Po močnem dežju lahko pod paradižnikom leži več zelenih plodov, ki so jih z rastline zbili veter, teža vode ali preobremenjeni poganjki. Če so že dosegli končno velikost in niso poškodovani, jih ne zavrzite. V prostoru lahko povsem lepo dozorijo, vendar jih morate najprej pravilno razvrstiti in posušiti.
Ključni poudarki:
- Dozorijo predvsem polno razviti zeleni paradižniki, ki so že nekoliko svetlejši in imajo na spodnji strani belkasto zvezdasto liso.
- Mokre plodove očistite, temeljito posušite in razporedite v eno plast, da se morebitna gniloba ne razširi.
- Zrelo jabolko ali banana v papirnati vrečki pospeši zorenje, vendar ne more rešiti premajhnih in povsem nedozorelih plodov.
Najprej jih poberite z mokrih tal
Odpadlih paradižnikov ne puščajte pod rastlino do naslednjega dne. Na mokri zemlji so izpostavljeni vlagi, polžem in talnim mikroorganizmom. Razpoke ter udarnine, ki so nastale ob padcu, omogočijo hitrejše kvarjenje.
Plodove poberite v plitvo posodo in jih ne nalagajte v globoko vedro. Teža zgornjih paradižnikov lahko dodatno poškoduje tiste na dnu.
Če so blatni, jih nežno sperite pod čisto tekočo vodo. Ne namakajte jih v vedru in ne uporabljajte detergenta, mila, kisa ali sredstva za pomivanje zelenjave. Nato jih takoj obrišite s čisto krpo ali papirnato brisačo in pustite, da se površina popolnoma posuši.
Če je šlo za poplavljanje in ne samo običajen dež, plodov, ki so prišli v stik s poplavno vodo, ne uporabljajte. Poplavna voda lahko vsebuje fekalije, gorivo, kemikalije in druge onesnaževalce, ki jih samo pranje ne odstrani zanesljivo.
Razdelite jih v tri skupine
Preden začnete z zorenjem, vsak paradižnik dobro preglejte. S tem preprečite, da bi en poškodovan plod pokvaril celo škatlo.
1. Nepoškodovani in polno razviti
Ti so najboljši kandidati za zorenje. Običajno so že dosegli pričakovano velikost sorte. Njihova zelena barva ni več zelo temna, površina je gladka, na spodnjem delu pa se lahko kaže svetlejša ali belkasta lisa.
Takšni plodovi so v fazi, ko se lahko proces zorenja po ločitvi od rastline nadaljuje.
2. Počeni ali obtolčeni
Paradižnik s plitvo površinsko poškodbo ločite od drugih in ga porabite čim prej. Poškodovani del pred uporabo izrežite.
Ne shranjujte plodov, ki imajo:
- globoke razpoke z vidnim mesom,
- mokre ali ugreznjene lise,
- izcedek ali neprijeten vonj,
- plesen,
- močno zmehčano mesto po udarcu,
- večje rjave ali črne lise neznanega izvora.
Tak paradižnik med zorenjem verjetno ne bo postal boljši. Kvarjenje se bo nadaljevalo hitreje kot spreminjanje barve.
3. Majhni, temno zeleni in zelo trdi
Zelo mladi plodovi še niso dosegli fiziološke zrelosti. Če so izrazito manjši od običajne velikosti sorte, enakomerno temno zeleni in trdi kot kamen, se bodo v prostoru pogosto le nagubali ali zmehčali brez pravega okusa.
Lahko jih uporabite za toplotno obdelano jed ali preverjen recept za vlaganje zelenega paradižnika. Ne računajte pa, da jih bo banana v nekaj dneh spremenila v aromatične rdeče plodove.
Najzanesljivejša metoda: ena plast pri sobni temperaturi
Za večino padlih paradižnikov ne potrebujete posebnega trika. Najpomembnejši so primerna zrelost ploda, toplota in redno pregledovanje. Neposredna svetloba ni potrebna.
Pripravite:
- plitvo kartonsko škatlo ali čist pladenj,
- čist papir ali vpojno papirnato brisačo,
- suh prostor s temperaturo približno 18–21 °C.
Postopek:
- Dno škatle prekrijte z enim slojem papirja.
- Paradižnike razporedite v eno samo plast.
- Med njimi pustite nekaj prostora, da se ne dotikajo.
- Škatlo postavite na pult, polico ali v zračno shrambo.
- Plodov ne izpostavljajte neposrednemu soncu.
- Vsak dan jih obrnite in preglejte.
- Takoj odstranite vsak plod, ki se začne mehčati, puščati ali plesneti.
Paradižnik, ki je že začel prehajati iz zelene v belkasto, rumenkasto ali rahlo rožnato barvo, lahko dozori v nekaj dneh. Povsem zelen, vendar polno razvit plod bo morda potreboval od enega do več tednov.
Papirnata vrečka in jabolko pospešita zorenje
Če želite nekaj paradižnikov dozoreti hitreje, izkoristite etilen. To je plin, ki ga med zorenjem oddajajo tudi paradižniki, jabolka in banane. V papirnati vrečki se ga zadrži nekoliko več kot na odprtem pladnju.
Za eno vrečko potrebujete:
- 4–6 polno razvitih zelenih paradižnikov,
- 1 zrelo jabolko ali manjšo rumeno banano,
- večjo čisto papirnato vrečko.
Paradižnike in sadje položite v vrečko. Zgornji rob enkrat ali dvakrat prepognite, vendar vrečke ne zaprite nepredušno. Postavite jo v suh prostor pri približno 18–21 °C.
Vsebino preverite vsak dan. Odstranite zrele paradižnike in zamenjajte jabolko ali banano, če se začne kvariti. Metoda lahko pospeši spremembo barve polno razvitih plodov, ne more pa nadomestiti zrelosti, ki je zelo mlad paradižnik še ni dosegel.
Za počasnejše zorenje jabolko izpustite in plodove pustite v odprti škatli.
Zakaj sončna okenska polica ni najboljša izbira?
Za spremembo zelene barve v sortno značilno rdečo, rumeno ali oranžno je pomembnejša temperatura kot svetloba. Na neposrednem soncu se lahko ena stran paradižnika močno segreje, druga pa ostane hladnejša.
Posledica je lahko neenakomerno mehčanje, nagubana kožica ali hitrejše kvarjenje poškodovanega dela. Boljša izbira je svetel ali temnejši prostor s stabilno sobno temperaturo brez neposrednih sončnih žarkov.
Paradižnikov prav tako ne postavljajte ob radiator, pečico ali drug vir toplote. Previsoka temperatura ne pomeni nujno hitrejšega in kakovostnejšega zorenja.
Kdaj jih prestavite v hladilnik?
Zeleni paradižniki v hladilniku zorijo počasneje, prenizke temperature pa lahko poslabšajo razvoj okusa in teksture. Dokler spreminjajo barvo, jih pustite pri sobni temperaturi.
Paradižnik je pripravljen za uporabo, ko:
- dobi značilno barvo sorte,
- ob nežnem pritisku rahlo popusti,
- ob peclju razvije značilen vonj,
- nima mokrih, ugreznjenih ali plesnivih mest.
Ko je popolnoma zrel, ga pojejte čim prej. Če ga ne boste porabili takoj, ga lahko za nekaj dni shranite v hladilniku in pred uporabo ponovno ogrejete na sobno temperaturo.
Česa ne naredite
Največ zelenih paradižnikov propade zaradi prevelike količine vlage in preredkega pregledovanja. Izognite se predvsem naslednjim napakam:
- mokrih plodov ne naložite neposredno v zaprto škatlo,
- ne uporabljajte nepredušno zaprte plastične vrečke,
- paradižnikov ne nalagajte v več težkih plasti,
- vsakega ploda ne zavijte in nato več tednov pozabite nanj,
- poškodovanih in zdravih plodov ne shranjujte skupaj,
- ne postavljajte jih na vročo sončno polico,
- ne pričakujte, da bo zelo majhen plod razvil okus zrelega paradižnika.
Zavijanje vsakega paradižnika v papir lahko upočasni izgubljanje vlage, vendar ima tudi slabost: začetek gnitja ostane skrit. Pri plodovih, ki so padli na mokra tla, je pregledna enoslojna razporeditev praviloma praktičnejša.
Kaj lahko pričakujete?
Plod, ki je bil ob padcu že fiziološko zrel, lahko v prostoru razvije značilno barvo, se zmehča in pridobi prijeten okus. Verjetno ne bo povsem enak paradižniku, ki je v ugodnem vremenu dozorel na rastlini, vendar bo primeren za solato, omako, juho ali pečenje.
Najhitreje porabite plodove z manjšimi površinskimi poškodbami. Najlepše in povsem nepoškodovane pustite za počasno zorenje, nekaj pa jih skupaj z jabolkom položite v papirnato vrečko. Tako ne bodo dozoreli vsi hkrati in pridelek boste lažje sproti porabili.
