri oknu in se mu brez premisleka vrgla v objem.
»Prosim, ne dovolite, da me odpeljejo. Raje bi umrla, kot da vas ne bi nikoli več videla.«
Alexius jo je stisnil k sebi.
»Misliš, da bi dovolil, da te izgubim?«
Nato jo je poljubil.
To ni bil previden poljub kralja in dvorne dame. V njem so bili vsa njegova leta osamljenosti, strah pred novo izgubo in ljubezen, ki je ni mogel več zanikati.
»Ljubim te,« ji je priznal. »Ljubim te od prvega trenutka, ko sem te zagledal, vendar sem se bal. Vse, kar sem kdaj ljubil, so mi vzeli.«
Titania mu je obljubila, da ga ne bo nikoli zapustila.
Obstajala pa je ovira. Kralj se ni mogel poročiti z žensko, ki po dvornih pravilih ni bila kraljevskega rodu. Morganatičnega zakona, v katerem ne bi postala kraljica, pa ji Alexius ni hotel ponuditi.
Preveč jo je ljubil.
Zato je že pred dnevi naročil preiskavo rodbine njene matere.
Odgovor je prispel iz Londona prav tisto jutro. Titanijina babica je bila neposredna potomka škotskega kralja Roberta Brucea.
Za njenega strica je bila Iona le nepomembna Škotinja.
Za Alexiusa pa je bila njena hči potomka kralja.
»Zato se lahko poročiva,« ji je povedal. »Postala boš moja kraljica in Velidos bo tak, kakršnega si oba želiva.«
Poroka je bila določena čez štiri dni.
Titania je poskrbela, da so jo v katedralo spremljale deklice iz vseh mest države. Kralja so obdajali mladi fantje v narodnih nošah. Na praznovanje niso bili povabljeni le plemiči, temveč tudi ljudstvo.
Nanny in Mercury sta prispela dan pred poroko.
Alexius je vrnil v palačo dragocenosti svoje grške matere, ki jih je mačeha skrila. Titania je nosila njeno krono, druge dragulje pa sta nameravala prodati in z denarjem zgraditi bolnišnico.
Ko sta po poroki stopila pred katedralo, ljudje niso vzklikali iz dolžnosti. Pozdravljali so ju z iskrenim navdušenjem.
Alexius jim je obljubil delo, obnovljeno mesto in prihodnost, v kateri se kralj ne bo več skrival pred svojimi podaniki.
Moški, ki so ga imenovali brezsrčni kralj, je končno odprl srce.
Ne samo Titanii.
Tudi svojemu ljudstvu.
Pozno zvečer, ko sta ostala sama, ji je priznal, da se še vedno boji, da bi mu jo lahko kdo vzel.
Titania ga je objela.
»Za vedno sem tvoja. Nihče več te ne bo prizadel.«
Alexius je vse življenje verjel, da ga lahko pred bolečino zaščiti le srce, ki ne čuti ničesar.
Titania pa mu je pokazala resnico.
Srce ni bilo njegova največja slabost.
Bilo je edino, kar je lahko rešilo njega in njegovo kraljestvo.
PRIPOROČENO ZA VAS
