Na eni rastlini visi desetine zelenih paradižnikov: nekateri so že skoraj polne velikosti in svetlejši okoli muhe, drugi ostajajo majhni, trdi in temno zeleni. Ker po sedanji vročini prihajata dež in občutna ohladitev, se postavlja praktično vprašanje: katere zelene paradižnike septembra še pustiti zoreti na rastlini in katere rešiti pred mokrim obdobjem?
Odločilna ni samo barva. Velikost, odtenek, čvrstost, zdravstveno stanje rastline in lokalne nočne temperature povedo več kot koledar. Napovedana ohladitev na dnevne temperature malo nad 20 stopinj še ni slana, zato zdravega nasada ni treba izprazniti čez noč.
Ključni poudarki:
- Zelene paradižnike septembra pustite na rastlini, če so zdravi, skoraj polne velikosti in pred njimi ni dolgotrajnega mraza.
- Plodove v začetku barvanja, počene paradižnike in pridelek z obolelih rastlin poberite pred daljšim mokrim obdobjem.
- Majhen temno zelen plod z nedozorelimi semeni se v hiši pogosto naguba ali zgnije, namesto da bi razvil dober okus.
Kako prepoznamo zrel zelen paradižnik
Paradižnik je lahko fiziološko dovolj razvit za nadaljnje zorenje, še preden se na lupini pojavi rdeča, oranžna ali rumena barva. V tako imenovani zrelo zeleni fazi je skoraj dosegel končno velikost, njegova zelena barva postaja nekoliko svetlejša, površina pa je bolj gladka in sijoča.
Pri nekaterih sortah se okoli muhe na spodnjem delu ploda pojavijo kremaste ali belkaste lise oziroma žarkast vzorec. Plod ni več povsem kamnito trd, čeprav ob nežnem pritisku še vedno ostane čvrst. Tak paradižnik ima dobre možnosti, da po obiranju normalno nadaljuje zorenje.
Če je na rastlini veliko navidezno enakih plodov, lahko enega prerežete. Pri dovolj razvitem zelenem paradižniku so semena obdana z značilno želatinasto snovjo, notranjost pa je polna in sočna. Pri zelo mladem plodu so semena še mehka in slabo razvita, notranjost pa deluje čvrsta, skoraj suha.
Preizkus je posebej uporaben pri sortah, ki tudi zrele ostanejo zelene. Pri njih zrelosti ne določamo po rdečem odtenku, ampak po značilni barvi sorte, rahlem mehčanju, aromi in številu dni od oploditve.
Katere zelene paradižnike septembra še pustimo na rastlini
Na rastlini lahko ostanejo zdravi, skoraj povsem veliki plodovi, če je listje še funkcionalno, stebla niso močno obolela in za vaš kraj ni napovedan nevaren nočni mraz. Paradižnik v zgodnji jeseni na rastlini praviloma razvije polnejši okus, dokler so razmere še dovolj tople.
Prednost dajte večjim plodovom v zgornjih in srednjih grozdih, ki so že dobili svetlejši odtenek. Če se na vrhu grozda eden začne barvati, so tudi njegovi podobno veliki sosedje pogosto že blizu razvojne stopnje, ko bi lahko dozoreli po obiranju.
Manjše češnjeve sorte navadno zaključijo zorenje hitreje kot veliki mesnati paradižniki. Velik zelen plod sorte, ki že poleti potrebuje dolgo časa od nastanka do obiranja, bo ob krajših dneh napredoval počasneje.
Posodam s paradižnikom lahko podaljšate sezono tako, da jih prestavite ob sončno, pred vetrom zaščiteno steno. Rastline v rastlinjaku imajo dodatno prednost pred dežjem, vendar vrata čez dan še vedno odpirajte. Zaprt vlažen rastlinjak lahko postane ugodnejši za bolezni kot hladnejši, dobro prezračen prostor.
Te paradižnike poberite pred prihodom dežja
Najprej poberite vse plodove, na katerih se že kaže rumenkast, rožnat, oranžen ali rdečkast odtenek. To je začetek barvanja, po katerem paradižnik zorenje običajno uspešno nadaljuje tudi ločeno od rastline. Z obiranjem pred obilnejšim dežjem zmanjšate tveganje, da bi plod počil zaradi nenadnega dotoka vode.
Poberite tudi:
- skoraj zrele plodove z drobnimi površinskimi razpokami;
- paradižnike, ki se dotikajo tal ali mokrega listja;
- plodove na zlomljenih in močno povešenih vejah;
- zdrave, dovolj razvite plodove z rastline, na kateri se hitro širijo bolezenske pege;
- pridelek na izpostavljenih mestih, kjer se lokalne nočne temperature približujejo 10 stopinjam.
Počen paradižnik uporabite čim prej, če je poškodba sveža in brez plesni, kislega vonja ali mehke gnilobe. Ne shranjujte ga skupaj z zdravimi plodovi. Paradižnika z vdrtimi rjavimi pegami, vodenkastimi deli ali vidno plesnijo ne poskušajte dozorevati v zaprti škatli.
Črna, suha lisa na muhi je najverjetneje posledica pomanjkanja kalcija v razvijajočem se plodu, pogosto zaradi nihanja v oskrbi z vodo. Poškodovani del se ne bo zacelil. Tak plod odstranite, saj rastlina vanj še vedno usmerja del svojih virov, za shranjevanje pa ni primeren.
Majhnih temno zelenih plodov ne selite v hišo prezgodaj
Najmanj možnosti za uspešno dozorevanje imajo drobni paradižniki, ki so šele nedavno nastali. So temno zeleni, povsem trdi in bistveno manjši od običajne velikosti sorte. Če jih poberemo, lahko tedne ostanejo zeleni, nato pa se nagubajo ali začnejo gniti.
V začetku septembra jih lahko ob ugodni legi še pustite na rastlini, vendar od njih ne pričakujte enakega rezultata kot od skoraj odraslih plodov. Ko se približa dejanska nevarnost slane, je smiselno pobrati vse dovolj razvite paradižnike, najmanjše pa uporabiti samo, če so zdravi in imate zanje preverjen kulinarični namen.
Na rastlini zdaj ni več smiselno spodbujati množice novih cvetov in poganjkov. Odstranite sveže cvetne grozde in čisto drobne plodiče, za katere je glede na lego in sorto malo verjetno, da bodo dosegli uporabno velikost. Ne odstranite pa večine zdravih listov, saj prav ti rastlini še vedno zagotavljajo energijo.
Kako obrane zelene paradižnike pravilno dozorevamo
Paradižnike obirajte v suhem vremenu in jih ne perite pred shranjevanjem. Odrežite jih s kratkim delom peclja ali jih previdno odlomite, ne da bi poškodovali lupino. Vsak plod preglejte in ločite počene, obtolčene ter sumljive primerke.
Zdrave plodove razporedite v eno plast v plitvo kartonsko škatlo ali zaboj. Hranite jih pri približno 18 do 22 stopinjah, zunaj neposrednega sonca. Sončna okenska polica ni nujna: zorenje vodi predvsem etilen in primerna temperatura, neposredno sonce pa lahko posamezne plodove pregreje ali izsuši.
Med paradižniki pustite nekaj prostora in jih preglejte vsak dan ali vsaj na dva dni. Plod, na katerem se pojavi mehka pega, izločite takoj. Tiste, ki se začnejo barvati, lahko prestavite na ločen pladenj, da boste lažje spremljali njihovo zrelost.
Za hitrejše zorenje dajte tri ali štiri zrelo zelene paradižnike v veliko papirnato vrečko skupaj z enim zrelim jabolkom ali banano. Vrečko ohlapno zaprite in jo preverite vsak dan. Zrelo sadje sprošča etilen, ki pospešuje barvanje, toda zaprto okolje lahko pospeši tudi širjenje gnilobe, zato ta metoda ni primerna za poškodovane plodove.
Zelenih paradižnikov ne shranjujte v hladilniku. Temperature pod približno 10 do 12 stopinj lahko pri daljši izpostavljenosti motijo normalno zorenje, poslabšajo aromo in povzročijo poškodbe zaradi mraza. Hladilnik je smiselnejši šele za povsem zrele plodove, ki jih ne boste pravočasno porabili.
Pred ohladitvijo ne naredite rastline povsem gole
Mnogi septembra odstranijo skoraj vse liste v upanju, da bo sonce neposredno obarvalo plodove. Paradižnik za spremembo barve ne potrebuje neposrednega sončenja, nenadoma razgaljeni plodovi pa se lahko v zadnjih vročih dneh celo ožgejo.
Na suh dan odstranite le liste, ki se dotikajo tal, so porumeneli ali kažejo jasne bolezenske znake. Škarje med rastlinami očistite, obolelih delov pa ne puščajte pod nasadom. Rastlin ne obrezujte med dežjem ali dokler so mokre.
Pred napovedanimi padavinami zmanjšajte oziroma ustavite zalivanje, vendar zemlje ne pustite povsem presušiti, če dež zamuja. Po vremenskem prehodu preverite vlažnost nekaj centimetrov pod površino, preden znova zalijete.
Septembrski zeleni pridelek torej ni ena sama skupina. Velik, svetlejši in zdrav paradižnik je skoraj na cilju; droben temno zelen plod je šele na začetku. Če ju obravnavamo enako, bomo del pridelka pobrali prezgodaj, drugi del pa predolgo izpostavljali dežju in boleznim.
Preberite tudi:
- Zelena smrdljivka na paradižniku: Kako jo odstraniti
- Kako dozorimo zelene paradižnike, ki padejo na tla?
