Jesenska vrnitev v šolske klopi je za večino otrok precej naporna. Tudi otroci, ki imajo načeloma radi šolo, potrebujejo nekaj časa, da se sprijaznijo s tem, da je poletnih počitnic nepreklicno konec. Prehodno obdobje je pri večini otrok na srečo relativno kratko. Običajno traja zgolj teden ali dva. Seveda pa obstajajo tudi otroci, ki imajo precej več težav pri prilagajanju na novo realnost. Tako se lahko tudi po več kot enem mesecu vsak dan upirajo odhodu v šolo. Kako ukrepati v tovrstni situaciji?
1. Pogovorite se z otrokovo učiteljico
O težavah s prilagajanjem na novo šolsko leto, ki trajajo že več kot mesec dni, se je pametno pogovoriti z otrokovo učiteljico. Zelo pomembno je, da otrok ve, da ima ob sebi odraslo osebo, na katero se lahko zanese. Ko v bližini ni staršev, morajo to vlogo začasno prevzeti pedagoški delavci. Če bo učiteljica vedela, kako težko je otroku, se bo zagotovo posebno potrudila za to, da bo imel otrok med poukom občutek varnosti.
2. Ne podcenjujte otrokovih strahov
Strahovi, ki jih doživljajo otroci, se zdijo lahko odraslim banalni, zato je pomembno, da se poskušate vživeti v otrokovo kožo in razumeti njegovo doživljanje. Vaš odziv bo tako precej bolj sočuten oziroma manj podcenjujoč. S tem, ko otroku rečete, da ni to, česar se boji, nič strašnega, mu ne pomagate zares. Otrok se s tem ne bo osvobodil strahu, najverjetneje ga bo začel zgolj skrivati pred vami.
3. Otroku pomagajte poiskati rešitve
Za začetek je torej pomembno, da otroku pustite, da ubesedi svoje strahove, in da tisto, kar vam pove, vzamete resno. Seveda pa je dobro, da poskušate otroka nato spodbuditi k iskanju možnih rešitev. Vprašajte ga, kako bi lahko ukrepal, če se uresniči tisto, česar se boji (da na primer ne bo imel para pri športni vzgoji ali da ne bo poznal odgovora na učiteljičino vprašanje). Pomagate mu lahko s podvprašanji, ki nakazujejo možne rešitve, vendar je pomembno, da se do teh rešitev otrok na koncu dokoplje sam. To bo imelo namreč precej bolj pozitiven učinek na otrokovo samozavest.
4. Čas za otroka si poskušajte vzeti tako zjutraj kot po pouku
Priporočljivo je, da si tako po pouku kot zjutraj vzamete nekaj časa samo za otroka (če vam obveznosti to seveda dopuščajo) – na primer za crkljanje, pogovor o dnevu, prebiranje knjig ali igro. Za to ne potrebujete ogromno časa, posebno zjutraj je dovolj že nekaj minut. Pomembna je predvsem konsistentnost.
5. Spodbudite druženje s sošolci
Če je odpor do šole povezan predvsem s tem, da otrok med sošolci še nima prijateljev, mu poskušajte malce pomagati s tem, da staršem enega ali več sošolcev predlagate druženje. Medtem ko boste odrasli klepetali, se bodo začeli otroci zagotovo precej hitro dolgočasiti. Posledično se bodo začeli igrati, pri tem pa se bo med njimi ustvarjala vez, ki se bo zagotovo prenesla tudi v šolsko okolje.
6. Prepričajte se, da otrok ni žrtev medvrstniškega nasilja
Pozorni bodite tako na znake fizičnega kot psihičnega nasilja, saj otroci medvrstniško nasilje nemalokrat prikrivajo (zaradi sramu, groženj ipd.). Predvsem pri mlajših otrocih lahko na srečo marsikaj razberete s pomočjo igre. Igrajta se, da ena izmed plišastih igrač noče v šolo. Otroka nevsiljivo vprašajte, kaj misli, da je krivo za to.
7. Vzpostavite umirjeno večerno in jutranjo rutino
Na odnos do šole lahko vpliva tudi jutranja rutina. Če so vaša jutra pogosto zelo kaotična in polna naglice, ni presenetljivo, da je otrok zelo vznemirjen. Po drugi strani pa lahko umirjen začetek dneva poskrbi za precej manj odpora do šole. Pri tem upoštevajte, da je za umirjeno jutro nujen pravočasen odhod v posteljo – tako otrokov kot vaš. Večerna rutina tako postavi temelje za jutranjo.
8. Poskrbite, da otrok ne bo ljubosumen na mlajšega sorojenca
Če mora otrok v šolo, medtem ko je njegov mlajši sorojenec doma z vami, je lahko odpor do šole deloma povezan tudi z občutkom, da zamuja ogromno zabavnih trenutkov. Tako je pomembno, da otroku večkrat namignete, da je doma brez njega zelo dolgočasno in da si njegov mlajši sorojenec zelo želi, da bi šel lahko tudi on vsak dan v šolo.